Mag. Tomaž Pisk, rojen leta 1980, je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral leta 2003 in leta 2009 na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani še magistriral. Od leta 2011 vodi samostojno odvetniško pisarno v Škofji Loki, pred tem pa se je kalil v pravni službi Ministrstva za gospodarstvo ter v Odvetniški pisarni Mihevc in odvetniki v Ljubljani. Je poročen in oče petim fantom ter trimesečni deklici.

Slovenski odvetniki so poleg svojega rednega dela v pisarni in na sodišču vedno opravljali tudi naloge kritičnih intelektualcev, ki se borijo za posameznikove in narodove interese ter varujejo pravice najšibkejših.

O tem delovanju odvetnikov dokumentirano priča knjiga Slavni slovenski pravdarji – Slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki, ki jo je Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) izdala ob 150-letnici neodvisnega odvetništva na Slovenskem.

Med tistimi, ki danes odgovorno in brez strahu zastavijo svojo besedo ter svoj ugled za žrtve, ki se jim godijo krivice, ki jih nihče ne sliši in ne zaščiti (v nasprotju s tem sistem ščiti njihove storilce – mučitelje), je tudi odvetnik mag. Tomaž Pisk, eden od pobudnikov in ustanoviteljev civilne iniciative Dovolj.je.

Zakaj ste se pridružili civilni iniciativi za zaščito žrtev spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem Dovolj.je? Predvidevam, da kot odvetnik v civilni iniciativi delujete pro bono?

Od leta 2012 dalje v cerkvenih postopkih zastopam žrtve spolnih zlorab, ki so jih zagrešili kleriki. Morda ne bo odveč, če na začetku pojasnim, da Cerkev v skladu s kanonskim pravom vodi svoje postopke zoper klerike. V teh postopkih lahko storilce spozna za krive »kaznivih dejanj«, ki jih določa Zakonik cerkvenega prava (ZCP), na podlagi česar so lahko storilci tudi kaznovani. Najhujša sankcija je odslovitev iz kleriškega stanu. Ko sem že nekaj let zastopal žrtve spolnih zlorab, sem videl, da znotraj vodstva Cerkve na Slovenskem kljub številnim sprejetim dokumentom, ekspertnim skupinam itd. ni resnične pripravljenosti pomagati žrtvam in sankcionirati storilce. Te se je dejansko ščitilo, se jih premeščalo po župnijah, žrtve pa so pogosto ostajale same. Civilnih postopkov pogosto niso želele sprožiti zaradi strahu pred medijsko izpostavljenostjo, ki lahko zanje pomeni ponovno zlorabo. Kljub temu so želele, da se vsaj v cerkvenem postopku doseže neka pravična rešitev, predvsem pa da se storilcem prepreči možnost novih zlorab. Stroka pravi, da ima povprečen storilec spolnih zlorab osem žrtev. V takšni situaciji, ko je vodstvo Cerkve zadeve pometalo pod preprogo, ko niso zalegli ne sestanki pri nadškofu ne pisma nunciju in v Vatikan, je kot naročena prišla pobuda znancev, strokovnjakov z različnih področij, ki so imeli podobne izkušnje kot jaz, da se povežemo v civilnodružbeno gibanje in javno opozorimo na ta problem. Za zdaj je vse naše delo opravljeno pro bono.

Omenili ste cerkvene postopke. Kakšna je vloga odvetnika v njih?

Cerkveni postopek je star, inkvizitoren postopek, v katerem žrtev nima praktično nobenih pravic. V postopku poda izjavo (zapisnika o tem ne dobi), potem pa se njen del praktično zaključi. Nima nobene možnosti vplivati na postopek. Nima pravice do vpogleda v spise, na vpogled ne dobi niti končne sodbe, kaj šele, da bi imela zoper njo na voljo kakšno pravno sredstvo, če je sodba očitno krivična. Papež Frančišek se sicer trudi za večjo transparentnost v teh postopkih, vendar mu po našem opažanju vodstvo Cerkve na Slovenskem pri tem ne sledi. Težava je tudi v tem, da je po ZCP odvetnik v cerkvenem postopku lahko le »doktor cerkvenega prava ali drugače resnično izveden in potrjen od škofa«. Takšne osebe, ki ne bi bila hkrati klerik, v Sloveniji ni. To pomeni, da sem lahko sam v cerkvenem postopku zgolj zastopnik žrtve, ne pa njen odvetnik, kar že v startu zanjo pomeni neko prikrajšanje.

To, da se zlorabe dogajajo tudi drugod, še ne pomeni, da moramo biti tiho glede zlorab, ki se dogajajo v Cerkvi.

Kateri so glavni cilji civilne iniciative Dovolj.je?

Naši cilji so:

1. nuditi celostno strokovno podporo žrtvam spolnih zlorab v Cerkvi (pravno, terapevtsko itd.),
2. vodstvo Cerkve pripraviti do tega, da zaščiti žrtve in preneha prikrivati zlorabe, ter
3. ozaveščati javnost o problematiki spolnih zlorab z namenom preventive.

Podrobneje so naši cilji in delo predstavljeni na spletni strani www.dovolj.je. Vsekakor pa naš namen ni rušiti Cerkev, ampak doseči njeno očiščenje, da se stvari, ki so se dolga leta skrivale pod preprogo, obelodani. Želimo opolnomočiti žrtve, da bodo zmogle spregovoriti o zločinih, ki so jih doživele, in jim stati ob strani v postopkih, ki sledijo.

Ali je problem spolnih zlorab, ki so jih zagrešili kleriki, v slovenski Cerkvi večji kot v drugih primerljivih državah? Kot vem, ste do zdaj prejeli 38 prijav žrtev?

Do zdaj smo prejeli že več kot 40 prijav. Menimo, da je problem v Sloveniji primerljiv s problemi v preostalih državah. Nekaj odstotkov ljudi ima takšna nagnjenja in v preteklosti je bil duhovniški poklic zanje zelo primeren, saj jim je dajal neki družbeni ugled in s tem (vsaj delno) nedotakljivost, hkrati pa so imeli praktično neomejen dostop do potencialnih žrtev. Tudi vodstvo Cerkve so do izbruha škandalov v tujini ni zavedalo obsega tega problema, ko pa je prišlo v medijih do kakega izbruha, so ga minimalizirali in poskušali prikazati kot osamljen primer. Na podlagi podatkov, ki jih imamo, menimo, da je bilo prikrivanje zlorab in ščitenje storilcev prej pravilo kot izjema. Žal si še vedno v marsikateri državi, tudi v Sloveniji, zatiskajo oči pred kruto realnostjo. Tolažijo se z lastnimi statistikami, ki pa seveda ne odražajo dejanskega stanja. V tujini se je že izkazalo, da Cerkev same sebe ne more objektivno preiskovati. Tudi v Sloveniji se to potrjuje. Ekspertna skupina, ki jo je v ta namen ustanovila Slovenska škofovska konferenca, je v 10 letih obravnavala 14 primerov zlorab, mi pa smo v treh mesecih po ustanovitvi iniciative prejeli 38 prijav. V ekspertni skupini so trije od štirih članov duhovniki. V tujini so že ugotovili, da mora biti preiskovalno telo resnično neodvisno, če želimo, da bo v očeh žrtev verodostojno in da se bodo žrtve pripravljene nanj obrniti po pomoč. V Franciji so na primer škofje leta 2018 ustanovili neodvisno komisijo, v kateri je od 22 članov edini katoliški teolog poročen oče štirih otrok. Ta komisija bo imela dostop do vseh arhivov in bo obravnavala vse primere zlorab ter prikrivanja le-teh od leta 1950 dalje. Zanimivo je, da je v dveh letih dela prejela že 2800 prijav, kar je desetkrat več kot prej vsi francoski škofje skupaj. Če pri nas vodstvo Cerkve verjame zgolj svojim statistikam in se v želji po ščitenju »ugleda« institucije dejansko ne želi soočiti s problemom, imamo torej problem.

