TFL Glasnik:
Ga. Nataša Pirc Musar, na kaj ste najbolj ponosni v vaši pestri karieri?

Nataša Pirc Musar:
Verjetno na svoje znanje in na sodelavce, ki jih vedno zbiram ob sebi, takšne namreč, ki so znalci in so kos mojemu strahovitemu tempu. Zavedam se, da brez dobre ekipe ni uspešnosti nobenega podjetja. Zavedam se, da Nataša ne more narediti vsega sama, to je moj profesionalni ponos. Težim k perfekciji.

TFL Glasnik:

Očitno je, da lahko to udejanjate tudi v zasebnem sektorju, v katerem ste zdaj. Varstvo osebnih podatkov je tema, ki preplavlja Slovenijo. Nam lahko na kratko razložite, za kaj gre, česa se moramo bati, kaj se nam bo zgodilo, če česa ne bomo naredili?

Nataša Pirc Musar:
Najprej odgovor na zadnje vprašanje: 25. maja ne bo konec sveta. Pogosto povem primerjavo z milenijskim hroščem, ko smo vsi mislili, da se bo 1. januarja 2000 sesul informacijski sistem po vsem svetu, a se ni. Tudi 25. maj ne bo taka huda prelomnica, da bi vsi padli v neki prepad. Zagotovo ne. Je pa kar precej sprememb v novi splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov, ki se jih morajo zavedati v glavnem velika podjetja, ki so 'big data' upravljalci osebnih podatkov.

Mogoče je največ sprememb na področju marketinških aktivnosti, na katerem je treba zelo pozorno preučiti, kdaj smo iz nekega neposrednega, targetiranega marketinga prešli v vedenjsko oglaševanje, ki najbolj intenzivno posega v to temeljno človekovo pravico do varstva osebnih podatkov. Ko govorimo o avtomatizirani obdelavi in izdelavi profilov v ozadju, je ta poseg v digitalnem svetu najbolj invaziven in EU GDPR je tu postavil jasno ločnico: ko smo pri vedenjskem oglaševanju, ko delamo profile posameznikov, tega ne smemo početi brez izrecne privolitve posameznika.

Veliko podjetij, predvsem klubi zvestobe, banke, zavarovalnice, ima težave, ker po 25. maju stare privolitve ne bodo več veljale.

TFL Glasnik:
To pomeni, da bodo morali ponovno pridobiti privolitve?

Nataša Pirc Musar:
Da, v tistem delu, kjer je privolitev seveda potrebna.

TFL Glasnik:
Vedenjski marketing torej pomeni, da velika podjetja v ozadju gradijo te profile z vsemi podatki.

Nataša Pirc Musar:
GDPR govori o tako imenovani informirani privolitvi in ne dopušča 'predodkljukanih' okenc. To je sprememba, ko smo spet na strogem pravilu 'opt in', ko mora posameznik aktivno privoliti v določen namen obdelave podatkov, novost GDPR pa je tudi ta, da mora privoliti za vsak namen posebej. Ta tako imenovana granularnost privolitve je nekaj popolnoma novega.

Če na kratko spet razložim na primeru marketinga: marketinški oddelki se lahko ukvarjajo s klasičnim neposrednim trženjem, da torej vsem pošiljajo enake reklame, lahko pa se ukvarjajo tudi s profiliranjem posameznikov za namene trženja in prilagajanja ponudb posameznim strankam, kar je drugi namen. Gre za vedenjski vzorec posameznika in zdaj morajo v privolitev napisati: neposredno trženje – eno okence, vedenjsko oglaševanje - drugo okence. Jaz se lahko z neposrednim trženjem in neprofiliranim oglaševanjem strinjam, vedenjskega oglaševanja pa ne bom 'odkljukala'.

A to za začetek ni nujno slabo za zasebni sektor. Ta preskok iz neke stare filozofije, ko se je mislilo, da če imam osebne podatke posameznika, lahko z njimi ustvarjam kompletno profiliranje, ne da bi mu povedal, se morda zdi težak … Že po starem zakonu so bila pravila dovolj stroga, menim pa, da bodo v ozadju nastajali novi poslovni modeli. Podjetja bodo morala vse bolj razmišljati, kako se približati potrošniku, ne da bi ga postavile v situacijo, da bo zastonj predajal svoje osebne podatke zgolj zato, da bo zadovoljni član nekega kluba. Menim, da bo tu vse pogostejše pravilo daj-dam.

'Tudi ti kot upravljavec zbirke, kot ponudnik storitev boš moral meni nekaj dati, da ti bom razkrila svoje življenje. Vendar ne bom plačala zgolj z osebnim podatkom, moral boš dati še kaj v zameno.' Že nastajajo poslovni modeli – v tehnologiji veriženja blokov, kjer se bo za osebne podatke lahko celo plačevalo. Posameznik bo celo dobil denar, da bo dopustil, da se ga segmentira in profilira.

Ali če vzameva za primer letalske vozovnice. Vsi, ki jih kupujemo po spletu, smo lahko opazili, da če en mesec pred potovanjem iščeš vozovnico, ne da bi vpisal svoje ime, dobiš neko ceno in seveda piškotek na svoj računalnik. Tako si je spletna stran zapomnila tvoj digitalni prstni odtis. Ko greš čez 14 dni spet na isti portal, boš dobil višjo ceno, ker računalnik ve, kako obupan postajaš, ko iščeš določeno letalsko vozovnico. Nekaj dni pred odhodom, čeprav se nisi nikoli registriral ali dal svojega imena, boš dobil obupno visoko ceno.

Ta nevidna in tiha avtomatska obdelava osebnih podatkov po novem ne bo več dopustna brez mojega vedenja. Ta portal me bo moral vprašati za moje soglasje, ali me lahko profilira na tak način, da sledi, kaj počnem, in zagotovo ne bom dala privolitve, če mi bo na koncu rekel, da mi bo zaračunal višjo ceno letalske vozovnice. Žal, če me želi profilirati, mi bo moral ponuditi nižjo ceno. In bova na področju daj-dam. 'Postala bom tvoja stranka, dala ti bom podatke, ampak mi v zameno ne ponujaj dražjih vozovnic.' To je neka dodana vrednost te zgodbe.

TFL Glasnik:
Osebi podatki dobivajo ceno in tudi tega se bo potrošnik moral počasi zavedati. Kar je dobro. Morda še vprašanje o tem, kako se v tem trenutku večja slovenska podjetja pripravljajo na to uredbo? Kako bi vi ocenili stanje?

Nataša Pirc Musar:
Prepričana sem, da 90 odstotkov podjetij sploh še ni pripravljenih na to. To čutim po klicih v našo pisarno in vsakemu rečem: poglejte, dve leti ste imeli in zdaj pričakujete, da bomo v treh dneh rešili vaše zagate. Zavarovalnica Triglav, Petrol, Mercator, večje banke, to so tankerji, kjer se zavedajo, da se takšna ladja počasi obrača, in že eno leto ali celo več delajo na tem področju, zato so bolj ko ne pripravljeni.

Imamo pa trenutno v Sloveniji en velik problem. Strahovito zamujamo z izvedbeno zakonodajo. Vedno sem huda, ko nekdo pride zadnji čas urejat področje varstva osebnih podatkov, dve leti je bil tako imenovani vacatio legis, kar pomeni obdobje od sprejema do začetka uporabe nekega predpisa. GDPR so v EU-parlamentu sprejeli aprila 2016. A tokrat manj zamerim realnemu sektorju kot slovenski vladi. Dve leti je naša vlada imela čas za pripravo izvedbene zakonodaje, pa jo je pripravila tik pred zdajci, zakon namreč še vedno ni na poslanskih mizah. Vmes se je zgodil še odstop predsednika vlade, na zadnji četrtkovi seji na dnevnem redu ni bilo zakona o varstvu osebnih podatkov in do volitev je le še ena redna seja parlamenta. 25. maja bo zazevala ena ogromna praznina, če politika ne bo pohitela.

Uredba je neposredno uporabljiv pravi akt. Mi se ne moremo delati, da je ni – začne veljati v vseh državah članicah, če izvedbene zakonodaje (ZVOP-2) ne bo, pomeni, da bomo morali v celoti upoštevati uredbo. Lahko namignem le na en problem: največjega bo imel informacijski pooblaščenec, ki ne bo mogel izrekati glob.

Po pogovorih s kolegi v Evropi in Sloveniji vem, da vsi menijo, da po 25. maju nihče ne bo pridrvel med zavezance z neko palico, saj vsi, vključno z nadzorniki, vedo, da bo nastal neki vakuum, neka luknja, v katero bomo padli. In ne glede na to, ali bo ZVOP-2 sprejet ali ne, bo potrebno neko prehodno obdobje.

TFL Glasnik:
S to uredbo dobivamo potrošniki svojo veljavo in ceno. V zvezi s tem bi opomnila na mednarodno konferenco, ki jo v kratkem organizirate s fascinantno strukturo predavateljev. Kaj vse bomo tam izvedeli?

Nataša Pirc Musar:
S ponosom sem prevzela nalogo programskega vodje te konference in nalogo, da sestavim program. Tokrat sem res poklicala nekaj mojih najeminentnejših kolegov iz Bruslja, Kanade, Srbije in Hrvaške. Regiji Adriatik želimo dati najboljšo GDPR-konferenco, saj smo vsi v nekem istem kotlu s sorodnimi problemi glede GDPR, Hrvaška je članica EU, na Balkanu so države v čakalnici in morajo prenašati evropsko zakonodajo v svoje nacionalno pravo. To bo izjemna networking konferenca s predavatelji, ki nam bodo GDPR umestili v neki širši, globalni kontekst z mnogo predavatelji s konkretnimi izkušnjami iz prakse.

Bruno Gencarelli recimo je moj kolega, s katerim sva skupaj sodelovala na pogajanjih v ZDA, ko je Edward Snowden razkril aktivnosti ameriške nacionalne varnostne agencije, in je vodja oddelka za varstvo osebnih podatkov pri evropski komisiji. Prišel bo povedat, kaj se je dogajalo v ozadju sprejemnja GDPR. Kaj bo Bruselj storil glede na ta vakuum in neka urejanja vsebin, ki niso v skladu z GDPR, kar se napoveduje v številnih državah. Kako bo torej evropska komisija nadzirala neposredno implementacijo uredbe.

Iz Bruslja prihaja tudi kolegica Geraldine Proust, ki je zaposlena pri Mednarodni federaciji za direktni marketing in se zdaj 'v ozadju' ukvarja s še eno uredbo, ki prihaja na področje varstva osebnih podatkov. Gre za uredbo o zasebnosti in elektronskih komunikacijah. Ta uredba bo med drugim urejala tudi piškotke, torej 'delikatesno' področje na svetovnem spletu, če se malce pošalim, in ves elektronski marketing. Povedala nam bo, kaj se trenutno dogaja s to uredbo.

Iz Kanade se bo neposredno oglasila mama koncepta vgrajene zasebnosti (privacy by design) Ann Cavoukian in mnogo ekspertov iz Slovenije in Hrvaške, iz Nestleja, Poštanske banke Zagreb, Triglava, Petrola, Mercatorja, pride tudi pooblaščena oseba za varstvo osebnih podatkov iz družbe CISCO.

TFL Glasnik:
Skratka, dogodek, ki ga ne sme nihče zamuditi. In za konec vprašanje, kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Nataša Pirc Musar:
Ne bodite nevoščljivi, če kdo vozi mercedes. Velikokrat povem, da si pri tem, kar delam, prizadevam za popolnost in delam vedno z dušo in srcem. Sem perfekcionist in hočem imeti najboljši produkt. Najprej sem stroga do sebe, potem delavnost in zagnanost želim tudi od drugih. Vsak, ki je uspešen v poslu, ve, da bo dobil polena pod noge. Ali je to res treba? Slovenska nevoščljivost nas bo enkrat ubila. Jaz samo prosim, ne bodite nevoščljivi tistim, ki so uspeli. Ali še drugače: pomagajte tistim, ki še niso, da bodo postali uspešni. Le tako bo naša družba pridobivala in ne izgubljala.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Tax-Fin-Lex

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon, DipIFR

V 1. delu prispevka smo opozorili na ponudbeni dokument (whitepaper), ki je pomemben pri presoji računovodske obravnave zbranih sredstev v okviru dogodka ICO. V prispevku smo navedli primer projekta PARAGON, ki se ukvarja s canabisom. Danes pa si bomo ogledali pravno naravo in ekonomsko vsebino zbranih sredstev (izdanih kriptožetonov) na primeru slovenskega podjetja, ki pa ima povsem drugačno ozadje kot prej omenjeni projekt.

