TFL Glasnik:
Za vami je izjemna pot managerke, bili ste glavna direktorica Fructala, direktorica Leka Kozmetike, od leta 2007 pa ste predsednica uprave in generalna direktorica Ljubljanskih mlekarn. Na kaj ste pri dosedanjem delu najbolj ponosni?

Cvetana Rijavec:
Moram malo premisliti, v svojem delu sem ponosna na veliko stvari. Če bi gledala na pretekle uspehe, potem sem definitivno ponosna na kreacijo nove blagovne znamke 'Fruc' v Fructalu, ki je bila zares izjemno uspešna. Tudi v Ljubljanskih mlekarnah se lahko v zadnjih petih letih z marsičem pohvalimo, kar pa ni samo moj uspeh temveč je uspeh skupine. Na primer, nova podoba in blagovna znamka naše prejšnje 'zelene linije', potem novi izdelki, nova podoba in tehnologija pri Alpskem mleku, s čimer smo izdelek še dodatno približali potrošniku s priročnejšo embalažo in omogočili boljše ravnanje z izdelkom. Pri tem smo zadržali zmagoviti okus Alpskega mleka, saj je to ključna razlikovalna prednost.

Vendar ob teh navzven vidnih uspehih menim, da je največji uspeh moje kariere dejstvo, da sem uspela ustvariti time, ki so zelo dobro delovali. V vsej svoji managerski karieri sem se zavedala, da en sam človek lahko sproži določene premike, ne more pa jih sam v celoti speljati in s tem narediti velike spremembe v okolju. Za to rabi ob sebi ljudi, ki delijo iste vrednote in iste cilje. Rezultati in uspehi, o katerih sem govorila in mnogi, o katerih nisem govorila, so predvsem rezultat tega, da sem imela sodelavce, s katerimi sem delila skupne cilje in vrednote.

TFL Glasnik:
Nikakor ne moreva mimo vaše vloge v Fructalu, po tem ste res najbolj poznani. Kako lahko managerka, ki je postavila tako uspešno blagovno znamko, kot je bil Fructal pred 11 leti, gre preko tega, da kljub temu, da ve, da bi bilo modro vplivati na lastnike, tega dejansko ne more. Izkazalo se je, da imate prav in da Pivovarna Union ni pravi lastnik, vendar vas je to prepričanje stalo managerskega položaja. Naivnost, donkihotovstvo, kaj tretjega?

Cvetana Rijavec:
Že moji starši so me naučili, da je potrebno slediti določenim načelom in principom. Navkljub morebitnemu zavedanju, da bi z odstopanjem od določenih principov lahko zase dosegla večjo korist, tega ne počnem. Bi vas pa vseeno popravila, blagovna znamka Fructal ni rezultat mojega dela. blagovna znamka je že obstajala, ko sem nastopila direktorstvo v firmi, vendar je res, da smo jo skupaj s takratnimi sodelavci uspeli osvežiti in narediti bistveno bolj prepoznavno. Fructal je dejansko bilo podjetje, v katerem so bili vsi zaposleni ambasadorji blagovne znamke. Meni je še danes žal, da se je zgodba odvila tako, kot se je, ker menim, da bi podjetje imelo bistveno drugačno prihodnost z drugimi lastniki.

To sem takrat tudi jasno povedala; zakaj se sami nismo vpletli v lastniško zgodbo, sem verjetno že kdaj pojasnila, morda ne dovolj. Vodstvena ekipa se je zavedala nevarnosti sovražnega prevzema pivovarne Union in ni res, da je sovražni prevzem sovražen samo upravi, kar se je na primeru Fructala izkazalo. Razmišljali smo o aktivnem vstopu v lastništvo – ne za sto odstotkov ampak za vsaj tistih 20 odstotkov državnega lastništva, preračunali smo, koliko denarja lahko prinesemo od doma, koliko bi ga morali najeti in ob različnih projekcijah smo ugotovili, da se nam noben scenarij ne izide. Ugotovili smo, da bi se pri takem načinu lastninjenja zgodilo izčrpavanje podjetja in da je vseeno boljša izbira nekoliko slabši lastnik. Danes nisem več prepričana, da smo imeli prav.

TFL Glasnik:
Zelo pošteno in odkrito. Če bi drugi tako razmišljali, bi bila Slovenija danes drugačna.

Cvetana Rijavec:
Zelo smo tehtali. Ko se je bilo treba odločiti, smo postavili na tehtnico sposobnost podjetja za razvoj ali samo odkup, saj ga v končni posledici financira podjetje. Vsakokrat smo ugotovili, da bi preživeli, vendar na račun razvoja. Vprašanje, ali bi ob zanemarjanju vlaganja v razvoj in v trg lahko ohranili podjetje v taki kondiciji, da bi to imelo smisel. Ugotovili smo, da bi bila to prevelika obremenitev za podjetje.