S katerim konkretnim področjem se ukvarjate v civilni iniciativi Dovolj.je?

Zastopam žrtve v cerkvenih postopkih, pripravljam kazenske ovadbe, pošiljam dopise predstojnikom s pozivi za ukrepanje, komuniciram z mediji itd.

Kateri so glavni problemi, s katerimi se soočate? Predvidevam, da so med drugim pomembni zastaralni roki za pregon storilcev – po Kazenskem zakoniku RS in po kanonskem pravu?

Glavni problem, s katerim se srečujemo, je neodzivnost vodstva Katoliške cerkve v Sloveniji. Čeprav se cerkveni predpisi (gre predvsem za smernice) v zadnjih letih nekoliko izboljšujejo, praksa delovanja žal ostaja nespremenjena. Številni primeri preteklih zlorab ostajajo nerešeni in se nikamor ne premaknejo. Odprti postopki pa za žrtve pomenijo veliko psihično breme, ki ga mnoge same ne zmorejo nositi. Brez vsakih pravic so prepuščene na milost in nemilost cerkvenemu sodnemu aparatu, v primerjavi s katerim so slovenska sodišča zelo hitra. Tudi če se kak postopek konča, so kazni za storilce običajno zelo mile (simbolične), žrtve pa običajno ne dočakajo niti opravičila, kaj šele plačila terapij ali odškodnine. Druga težava so zastaralni roki. Najprej bi v zvezi s tem opozoril, da je dinamika spolnih zlorab zelo kompleksna. Tudi sam sem potreboval kar nekaj časa, da sem jo vsaj približno razumel. V pomoč pri tem so mi bile knjige, na primer V labirintu spolnih zlorab, Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje itd.¹ Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost namreč storilec žrtvi naloži breme krivde, prisotni so tudi strah, sram in druga negativna čustva. To še toliko bolj velja v primeru, ko je žrtev mladoletna, storilec pa »na položaju« (na primer duhovnik). Zato ni čudno, da iz raziskav izhaja, da večina žrtev nikdar ne spregovori o zlorabi. Tiste, ki spregovorijo, pa to storijo v povprečju po več kot 30 letih od zlorabe. Gre za tako velike travme, da jih žrtve večinoma potisnejo v podzavest in jih ne želijo nikdar več priklicati na dan. To pa je z vidika pregona teh kaznivih dejanj zaradi poteka zastaralnih rokov velik problem. Zato se v iniciativi Dovolj.je zavzemamo tudi za spremembo kazenske zakonodaje na tem področju. Ne zdi se nam prav, da zaradi poteka časa storilci ostanejo nekaznovani. Žrtev namreč ni sama kriva, da ni zmogla prej spregovoriti o zlorabi, ki jo je doživela. Po drugi strani sankcioniranje storilcev žrtvam prinese vsaj delno olajšanje. Tudi trend v preostalih državah gre ob podpori raziskav različnih strok v smeri podaljševanja zastaralnih rokov oziroma celo ukinitve le-teh. V cerkvenih postopkih pa že zdaj velja 20-letni zastaralni rok, ki začne teči ob polnoletnosti žrtve. Poleg tega lahko Sveti sedež vselej podeli spregled zastaranja, če ga lokalni škof v konkretnem primeru za to zaprosi. K temu pozivamo tudi naše škofe, zlasti v primeru serijskih storilcev.

Zdi se, da papež Frančišek ta problem v Cerkvi jemlje zelo resno, bolj kot naši cerkveni veljaki.

Da, papež se trudi stvari premakniti, a je po naših opažanjih tudi v Vatikanu pri tem precej osamljen. Na vatikanskih kongregacijah (»ministrstvih«) je namreč zaposlenih veliko ljudi, pri katerih imaš včasih občutek, da so tam samo zato, da dajejo stvari v predal, da se nič ne premakne.

Ali mislite, da je vzrok za tako množično zlorabo otrok v Katoliški cerkvi po vsem svetu celibat?

Menim, da celibat nima pomembnega vpliva na število zlorab. V podobnem obsegu se zlorabe dogajajo tudi v drugih cerkvah, v katerih celibat ni predpisan. Največ zlorab pa se tako ali tako zgodi v družinah.

Ali bi po ugotovljeni zlorabi duhovnik – storilec po vašem mnenju moral zapustiti Cerkev, ali pa je dovolj, da ga umaknejo od dela z otroki? Ali še lahko opravlja pastoralo?

Predvsem pri takšnih storilcih, ki imajo na vesti več žrtev (in takih je v Sloveniji kar nekaj), menim, da bi bila edina pravična in primerna kazen odslovitev iz kleriškega stanu. Stroka namreč pravi, da pedofilija ni ozdravljiva, zato zgolj umik od neposrednega dela z otroki po mojem mnenju ne bi zadoščal. Vsekakor pa mora biti kazen primerna teži storjenega dejanja. Težavo vidim tudi v tem, da storilcev po izrečeni cerkveni kazni praktično nihče ne nadzoruje, zato ni čudno, da se med njimi najdejo tudi taki, ki se na kazni požvižgajo in naprej živijo svoje življenje. Tudi škofom v takšnih situacijah ni lahko, saj nimajo na voljo svoje »policije«.

Zakaj ste se odločili za tako dramatično gesto, kot je zahteva po odstopu nadškofa Zoreta?

Ta gesta ni dramatična. Gre za trezen poziv k odstopu, saj po petih letih od imenovanja nadškof Zore ni pokazal resne pripravljenosti prisluhniti žrtvam in sankcionirati storilce. Pri tem opozarjam, da je po cerkvenem pravu krajevni škof najvišja sodna oblast, zato je ustrezno ukrepanje v njegovi pristojnosti. Če tega ne želi ali tega ni sposoben narediti, menimo, da ni primeren za škofovsko službo. Pod vodstvom nadškofa Zoreta se stvari prikrivajo, svojo odgovornost, ki izhaja iz njegove funkcije, pa prelaga na ekspertno skupino, ki je po predpisih zgolj njegov posvetovalni organ. Temu primerno ta skupina ne naredi ničesar v smeri reševanja zlorab, ampak predvsem ščiti storilce.

Nadškof je vodja Cerkve v Sloveniji (njen »direktor «), zato je zdravje te Cerkve njegova skrb in odgovornost. Če svojih obveznosti ne izpolnjuje, ne vidimo druge možnosti, kot da ga na položaju zamenja nekdo drug, ki mu ne bo šlo zgolj za »ugled« Cerkve, ampak bo blizu ljudem, še posebej najbolj ranljivim med njimi – žrtvam zlorab.

Kako razumete odziv nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov v smislu, da tudi učitelji telovadbe zlorabljajo otroke, pa vendar ni takega ogorčenja javnosti kot v primeru duhovnikov?

Taka obramba se mi zdi zgrešena. To, da se dogajajo zlorabe tudi drugod, še ne pomeni, da moramo biti tiho glede zlorab, ki se dogajajo v Cerkvi. V iniciativi Dovolj. je smo zbrani katoličani, ki si želimo, da bi bila Cerkev varen prostor za vse. Jasno je tudi, da bom kot oče več otrok naredil vse, da preprečim, da bi bili moji otroci kadarkoli izpostavljeni kateremukoli storilcu, ki bi bil premeščen v našo župnijo (takšna je bila, žal, praksa v preteklosti). Prav tako menim, da če Cerkev zagovarja v družbi neke »višje moralne standarde«, je prav, da jih tudi v praksi udejanji. Če jih ne, je to farizejstvo in razlog za to, da Cerkev dejansko izgublja ugled v družbi. Naj dá Cerkev zgled tudi preostalim institucijam, kako se resnicoljubno soočiti s to problematiko.

Kaj bi morala narediti Katoliška cerkev, da se v prihodnje ne bi več dogajale take zlorabe?

Potrebna bi bila sprememba že pri vzgoji duhovnikov v semenišču. Že tam se lahko prepoznajo marsikatera neprimerna nagnjenja. Doslej se je spričo splošnega pomanjkanja duhovnikov rado zamižalo (vsaj) na eno oko in se posvetilo v duhovnika tudi kakega kandidata, za katerega se je vnaprej vedelo, kakšna nagnjenja ima. To ni prav. Drugo, kar bi morala Cerkev storiti, je odločno sankcioniranje storilcev znotraj njenih vrst. S tem bi jim jasno pokazala, da se jih ne bo več ščitilo »do zadnje kaplje krvi«, ampak bodo ob utemeljenem sumu zlorabe izročeni roki pravice ter, če jim bo krivda dokazana, tudi izločeni iz kleriškega stanu. Ta sankcija je sicer huda, saj ogrozi eksistenco duhovnika, vendar dokler takšne sankcije ne bodo v resnici izrečene, se bodo duhovniki znotraj cerkvenih zidov počutili varne. Mi želimo, da jih je strah, da za svoja zavržna dejanja odgovarjajo. Zanimivo mi je spoznavati, da duhovnikov, ki so zlorabljali, ni strah božje sodbe, ampak le tega, da bodo razkriti in procesirani.

Menim, da je vaš angažma v Dovolj.je v večinsko katoliški državi z zelo vplivno Cerkvijo pogumna poteza. Ste doživeli kakšne negativne odzive?

Negativni so odzivi vodstva Cerkve v Sloveniji in nekaterih vernikov. Verjamem, da je ljudem težko sprejeti bolečo resnico, da so tudi med našimi duhovniki taki, ki so zlorabljali. Sploh če so nekoga osebno poznali. Večinoma so namreč storilci zlorab navzven zelo prijetni, družabni, odprti ljudje. Zato ljudje težko sprejmejo dejstvo, da so bili sposobni takšnih zločinov; lažje je naprej živeti v iluziji in obsojati nas, ki te stvari razkrivamo ter od predstojnikov terjamo odgovornost. Tudi sicer opažamo, da se v postkomunističnih državah podobnim skupinam, kot je naša, zelo pogosto očita to, kar se tudi nam, da smo namreč »podtaknjenci « levičarskih sil, ki želimo rušiti Cerkev. S takšnimi očitki se ne obremenjujemo, ker imamo Cerkev radi in vemo, kaj želimo in zakaj to počnemo. Odzivi pa so tudi pozitivni, predvsem s strani žrtev, ki jim naše delovanje dá pogum za velik korak, da povedo, kaj se jim je zgodilo, in teh odzivov smo zelo veseli.

Prav tako vidimo, da se brez medijske podpore stvari le stežka premaknejo. Tudi zato vsake toliko časa organiziramo tiskovno konferenco, na kateri predstavimo svoje delo in (ne)odzivnost vodstva Cerkve. Tudi v tujini spoznavajo, da se brez pritiska medijev in podpore ključnih oseb iz Vatikana stvari nikamor ne premaknejo. Do sprememb v miselnosti in ravnanju vodilnih cerkvenih ljudi je v tujih državah prišlo šele po 8 do 10 letih. Zato ne obupujemo, čeprav nas vodstvo Cerkve za zdaj pretežno ignorira; pri svojem delu za žrtve bomo vztrajali.

Avtor: Andrej Razdrih

Intervju je bil objavljen v reviji Odvetnik, številka 1(94)/2020.

¹ Wais, M., Galle, I.: V labirintu spolnih zlorab: delo z žrtvami, storilci in starši, Forma 7, Ljubljana 2001; Repič, Slavič, T.: Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2015.

pišejo: Aljaž Cankar, Veronika Knavs in Domen Romih, Odvetniška pisarna Jadek & Pensa d.o.o.

Uvod

Že v prejšnjem prispevku z naslovom »Kako spremenjena organizacija dela na daljavo vpliva na rizik stalne poslovne enote?« je bilo v uvodu pojasnjeno, da so mnogi delodajalci v času epidemije delo organizirali tako, da so delavci delo opravljali na daljavo. V prejšnjem prispevku je bila rdeča nit vpliv spremenjene organizacije dela na gospodarske subjekte z vidika tveganja stalne poslovne enote, v tokratnem prispevku pa se bomo spraševali o davčnih učinkih spremenjene organizacije dela z vidika osebne obdavčitve posameznikov. Predvsem so za davčno obravnavo zanimive situacije z mednarodnim elementom, kjer potencialni davčni učinki za posameznike niso zanemarljivi in lahko v najslabšem primeru privedejo celo do dvojne obdavčitve.

