TFL Glasnik:
G. Mitja Okorn, ste slovenski režiser, ki je po svoje sanje moral pred šestimi leti na Poljsko. Moje prvo vprašanje je vedno: na kaj ste najbolj ponosni pri svojem delu?

Mitja Okorn:
V bistvu sem najbolj ponosen na svoj zadnji film Pisma Sv. Nikolaju, ki je peti najbolj gledan film vseh časov na Poljskem in je postal nekakšen kultni film tudi v Sloveniji. Ko pa pogledam na preteklo delo, sem ponosen na čisto vse, saj so vse moje stvaritve, v tistem trenutku, ko so se zgodile, bile takšne, kot so morale biti.

TFL Glasnik:
Film je vaša ljubezen, rekla bi celo obsedenost. Katere so odločilne lastnosti, ki v pravem okolju rodijo uspeh? Pri vas je očitno šlo za kombinacijo obojega.

Mitja Okorn:
Prepričan sem, da je za uspeh bistvena družina. Sam sem bil obdan s kreativnostjo, glasbo in občutkom za ritem z očetove ter z ljubeznijo in racionalnostjo z mamine strani. To me je naredilo v ravno prava odmerka mešanice umetnika in racionalne osebe. Druga stvar pa je, da sem bil že od nekdaj zelo delaven. Ko so drugi žurirali, sem jaz ves čas delal. Že v osnovni in v srednji šoli sem med drugim pisal in izdajal svoj časopis. In običajno se je pri vsem, česar sem se lotil, vedno našel nekdo, ki mu to ni bilo všeč, ter mi že kot otroku metal polena pod noge. Tako sem že zgodaj začel dobivati "debelo kožo". Ampak na koncu dneva je vedno najbolj pomembno trdo delo. Hecno je, da sem bil sprva prepričan, da nisem nadarjen za film, in ne le to – tudi nekakšen filmofil nikoli nisem bil in sem resnično videl zelo malo filmov. Potem pa sem začel skejtati in v nekem trenutku sem se odločil posneti, kako to pravzaprav zgleda. Od trenutka, ko sem na kameri prvič pritisnil gumb "record", sedem let nisem šel na dopust. Delal sem sedem dni na teden, 24 ur na dan. Spoznal sem, da če želiš delati to, kar želiš, moraš delati minimalno sedem let, da boš potem prvič zaslužil in od tega začel živeti. Zame je to, da lahko delaš, to kar ljubiš, in da od tega tudi živiš, ključna stvar v življenju. Mimogrede - tudi sam sem prvič zaslužil po sedmih letih.

TFL Glasnik:
Vaša zgodba je znana in zanimiva. Posneli ste svoj prvi film za 2 tisoč evrov, ki je bil v Sloveniji označen kot neprimeren, potem pa vas je prav to katapultiralo na Poljsko. Zakaj ravno na Poljsko? Od kod priložnost za ta Pisma Sv. Nikolaju?

Mitja Okorn:
Nisem jaz izbral Poljsko, ampak je ona izbrala mene. Za kar sem srečen. Pred tem pa sem ogromno hodil na filmske festivale in razdelil na tisoče vizitk. Tista ena je končala v rokah priznane poljske producentke Justyne Pawlak. Čez dobro leto me je poklicala in vprašala, če bi prišel na Poljsko režirat tv serijo »39 in Pol«. Kot tipičen Slovenec, sem si sprva mislil, da je Poljska drugo ime za Sibirijo, in da je vse, kar premorejo, Vodka in krompir ter imajo elektriko samo ob torkih. Prav zaradi te percepcije sem šel tja zelo samozavestno in verjetno zato tudi dobil posel. Nekaj mesecev kasneje, ko sem dojel, da je Slovenija pravzaprav Sibirija, Poljska pa zelo razvita, kapitalistična država. Tu se še posebej dobro počutim zato, ker je to druga najbolj delavna država na svetu – za Severno Korejo, kjer morajo ljudje delati, sicer jih usmrtijo. In ravno na Poljskem sem prvič spoznal ljudi, ki delajo več od mene. Slovenci nikakor nismo tako delavni, kot mislimo, da smo. Oziroma kot nas povzdigujejo gospodje politiki.

Naredil sem torej tv serijo, ki je postala velik hit (vsak torek si jo je ogledalo okoli 5 miljonov ljudi). Po dveh sezonah pa sem na producentkini mizi opazil scenarij za celovečerni film in jo prosil, če ga lahko preberem. Ponovno sem nekako sam vplival na svojo prihodnost in si čisto sam priboril možnost, da bi snemal naslednji projekt. Izvršni producent me je na razgovoru vprašal, kako bi sploh posnel film, kjer je toliko družinskih zgodb, sam pa nimam družine in otrok. Rekel sem mu, da ni treba biti pijanec, da bi lahko posnel film o pijancu. Odgovor jih je zadovoljil. Dali so mi priložnost.

TFL Glasnik:
Koliko let ste že na Poljskem?

Mitja Okorn:
Šest, vendar sem prva tri leta bil 'on – off', se pravi, da sem se redno vračal v Slovenijo, nakar pa sem se čisto preselil na Poljsko, kjer sedaj živim.

TFL Glasnik:
Berem, da nameravate ostati tam. Vzeli boste celo državljanstvo. So kakšne ovire?

Mitja Okorn:
Ovir ni, samo časa nimam, da bi zbral vse potrebne papirje. Želijo mi dati državljanstvo, kot ga običajno dajejo izjemnim športnikom, za katere si država želi, da bi jih predstavljali v njihovih barvah zastave pred celim svetom. Podobno sem jaz za Poljake izjemni umetnik in me želijo imeti v rdeče-beli podobi. Državljanstvo bi, zaradi umetniških dosežkov, lahko dobil po hitrem postopku. Oni mislijo, da je dobro, da imajo takšnega režiserja, kot sem jaz, sam pa bi se kot državljan nekatere stvari lažje zmenil. Čeprav se na Poljskem tudi brez državljanstva vse veliko lažje zmeniš kot pri nas. Takoj sem se, na primer, zmenil, da plačujem davke na Poljskem, za kar je bilo potrebno podpisati samo en papir. Birokracije je veliko manj in ne komplicirajo, če prideš in rečeš, da boš plačeval davke. Takoj so mi dali emšo, davčno številko. Banke ti odprejo račun, tudi kredit odobrijo, čeprav nimaš državljanstva. Samo pokazati moraš, koliko si zaslužil.

Državljanstvo bom vzel tudi kot znak hvaležnosti, da so mi dali priložnost, da lahko delam to, kar ljubim, da sem lahko popolnoma kreativen. Izraz hvaležnosti bo tudi, če bi kot Poljak kdaj prejel kakšno pomembno nagrado in se bom zahvalil z Dzienkuje (Hvala, op.a.).

Je pa za umetnike Poljska zagotovo raj na zemlji. Imajo predpis, da mi kot režiserju ni treba plačevati prispevkov. Tudi pokojninskih ne. V Sloveniji pa so ti zneski, če si sam plačuješ, nenormalni. Poljski pravnik ni mogel verjeti, ko sem mu pokazal, koliko plačujem za davke in prispevke v Sloveniji. Takoj mi je svetoval, naj postanem davčni rezident Poljske.

TFL Glasnik:
Imeli smo vas priložnost slišati, kako odlično govorite poljsko. Kaj pa Amerika?

Mitja Okorn:
Ravno v teh dneh sem podpisal pogodbo z eno večjih ameriških agencij, ki mi sedaj pošilja scenarije in organizira sestanke s producenti. Ampak tam se stvari ne zgodijo kar čez noč. Za uspeh je treba še bolj trdo garati. Ravno zato se jeseni odpravljam tja, da naredim malo bolj kvaliteten "networking" in upam in verjamem, da se bo kaj velikega zgodilo. Počasi se daleč pride, Poljaki bi rekli: Z malimi koraki naprej. Treba se je namreč zavedati, da celoten Hollywood temelji na »hype-u« - se pravi nad neizmernim navdušenjen nad neko osebo, o kateri trenutno prav vsi govorijo. Ni pomembno, kaj je ta oseba ustvarila, šteje to, da o njej VSI govorijo. In ko enkrat začnejo o tebi govoriti, potem te vsi hočejo imeti in si na koncu želijo s teboj delati. No, jaz seveda tega navdušenja, kljub temu, da tudi Američani obožujejo moj film Pisma sv. Nikolaju, še nisem povsem sprožil, ampak upam, da se bo z novo agencijo, ki me sedaj predstavlja, zgodilo ... Vendar, kot sem že prej omenil – 7 let potrebuješ, da prideš s trdim delom do tega, kar hočeš v življenju. Ker sem na tem področju že kar nekaj ustvaril, računam, da bo trajalo približno 4 leta, da mi bo uspelo v Ameriki posneti svoj prvi film. Vse pride, mora priti, ob svojem času.

TFL Glasnik:
Vsi ti uspehi pri vaših 33 letih. Kaj vas še čaka?

Mitja Okorn:
Upam, da še več vrhunskih filmov, ki se bodo dotaknili in nasmejali gledalce po celem svetu.

TFL Glasnik:
Kaj Slovenija sploh še predstavlja za vas?

Mitja Okorn:
Predvsem dopust. Pridem obiskat starše, prijatelje, mojih pet bratov in sester. Moj oče očitno želi z nataliteto osvojiti Slovenijo, da bi jo lahko, mi Okorni, končno spremenili in naredili v državo, v kateri bi bilo smiselno živeti (smeh). Pridem se spočit, čeprav se to v resnici nikoli ne morem, saj se zgodi toliko stvari. Lepo je priti v Slovenijo, ko veš, da ti tukaj ni treba delati in živeti. Slovenija je lepa država, ne znamo pa iz nje narediti tega, da bi bila najbolj resničen dragulj južne Evrope.

TFL Glasnik:
Mar ni sloviti Ingmar Bergman nekoč rekel, da snema filme, da ne bi znorel … Bi tudi vi znoreli?

Mitja Okorn:
Jaz pa ne bi mogel živeti, če ne bi režiral. Najverjetneje bi se kar obesil.

TFL Glasnik:
In za konec: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Mitja Okorn:
Čisto preprosto. Naj v vsakem stavku, ko hočejo reči Slovenija, uporabijo besedo Evropa. Potem se ne bodo ukvarjali s tem, kako majhni, da smo. Za Evropo nihče ne reče, da je majhna. In koliko priložnosti je potem v Evropi. Hitro bi ugotovili, da živimo na zelo velikem ozemlju - meje so samo v glavah. Čas je že, da jih začnemo premikati.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si