Prve tožbe za projekt PARAGON

V prejšnjem članku smo zapisali, da ponudbeni dokument za projekt PARAGON zelo obsežno in na več mestih opozarja, da investitorji lahko izgubijo vse. Zbrana sredstva naj bi projekt porabljal za različne namene. A očitno so »investitorji« drugače razumeli ponudbo kot izdajatelji kriptožetonov in so zato že vložili skupinsko tožbo proti izdajateljem.

Tožniki trdijo, da je ICO predstavljal izdajo neregistriranega vrednostnega papirja, in v tožbi kot dokaz za svoje trditve navajajo, da sta bila v ponudbi za ICO uporabljena izraza »sredstva« in »investitorji«. Zato izdajateljem očitajo kršitev zakonodaje. Izdajatelj torej (še) nima težav z regulatorji ali davčnimi organi, temveč z investitorji. Članek o tožbi in dostop do vsebine tožbe najdete na tej povezavi.

Slovenski projekt VIBERATE – preverjen in podprt s sredstvi ustanoviteljev in tveganim kapitalom

Ni nam v navadi, da neko strokovno temo razlagamo na primerih konkretnih slovenskih podjetjih. Še posebej je to nenavadno za pisanje o tematiki, ki nima formalno postavljenih pravil in tudi ne »pravil dobre prakse« na nobenem od področij, ki bi morala biti urejena, da bi lahko tako imetniki (podporniki) kot izdajatelji kriptožetonov mirno spali. Praznina je tako na pravnem, davčnem in računovodskem področju. In prav slednjemu se bomo posvetili v nadaljevanju. Vendar pa je izbrano slovensko podjetje dober primer, ker vključuje izdajo žetonov za več namenov, ki jih pogosto vidimo tudi pri drugih izdajateljih.

Ustanovitelji slovenskega podjetja VIBERATE so v svoje podjetje vložili že kar nekaj svojih sredstev, ki so jih porabili za pokrivanje stroškov razvoja platforme. Gre za 400.000 evrov, ki jih v letnem poročilu za leto 2016 (AJPES) najdemo v bilanci stanja med sredstvi – torej ne na odhodkih, ki bi zmanjševali poslovni izid podjetja. Računovodski standardi postavljajo stroga pravila za »usredstvenje« stroškov razvijanja, ki jih je podjetje očitno izpolnilo.

Prav tako je podjetje v letu 2017 pridobilo še dodatna sredstva tveganega kapitala v višini 1.000.000 evrov, vendar je pretežno lastništvo tudi po tem dogodku še vedno v rokah ustanoviteljev. Projekt je torej doživel presojo tudi pri profesionalnih investitorjih, ki imajo izdelana merila za vlaganje sredstev. Še eno dejstvo, ki govori o resnosti projekta.

Ponudbeni dokument v 10. poglavju navaja več podrobnosti o načinih financiranja in porabe sredstev. Priporočamo pa vam, da preberete celoten dokument.

Projekt je zelo berljivo predstavljen tudi v intervjuju z ustanoviteljem, v katerem se gospod Gregorčič podrobneje dotakne prav porabe zbranih sredstev.

Pravna in ekonomska narava zbranih sredstev

V tem prispevku skušamo odgovoriti na vprašanja, povezana z računovodenjem. V dvostavnem knjigovodstvu obstaja pravilo, da mora biti seštevek knjiženj v breme enak seštevku knjiženj v dobro. Naj vas uporaba računovodskih izrazov ne odvrne od branja. To pravilo bomo nazorno prikazali v nadaljevanju. Na podlagi analize namenov porabe bomo sestavili dokumenta za knjiženje ob zaključeni izdaji kriptožetonov.

Ob izdaji kriptožetonov ni nobenih dvomov o izbiri gospodarske kategorije za prejeta vplačila ob izdaji. To je knjižba v breme za prejeta sredstva – praviloma kriptovalute in tako je bilo tudi ob tej izdaji. Kot smo že ugotovili, prejete kriptovalute, v tem primeru ether, opredelimo kot zaloge (več o tem v članku Kriptovalute - kje in po kakšni vrednosti v bilanci stanja (2.del)).

Več težav pa je s knjiženjem v dobro. Tu imamo na izbiro več možnosti: kapital, obveznosti ali morda celo prihodke. Vsekakor računovodski standardi niso bili sprejeti z mislijo na kriptosvet, zato si bodo računovodje morali vzeti čas pri opredelitvi.

Če ste si ogledali posnetke TV-oddaj, na katere smo vas napotili v 1. delu prispevka, potem ste slišali, da so po mnenju pravne svetovalke tako zbrana sredstva praviloma donacija nosilcem projekta. V nadaljevanju predstavljamo argumente za (ne)izbiro posameznih kategorij na podlagi javno dostopnih podatkov ob izdaji kriptožetonov podjetja VIBERATE (VIB).

Kakšen bi bil lahko dokument za knjiženje ob izdaji kriptožetonov

Začnimo z možnostjo, da izdaja žetonov predstavlja kapital. Pri opredelitvi pravic, ki jih izdani žetoni dajejo imetnikom, izdajatelji praviloma trdijo, da podporniki prispevajo sredstva prostovoljno in njihov prispevek na noben način ne more predstavljati lastniške naložbe (deleža v podjetju). Takšno opredelitev izdanih žetonov najdemo tudi v točki 10.2 ponudbenega dokumenta.

Kot naslednja možnost se pojavijo obveznosti. Tudi pri tej kategoriji hitro zaključimo, saj izdajatelji niso dolžni nikomur ničesar vrniti. Po nakupu ima imetnik možnost izdani VIB zamenjati na kateri od kriptoborz ali pa ga porabiti kot plačilno sredstvo za storitve, ko bodo na voljo. Vsekakor imetniki ne morejo zahtevati vračila vplačanih sredstev, tudi če storitve ne bodo na voljo.