Rada pa bi v opravičilo tistim, ki so se šli managerske odkupe, povedala, da se vsi ti odkupi niso zgodili le zaradi pohlepa. V Sloveniji imamo nekaj ali recimo vsaj en tak odkup, ki ni prinesel izčrpavanja podjetja, ampak se je prevzeto podjetje normalno razvijalo in raslo. Eden takih je nedvomno BTC.

V nekaterih podjetjih tega niso mogli tako izpeljati, vendar je ob prepričanju, da novi lastnik ne bo razumel podjetja, skušnjava, da boš ti to naredil bolje, zelo velika.

TFL Glasnik:
Povsod, kjer ste bili, ste pustili sled: za vami so uspešna podjetja, blagovne znamke. Kaj je najbolj pomembno, da je manager uspešen?

Cvetana Rijavec:
Najprej mora razumeti posel, kar je potreben pogoj, predvsem pa mora znati voditi ljudi. To pomeni, da mora imeti jasno vizijo, kam iti in potem usmerjati ljudi in jih navduševati za to, da sledijo ciljem in ideji. V vsakem podjetju so ljudje ključni: ekipa, ki jo imaš, ki jo dobiš, ki jo razviješ, je izjemnega pomena.

TFL Glasnik:
Tudi v Ljubljanskih mlekarnah ste začeli, lahko bi rekli, kot krizna managerka. Danes pa poslujete dobro. Kaj je pravi recept?

Cvetana Rijavec:
Današnje poslovanje je primerno časom, kakršni so. Kriza se nam zelo pozna in nisem ravno zadovoljna s poslovanjem v zadnjem letu. Res je, da je bilo podjetje ob mojem prihodu v krizi. Istočasno pa so me pričakali zaposleni, ki so imeli ogromno znanja in so bili željni sprememb. Izjemno močna sprememba kulture po mojem prihodu je sprostila ustvarjalne sile mojih sodelavcev in vsak je prispeval nekaj k temu, da smo podjetje ponovno postavili na noge in da smo začeli smelo razmišljati tudi o naložbah. Eden izmed dejavnikov tega uspeha je bilo nedvomno to, da se je z mojim prihodom dejansko spremenila kultura v podjetju. Prej je bila zelo tradicionalna, zelo hierarhična, zelo 'popredalčkana', potem smo začeli vnašati sproščenost .

TFL Glasnik:
Uspešno vodenje. Delo z ljudmi, vendar sva spet pri lastnikih. Spet se soočate s spremembami lastništva.

Cvetana Rijavec:
Če se pošalim lahko rečem, da se podjetje prodaja ves čas. Trenutno teče proces prodaje večinskega deleža Ljubljanskih mlekarn.

TFL Glasnik:
Kako to vpliva na samo poslovodenje?

Cvetana Rijavec:
Lastnik ima nedvomen vpliv na vodenje podjetja, čeprav sama ločim funkcijo vodenja in upravljanja od lastništva. Kot predsednik uprave ali direktor ti postavljaš cilje, vendar je zadnja beseda lastnikova. Lastništvo je pomembno in za Ljubljanske mlekarne si želim konsolidiranega lastništva, ker je sedaj zelo razpršeno in obstajajo lahko zelo različni interesi. Dejstvo, da je podjetje že nekaj časa v prodaji, zadnje leto intenzivno, pomeni, da je nekaj sodelavcev vpetih v dogajanja, pripravljajo podatke, energija se usmerja v servisiranje interesov lastnikov v prodajnem procesu in zaradi tega se lahko določene dolgoročne rešitve upočasnijo ali zastanejo.

Vendar moram poudariti, da zaradi obstoječe lastniške strukture nisem imela problemov pri vodenju podjetja. Lastniki se v vodenje podjetja niso vmešavali, podpirali so spremembe, niso postavljali ovir, ker pa so sami zašli v težave, so bili na nek način prisiljeni v prodajo. Z začetkom aktivnega procesa prodaje so se nekatere stvari spremenile.

Ta sprememba je sprva name vplivala negativno pri načrtovanju večjih projektov, vendar sem se odločila, da mora življenje normalno naprej.

TFL Glasnik:
Znati ločiti med menagiranjem in lastniki in se znati distancirati na pravi način, se mi zdita ključni točki vašega uspeha, če smem komentrati.

Cvetana Rijavec:
Meni je povsem jasno, kaj je vloga enega in kaj drugega. Tudi na Fructalu mi je bilo jasno, vendar sem imela takrat občutek, da lahko in da moram kot manager povedati, kaj mislim o bodočih lastnikih in o razvoju podjetja. Danes vem, da sicer to lahko povem, vendar ne vem, ali ima to neko težo.

TFL Glasnik:
Želimo si pametnih lastnikov.

Cvetana Rijavec:
Dokler se ni zgodila finančna kriza in dokler se lastniki niso znašli v določenem finančnem položaju, nismo imeli nikakršnih problemov. V času krize pa je logično, da lastniki svoje finančne probleme rešujejo tudi s prodajo svojih naložb. Ljubljanske mlekarne ne prodajajo nas zaradi drugih razlogov. Nekateri sicer pravijo, da je delo managerja skrbeti za interes lastnikov, vendar moj prvi interes je družba in če skrbimo za le-tega, potem skrbimo tudi za interes lastnikov in drugih deležnikov: zaposlenih, okolja, vseh. V kolikor pa se zadovoljujejo interesi le ene skupine deležnikov, potem na dolgi rok ne zadovoljiš interesa nobenega deležnika.

TFL Glasnik:
Poglejva še malo širše. Živilsko predelovalno industrijo poznate do obisti. Kakšno je njeno trenutno stanje? Kaj se vam zdi, da se bo dogajalo na tem področju, se lahko Slovenci sami prehranjujemo?

Cvetana Rijavec:
Pred kratkim sem bila na obisku v Izraelu, kjer je temeljni postulat vlade stoodstotna samooskrba s hrano. Seveda je to nedosegljivo za državo, ki je članica EU. Naša država si tega ne more in ne sme privoščiti, da bi se tako ščitila. Kljub temu, da smo sestavni del odprtega trga EU, osebno še vedno menim, da je potrebno poskrbeti za samooskrbo s hrano. Slovenci imamo različne stopnje samooskrbe, saj smo na nekaterih področjih, denimo, na mleku, ki ga imamo ta hip približno toliko kot ga porabimo in tiste količine, ki jih izvažamo, potem uvažamo skozi izdelke. Seveda nas čaka leto 2015, ko bodo padle kvote in takrat bodo v prednosti države, ki imajo boljše naravne danosti za živinorejo, kot Slovenija. Glede tega smo v podobnem položaju kot Avstrija, ker je pri nas pridelava mleka zaradi geografskih danosti dražja. Za razliko od nas, je Avstrija pred vstopom v EU poskrbela za zaščito svoje živilsko predelovalne industrije skozi edukacijo ljudi. Oni pač težko kupijo nekaj, kar ni avstrijsko. Odnos potrošnika, ki je legitimen, da kupuje, kjer je ceneje, se nam lahko v prihodnosti maščuje.

TFL Glasnik:
Lahko za naše bralce poveste več o t.i. mlečnih kvotah?

Cvetana Rijavec:
Mlečne kvote pomenijo, da ima vsaka država s kvotami določeno količino mleka, ki jo lahko pridela na svojem teritoriju. Kvote lahko ne dosežeš in Slovenija jih kar nekaj let ni dosegala, lahko pa jih presežeš in si zato kaznovan. Italijani so se ob vstopanju, žal, dogovorili za precej nizke kvote in velik del mleka uvažajo, kar ustvarja tudi pritisk na Ljubljanske mlekarne. Imajo premalo mleka in odkupujejo mleko iz Slovenije, kjer odkupijo skoraj četrtino v Sloveniji pridelanega mleka. To je tudi dobro, saj imajo tako kmetje nadomestni trg za viške, slabo pa je, kadar mleka primanjkuje in tako Italijani nekako ves čas umetno zvišujejo odkupno ceno mleka v Sloveniji.

Leta 2015 bo sistem mlečnih kvot padel in ne bo več nobenih omejitev, na kar se nekatere države že sedaj pripravljajo. Da povečaš pridelavo mleka, moraš poleg povečane mlečnosti krav, povečati tudi črede, kar do molže traja dobri dve leti.

TFL Glasnik:
Kako se mi pripravljamo?

Cvetana Rijavec:
Ne vem, vendar se bojim, da nismo v istem položaju kot drugi. Naš kmet bo vedno v nekoliko slabšem položaju.

TFL Glasnik:
In še za konec: ste gospodarstvenica in me zanima, kako naj se po vašem država obnaša, da bi podjetja lahko poslovala v nekem prijaznem okolju?

Cvetana Rijavec:
Odgovoru bi se rada ognila, ker je, prvič, vedno lažje od strani deliti nasvete, kot nekaj narediti. Nisem pa pristaš samo varčevalnih ukrepov. Sem za povečanje učinkovitosti javnega sektorja, vendar to ne pomeni nujno zmanjšanje števila ministrstev in podobno. Pomemben je način dela javnega sektorja in to, kakšne produkte ponuja realnemu sektorju, ker je dejstvo, da drugi brez drugega težko funkcioniramo. Je pač smola, da Slovenija kot majhna država mora imeti vse inštitucije.

Mislim, da je dejansko potrebno narediti prestrukturiranje, kot smo ga morali delati tudi v podjetjih. Vendar prestrukturiranje ne pomeni nujno zmanjšanje plač.

TFL Glasnik:
Pa se vidite kdaj v politiki?

Cvetana Rijavec:
Ne! In to zaradi neke moje izjemno slabe lastnosti za politika: kar mislim, to tudi povem. Običajno prehitro reagiram in ne premislim, v politiki pa pred odgovori moraš premisliti. Ne nazadnje, ne bi znala voditi stvari tako, da bi se morala prilagajati preveč interesom.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar