Tradicionalno pojmovanje računovodstva je omejeno na knjigovodstvo. Zato v tradicionalnem računovodstvu niso potrebni knjigovodje, ampak samo računovodje. Z razvojem računovodske stroke je bilo kmalu jasno, da vodenje kontov v poslovnih knjigah ni dovolj za potrebe notranjega poročanja. Tudi razvoj slovenske računovodske teorije je sledil temu. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja so bili postavljeni temelji sodobnega računovodstva, ki so računovodstvo delili na knjigovodstvo, ki vsebuje zajemanje in urejanje podatkov v poslovnih knjigah in sestavljanje računovodskih obračunov; računovodsko načrtovanje, ki zajema sestavljanje računovodskih predračunov; računovodsko nadziranje in računovodsko analiziranje, ki je namenjeno uporabnikom računovodskih informacij.

Na osnovi širitve računovodske stroke se je pojavil poklic knjigovodje, ki bi moral pri knjigovodskih aktivnostih nadomestiti računovodjo. Žal temu ni bilo tako. Razlog za to je tičal v tem, ker praksa tudi zaradi političnih interesov ni sledila sodobnim teoretičnim izhodiščem. Enačenje knjigovodstva z računovodstvom se je v praksi nadaljevalo tudi po sprejemu Slovenskih računovodskih standardov v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, čeprav ti temeljijo na širši opredelitvi računovodstva. Večina organizacij ima slabo razvito računovodsko načrtovanje in analiziranje, nadziranje pa se izvaja pretežno na osnovi predpisanih revizij. Ponekod poleg računovodske službe ustanavljajo analitske oddelke, po germanskem vzoru pa oddelke kontrolinga, ki opravljajo naloge računovodskega proučevanja, za potrebe planiranja pa planske oddelke.

Računovodje še vedno opravljajo pretežno knjigovodska dela z večjim poudarkom na davčnih obračunih in izkazih za zunanje poročanje. Tudi poročila za potrebe notranjega poročanja so pretežno zasnovana na strukturi poročil za zunanja poročanja. Malo je računovodij, ki v večjem obsegu izvajajo računovodsko analiziranje in načrtovanje. Tudi če imajo računovodje zmožnosti za opravljanje teh računovodskih funkcij, jim običajno zmanjka časa za njihovo izvajanje zaradi opravljanja knjigovodskih del.

POSLANSTVO RAČUNOVODJE

S tem, ko se računovodjo razbremeni knjigovodskih del, je njegova pozornost usmerjena v pripravo računovodskih informacij za uporabnike. Sodobni računovodja mora biti usmerjen predvsem v pripravo in posredovanje informacij za notranje uporabnike. S tem računovodstvo doseže svoj glavni namen. Klasični računovodje, ki so pravzaprav knjigovodje, so svojo pozornost namenjali predvsem zbiranju podatkov in oblikovanju informacij, ki so bile namenjene zunanjim uporabnikom. Vsebina in struktura informacij za zunanje uporabnike je predpisana, saj je bila namenjena tako imenovanemu standardiziranemu uporabniku, ki mu je potrebno razkriti določene informacije o poslovanju organizacije. Zato pri oblikovanju informacij ni potrebno veliko znanja. Takšen način prikazovanja informacij zunanjim uporabnikom računovodjem ne daje možnosti oblikovanja usmerjenih informacij za posamezne uporabnike in s tem razvoja računovodskih znanj. Danes večino računovodskih informacij za zunanje uporabnike avtomatično oblikuje računovodska programska oprema.

Pozornost računovodje je zato usmerjena v oblikovanje računovodskih informacij za notranje poročanje, ki so usmerjene v posameznega uporabnika in njegove potrebe po njih. Pri tem mora računovodja poskrbeti, da so računovodske informacije za uporabnike dostopne, točne, pravočasne, popolne, ustrezne, razumljive in objektivne. Naloga računovodje je, da informacije pripravi, tako da jih uporabnik lahko doseže s svojim znanjem in komunikacijskimi potmi, brez nepotrebnih naprezanj. Če informacije niso točne, se poslovodja lahko nepravilno odloča. Informacije morajo biti uporabnikom na voljo takrat, ko jih potrebujejo, in ne prej ali kasneje, sicer so neuporabne in izgubijo vso vrednost. Je pa včasih težko izdelati pravočasno točne informacije. V tem primeru se mora računovodja odločiti in na račun točnosti posredovati pravočasne informacije in o možnih odstopanjih opozoriti uporabnika. Tudi nepopolne informacije lahko zavedejo uporabnike, predvsem pa povzročijo, da morajo uporabniki sami iskati dodatne podatke za popolne informacije. V poplavi informacij je pomembno, da računovodja posameznim uporabnikom posreduje samo tiste informacije, ki mu ustrezajo za nadaljnje odločanje. Poslovodja, ki ga bo računovodja zasipal z odvečnimi informacijami, bo težko sam ločil plevel od zrnja. Informacije morajo biti razumljive za tistega, kateremu so namenjene, zato se je potrebno izogibati pretirano strokovnem izražanju. Nekatere informacije je potrebno tudi pojasniti. Nerazumljive informacije uporabnik ne bo uporabil. Pri pripravi informacij se mora računovodja izogibati subjektivnim ocenam. To je zelo težko, saj vsaka informacija nosi subjektivno noto pripravljavca.

PODROČJA DELA RAČUNOVODIJ

Računovodja mora znati opravljati naloge s področij računovodskega predračunavanja, računovodskega analiziranja in računovodskega nadziranja. Računovodsko predračunavanje je del informacijskega delnega sistema, ki obravnava podatke o prihodnosti. Rezultat računovodskega predračunavanja so računovodski predračuni, ki jih poslovodstvo uporabi pri načrtovanju. Računovodja mora oblikovati urejene računovodske predračune, ki obsegajo informacije o pričakovanih poslovnih spremembah v prihodnosti, izraženih v denarni merski enoti. Lahko obsegajo tudi informacije, ki so za potrebe primerjanja izražene z naravnimi merskimi enotami. Računovodske predračune mora sestavljati z uporabo sodobnih metod in ob upoštevanju sodobnega pojmovanja stroškov in pri tem upoštevati tudi oportunitetne stroške. Računovodski predračuni morajo ustrezno odsevati odločitve v okviru načrtovanja kot odločevalne funkcije, pri tem pa mora računovodja upoštevati pravila stroke.

Računovodja v okviru računovodskega analiziranja presoja in pojasnjuje stanja in uspešnosti poslovanja. S primerjanjem podatkov iz računovodskih obračunov, ki jih pripravijo knjigovodje, in predračunov ugotavlja odmike ter vzroke za te odmike in njihove posledice. Sestavni del računovodskega analiziranja je tudi oblikovanje predlogov za izboljševanje poslovnih procesov in stanj.

Računovodska analiza je brez vrednosti, če so vhodni podatki zanjo nepravilni. Zato mora računovodja izvajati računovodsko nadziranje, v okviru katerega ugotavlja pravilnosti in odpravlja nepravilnosti v vseh delih računovodstva. V okviru računovodskega nadziranja računovodja opravlja kontrole in inšpekcije, medtem ko revidiranje izvajajo revizorji. Računovodja nadzira računovodske podatke, preverja usklajenost poslovanja s predpisi in delovanje računovodstva v skladu z računovodskimi standardi in tako oblikuje informacijsko podlago za delovanje pristojnih organov.

Vir: revija Denar – Tomaž Glažar