Ostanejo samo še prihodki. Že pri obveznostih smo omenili, da imetniki lahko uporabijo VIB za plačilo storitev, ki bodo na voljo enkrat v prihodnosti. Torej postane kupljeni VIB le plačilno sredstvo na tej platformi. Kakšen je poslovni model podjetja, je opisano v 6. poglavju ponudbenega dokumenta, kjer je naštetih pet virov prihodkov: provizija za najem glasbenika, naročnina in uporaba kriptožetonov VIB, oglaševanje, prodaja vstopnic in partnerstva. Tudi tukaj lahko ugotovimo, da prihodkov ni mogoče pripoznati, saj nobena storitev še ni bila opravljena niti imetnikom žetonov ni bila obljubljena opredeljena ali vsaj opredeljiva storitev. Če bi bila storitev opredeljena, bi bilo za presojo treba uporabljati standard o prihodkih (SRS 15 ali MSRP 15).

Kam torej s knjižbo v dobro? Ostanejo nam samo še odloženi prihodki, ki so v bilanci stanja poimenovani pasivne časovne razmejitve. Pa še to ne odloženi prihodki, povezani z viri prihodkov, ki so bili našteti v prejšnjem odstavku. Po ekonomski vsebini nakupi žetonov predstavljajo donacijo podpornikov za izgradnjo platforme ter za pokrivanje z njo povezanih stroškov.

Podjetje je izdalo 200 milijonov žetonov, od tega jih je prodalo samo 120 milijonov (60 odstotkov), medtem ko je bilo 80 milijonov žetonov (40 odstotkov) zgolj izdanih za različne namene – torej brez prejetih plačil (ponudbeni dokument, točka 10.3.4). Slednji bodo uporabljeni za nagrade ustanoviteljem, podpornikom, svetovalcem in bodočim partnerjem. Nekateri prejemniki bodo nagrajeni za (verjetno) že izvedene storitve (svetovalci), nekatere za bodoče storitve (podporniki). Od tu naprej se odpirajo številna davčna vprašanja. Za vzorec eno: Kaj predstavljajo plačila ustanoviteljem izplačilo dobička ali plačilo po podjemni pogodbi?

Za 120 milijonov prodanih žetonov bomo uporabili računovodske rešitve za državne pomoči, le da gre v tem primeru za pomoč podpornikov. Državna pomoč ima različne oblike, ki se med seboj razlikujejo po vrsti in pogojih, ki so z njo navadno povezani. Namen pomoči je lahko spodbujati podjetje, da se loti dejanja, ki se ga sicer ne bi, če ne bi bilo pomoči. In prav enako funkcijo imajo nakupi kriptožetonov.

Če naj računovodski izkazi kažejo resnično in pošteno sliko finančnega položaja podjetja, potem se odloženi prihodki prenašajo v prihodke skladno z amortizacijo sredstev, za katere so bile donacije porabljene, oziroma s pokrivanjem stroškov, ko ti nastanejo.

Preostalih 80 milijonov žetonov, za katere podjetje ni prejelo plačil, se bo prenašalo v prihodke skladno s plačilom stroškov, za katere so namenjeni. Torej, enako kot prodani žetoni bodo tudi ta plačila nevtralna z vidika poslovnega izida, saj bodo hkrati pripoznani stroški storitev (na podlagi računov) in prihodki zaradi porabe kriptožetonov, ki jih je podjetje »brezplačno pridobilo«.

Za pripravo dokumenta za knjiženje ob izdaji žetonov smo uporabili ceno 0,1 evra za VIB in ne dejansko dosežene cene, ki se od objavljene razlikuje, saj so bili pri prodaji kupcu deležni popustov. Zneski za posamezne namene porabe so tako lepo zaokroženi glede na porazdelitev, ki je bila objavljena v dokumentu.

Sklep kot poziv za razpravo

Vsebina, predstavljena v tem članku, ne predstavlja nasveta in končne rešitve. Je le razmišljanje na podlagi javno dostopnih podatkov in poznavanja računovodskih standardov. Ob skrbni proučitvi še drugih dokumentov bi bile naše ugotovitve lahko drugačne.

Odprtih je veliko vprašanj. S tem namenom smo odprli forum na spletni strani Izobraževalne hiše Cilj, na katerega vabimo vse, ki imate vprašanja, in vse tiste, ki imate odgovore oziroma želite s svojim razmišljanjem prispevati k iskanju rešitev na pravnem, davčnem in računovodskem področju kriptosveta.

Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) je izdala Posvetovalni dokument o ICO in celo podaljšala prvotno objavljen rok za podajanje mnenj in rešitev do 6. aprila 2018.

Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) je 18. januarja 2018 izdala že tretjo verzijo brošure z naslovom Davčna obravnava poslovanja z virtualnimi valutami po ZDoh-2, ZDDPO-2, ZDDV-1 in ZDFS, v kateri je v 3. poglavju zapisala: »Računovodska obravnava virtualnih valut formalno še ni bila pojasnjena. Seznanjeni smo, da potekajo strokovne razprave na to temo v revizijski stroki, vendar s stališči nismo seznanjeni.«

Naj končam z ugotovitvijo, da revizijska stroka ne bo postavljala računovodskih pravil. Za rešitve v okviru zbirke SRS – in to uporablja večina podjetij – je pristojna Komisija za SRS, in to komisijo lahko kaj vprašamo. Vsi mi in tudi FURS. Za zbirko MSRP pa so pristojnosti pri Odboru za sprejem MSRP (IASB s sedežem v Londonu in tudi ta odbor lahko kaj vprašamo, kot so ga že vprašali. Končnih rešitev pa še dolgo ne bo.

http://www.ifrs.org/-/media/feature/meetings/2018/january/iasb/ap12a-commodity-loans-and-related.pdf

piše: Vesna Cukrov, odvetniška družba Cukrov
Objavljeno v Svetu Kapitala, prilogi častnika Delo

Odločitev Vrhovnega sodišča glede referendumske kampanje ni usodna za projekt Drugi tir. Sodišče ni presojalo ustreznosti projekta in ta je izvedljiv na zelo različne načine. Investicija je za gospodarstvo nujna in za vsa vprašanja obstajajo številne rešitve. V članku so ponujeni odgovori za njegovo kvalitetno izvedbo.

