TFL Glasnik:
G. Milan Lukić, ste živi dokaz uspeha, saj ste postavili uspešno podjetje Lumar, ki izdeluje energetsko varčne hiše, predvsem za tuji trg, že leta 2000 ste bili nominirani za podjetnika leta, nominirani ste bili za zlato gazelo 2009, od leta 2011 pa ste predsednik Združenja delodajalcev Slovenije. To je zelo hvalevredno, saj se redki uspešni podjetniki odločajo za to funkcijo. Na kaj ste najbolj ponosni?

Milan Lukić:
Ponosen sem na veliko stvari. Na to, da mi je ob vsem življenjskem angažiranju uspelo ohraniti družino, ki je bila v bistvu tudi temelj mojih uspehov. Moja zgodovina se je začela zdavnaj. Končal sem poklicno elektro šolo in se ob delu ves čas usposabljal, leta 1980 sem ob delu končal tudi pravno fakulteto. Že ko sem se ukvarjal s študijem prava, sem sodil v krog najboljših pravnikov, vendar me je podjetniška žilica vlekla v bolj dinamične vode. Nekako sem začel opuščati pravno stroko in sem vse bolj lezel v podjetniške vode.

V Palomi sem začel kot vodja kadrovske socialne službe, po slabem letu dni pa so mi ponudili mesto člana takratnega KPO, danes uprave, česar si nisem upal sprejeti. Ocenjeval sem, da po desetih mesecih premalo poznam to sredino, in sem takratnemu predsedniku uprave sporočil, da to odklanjam. Po slabih desetih mesecih so me ponovno povabili nazaj. Takratni predsednik uprave mi je rekel, da na tem položaju člana uprave vidi samo in zgolj mene in da ne bo vzel v upravo nikogar drugega iz podjetja. Jaz pa sem takrat sodil, da mi po stažu in po rangu to mesto ne pripada.

To vam pripovedujem zato, da veste, da obstajajo neka načela, mimo katerih ne moreš. Moje načelo je bilo, da ne morem in ne smem preskočit mojega neposrednega šefa, ki se mu je zdelo samoumevno, da mu po odhodu člana uprave v pokoj to mesto pripada. Tega mesta ste se nadejala še dva druga, ki sta po moji presoji prav tako imela prednost. Predsednik uprave je vendarle rekel, da je pač njegova pravica izbirati sodelavce. Vmes sta bila še dva neuspešna razpisa, na katerih ni bil sprejet nobeden od teh treh, in potem sem kandidiral jaz; prav tako so spet kandidirali omenjeni trije. Izbrali so mene in po izboru sem jih povabil in povedal, da je to, da so trikrat kandidirali, nekorektno, da pa lahko vseeno dobro sodelujemo zaradi njihovega strokovnega znanja, vendar pričakujem popolno lojalnost. In smo res odlično sodelovali.

Nekaj časa sem delal v Timi, nato je sledilo povabilo mariborske mestne politike. Sporočili so mi, da sem po njihovem mnenju najbolj ustrezen kandidat za generalnega direktorja Marlesa. Tudi temu sem se upiral, ker sem sodil, da človek, ki ni povsem samostojno vodil nobenega podjetja – biti član uprave in biti direktor ni isto – ne  more prevzeti takšne naloge, vendar so mi jasno povedali, da obstaja samo ena možnost, da pristanem.

Pristal sem v času, ko je bil Marles na svoji najnižji točki, saj so prejšnjega direktorja odstavili zaradi izjemno slabih rezultatov in zaradi zelo skrhanih odnosov v podjetju. Tri leta smo se mučili. Hiše smo postavili na najvišjo možno raven, obljubljena kadrovska in finančna pomoč mesta Maribor je seveda izostala. Ne glede na to smo tri leta dokaj dobro delali in sem pripravil končni program za Marles. Bil sem prvi v takratni Jugoslaviji, ki je zahteval, da naj gre 20 odstotkov delavcev na čakanje, predlagal sem tudi zamenjavo enega od direktorjev.

Po Marlesu sem tri leta v Sarajevu vodil takratno Tovarno montažni hiš Ilijaš, a se je leta 1992 v Bosni začela vojna in sem moral oditi. Pol  leta sem bil dejansko brezposeln in sem takratnega nemškega partnerja, s katerim sem sodeloval v Sarajevu, povabil, naj podobno tovarno zgradimo v Sloveniji. S SKB banko in nemškim partnerjem smo ustanovili prvo podjetje, v katerem sem bil direktor in 15-odstotni solastnik. Podjetje se je imenovalo Intal po nemškem partnerju. Takrat se je začenjala kriza v Nemčiji, kamor smo izvažali kar 95 odstotkov naših zmogljivosti. Ravno takrat so me nominirali za podjetnika leta. Ker sem veliko bolje poznal notranje stanje v podjetju kot tisti, ki so me nominirali, sem se zahvalil za nominacijo. Štel sem za nemoralno sprejeti takšno priznanje ob tem, da sem vedel, kaj se bo zgodilo.

Enako je bilo leta 2008, ko smo bili v igri za zlato gazelo. Takrat smo se tudi zahvalili in nismo želeli sodelovati, ker nisem bil trdno prepričan, ali je podjetje na tako zdravih temeljih, da smemo prejeti tako prestižno priznanje. Bali smo se zaradi spomina na kar nekaj uspešnih podjetij, ki so prejela priznanja, potem pa so izginila. To se je zgodilo tudi s kakšno gazelo.

TFL Glasnik:
Rezultati Lumarja kažejo danes več, kot ste si želeli. Letos ste se pridružili  avstrijski skupini Green Building  in ste si s tem zagotovili širitev trga. Spomniti moram tudi na to, da ste operativno vodenje podjetja prepustili sinu.

Milan Lukić:
Čas dela svoje, tudi ti kot osebnost zoriš in se krepiš s tem, ko zaznavaš svoje uspehe in neuspehe. Na moji poti so bili tudi neuspehi. Propad Intala je bil moj osebni neuspeh. Seveda bi se lahko skliceval na celo vrsto zunanjih dejavnikov, vendar mi samokritičnost pravi, da bi moral predvideti nekatere reči, a jih nisem.

V podjetju Lumar hiše na Gomilskem se s pretežnim lastnikom Uniorjem Zreče nismo razumeli o mnogih stvareh, zato sem iz podjetja preprosto izstopil in sem leta 2001 ustanovil podjetje Lumar. Takrat sem si rekel, da v mojem podjetju nihče ne more imeti deleža, ker želim samostojno sprejemati odločitve in za njih odgovarjati z osebnim ugledom in osebnim premoženjem. Od takrat dalje se je začelo obdobje zelo uspešnega poslovanja in nikoli več nismo stavili na samo en trg.

Začeli smo v Sloveniji, nekaj malega sem plasiral v Nemčijo, takoj pa smo se začeli spogledovati z Italijo. Ta je zelo zahtevna na področju montažnih hiš, in to toliko bolj, ker vemo, kako veliki tradicionalisti so Italijani. Italijana je zelo težko prepričati, naj kupi montažno hišo. Zelo hitro se je izkazalo tudi to, da sta Italijanu na prvem mestu oblikovanje in lepota; funkcionalnost se razume sama po sebi.

Lumar je nenadoma začel pridobivati izjemno kakovost izdelka, za slehernega med nami v kolektivu med seboj in do okolja pa so že tako vedno veljala pravila o popolnem poštenju do kupca. Pri meni velja načelo, da to, o čemer si kupca prepričal, da bo dobil le pri tebi in ne pri konkurenci, mora držati. Vrednost Lumarja je ravno v neverjetno visokem številu zadovoljnih kupcev, kar je naša najboljša propaganda. Lumar tako raste tudi količinsko, pri tem pa sem si zadal tudi omejitev. Lumar ne bo nikoli več težil h količini, zavestno sem izbral lokacijo, ki nam ne dopušča večanja proizvodnje. Prav tako ima Lumar zelo dobro opremo in zelo dobre pogoje za delo, obenem pa smo zelo skrbeli, da so zaposleni zadovoljni z delo v Lumarju.

Lumar ima vendarle ekstremno dobre finančne rezultate tudi v primerjavi s sorodnimi evropskimi podjetji. Približno 60.000  evrov dodane vrednosti nas uvršča v tej panogi med zelo uspešne v vsej Evropi, v Sloveniji pa smo že tako pojem. Najbližji nam so pod 30.000 evri. Visok prispevek pri obvladovanju stroškov je v maksimalnem znižanju števila malih in velikih reklamacij. Velikih si sploh ne smeš privoščiti. Neprimeren škarnik na strehi, ki stane denimo 50 ali 60 evrov, te lahko stane nekaj deset tisoče evrov, če moraš odpreti in popravljati streho.

Moj sin raste v podjetju od leta 1997, od najnižje stopničke. Čeprav je doštudiral ekonomijo in je v podjetje prišel kot vrhunski športnik, ni nič znal, še sam ni vedel, zakaj je prišel v podjetje. A se je v nekem trenutku našel. Začel je delati ekstremno dobro – za vrhunske alpiniste sta značilni natančnost in vztrajnost, tako se je lotil tudi dela v podjetju in je zrasel v vrhunskega strokovnjaka za montažne hiše. Čeprav je ekonomist, ima več tehničnega znanja kot kateri koli naš inženir, čeprav imamo vrhunske inženirje. Sinovo znanje je široko, kompleksno in globoko, pri vsaki malenkosti lahko naroči, kar hoče imeti. Tudi sam sem kot pravnik govoril, da izdelka ne znam narediti, lahko pa vem, kakšen mora biti. Mnogi menedžerji, sploh če jih nastavi politika, pridejo in se usedejo v fotelj ter sploh ne vedo, čemu so tam.

TFL Glasnik:
Vaše podjetje je znano tudi po izredni usmerjenosti na tuje trge, kjer ste bili že ves čas.

Milan Lukić:
Seveda, pri čemer nas je ta kriza pripeljala do novih grenkih spoznanj. Naša glavna trga, italijanski in slovenski, sta postala zelo šibka in vprašljiva, obe državi sta zašli v težko finančno situacijo; prizadevanja plasirati se v Avstrijo in Nemčijo so bila zaradi protekcionizma v teh državah praktično nična. V desetih letih nismo v Avstrijo prodali niti ene hiše, nekaj malega smo jih prodali v Nemčijo.

Pa še to je, da kupec v Nemčiji in Avstriji pričakuje, da če že kupuje od tujca, mora biti ta bistveno cenejši. O kakovosti se kajpada ne diskutira, ta je sama po sebi umevna. Lumar se ni in se ne bo prostituiral. Za našo kakovost velja določena cena. V začetku minulega leta so nas začeli snubiti in nam ponujati vstop v grupacijo Green Building group. To se nam je zdela nova priložnost, da si tudi tako zagotovimo ta dva trga. Glede na to, da so nam v holdingu zagotovili pomembno vlogo, smo podjetje 100-odstotno sicer prodali Green Buildingu, vendar smo mi v Green Buildingu dobili tudi delež, ki nam omogoča, da lahko obvladujemo ne le Lumar, kjer je sin direktor, jaz pa prokurist, temveč tudi holding in druga podjetja.

Pred nekaj meseci sem bil imenovan tudi za prokurista holdinga in sem postal tudi eden od štirih članov nadzornega odbora holdinga. Sin Marko je že na poti, da postane eden od članov uprave. Pomembno je, da se je Lumar v tem holdingu pozicioniral v sam vrh in ima tretma premium znamke. In vi veste, kaj pomeni, če v taki družbi prideš tako visoko – čeprav smo najmanjše podjetje iz najmanjše države v tej grupaciji.

TFL Glasnik:
Vse to kaže, da so tujci prej prepoznali vaše lastnosti. Te bogate izkušnje in zlasti načela vam koristijo tudi pri združenju delodajalcev. Kako jih uporabiti, da bi se glas delodajalcev še bolj slišal? Zdaj se bolj sliši glas sindikatov.

Milan Lukić:
Stvari se tako vidijo in slišijo, vendarle ni čisto tako. V združenju delodajalcev smo najprej razčistili med seboj. Mi nismo politično društvo ali navijači katere koli opcije. Ko smo to razčistili, smo si rekli, zdaj lahko verodostojno nastopamo. Nas ne zanima, kdo sestavlja koalicijo, ker na to nimamo vpliva. Opcija, ki je na oblasti, je naš partner. Uspelo nam je, da tako jemljejo in upoštevajo našo nevtralno držo. Ko jih podpiramo, jih ne podpiramo zaradi političnih nazorov, ampak zato, ker imajo nekaj, ko jih ne podpiramo, pa podpore ni zato, ker nečesa nimajo.

V teh dogovarjanjih in pogajanjih je možnih več načinov. Ali uporabljaš moč argumentov, kar počnemo mi, ali pa uporabljaš argumente moči, kar vse pogosteje uporabljajo sindikati, ne glede kateri. Mi nismo v situaciji in tudi menimo, da ni treba groziti komur koli, temveč si prizadevamo s strpnostjo priti do rezultatov.

Hkrati je treba povedati, da sindikati natančno vedo, da njihova publika pričakuje gromovništvo; da ne bodo ničesar dopustili, nikakršnih sprememb, nikakršnega manjšanja pravic, mi pa hkrati pravimo, da delodajalci ne nastopamo na način, da bi delavcem  kratili njihove pravice. Nasprotno, menimo in to dokazujemo, da imajo v vseh tistih podjetjih, kjer dajejo delavcem veljavo, rezultat.

Delodajalci smo za to, da se najprej dogovorimo za minimalna pravila in za minimalne standarde, ki se jih moramo držati čisto vsi. Zakon o delovnih razmerji ne sme vsega predpisovati, saj sicer ostane premalo prostora za dogovarjanja in pogajanja na ravni panožnih sporazumov in kolektivnih pogodb.

TFL Glasnik:
Menim, da je ključno vprašanje, kako boste povrnili zaupanje v delodajalce? Res je bilo v bližnji preteklosti nekaj takih, ki so imeli izključno tajkunske namene, a delodajalci so vendarle tista ključna skupina v družbi, ker so edini, ki ustvarjajo delovna mesta.

Milan Lukić:
Dejstvo je, in to ves čas poudarjamo, saj smo že pred dvema letoma izpostavili negativne primere, od katerih smo se distancirali. Hočem povedati, da samo podjetje ni tisto, ki krši zakonodajo, kršijo jo tisti, ki podjetje vodijo. Delodajalci pravimo, da se sleherna kraja zgodi pred očmi državnih inštitucij. Za to, da so mnogi uspevali funkcionirati na pokvarjen način, je kriva država. Mi imamo še danes primere, da nekatera podjetja ne izplačujejo plač, ne odvajajo prispevkov. Pa smo rekli, da je to nezakonito. Ne vem, kaj je treba še storiti, če že davčna uprava zazna, da prispevki niso bili plačani? Nobene ovadbe od nikoder.

Delodajalci skušamo negovati kulturo poštenega podjetništva, vendar tega ne zmoremo sami; s pozitivnimi primeri lahko na to kulturo vplivamo.

TFL Glasnik:
Ali se vlada sploh zaveda pomembnosti delodajalcev? Katere so najpomembnejše naloge, ki bi jih morala vlada po mnenju združenja delodajalcev opraviti, da bi omogočila vzpostavitev rasti gospodarstva?

Milan Lukić:
Vlada se zelo zaveda pomena delodajalcev, saj smo ji v tem trenutku zavezniki. Ne zaradi politike, temveč zato, ker vemo, da ni časa za nove eksperimente. Kdo bi zamenjal to vlado? Tisti, ki danes vse vedo, so tri leta vladali. Pri gospodu Jankoviću so se zbrali vsi tisti prebegi iz drugih strank, ki so pred tem vladali – to je skupek Pozitivne Slovenije. Kako naj me nekdo prepriča, da bo ta združba uspešna samo z gospodom Jankovićem, ki ga še vedno cenimo kot odličnega podjetnika. Če jih poslušamo, proti čemu so in zakaj so proti, prepoznamo samo demagogijo, in vsaj mi ne moremo temu nasedati.

Ta vlada je sprejela varčevalne ukrepe kot prve korake, ki so bili nujni, pa naj nas še tako prizadenejo. Varčevalni ukrepi so prizadeli tudi marsikatero podjetje zaradi upada potrošnje in povpraševanja. Ravno te dni sem imel sestanek z magistrom Radovanom Žerjavom, ministrom za gospodarstvo, in sem mu jasno povedal: podprli smo vas pri varčevalnih ukrepih, vendar postajamo zelo nestrpni, ker ni drugega paketa, paketa zagona gospodarstva. Reforma trga dela in pokojninska reforma sta reformi, ki sta sami po sebi pomembni zaradi signalov, ki jih pošiljamo tujini, in nimata čisto neposrednih učinkov.

Potrebni so ukrepi za zagon gospodarstva: banke je treba tako ali drugače očistiti, da lahko spet začnejo podpirati podjetja, banke in družba morajo biti v situaciji, da lahko ob pošteni oceni tudi podjetju, ki je kreditno nesposobno, pomagajo s primerno injekcijo. Podjetja, ki je postalo insolventno, morda tudi zaradi lumpov, ki so mu ostali ogromno dolžni, ne smemo odpisati, ne da bi poznali vse razloge za insolventnost. To so tisti pogoji za zagon realnega sektorja, ki jih pričakujemo od vlade. Mi ne pričakujemo, da nam država da delo, to ni njena naloga. Prav o vzvodih, ki jih delodajalci pričakujemo od vlade, sem se pogovarjal z ministrom, ko sem mu dejal, da postajamo nestrpni.

TFL Glasnik:
Veseli me, da so vas prepričali, da ste postali predsednik združenja delodajalcev, in bi si želeli še več takšnih ljudi.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar