TFL Glasnik:
Preden sva se spoznala, ste mi na moje povabilo odgovorili profesionalno, pravilno slovensko, vljudno. Nekako je videti, da vsa občina, ki je zelo mlada, šele sedem let je, odkar je bila ustanovljena, in šteje 2800 prebivalcev, deluje enako profesionalno. Impresivno je že to, kakšne cilje imate v občini Šentrupert. Energetska samooskrba in neodvisnost, recimo do leta 2025, vmes ste že rodili Deželo kozolcev – vašo turistično usmeritev. Povejte za začetek, na kaj ste najbolj ponosni.

Rupert Gole:
Ponosen sem na praktično vse uspešno končane projekte, najbolj pa na projekt, ki je ponesel glas o Šentrupertu v svet – na Deželo kozolcev. Uspeh tega projekta je prekosil vsa moja pričakovanja, čeprav sem slutil, da bo to uspešen projekt, ki bo pripeljal veliko obiskovalcev. V dobrem letu dni je bilo od 24 do 25 tisoč obiskovalcev. Ko to povemo v kakšni instituciji, kjer se tudi trudijo povečati število obiskov, nam kar ne verjamejo. Mi pa smo samo decembra pri projektu Čarobna dežela kozolcev imeli 1700 obiskovalcev v osmih dneh. Za letos je v zvezi s tem pripravljenih obilo programov in je veliko terminov že zapolnjenih.

TFL Glasnik:
V viziji, ki ste jo predstavili, je še kar nekaj projektov. Bi nam jih lahko nekaj našteli?

Rupert Gole:
Ne le v Sloveniji, tudi strokovnjaki v tujini nam priznavajo, da smo znali povezati projekte med seboj in da s temi povezavami dosegamo tudi sinergijske učinke. To je bila že na začetku moja usmeritev. Najprej je bilo preprosto, saj nismo imeli nič, morali smo kupiti mize, računalnike ter podobno in se odločiti, kaj bomo sploh počeli. Zelo preprost test za vsakega župana je, da pogleda na položnice, kaj plačuje vsak mesec in kaj lahko zagotovi svojim občanom. To sem storil tudi sam. Ugotovil sem, kaj so veliki stroški in da obstaja nekaj dobrin, ki jih lahko sam zagotovim svojim občanom ter s tem dosežem zaključevanje nekih finančnih tokov znotraj občine ali znotraj mikroregije. Če bom to dosledno počel, bo čez toliko in toliko let ustvarjenih toliko delovnih mest in toliko denarnega toka znotraj občine. Posledično bodo zadovoljni občani, podjetniki, odpirala se bodo nova podjetja in to se nam ta trenutek dogaja.

TFL Glasnik:
Prejeli ste tudi vrsto nagrad.

Rupert Gole:
Res je, da je za nami nekaj let trdega dela, saj so bili šele po prvih štirih ali petih letih vidni veliki učinki. Pobrali smo veliko nagrad, tudi za energetsko najbolj učinkovito občino, Zlati kamen za drugo najbolj prebojno občino, dvakrat zapored smo bili najbolj inovativna občina v Sloveniji, Dežela kozolcev je bila izbrana med tri najboljše prakse v Sloveniji, Umanotera je v akciji Slovenija znižuje CO2 izbrala naš razvojni model med 15 najboljših praks.

TFL Glasnik:
Popolna novost je razvojni model občine: zelena integralna ekonomija, pravite, da je Slovenija dežela lesa, uspešno ste vključili tudi državne zapore na Dobu.

Rupert Gole:
Razvojni model občine Šentrupert so drugi poimenovali model zelene integralne ekonomije in je bil kot prvi izbran za predstavitev na mednarodnem kongresu zelene integralne ekonomije v Mariboru. Pogosto se pošalim in rečem, da na začetku nisem vedel, da delam model zelene integralne ekonomije, ampak sem vse skupaj zastavil po zdravi kmečki pameti. Živimo v nekem času in družbi, kjer je ta zdrava kmečka pamet kar precej odsotna, zato nekaj, kar je sicer normalno, postane inovativno. To je paradoks, a se s tem srečujem vsak dan.