Države se odločajo za zelo različne načine financiranja zahtevnih investicij, ki morajo zagotavljati ustrezno ustvarjanje prihodkov; tudi Hamburg, ki je drugo največje pristanišče v Evropi, ima posebnost. Tako je Češkoslovaška leta 1929 z 99-letno najemno pogodbo pridobila Moldauhafen oziroma Vltavsko pristanišče, ki predstavlja velik del območja v pristanišču Hamburga.

Leta 1993 je Češka republika nasledila te pravice. Najem (koncesija) poteče leta 2028. Primer izjemnega ustvarjanja prihodkov, in to kljub vsem težavam pri financiranju gradnje (in hkratni izraziti podražitvi projekta glede na osnovno ocenjeno vrednost), je predor pod Rokavskim prelivom, med krajema Folkestone (Kent, Anglija) na otoku in Coquelles (Pas-de-Calais), ki sta ga gradili Francija in Velika Britanija. Družba Eurotunnel, upravljavec predora pod Rokavskim prelivom, zdaj kljub začetnim težavam ustvarja zelo visoke prihodke.

Neodvisno od načina financiranja drugega tira in drugih spremljajočih vprašanj je ključnega pomena, da naročnik, ko se odloči za neko investicijo, vse korake in aktivnosti izvede v predvideni časovni dinamiki in natančno sledi svoji strategiji. Pripraviti mora kakovostne investicijske programe in izvesti kakovostne postopke oddaje javnih naročil, preko katerih bodo izbrani gradbeni izvajalci, skladno s predvideno časovno dinamiko, tudi lahko začeli izvajati dela. Izvajalci, ki se odločijo kandidirati pri tako zahtevnem projektu, morajo namreč za izvedbo teh del tudi rezervirati velik del svojih kapacitet ter jim kakršnikoli zastoji pri predvideni dinamiki izvedbe takšnega projekta, zaradi rezervacij njihovih kapacitet ter posledično njihovega odpovedovanja drugim projektom, lahko povzročijo izjemno visoko škodo in stroške.

Naslednja težka etapa, s katero se bo srečal naročnik pri tej investiciji, bo iskanje izvajalcev za glavna gradbena dela in priprava ustreznega razpisa za oddajo teh gradbenih del. Čeprav je direktiva 201424/EU, ki je bila v naš zakon o javnem naročanju implementirana leta 2016, poudarila pomen izbora najugodnejšega ponudnika na podlagi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe, sestavljenega iz več kriterijev in ne le najnižje cene, je naš zakon o javnem naročanju še vedno ohranil možnost cene kot edinega merila. Kljub dokazani škodljivosti merila najnižje cene za izbor najugodnejšega ponudnika pa ga veliko naročnikov še vedno vestno uporablja.

Merilo najnižje cene za izbor najugodnejšega ponudnika je v preteklosti pogosto pripeljalo do situacije, ko so se gospodarski subjekti sistemu prilagodili tako, da so v postopkih oddaje javnih naročil ponudili pogosto nerealno nizke cene, ki gospodarskemu subjektu v resnici niso omogočile realne izvedbe del po ponujeni ceni. Uporaba merila najnižje cene ima s stališča načela gospodarne porabe javnih sredstev največkrat ravno nasproten učinek od želenega, problematična je s stališča celotne konkurenčne zakonodaje, za posledico pa ima pogosto zgrešene in nekakovostno izvedene projekte, ki ne nazadnje še dodatno obremenijo javne finance. Kljub temu številni naročniki pri pripravi razpisnih dokumentacij za izbor gradbenih izvajalcev še vedno dajejo izrazito prednost nizkim (in celo dampinškim cenam), pa čeprav bi se država iz negativnih učinkov teh cen in dosedanje prakse že zdavnaj morala kaj naučiti. Eden odmevnih primerov je bil tudi postopek oddaje javnega naročila za izbor gradbenega izvajalca na projektu »Izgradnja predora Markovec«, kjer je razpisna dokumentacija za izbor najugodnejšega ponudnika gradbenih del določila merilo najnižje cene, po katerem je bil izbran konzorcij ponudnikov (ki je ponudil več kot 40 odstotkov nižjo ceno kakor drugi ponudniki), še pred zaključkom gradbenih del na predoru Markovec pa sta oba partnerja izbranega konzorcija končala v stečaju.

Številni so tako projekti, ko so naročniki prek razpisnih dokumentacij, kjer so naročniki izrazito močnejša pogodbena stran (saj ponudnik »pravila igre«, ki jih z razpisno dokumentacijo določi naročnik, lahko zgolj sprejme), oblikovali izrazito ostre pogoje za ponudnike, za izbor najugodnejšega so kot edino merilo postavili najnižjo ceno, na koncu so izbrali gradbenega izvajalca po dampinški ceni, temu pa projekta, izključno zaradi nesorazmernih pogojev razpisne dokumentacije, ni uspelo izvesti po ponudbeni ceni. Takšne investicije so se v praksi vselej izkazale za veliko dražje, saj je naročnik, ko je bil primoran za dokončanje del ali odpravo napak angažirati tudi druge gradbene izvajalce, praviloma na koncu takšne investicije izrazito preplačal.

Glede na zahtevnost glavnih gradbenih del pri gradnji drugega tira bi se naročnik merilu najnižje cene pri pripravi razpisne dokumentacije za izbor najugodnejšega ponudnika za izvedbo glavnih gradbenih del nedvomno moral izogniti v širokem loku ter kot merilo določiti tudi druge parametre, ki so pri tako zahtevni gradnji, kot bo drugi tir, ključnega pomena.