V času epidemije virusa COVID-19 se je pojavilo več različnih situacij, ko so se posamezniki dlje časa nahajali zunaj svojega običajnega bivališča, nekateri tudi v tujini. Tako so nekateri »obtičali« v tujini zaradi ukrepov zaprtja meje in karantene, nekateri so delo opravljali na daljavo in so se odločili ta čas preživeti v tujini, nekaterim delavcem je bilo odrejeno čakanje na delo od doma in podobno. Dodaten zanimiv element za davčno obravnavo pa vnaša dejstvo, da se nekatere družbe tudi po zaključku epidemije odločajo trajno spremeniti organizacijo dela v podjetju na način, da omogočajo trajno možnost dela na daljavo.

Davčno rezidentstvo in vpliv na obdavčitev posameznika

Ali se posameznik šteje za rezidenta Republike Slovenije ali ne, ima z vidika obdavčitve v Sloveniji pomemben vpliv zato, ker je rezident Slovenije zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji ter tudi od vseh dohodkov, ki imajo vir zunaj Slovenije (t. i. svetovni dohodek). Na drugi strani so davčni nerezident zavezani za plačilo dohodnine zgolj od dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji.[1] Davčno rezidentstvo je pojem, neodvisen od siceršnjega (upravnopravnega) pojma prebivališča, čeprav je z njim v določeni meri vseeno povezan. Povezava je predvsem glede stalne vezanosti posameznika na določeno jurisdikcijo, kjer ima lahko posameznik registrirano bodisi stalno bodisi začasno prebivališče. V jurisdikciji stalnega prebivališča ima navadno posameznik tudi središče svojih življenjskih interesov.

ZDoh-2 v 6. členu določa, da se šteje davčni zavezanec za rezidenta Slovenije predvsem v primerih, kadar ima v Sloveniji bodisi stalno prebivališče bodisi običajno bivališče, središče osebnih in ekonomskih interesov[2] oziroma je v Sloveniji v posameznem davčnem letu prisoten več kot 183 dni.

Dalje so za osebno obdavčitev posameznika zaradi mednarodnega elementa ključne bilateralne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčenja.[3] Bilateralne pogodbe so pogosto dogovorjene na podlagi Vzorčne konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD).[4] Zlasti je tu pomemben 4. člen Vzorčne konvencije OECD, ki določa, da se posameznik lahko šteje le za rezidenta ene od držav pogodbenic,[5] vsebuje pa tudi pravila o tem, kako odločiti v primeru konflikta, kjer dve državi posameznika štejeta za rezidenta svoje države na podlagi njunih nacionalnih zakonodaj (t. i. tie breaker pravila). Opozarjamo sicer, da pravil Vzorčne konvencije OECD ni mogoče kar splošno aplicirati za vsako bilateralno pogodbo, temveč je treba v vsakem konkretnem primeru preveriti, ali sta državi sklenili bilateralni dogovor na podlagi Vzorčne konvencije OECD ter ali je določba zadevne bilateralne pogodbe enaka 4. členu Vzorčne konvencije OECD.

Vpliv epidemije COVID-19 na določitev davčnega rezidentstva

Kot že pojasnjeno v uvodu, so zaradi posledic epidemije virusa COVID-19 lahko posamezniki zunaj domače države prebivali dlje, kot bi sicer v normalnih razmerah. ZDoh-2 se za ugotavljanje rezidentskega statusa naslanja predvsem na določeno mero stalnosti bivanja v določeni državi, ki se kaže v pogojih glede prijavljenega stalnega prebivališča oziroma običajnega bivališča ter središča osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Če bi torej posameznik, ki je tuj davčni rezident, zaradi karantene in omejitev prehajanja meje »obtičal« v Sloveniji, najverjetneje ne bi izpolnil prej navedenih pogojev za rezidentstvo v Sloveniji, če bi po zaključku omejitev zapustil Slovenijo. Tak posameznik v Sloveniji najverjetneje ni prijavil stalnega prebivališča, niti ni iz domače države v Slovenijo preselil svojih osebnih in ekonomskih interesov. Enak zaključek bi veljal tudi za tiste, ki so svoje delo v domači državi začasno opravljali na daljavo iz Slovenije. Ni pa mogoče z gotovostjo trditi, da bi enak zaključek veljal tudi za slovenske državljane, ki so bili v času epidemije virusa COVID-19 v tujini, saj je dokončen odgovor odvisen od zakonodaje tuje države in se lahko od zaključkov na podlagi ZDoh-2 razlikuje.

Problem lahko nastane v primeru, ko posameznik preseže fiksno določeno časovno omejitev 183 dni prisotnosti v Sloveniji v posameznem davčnem letu, saj glede tega pogoja ZDoh-2 ne predvideva izjeme. Če bi bil posameznik zaradi posledic virusa COVID-19 v Sloveniji v letu 2020 prisoten več kot 183 dni, bi se štel za rezidenta Slovenije v skladu z našo nacionalno zakonodajo. Čeprav bi se na prvi pogled zdelo manj verjetno, da bi posameznik ta pogoj lahko izpolnil zaradi posledic epidemije virusa COVID-19, pa gre opozoriti, da je zgolj od dne razglasitve epidemije do dne objave tega članka že poteklo več kot 90 dni. Zato morajo biti še toliko bolj na ta pogoj pazljivi tisti posamezniki, ki so že pred razglasom epidemije določen čas bivali v Sloveniji oziroma nameravajo v Sloveniji določen čas bivati tudi po zaključku epidemije virusa COVID-19.

Posamezne države po svetu so že sporočile, da bodo dni, preživete v državi zaradi posledic epidemije virusa COVID-19, tolmačile drugače, kot bi jih sicer. Tako je na primer davčni organ Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske sporočil, da se v seštevek dni ne bodo šteli dnevi, preživeti v Veliki Britaniji kot posledica odrejene karantene, nasveta vlade o prepovedi potovanja iz države, nemožnosti zapustiti državo zaradi zaprtja mednarodnih mej ali zaprosila delodajalca delavcu, da se začasno vrne na delo v Veliko Britanijo.[6] V slovenski zakonodaji takšne izjeme ni mogoče najti.