Na področju energetike smo zasnovali kar nekaj projektov in trenutno v kompleksu državnih zaporov na Dobu končujemo veliko toplarno. To je naložba našega javnega podjetja Energetika Šentrupert, ki je v stoodstotni lasti občine. Ponosni smo, da nam je uspelo takšno financiranje toplarne, da niti en evro ne gre iz občinskega proračuna, ampak vse iz nepovratnih sredstev in bančnega posojila, s projektom pa znižujemo strošek ogrevanja državnega zapora za okoli 200.000 evrov na leto. Energetika Šentrupert bo v približno desetih letih ustvarila okoli 6,5 milijona evrov prometa. Velja dodati, da je samo strošek energenta med 150 in 200 tisoč evri na leto, kar bo ostalo v lokalnem okolju. To je bil izziv za naše lastnike gozdov, da bodo dobavljali lesno biomaso, ki je predvsem rezultat lesnega odpadka lesnopredelovalnega centra.

Ta projekt sem zasnoval že pred petimi leti in leta 2012 navdušil zanj takratnega ministra za obrambo, ki je v tem videl možnost za razvoj nekdanje vojašnice, ki je 15 let mirovala. Odobril je brezplačen prenos zemljišč na občino, mi pa smo v šestih mesecih razvili projekt, pridobili gradbeno dovoljenje in trenutno pričakujemo 2,5 milijona evrov nepovratnih sredstev iz javnega razpisa. Pred nami je prva faza lesnopredelovalnega centra, ki bo vzorčni primer postavitve lesnopredelovalne verige v Sloveniji. Česa takšnega v Sloveniji ni.

Ta projekt ima pozitivne učinke, ker bo iz tega centra odpadek končal lokalno v šoli, vrtcu, telovadnici in knjižnici, kjer je že kotlarna na lesne sekance, v kotlarni na Dobu bomo letos v prvi fazi že dogradili kogeneracijo na lesni plin in bo potrebovala 4000 kubičnih metrov lesnih sekancev na leto. V lokalno okolje bo prišel denarni tok, ki se bo poznal tudi na standardu kmečkih družin.

TFL Glasnik:
Kaj delajo paradižniki na Dobu?

Rupert Gole:
Na Dobu smo razvili še projekt steklenjakov za proizvodnjo paradižnika. Dobili smo investitorja za skupno naložbo več kot 5 milijonov evrov, ki se bo verjetno začela prihodnje letno. To je projekt, ki bo glede samooskrbe, ki je trenutno v Sloveniji le 30-odstotna, prispeval kar precej: 3.000 ton od 18.000 ton paradižnika, ki ga Slovenija poje vsako leto. Pozitivni učinki tega projekta so, da se bodo steklenjaki ogrevali z odpadno toploto pri pridobivanju električne energije s kurjenjem lesnih sekancev, v kompleksu bo delalo od 30 do 40 zapornikov, saj ima zapor velike težave z zaposlovanjem zapornikov.

Ob tem moram povedati, da z državnimi zapori izjemno dobro sodelujemo, da so v nas prepoznali partnerja za inovativne projekte. Samo pri ogrevanju bodo privarčevali toliko, kot jim je ministrstvo naložilo za celotno varčevanje.

TFL Glasnik:
Po glavi mi rojijo vprašanja, vendar bi najprej dejala, da ste v resnici podjetnik. Kot bi se pogovarjala z direktorjem velikega podjetja ali kar cele pokrajine. Dokazujete, da lahko župan vodi občino kot podjetje. Pa ne v tistem slabšalnem smislu, kot ga je slišati zadnje čase. Takšne župane bi uvrstila med kandidate za ministra za gospodarstvo. Je temu botrovalo dejstvo, da ste arhitekt ali da imate po naravi radi čiste račune ali kaj drugega?

Rupert Gole:
Jaz sem v resnici podjetnik po srcu in duši, še bolj pa sem arhitekt in kreativec. Za ta poklic sem se odločil, ker vedno razmišljam, kaj je mogoče narediti bolje, lepše, kako doseči večje učinke. Še vedno sem podjetnik, lastnik arhitekturnega studia Esplanade, prvo podjetje pa sem ustanovil leta 1996. Vedno sem se trudil biti inovativen in prodoren in zaposlenim omogočati redne plače. V vsakem delu mora biti kar nekaj iskrenosti, nikoli ne smeš razočarati tistih, ki delajo zate in ki verjamejo v tvoje zgodbe. Naslednji dan po imenovanju za župana v neki mali in neznani vasi me je bilo strah zaradi vprašanja, kako sestaviti ekipo, ki bo verjela v vizijo, ki sem si jo zadal. Uspelo mi je navdušiti sodelavce, ki so od prvega dne z menoj, in brez takšne ekipe takšnih rezultatov ne moreš dosegati. Mi nismo klasična birokratska občina, mi smo tim. Naša strokovnjakinja za odnose z javnostjo iz Ljubljane pravi, da niti slučajno nismo občina, ki bi bila kakor koli podobna neki občini. 'Ko pridem k vam, je, kot bi prišla k Stevu Jobsu, ki ima ekipo in polno idej, veliko hitrosti in učinkovitosti,' pravi ona. In res delamo tako.