Zakon nam omogoča, da kot merilo za izbor najugodnejšega ponudnika določimo tudi merila na primer na podlagi cene ali stroškov, z uporabo pristopa stroškovne učinkovitosti, z izračunom stroškov v življenjski dobi, merilo lahko zajema najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi parametrov, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila, tehnične prednosti, funkcionalne lastnosti, dostopnost, oblikovanje, prilagojeno uporabnikom, socialne, okoljske in inovativne značilnosti, organiziranost, usposobljenost in izkušenost osebja, ki bo izvedlo javno naročilo; tehnično pomoč in pogoje gradnje, kot so datum dokončanja del, postopek njihove izvedbe in trajanje.

Pogosta napaka, ki se ji naročniki ne znajo izogniti pri pripravi razpisnih dokumentacij za izbor izvajalca za izvedbo gradbenih del, je tudi to, da so razpisne dokumentacije in njihovi pogoji pripravljeni izrazito neuravnoteženo in v korist naročnika, kar praviloma ne pripelje do uspešnega dokončanja projekta. Tudi s pogodbo o oddaji javnega naročila med strankama namreč nastane civilnopravno obligacijsko razmerje, zato brez objektivno utemeljenih razlogov naročnikovi pogoji ne smejo pretirano (nesorazmerno) posegati v siceršnjo enakopravnost obeh pogodbenih strank, kar je eno temeljnih načel obligacijskega prava. V primeru sodnega spora se bo sodišče namreč vselej postavilo na stran šibkejške pogodbene stranke, ki ni imela vpliva na pripravo pogojev pogodbe, to pa je v postopkih javnih naročil vselej izvajalec in nikoli naročnik.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

pišeta: Maja Brajnik in mag. Eva Langeršek, vir: revija Denar 481/2018

Konec septembra 2017 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela (ZUTD-D), ki se je v celoti pričel uporabljati z 21. januarjem 2018. Spremembe zakona se nanašajo tako na obveznosti delodajalcev, kot tudi na obveznosti brezposelnih oseb oziroma iskalcev zaposlitve.

Po novem družbenik, ki je hkrati poslovodna oseba, ni brezposelna oseba

Konec septembra 2017 je bil sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela (ZUTD-D), ki se je v celoti pričel uporabljati z 21. januarjem 2018. Spremembe zakona se nanašajo tako na obveznosti delodajalcev, kot tudi na obveznosti brezposelnih oseb oziroma iskalcev zaposlitve.

Državni zbor je sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju trga dela (ZUTD-D) dne 26. septembra 2017. Petnajsti dan po objavi v Uradnem listu (21. oktobra 2017) so se nove določbe ZUTD-D pričele uporabljati, vendar ne v celoti.

Določbe spremenjenega prvega odstavka 14. člena, novih tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka spremenjenega 32. člena, spremenjenega prvega odstavka 54. člena, spremenjenih drugega, tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 60. člena, spremenjene desete in nove enajste alineje spremenjenega prvega odstavka 65. člena, novega 65. a člena in novega drugega odstavka spremenjenega 129. člena zakona so se pričele uporabljati šele tri mesece od uveljavitve ZUTD-D. Do takrat so se uporabljale določbe Zakona o urejanju trga dela (Uradni list RS, št. 80/10, 40/12 – ZUJF, 21/13, 63/13, 100/13, 31/14 – ZPDZC-1 in 47/15 – ZZSDT).

Trije meseci od uveljavitve so pretekli 21. januarja 2018. Od takrat dalje se uporabljajo vse spremembe zakona.

Pomembne spremembe za brezposelne osebe in iskalce zaposlitve

1. Obveznost prijave v evidenco iskalcev zaposlitve

Delavec, ki mu je vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, je upravičen uveljavljati pravico do denarnega nadomestila, razen če je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji.

Brezposelna oseba lahko uveljavlja denarno nadomestilo v trajanju:

• treh mesecev za zavarovalno dobo od devet mesecev do pet let,
• šestih mesecev za zavarovalno dobo od pet do 15 let,
• devetih mesecev za zavarovalno dobo od 15 do 25 let,
• 12 mesecev za zavarovalno dobo nad 25 let,
• 19 mesecev za zavarovance, starejše od 50 let, in za zavarovalno dobo več kot 25 let,
• 25 mesecev za zavarovance, starejše od 55 let, in za zavarovalno dobo več kot 25 let.

Denarno nadomestilo pripada zavarovancu z naslednjim dnem po prenehanju pravnega razmerja, ki je bilo podlaga za obvezno ali prostovoljno zavarovanje za primer brezposelnosti, če se prijavi pri zavodu in vloži zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v 30 dneh po prenehanju zavarovanja. Če uveljavlja denarno nadomestilo po tem roku, se skupna dolžina prejemanja denarnega nadomestila skrajša za koledarske dneve, ki pretečejo od 31. dneva po prenehanju obveznega ali prostovoljnega zavarovanja do dneva vložitve zahteve.

Od 21. januarja 2018 dalje se denarno nadomestilo lahko zavarovancu zniža za 30 odstotkov (vendar ne manj kot 350 evrov), če se delavec najkasneje v treh delovnih dneh po vročeni odpovedi osebno ali po elektronski poti ne prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve. Navedeno velja tudi v primeru, če delavec neupravičeno ne izpolnjuje obveznosti, dogovorjenih z zaposlitvenim načrtom, kljub pravočasni prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve.

Do znižanja denarnega nadomestila ne pride, če delodajalec delavca v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obvestil o pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ter o obveznosti prijave v evidenco iskalcev zaposlitve oz. ga je o tem obvestil napačno.

2. Kršitev obveznosti in odvzem denarnega nadomestila

Novost za zavarovance, ki so upravičeni do prejemanja denarnega nadomestila, je prav tako postopno znižanje oziroma odvzem denarnega nadomestila v primerih (prve) kršitve obveznosti iz tretje, četrte ali devete alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD.

V primerih prve kršitve obveznosti iz tretje, četrte ali devete alineje prvega odstavka 129. člena tega zakona se zavarovancu denarno nadomestilo do njegovega izteka z dnem nastanka razloga iz navedenih določb zniža za 30 odstotkov zadnjega izplačanega zneska. Vendar se denarno nadomestilo ne sme znižati pod 350 evrov.

V primeru ponovne kršitve (tretje ali četrte alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD) ali z dnem ponovne ugotovitve organa prve stopnje, da obstaja razlog iz devete alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, zavarovancu preneha pravica do denarnega nadomestila.