Za Finančno upravo Republike Slovenije bi se torej posameznik, ki bi bil v Sloveniji prisoten več kot 183 dni, štel za rezidenta Slovenije, ne glede na razlog bivanja v Sloveniji. Takemu posamezniku ostane na voljo sklicevanje na določbe relevantne bilateralne mednarodne pogodbe, če je sklenjena med Slovenijo in njegovo domačo državo. Njegove možnosti so odvisne od določb vsake konkretne bilateralne pogodbe, splošen odgovor pa je mogoče dati na podlagi 4. člena Vzorčne konvencije OECD, saj je na tej podlagi oblikovana večina bilateralnih pogodb. Že omenjena »tie breaker« pravila 4. člena Vzorčne konvencije OECD določajo hierarhijo testov za primer, ko štejeta nacionalni zakonodaji dveh držav posameznika za rezidenta obeh držav. Prvi test določa, da je posameznik rezident tiste države, kjer ima na voljo »stalno prebivališče«.[7] Če ima posameznik na voljo stalno prebivališče v dveh državah, pa se šteje za rezidenta tiste države, v kateri ima središče vitalnih (osebnih in ekonomskih) interesov.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega se po našem mnenju posameznik, ki v Sloveniji prebiva zgolj krajše časovno obdobje, v večini primerov ne šteje za slovenskega rezidenta niti na podlagi določb ZDoh-2 niti na podlagi testa 4. člena Vzorčne konvencije OECD. Drugačna situacija pa bi verjetno veljala za posameznika, ki bi v Sloveniji najel stanovanje za daljše časovno obdobje, ob tem pa bi v najem oddal stanovanje v svoji domači državi. V tem primeru bi bilo verjetneje, da bi se tak posameznik štel za rezidenta Sloveniji. Takšno stališče je v pojasnilu vpliva epidemije virusa COVID-19 na tolmačenje Vzorčne konvencije OECD podal OECD.[8]

Zgornje tolmačenje bi se po našem mnenju izjemoma lahko raztegnilo tudi na posameznika, ki je v Sloveniji prisoten več kot 183 dni, če bi ta lahko uspešno dokazal, da je ne glede na dolgo obdobje bivanja v Sloveniji prisoten zgolj začasno (pri čemer ima v svoji domači državi še vedno na voljo stalno bivališče in ohranja središče svojih vitalnih interesov v domači državi) in je med Slovenijo ter domačo državo rezidenta sklenjena bilateralna pogodba. Seveda gre v tem primeru za izjemo od pravila, ki jo je treba tolmačiti ozko in glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Že samo dejstvo, da posameznik v Sloveniji biva dolgo časa in v to ni prisiljen zaradi ukrepov, ki so posledica epidemije, namreč kaže v smer, da je tak posameznik v Sloveniji trajneje, ima v Sloveniji središče vitalnih interesov in se zato lahko šteje za slovenskega rezidenta tudi upoštevajoč »tie breaker« pravila 4. člena Vzorčne konvencije OECD.

Končno opozarjamo, da bi trajnejša relokacija, kot posledica odločitve delodajalca, da omogoči dolgoročnejše delo na daljavo, še povečala možnost, da bi se posameznik, ki prihaja iz druge države in začne trajneje opravljati delo iz Slovenije, štel za davčnega rezidenta Slovenije. V takem primeru pred odločitvijo o trajnejši relokaciji svetujemo tudi presojo davčnih učinkov.

Zaključek

Posameznik, ki je zaradi epidemije virusa COVID-19 v Sloveniji ostal dlje časa, kot je nameraval, je lahko izpostavljen tveganju, da bi se štel za slovenskega davčnega rezidenta. To tveganje je po našem mnenju manjše v primerih, ko je posameznik v Sloveniji ostal začasno in v Slovenijo ni premakni svojega centra ekonomskih in družinskih interesov. Večje pa je tveganje posameznikov, ki bodo v davčnem letu v Sloveniji prisotni več kot 183 dni, tudi če je razlog njihovega bivanja povezan z epidemijo virusa COVID-19. Takšnim posameznikom so na voljo bilateralne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja, pri čemer je od vsake posamezne pogodbe odvisno, kakšna bo odločitev glede davčnega rezidentstva posameznika.

Vpliv epidemije virusa COVID-19 ima lahko pomemben davčni učinek tudi na slovenske državljane, ki so se v času virusa dlje časa nahajali v tujini, pri tem pa je davčna analiza primarno odvisna od lokalne zakonodaje takšne tuje države.

V prispevku prihodnji teden bomo obravnavali, kdaj lahko delo na daljavo vpliva na spremembo rezidentstva gospodarskih subjektov.

[1] Tako 5. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2), Ur. l. RS, št. 13/11, in nasl.

[2] Kriterij »središče osebnih in ekonomskih interesov« se presoja skozi vprašanja o tem, ali s posameznikom v Sloveniji prebiva tudi njegova družina, ali ima posameznik slovenski potni list ali vozniško dovoljenje, ali je posameznik lastnik nepremičnine v Sloveniji, ima registrirno vozilo v Sloveniji, ali ima v Sloveniji odprt bančni račun, ali ima v Slovenij naložbe, ali je v Sloveniji vključen v socialno življenje ali v Sloveniji ustvarja dohodke itd.

[3] Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (X Ips 124/2015 z dne 11. junija 2015) se rezidentski status posameznika na podlagi bilateralnih pogodb sicer ne sme ugotavljati v naprej in na splošno, temveč zgolj na podlagi določb ZDoh-2, in sicer tako, da posameznik pravice na podlagi bilateralne pogodbe uveljavlja v zvezi z obdavčitvijo konkretnega dohodka.

[4] Vzorčna konvencija OECD se uporablja kot pravni okvir za sklepanje bilateralnih sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka in premoženja med državami; usmeritve in priporočila v povezavi s tem so povzete v komentarju Vzorčne konvencije OECD, tj. v OECD: Model Tax Convention on Income and on Capital. Condensed version, OECD Publishing, Pariz 2017.

[5] Vsebinsko temu v drugem odstavku 7. člena sledi tudi ZDoh-2.

[6] Stališče davčnega organa Velike Britanije (HM Revenue & Customs).

[7] Pojem stalnega prebivališča za namene Vzorčne konvencije je treba razumeti tako, da ima posameznik stalno prebivališče v državi pogodbenici, kjer mu je na voljo nepremičnina za bivanje, ki jo lahko ima v lasti, najemu, v souporabi oziroma mu je drugače na voljo, pri čemer ni treba, da ima tudi pravno formalno prijavljen stalni naslov bivanja.

[8] OECD Secretariat Analysis of Tax Treaties and the Impact of the COVID-19 Crisis, 3. april 2020.

piše: Boštjan Koritnik

Gospa in vodja, v žlahtnem pomenu besede

Pred dobrim tednom dni nas je zapustila Vida Šibenik. Gospa Vida, kot smo jo klicali sodelavci in poslovni partnerji ter tudi avtorji, ki jim je več desetletij odpirala vrata do bralcev in poslušalcev. V različnih vlogah, primarno pa kot dolgoletna direktorica GV Založbe, takrat vodilne založbe pravne in poslovne literature.

Morda bo kdo presenečen, da bere te vrstice na portalu Tax-Fin-Lex, ki je bil dolga leta pomemben konkurent GV Založbi, predvsem pa njenim lastnikom. In sta bila Zlata Tavčar kot direktorica družbe Tax-Fin-Lex in gospa Vida – še bolj pa jaz sam, kot njen naslednik na čelu založbe – mnogokrat na nasprotnih bregovih. A ta ista Zlata Tavčar je v šoku ob prejeti informaciji ob prerani smrti poklicala in me prosila, če bi bil pripravljen spisati nekaj odstavkov za TFL Glasnik ob tej izgubi. In to ni bil edini tak odziv iz vrst njenih nekdanjih poslovnih konkurentov. Kar zgolj potrjuje, kakšen ugled je gospa Vida imela in kako zelo smo jo vsi, ki smo imeli privilegij skupnega dela, spoštovali.

Razlogov za spoštovanje je bilo več: znanje, socialna in čustvena inteligenca, razum in izjemna korektnost, praktično zvestoba sprejetim dogovorom. Kot sem za neko drugo revijo že zapisal, je bila eden od redkih direktorjev, ki premorejo tolikšno količino zvestobe družbi, katere lastniki sicer niso, in zvestobe svojim podrejenim. Ter tudi toliko spoštovanja do konkurence. Bila je, kar je prav tako vztrajno prenašala na oba svoja najtesnejša sodelavca, mene in Deana Zagorca, glasnik povezovanja in vključevanja, ne razdorov v odzivu na lastno majhnost. Vse to nosim sam in vem, da tudi večina njenih sodelavcev, kot njeno osrednjo dediščino.

Vida Šibenik je sicer svojo poklicno pot začela na Dopisni delavski univerzi v Ljubljani, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v časih, ko so bile potrebe po dodatnem stalnem strokovnem usposabljanju, pridobivanju novega znanja in strokovni literaturi tako v gospodarstvu kakor tudi v družbenih dejavnostih, javni upravi in pravosodju vse bolj opazne. V Centru za samoupravno normativno dejavnost se je začela seznanjati z raznolikim delom, najprej s pripravami za izdajanje predlogov samoupravnih normativnih aktov, pozneje tudi pravne literature, predvsem priročnikov in učbenikov v sodelovanju s Pravno fakulteto v Ljubljani in Višjo upravno šolo v Mariboru. Pri organizaciji pravnih seminarjev, ki so potekali v sodelovanju s pravniškimi društvi, zlasti z Zvezo društev pravnikov Slovenije in Zvezo društev pravnikov v gospodarstvu, je spoznala širok krog pravnikov.

Leta 1986 se je zaposlila pri Gospodarskem vestniku, pri katerem je že deloval založniški oddelek, ter nadaljevala seminarsko in založniško dejavnost. Leta 1990 je postala odgovorna urednica založbe in nekaj pozneje tudi direktorica samostojne GV Založbe, d. o. o. Po osamosvojitvi Slovenije in pod njenim vodstvom se je program založbe zelo razširil, na tudi po 50 naslovov letno. Vida Šibenik je zasnovala pomembno zbirko Nova slovenska zakonodaja, v kateri vse do danes izhajajo novi slovenski zakoni s poglobljenimi komentarji po členih. Avtorji komentarjev so najpogosteje strokovnjaki, ki so sodelovali že pri pripravi zakona, po možnosti pa je vključena tudi sodna praksa.

Vida Šibenik si je prizadevala za visoke standarde kakovosti knjig, s skrbno izbiro avtorjev in strokovnimi zahtevami. Sodelavce je znala motivirati za odgovornost in natančnost pri jezikovni, uredniški ter oblikovni pripravi knjig. Že od začetka njene založniške poti jo je odlikoval občutek za delo z ljudmi, za odkrivanje novih avtorjev, ki so obetali, da bodo postali pomembni pisci strokovne literature. Hkrati se je dobro zavedala tudi druge, gospodarske plati založniškega posla, ki mora v seštevku vseh izdaj in programov zagotoviti dolgoročni obstoj založbe. Zato je zmeraj iskala nove možnosti in uveljavljala svoje nove zamisli. Tako se je program založbe s temeljnih pravnih del in zakonov širil na zbirke odločb sodišč Vrhovnega sodišča RS, visokošolske učbenike in poslovno literaturo.

Izjemno pomembno vlogo je odigrala pri ohranitvi najstarejše slovenske pravne revije Pravnik, ki izhaja z nekaj krajšimi prekinitvami že vse od leta 1862, njen arhiv pa je na voljo tudi na portalu Tax-Fin-Lex. Leta 2008 se je osebno zavzela za njeno ohranitev, takrat pod okriljem GV Založbe in nato, že po upokojitvi, za prenos na izvornega izdajatelja in založnika Zvezo društev pravnikov Slovenije. Revija Pravnik je bila in je ključna za ohranitev in razvoj slovenske pravne terminologije, na njeno pobudo pa so se začeli in uspešno zaključili tudi postopki za vpis v nekatere ugledne mednarodne bibliografske baze.

Ob koncu leta 2010 se je po več kot 45 letih delovne dobe upokojila in predala GV Založbo kot vodilno slovensko založbo pravne in poslovne literature v roke mlajšim sodelavcem, še nekaj let po upokojitvi pa je bdela nad delom tistih, ki jim je predala in zaupala svojega »založniškega otroka« in jim neprecenljivo pomagala s svojimi izkušnjami in nasveti. Rezultati njenega dela na področju izdajanja strokovne literature jo uvrščajo v sam vrh slovenskega založništva zadnjih desetletij, med tiste založnike, ki so bili rojeni za to žlahtno delo.

Drugi, za pravnike nič manj pomemben je njen prispevek k cehovskemu združevanju in razvoju pravniških društev in zvez. Vse do svoje smrti je bila blagajnik Zveze društev pravnikov Slovenije, dolga leta pa je bila blagajnik tudi v Zvezi društev za gospodarsko pravo Slovenije. Bila je tudi aktivna članica Pravniškega društva Ljubljana ter podpornica delovanja vseh oblik organiziranega udejstvovanja pravnikov v Sloveniji in tudi širše.

Sam že prvega najinega srečanja ne bom nikoli pozabil. Imel sem ogromno strahospoštovanje pred gospo, o kateri so me podučili, da ve o založništvu vse, predvsem pa, da bere ljudi. Potrditev za prvo sem dobil zelo hitro, že na prvem srečanju, v drugo so me prepričala leta sodelovanja, že tudi takrat pa sem čutil neko nasprotje med avtoriteto, ki sta jo sporočala podoba, glas in celoten nastop, ter toplino, ki so jo izžarevala njene oči. Imela je res tople oči, kar lahko potrdijo vsi, ki so jo poznali. Če so seveda bili vsaj korektni do nje in njenih sodelavcev, sicer je znala, kot bi rekel znani pesnik, streljati svitle strele (France Prešern: Turjaška Rozamunda).

Ravno to zadnje, zahteva korektnosti do njenih sodelavcev, je bila ena od mnogih pomembnih lekcij vodenja, ki sem se je naučil ob njej. Karkoli se je že zgodilo, ne glede na raven nerodnosti ali celo malomarnosti svojih podrejenih, slabega odnosa do njih ni tolerirala. Vedno se je postavila zanje, za nas, tudi če je vedela, da so kritike upravičene. A zelo striktno je držala to obrambno črto: »Kot direktorica sem odgovorna jaz in bom nastavila hrbet za vse vas. Kar je utemeljeno negativnega in kritik, pa jih boste prejeli neposredno od mene.« Vodja v pravem pomenu besede.

Kot zelo dober šahist, ki predvidi nekaj potez v naprej, je gledala na posel primarno kot na delo z ljudmi. Ljudmi, strokovnjaki, avtorji, ki na trg vstopajo, na njem delujejo in predvsem vztrajajo. Zato je mnogokrat pod okrilje vzela avtorje, ki so bili neznani, ne nujno mladi, a neizkušeni in prvič na poti avtorstva nekih strokovnih ali znanstvenih vsebin. Pod okrilje skoraj v smislu mecenstva, in zelo pogosto se je to njej in družbi oziroma sodelavcem, za katere je bila odgovorna, zelo izplačalo. Rada je poudarila, kar sem kot njen naslednik nadaljeval tudi sam, da so imeli sodelavci na GV Založbi zelo zgledne plače. Vsekakor nad povprečjem v panogi. In to je bila zelo njena zasluga, tako v smislu prizadevanj in rezultatov pri dobičkonosnosti, kot v smislu odnosa do lastnikov. Na svoje zaposlene ni pozabljala in nikoli pozabila.

In sama je bila res velik človek. Oseba, ki ji ni bilo težko priznati, da se je zmotila, ki je poslušala in predvsem slišala vse druge, zaradi argumentov in ne formalne »avtoritete«, ki se ni obkrožala s kimavci, ker se je zavedala, da je ti ne morejo prinesti ne dodane vrednosti in ne olajšati »vladanja«.

Vsekakor pa, kar ni zelo pogosto, ni bila pristaš vladanja za vsako ceno. Umakniti se je želela že kakšno leto pred dejansko upokojitvijo, a zvestoba do njenega »otroka« GV Založbe ji ni dala, da bi se podala na zaslužen daljši dopust: finančna in ekonomska kriza je založništvo zelo prizadela, tudi GV Založba nanjo ni bila imuna, a ni bilo v njeni naravi, da bi se poslovila in založbo zapustila v težkih razmerah. Zato je vztrajala še kakšno leto, da je zapustila družbo v – glede na okoliščine – optimalnem stanju. Ob tem moram poudariti, da je »zapustila« napačna beseda. Nikoli se ni želela vsiljevat, a se je videlo, da ji spoštovanje njenega preteklega dela, predvsem pa znanja in izkušenj s strani njenih naslednikov veliko pomeni. Vedno je dvignila telefon, prišla na srečanje, prebrala gradivo.

Zame osebno je bila, in to ne pretiravam, kot druga mati. Tudi vedla se je vizionarsko, kot da bi vedela, kakšen bo razplet: kot 26-letnika sta me z Deanom poslala na druženja Pravniškega društva Ljubljana z ladjico po Ljubljanici, vse zato, kot je rada rekla, »Da vas v društvu spoznajo in sprejmejo za svojega. Posel bo potem mnogo lažje peljati.« In res, kar mi je bilo sprva odveč in neprijetno, je postalo glavni vzvod moje poznejše karierne »strategije«, saj sem zaradi njene modrosti postal neke vrste most med generacijami pravnikov. Podobno me je za ceno lastnih pozicij v društvih umeščala na kandidatne liste. Vse zato, ker ji ni bilo do nazivov in funkcij, temveč do uspeha svoje družbe. Redki so direktorji s takšnim daljnosežnim razmišljanjem.

Pravijo, da so najpomembnejši spomeniki, ki jih puščamo za seboj, tisti, ki jih pustimo v srcih drugih ljudi. Gospa Vida jih je za seboj pustila nebroj. In vesel sem, da sem ji to za časa življenja uspel večkrat povedati. Ne predstavljam si, kako bi se sedaj počutil, če ji ne bi.

piše: Tomaž Kuralt, mag., revija Denar št. 508/2020

Ustavno sodišče je izdalo odločbo, ki nakazuje izrazito negativno tolmačenje ustave glede prejemanja polne pokojnine in nadaljnjega dela upokojencev.

Vsebina članka se v celoti nanaša na odločbo ustavnega sodišča številka U-I-303/18-38 z dne 18. 9. 2019. Lahko bi zapisal celo, da gre za odziv »po prespani noči«, saj je od odločbe minilo že pol leta. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, presojalo ureditev, ki samozaposlenim osebam in družbenikom onemogoča uživanje polne pokojnine ob sočasnem opravljanju dela oziroma dejavnosti. V besedilu so tudi nekateri povzetki oziroma citati iz sodbe, ki so zelo pomembni za razumevanje same vsebine.

Trenutna ureditev

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B, 95/14 – ZUJF-C, 90/15 – ZIUPTD, 102/15, 23/17, 40/17, 65/17, 28/19 in 75/19) v drugem odstavku 108. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja.

V 116. členu je urejeno, kaj se zgodi ob ponovnem vstopu v zavarovanje. Uživalec pokojnine, ki začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. A obstaja izjema.

Uživalcu pokojnine, ki začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, vendar zavarovanci iz 14. člena ZPIZ-2 (delavci v delovnem razmerju) najmanj dve uri dnevno ali 10 ur tedensko in zavarovanci iz 15. (samozaposlene osebe), 16. (družbeniki) in 17. člena (kmetje) ZPIZ-2 najmanj s četrtino polnega zavarovalnega časa, se izplačuje sorazmerni del pokojnine, in sicer v višini:

• 75 %, ko zavarovanec dela dve uri dnevno ali znaša zavarovalni čas od 10 do 14 ur tedensko;
• 62,5 %, ko zavarovanec dela tri ure dnevno ali znaša zavarovalni čas od 15 do 19 ur tedensko;
• 50 %, ko zavarovanec dela štiri ure dnevno ali znaša zavarovalni čas od 20 do 24 ur tedensko;
• 37,5 %, ko zavarovanec dela pet ur dnevno ali znaša zavarovalni čas od 25 do 29 ur tedensko;
• 25 %, ko zavarovanec dela šest ur dnevno ali znaša zavarovalni čas od 30 do 34 tedensko in
• 12,5 %, ko zavarovanec dela sedem ur dnevno ali znaša zavarovalni čas od 35 do 39 ur tedensko.

Zaupanje v pravo

Ker je bilo samostojnim podjetnikom po prejšnji ureditvi v nekaterih zakonsko pogojenih primerih omogočeno uživanje polne pokojnine ob sočasnem opravljanju dejavnosti, je bilo zatrjevano neskladje izpodbijane ureditve z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Ukinitev pravice do pokojnine naj bi bila popolnoma nepredvidljiva, sočasno uživanje polne pokojnine in opravljanje dejavnosti pa naj bi bilo možno celih 21 let.

Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Pri vrednotenju načela varstva zaupanja v pravo je zlasti pomembno, ali so spremembe na pravnem področju relativno predvidljive in so torej prizadeti s spremembo lahko vnaprej računali ter kakšna sta teža spremembe in pomen obstoječega pravnega položaja za upravičence na eni strani in javni interes, ki utemeljuje drugačno ureditev od obstoječe, na drugi strani.

Ustavno sodišče je odločilo, da izpodbijana ureditev ni nesorazmerna s koristmi zasledovanih razlogov (ciljem), utemeljenih v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Pri tem je navedlo naslednje stvarne razloge:

• spoštovanje medgeneracijske pravičnosti (razumno je pričakovati, da bodo del bremena zaradi naraščanja finančnih izdatkov pokojninske blagajne nosili tudi posamezniki, ki sicer izpolnjujejo pogoje za pokojnino, pa so še zmožni za delo in si tudi želijo še naprej delati),
• izenačitev položajev različnih skupin zavarovancev (izvzem iz obveznega zavarovanja je bil omogočen le nekaterim samozaposlenim osebam, samozaposlene osebe niso imele pravice do delne pokojnine, delavcem ni bil omogočen izvzem iz obveznega zavarovanja, so pa imeli delavci možnost prejemanja delne pokojnine),
• zagotovitev finančne vzdržnosti (ni potrebe po koriščenju pravic iz socialnovarstvenih sistemov, torej tudi ne iz sistema obveznega pokojninskega zavarovanja, če si zavarovanec socialno varnost zagotavlja z lastno aktivnostjo).

Poleg tega pravica do pokojnine ni bila odvzeta, ampak jo samostojni podjetniki le ne morejo več uživati v polnem obsegu. Vseeno pa ustavno sodišče priznava, da »ni mogoče z gotovostjo trditi, da so samostojni podjetniki morali predvidevati, da bo prišlo do nadaljnje spremembe ureditve pravice, vendar pa so imeli na voljo dovolj dolgo obdobje treh let za uskladitev svojega položaja z novo ureditvijo, zato jim je bila prilagoditev na spremembe omogočena«.

Medgeneracijska pravičnost

Pokojninski sistem v Sloveniji je dokladni sistem (pay as you go), v katerem aktivna generacija zagotavlja sredstva za upokojence v pričakovanju, da bo naslednja aktivna generacija zagotavljala sredstva njej (medgeneracijska solidarnost). Dokladni sistem pokojninskega zavarovanja mora biti urejen tako, da upošteva koristi vseh udeležencev v sistemu, tako koristi upokojencev kot koristi zavarovancev. Zavarovanci naj bi bili v sistemu pripravljeni sodelovati ob predvidevanju, da njihovi dohodki ne bodo čezmerno obremenjeni. Upokojenci pa pričakujejo, da jim bo pokojnina zagotavljala primerljiv življenjski standard, kot so ga imeli pred upokojitvijo.

Breme financiranja sistema obveznega pokojninskega zavarovanja nosijo vsi zavarovanci, ki so zavezani plačevati obvezne prispevke za socialno varnost. Iz odločbe ustavnega sodišča izhaja stališče vlade, ki potrjuje ustvarjeno medgeneracijsko nepravičnost: »Zaradi slabšanja razmerja med zaposlenimi in upokojenimi morajo sedanji zavarovanci v sistem prispevati več, kot so morali v času svoje aktivne dobe prispevati zdaj že upokojeni, računati pa morajo tudi na možnost zaostritve pogojev za upokojitev in določitev višine pokojnine. Temu sledi izpodbijana ureditev, ki pomeni, da se polna pokojnina ne izplačuje tistim, ki so še vedno delovno aktivni, s čimer se skuša preprečiti dvig prispevkov za pokojninsko zavarovanje in s tem povečanje že tako visoke obremenitve dohodkov aktivne generacije.«

Iz povzetka in ključnih ugotovitev študije OECD o preoblikovanju obdavčitve dela v Sloveniji (objavljen je na spletni strani ministrstva za finance) izhaja, da se s prispevki za socialno varnost v državah OECD v povprečju pobere 26 odstotkov skupnih davčnih prihodkov, v Sloveniji pa skoraj 40 odstotkov. Skupna stopnja prispevkov za socialno varnost zaposlenih in najvišja dohodninska stopnja v Sloveniji znaša 61 odstotkov, kar je največ med državami OECD. Kombinacija visokih prispevkov za socialno varnost zaposlenih in delodajalcev ter progresivnih dohodninskih stopenj povzroča zelo visoko in izkrivljajočo davčno obremenitev dohodka od dela. Zmanjšuje spodbude za delodajalce, da zaposlijo delavce, in za posameznike, da se vključijo na trg dela in povečajo delovna prizadevanja. Zmanjšanje prispevkov za socialno varnost zaposlenih bi pomenilo, da bi se zmanjšali prispevki za socialno varnost, ki jih morajo plačati samozaposleni in so visoki v primerjavi z mednarodnim okoljem.

Ustavno sodišče je pojav poimenovalo »izprijena ali perverzna medgeneracijska solidarnost«. A je navedlo povsem napačen primer, in sicer naj bi se »v primeru dvojnega statusa s prispevki aktivne (zlasti mlajše) generacije financirale tudi pokojnine tistih, pri katerih do izpada dohodka zaradi prenehanja z delovno aktivnostjo sploh še ni prišlo«. Vsaj v teoriji pri upokojencih vedno pride do izpada dohodka, saj naj bi bila pokojnina nižja kot dohodek iz dela oziroma dejavnosti.

Vlada je v enem izmed odgovorov na vprašanje v zvezi s prispevki za socialno varnost (številka: 00104-106/2019/5 z dne 23. 5. 2019) ugotovila: »V zadnjem obdobju se res soočamo z zmanjšanjem zaupanja v dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema pri vseh generacijah in ne zgolj pri mladih.« A ni to povsem logično? Če bo naše ustavno sodišče pokojnine dojemalo bolj kot socialno pravico in skoraj ne več kot tudi premoženjsko pravico, je vprašanje, zakaj bi sploh še prispevali v pokojninsko blagajno. Zakaj večina samostojnih podjetnikov plačuje najnižje možne prispevke za socialno varnost? Če se tistemu, ki je 40 let vplačeval prispevke za pokojninsko zavarovanje z izključnim namenom, da bo po 40 letih deležen polne pokojnine, pogojuje polno prejemanje pokojnine z (ne)izpadom dohodka, ki pa si ga nihče ne želi, to ni več ferplej. Dela se ravno s tem namenom, da do izpada dohodka oziroma do znižanja življenjskega standarda sploh ne bi prišlo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!