Tudi do vseh investitorjev se obnašamo tako – dobijo popoln servis. Pri nas ni tistega, da se ne da, pa počakajte.

TFL Glasnik:
Tudi pri pridobivanju nepovratnih sredstev ste nadvse uspešni. Živi dokaz, da je mogoče biti učinkovit in uspešen tudi v javnem sektorju. Koliko denarja ste že pridobili?

Rupert Gole:
Naredili smo preglednico in je videti, da nam uspe angažirati milijon evrov nepovratnih sredstev na leto.

TFL Glasnik:
To je izjemno za tako majhno občino.

Rupert Gole:
Naša je postala tudi nekdanja vojašnica, ki je bila sodno ocenjena na 2,6 milijona evrov, a tega ne bomo kar prodali. To cono smo opredelili za cono lesnopredelovalne industrije in smo prijazno odklonili investitorje, ki bi se tam ukvarjali s kovinsko industrijo.

TFL Glasnik:
Kakšen bo Šentrupert čez pet let in kakšen bo čez deset let?

Rupert Gole:
Pravim, da mora Mirenska dolina rasti in se razvijati po vzorcu Silicijeve doline. Imam idejo, da bi ustanovil raziskovalni inštitut in center za oblikovanje v lesu ter bi to znanje 'polinkali' v svet, ker sem tudi sam delal kot gostujoči raziskovalec na inštitutu v Nemčiji in vem, kako je mogoče mrežiti takšne stvari. Mislim, da je to priložnost za vso Slovenjo, ne v kvantiteti, temveč v znanju in inovacijah. Vrhunskost v obrtniškem znanju nam priznavajo vsi.

Ko se pogovarjam s podjetniki, ki so že v lesnopredelovalni zgodbi, poslušam, kako se industrija iz Romunije zdaj seli nazaj, ker tam ne dosegajo kakovosti.

TFL Glasnik:
Bo Šentrupert kraj, kamor se bomo Slovenci radi priseljevali?

Rupert Gole:
Že zdaj imamo pozitivno bilanco prebivalstva. Že na začetku sem težil k temu, da imamo za otroke šolo in vrtec ter da so tako v šoli kot v vrtcu odlične razmere. In jih imajo. Odlične razmere za mladino razveseljujejo vse generacije do dedkov in babic. Morda me bo kdo iz te šole zamenjal in je prav, da je moja odgovornost, da sem poskrbel, da je imel najboljše možne pogoje.

TFL Glasnik:
Velikost občine očitno nima zveze z njeno uspešnostjo.

Rupert Gole:
Zagotovo ne. Večkrat sem že dejal, da je zame vseeno, ali vodim občino, podjetje ali državo. Vedno bi se enako obnašal – iskreno in maksimalno bi naredil vse, kar je treba na tistem položaju.

TFL Glasnik:
Pa bi sprejeli katero od funkcij na državni ravni?

Rupert Gole:
So mi že ponujali, vendar sem zavrnil, ker moram končati svoje delo na lokalni ravni. Imam načrte, moja ekipa pa me je pripravljena spremljati. Načrtujem tudi projekt ureditve trga, kar je tudi naložbeno zelo zahteven projekt, ki bo šel na račun občinskega proračuna. Ko govorim o lesnopredelovalnem centru, gre za naložbo iz zasebnih sredstev, mi samo spremljamo ta razvoj, da ne zaide v napačne vode. Podjetnikom podeljujemo stavbno pravico, ki jo lahko več let odplačujejo, s tem pa jim olajšamo začetek in zagon, obenem se zavarujemo, da v primeru neuspeha katerega od podjetij nepremičninsko stvar ne preide v tuje roke. Zgodb o tem, kako so se stvari razprodajale, imamo že preveč.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Rupert Gole:
Slovenija ima popolnoma vse, da postane razvita samooskrbna država z znanjem, vendar moramo v vsakdanje delo vnesti korektnost, iskrenost in pošteno delo. Poštenje do sočloveka in poštenje do javnih sredstev. Če bi imel čarobno palico, bi najprej izbrisal pohlep. Če bi vsi na položajih imeli svojo mero, da bi vedeli, kje so meje, potem Slovenija ne bi bila tam, kjer je.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si