3. Nova spodbuda za zaposlovanje

Že pred spremembo je ZUTD opredeljeval spodbude za zaposlovanje, ki so namenjene predvsem povečanju zaposlitvenih možnosti ranljivih skupin brezposelnih oseb. Novost pa predstavlja spodbuda za zaposlovanje nižje in srednje izobraženih prejemnikov denarnega nadomestila.

V tem primeru spodbudo prejme delavec (ne delodajalec!), ki še vedno ostane »delni« prejemnik denarnega nadomestila.

Prejemniku denarnega nadomestila z nedokončano osnovnošolsko izobrazbo, doseženo osnovnošolsko izobrazbo, nižjo poklicno izobrazbo ali srednješolsko izobrazbo, ki v času upravičenosti do denarnega nadomestila sklene delovno razmerje s polnim delovnim časom, zavod do izteka obdobja, za katerega mu je bila navedena pravica priznana z dokončno odločbo, vendar največ še 12 mesecev po zaposlitvi, mesečno za pretekli mesec izplačuje spodbudo za zaposlovanje v višini 20 odstotkov od zadnjega izplačanega neto zneska denarnega nadomestila, pod pogojem ohranitve zaposlitve za polni delovni čas za celotno obdobje izplačevanja spodbude za zaposlovanje.

Spodbude iz prejšnjega odstavka ne more uveljaviti prejemnik denarnega nadomestila, ki je v okviru srednješolskega izobraževanja pridobil izobrazbo za deficitaren poklic, določen s politiko štipendiranja v skladu z zakonom, ki ureja štipendiranje. Do spodbude prav tako ni upravičen udeleženec javnih del.

V primeru prenehanja delovnega razmerja upravičnost do spodbude preneha, vendar to ne vpliva na možnost in pogoje morebitnega ponovnega uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila.

4. Družbeniki in poslovodne osebe

Po novem družbenik, ki je hkrati poslovodna oseba v osebni in kapitalski družbi oziroma ustanovitelj in hkrati poslovodna oseba v zavodu, ni brezposelna oseba.

Če ta okoliščina nastopi naknadno, z dnem, ko kot družbenik postane poslovodna oseba v osebni in kapitalski družbi oziroma z dnem, ko kot ustanovitelj postane poslovodna oseba v zavodu ali z dnem, ko se v družbi ali zavodu zaposli, mu preneha pravica do denarnega nadomestila.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2018

Odbor sekcije preizkušenih računovodij in računovodij je na svoji seji obravnaval problematiko računovodske in pravne odprave rezerv, nastalih zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti, in sprejel strokovno razlago.

IZHODIŠČE

MSRP 9 – Finančni instrumenti v členu B5.7.1., ki določa ugotavljanje dobičkov in izgub v zvezi z merjenjem finančnih instrumentov, določa:

"V skladu s 5.7.5. členom se lahko podjetje nepreklicno odloči, da bo spremembe poštene vrednosti naložbe v kapitalski instrument, ki ni v posesti za trgovanje, predstavljalo v drugem vseobsegajočem donosu. Ta odločitev se sprejme posamično za vsak instrument (tj. posamezno delnico) posebej. Zneski, predstavljeni v drugem vseobsegajočem donosu, se ne smejo naknadno prenesti v poslovni izid. Vendar lahko podjetje prenaša kumulativni dobiček ali izgubo znotraj lastniškega kapitala. Dividende od takih naložb se pripoznajo v poslovnem izidu v skladu s 5.7.6. členom, razen če dividenda očitno predstavlja povračilo dela nabavne vrednosti naložbe."

Odprava pripoznanja kapitalskih finančnih instrumentov, ki so izmerjeni po pošteni vrednosti prek drugega vseobsegajočega donosa, tj. preko presežka iz prevrednotenja (postavka kapitala, ki se po ZGD-1 in SRS 2016 imenuje Rezerve, nastale zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti), se po MSRP 9 – Finančni instrumenti ne sme pripoznati preko poslovnega izida, ampak se pripozna v drugih kategorijah kapitala. V tej zvezi se postavlja vprašanje, v kateri kategoriji kapitala se v skladu z ZGD-1 pripoznajo Rezerve, nastale zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti pri odpravi pripoznanja kapitalskih instrumentov, merjenih preko drugega vseobsegajočega donosa.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

STROKOVNA RAZLAGA

Presežke iz prevrednotenja, ki so izkazani v Rezervah, nastalih zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti je treba odpraviti v trenutku odprave pripoznanja finančnih instrumentov, na katere se ti presežki nanašajo. Evidentiranje presežkov iz prevrednotenja v Rezervah, nastalih zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti mora biti posamično in vezano na posamično finančno sredstvo oziroma posamični finančni instrument. Ko v skladu s standardi pride do odprave finančnega instrumenta, je treba odpraviti tudi Rezerve, nastale zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti, ki so lahko tudi negativne, v zvezi z odpravljenim finančnim instrumentom. Zneskov iz odprave Rezerv, nastalih zaradi vrednotenja po pošteni vrednosti ni mogoče odpraviti v nobeno izmed sedmih kategorij kapitalskih rezerv, ki jih določa prvi odstavek 64. člena ZGD-1, ker so njihovi viri in način njihovega oblikovanja natančno in kogentno določeni v ZGD-1. Prav tako teh zneskov ni mogoče uporabiti kot vira za oblikovanje rezerv iz dobička po drugem odstavku 64. člena ZGD-1 za nobeno od petih kategorij rezerv iz dobička, ker tudi način njihovega oblikovanja, virov in načina oblikovanja (dotiranja) natančno in kogentno določa ZGD-1.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: Jože Ilc, vir: revija Odvetnik, številka 1(84)/2018

Cenjeni Andrej Razdrih, odgovorni urednik te revije, mi je 19. oktobra 2017 poslal dokument z naslovom Zakon o pravosodnem izpitu – idejni osnutek. Njegova želja je bila, da kot izpraševalec civilnega materialnega in procesnega prava podam svoje mnenje o omenjenem predlogu.

Idejni osnutek zakona na začetku utemeljitve našteva razloge za spremembe na področju usposabljanja pravnikov po končanem pravnem študiju:

1. Upoštevanje realnih potreb po pravnikih z opravljenim pravniškim državnim izpitom;
2. Kakovostnejše usposabljanje;
3. Razbremenitev sodišč;
4. Odprava nepotrebnih zahtev po opravljenem pravniškem državnem izpitu;
5. Prilagoditev terminologije dejanskemu stanju.

Strinjam se s spremembo predpisa v primeru, da je nujno treba izboljšati normativno ureditev, ki naj odpravlja ovire in pripomore k dvigu kakovosti. Drugačno ravnanje pomeni le škodo. Napisani razlogi me ne prepričajo v pozitivni, temveč v negativni smeri.

Prva točka idejnega osnutka zakona »Upoštevanje realnih potreb po pravnikih z opravljenim pravniškim državnim izpitom« je več kot problematična. Dejstvo je, da število pravnikov narašča. Narašča tudi število kandidatov za opravljanje pravniškega državnega izpita. Tukaj se zastavi vprašanje, ali bomo omejili pravni študij in s tem zmanjšali število morebitnih kandidatov. Svoboda izobraževanja je ustavna pravica.

Opravljanje pravniškega državnega izpita pomeni nadaljnjo stopnjo v napredku pravniškega znanja. Tukaj ne sme biti omejitve. Po tej logiki bi lahko začeli omejevati tudi podiplomske študije, z utemeljitvijo, da za neko zaposlitev ni potreben niti magisterij niti doktorat. Metoda je enaka.

Naslednja točka utemeljitve je »Kakovostnejše usposabljanje «. Tu ni nobenega jamstva za napredek. Že sedanji sistem nudi dovolj osnove. Mislim, da premik ni potreben, le malo se je treba potruditi in napredek je tu.

Tretji razlog za spremembo je »Razbremenitev sodišč «. To je mantra, ki se jo uporablja kadarkoli in kjerkoli. Svoje mnenje bi lahko predstavil le z nekaj krepkimi nevljudnimi besedami, ki jih bom raje zadržal zase. Kje pa se bodo kandidati za sodnike usposabljali, če ne na sodiščih? Kandidatu najbolj pomaga vzor. Zadostuje, da na obravnavi vidi procesno vodstvo – to je najboljša učna lekcija. Sodnik naj ga kakovostno izvede, tako, kot se spodobi, in izobraževanje je končano v najboljši možni obliki.

Četrti razlog »Odprava nepotrebnih zahtev po opravljenem pravniškem državnem izpitu« je pravi biser. Pravniški državni izpit je stopnja izobraževanja. Izobraževanje je ustavna pravica. Gospodarska pobuda je svobodna. Delodajalci prosto upravljajo svoje organizacije. Njihov namen je pridobiti najboljši kader. Opravljen pravniški državni izpit zagotavlja določeno znanje. Delodajalec prosto predpisuje pogoje za zaposlitve. Stopnja določene izobrazbe in druga znanja niso nobena napaka, zato administrativni ukrepi niso dopustni.

Zadnja točka »Prilagoditev terminologije dejanskemu stanju« po mojem mnenju sploh ni potrebna. Spominja me na neko preteklo stanje. Najnaprednejša družbena ureditev je izumila nove definicije, na primer samoupravno pravo, TOZD, SOZD, SAS, IPO, KPO. Znano nam je, kam je to pripeljalo.

Idejni osnutek zakona predvideva, da bo nova ureditev strukturirana po fazah: vstopni izpit, pravosodno usposabljanje in pravosodni izpit.

Člen 12 določa opravljanje vstopnega izpita:

1. Vstopni izpit se opravlja pisno in obsega:

• preverjanje sposobnosti logičnega in analitičnega razmišljanja,
• preverjanje sposobnosti reševanja pravnih vprašanj na konkretnih primerih iz civilnega in kazenskega prava,
• preverjanje sposobnosti samostojnega oblikovanja in izražanja stališč (razprava o pravno-etični ali pravno-filozofski temi) in
• preverjanje splošne razgledanosti na področju političnega sistema parlamentarne demokracije, pravne države in pravne ureditve človekovih pravic.

2. Vstopni izpit traja skupaj štiri ure. Pripravi ga Komisija za vstopni izpit v skladu s programom opravljanja vstopnega izpita.

3. Program in način opravljanja vstopnega izpita s podzakonskim predpisom natančneje določi minister.

Vstopni izpit po idejnem osnutku predstavlja prvo stopnjo pravnika, da bo pozneje opravljal pravosodno funkcijo: sodnik, državni tožilec, državni odvetnik, notar. To so pravniški poklici, za katere se zahteva pravniško znanje. Kaj imajo s tem opraviti analitično razmišljanje, razprava o oblikovanju stališč in preverjanje splošne razgledanosti na področju političnega sistema? To ni izpit za družbenopolitičnega aktivista ali strankarskega agitatorja ali raziskovalnega novinarja.

Kdo bo sestavljal vprašanja? Ali bo to oseba, ki pozna pravo, ali bodo to predstavniki družboslovcev, ki se včasih spoznajo na vse: sociologi kulture, komunikacije, urbanih odnosov, imigracij, antropologi? Te besede niso noben sarkazem, ampak opozarjajo na dejstvo, da ima vsako področje svoja pravila, svoje znanje in svoje zahteve. Nedopustno je, da neka dejavnost vstopi v tisto področje, za katero ni sposobna.

Člen 14 idejnega osnutka zakona pove vse:

• Na vstopnem izpitu je mogoče zbrati največ 80 točk, od tega do 20 točk za posamezni del.
• Če je oseba na vstopnem izpitu zbrala manj kot 40 točk, se šteje, da vstopnega izpita ni opravila.

Minimalno je 40 točk. Kandidat bo zbral 20 točk na področju političnega sistema in 20 točk pri razmišljanju in bo izpit opravil. Edina pravno pomembna podstavka pa je preverjanje sposobnosti reševanja pravnih vprašanj na konkretnih primerih iz civilnega in kazenskega prava. Kljub temu bo izprašana oseba izpit opravila in to bo naš kakovostni pravosodni kader.

Celoten članek je dostopen za naročnike!