TFL Glasnik:
Simon Brezovar je poseben in zanimiv mladi mož, športnik, ki je vedno preizkušal zgornje meje, univerzitetni diplomirani psiholog, zaposlen na Nevrološki kliniki v Ljubljani, prejemnik Prešernove nagrade, ravnokar in to pri 28 letih je oddal doktorsko disertacijo o možganih.

Možgani so vaša obsesija, g. Brezovar, njihovo pomembnost ste dvignili na skorajda kultno raven. Na kaj ste v svoji dosedanji karieri najbolj ponosni?

Simon Brezovar:
Lahko rečem, da sem ponosen na kar nekaj reči, ko je govora o možganih pa sem verjetno najbolj ponosen na to, da smo uspeli možgane prenesti v javnost, in sicer z dogodkom, ki sliši na ime 'Teden možganov', ki poteka vsak tretji teden meseca marca. Mislim, da smo v zadnjih štirih, petih letih z majhno skupino mladih prostovoljcev, ki jih zanimajo možgani, uspeli ozaveščanje o možganih resnično vzdigniti na zelo visoko raven.

To se odraža tako v samem obisku na Tednu možganov kot tudi v tem, koliko se o možganih govori. Tudi Slovensko društvo za nevroznanost (SiNAPSA) je s tem dogodkom pridobilo na prepoznavnosti in postaja nekakšen nosilec nevroznanstvene misli pri nas. Prepoznali so nas tudi organizatorji razstave Možgani – zgodba od znotraj, kjer SiNAPSA nastopa v vlogi glavnega vsebinskega podpornika. Prenos nevroznanosti med laično javnost je resnično stvar, na katero sem zelo ponosen.

TFL Glasnik:
V možganih je skrito vse. Kaj nam omogočajo, kje nas omejujejo in kako jih lahko naredimo še boljše z več izplena za vsakdanje življenje?

Simon Brezovar:
Možgani nam resnično omogočajo zelo veliko – nekatere stvari, ki nam jih omogočajo, že poznamo, nekatere smo šele začeli spoznavati. Zanimivo je, recimo, da se ljudje dostikrat niti ne zavedamo dobro, kaj vse nam omogočajo, saj poteka večina procesov, ki iz možganov izvirajo, avtomatizirano. Že tale intervju, ki ga pravkar opravljava, je za možgane zelo kompleksno dejanje. Vsa vprašanja, ki mi jih zastavljate, morajo moji možgani najprej prenesti iz receptorjev na periferiji v primarne možganske centre v surovi obliki, potem pa jih poslati naprej v višja (asociacijska) področja, kjer se informacije interpretirajo in povežejo z našimi preteklimi izkušnjami, našim besednjakom. Drugi del možganov se mora za tem odločiti, kakšen bo moj odgovor. Potem morajo možgani odgovor prenesti v motorični del možganov, kjer je center za produkcijo govora, od koder govorjena beseda izvira.

Že na videz zelo preprosti procesi, kot je na primer govorno procesiranje, so na ravni naših možganov zelo kompleksni. Za procesiranje vseh dražljajev iz okolice (fizičnih, socialnih, emocionalnih) so odgovorni naši možgani oziroma procesi, ki iz njih izvirajo. Kot že omenjeno, nekatere že poznamo, nekatere pa šele začenjamo dobro spoznavati. Seveda pa se ljudje obstoja možganov dostikrat najbolj zavemo takrat, ko gre z njimi kaj narobe. »Začutimo« jih, ko se pojavijo kakšne manjše motnje, ko na primer neke besede, ki jo imamo na koncu jezika, ne moremo izgovoriti ali pa, ko se nam neka pesem konstantno vrti v glavi. Kljub temu so takšne motnje vsakdanje in navadno ne predstavljajo česa, kar bi nas moralo skrbeti. Ko pa se zgodi kaj bolj resnega, kot je, recimo, Parkinsonova bolezen ali Alzheimerjeva bolezen, možganska kap, takrat postanejo možgani osrednji del našega vesolja in se jih še kako dobro zavedamo. Predvsem pa se takrat zavemo tudi, kako pomembno je v možgane vlagati. Ne samo v našem osebnem življenju, ampak tudi v znanstvenem oziroma raziskovalnem smislu: vlagati v znanstvene raziskave, v bazične raziskave, ki nam pomagajo razumevati delovanje živčevja in ga na dolgi rok tudi zdraviti.

Vprašali ste me tudi, kaj lahko naredimo za naše možgane. Zelo veliko lahko naredimo z našim življenjskim slogom. V zadnjem času so nekatere študije pokazale, da ima spanje zelo pomembno vlogo za zdrave možgane. Med spanjem naj bi se izločali odpadni produkti, ki utegnejo biti za naše možgane škodljivi. Še novejša študija pa je pokazala, da naj bi bili pod posebej velikim tveganjem izmenski delavci. Naredili so eksperiment z miškami, ki so jih simulirali v izmenske delavke. Ugotovili so, da so imele te miške že po treh dneh sprememb v spalnem ciklusu za 25 % manjšo gostoto nevronov v delu možganov, ki igra pomembno vlogo pri pozornosti in učenju. Ko so motnjo spalnega cikla podaljšali na štiri tedne, je bila gostota nevronov v taistem področju manjša za kar 50 %.

Nevroznanost pravzaprav odkriva tudi, kako so nekateri življenjski procesi, ki jih vsi izkušamo vsak dan, pomembni, da so naši možgani zdravi. Tudi telesna aktivnost, recimo, dokazano vpliva na nevrogenezo, to je rast novih nevronov, predvsem v področju, ki ga imenujemo hipokampus in igra pomembno vlogo pri ustvarjanju novih spominov. Pomembno vlogo pri ohranjanju zdravih možganov pa imata seveda tudi mentalna aktivnost in zdrava prehrana. Torej te štiri stvari: spanje, fizična in mentalna aktivnost ter zdrava prehrana so stvari, ki so na dolgi rok dobra investicija v zdrave možgane.

TFL Glasnik:
Še vedno pa moramo skrbeti poleg tega potrebnega pogoja še za zadostni pogoj. Kateri je to, kaj pomenijo, recimo, genske osnove za dobro delovanje možganov? Kako lahko, če sploh, vplivamo na svojo lastno srečo? Kako smo lahko uspešni?

Simon Brezovar:
Dobro delovanje možganov je vsekakor kombinacija genetskih in okoljskih vplivov. V zadnjem času se veliko poudarja tudi epigenetika, ki je nekakšna vez med genetiko in okoljem. Gre za dedovanje ontogenetsko pridobljenih značilnosti. Zelo poenostavljeno rečeno, če bi se zelo specializiral za neko področje (npr. glasba, kemija), bi imeli tudi moji potomci boljše (genetske) predispozicije za opravljanje teh aktivnosti. Dejansko bi prišlo do sprememb na ravni genoma. Ne glede na genetske osnove razvoja možganov in njihovega delovanja pa se velja zavedati, da so možgani plastičen organ, kar pomeni, da ga lahko z zunanjimi izkušnjami (našo aktivnostjo) spreminjamo. S tega vidika lahko za njihovo dobro delovanje, lastno srečo in uspešnost veliko naredimo sami. Zanimivo je, da so aktivnosti, ki danes dokazano pozitivno vplivajo na možgane (npr. telesna vadba, učenje, dialog/pogovor, izobraževanje) že nekateri antični filozofi postavili kot nekakšen temelj duševnega oziroma duhovnega zdravja in naše sreče. Danes lahko bolj kot kdajkoli prej razumemo, zakaj so imeli prav.

TFL Glasnik:
Pa še nekaj je. Mi smo v enem izmed naših prejšnjih pogovorov gostili že gospoda Uroša Petrovića iz Beograda, ki ga gotovo poznate, in je govoril o načinu učenja, ki naj bi bilo napačno, to je to ponavljajoče učenje, namesto da bi otroka že v šolskem sistemu spodbujali z učenjem asociacij, simbolov in povezovanja le-tega. Podpredsednik svetovne Mense je na Združenju manager povedal, da na ljubljanski pedagoški fakulteti že uvajajo oziroma bodoče učitelje že izobražujejo na ta način, da bi delovali tako. Ker naj bi si na ta način bistveno več zapomnili in možgane na drugačen način aktivirali.

Simon Brezovar:
Če se zazrem v svoj učni proces v osnovni in v srednji šoli, je bilo surovega učenja oziroma učenja na pamet, brez povezovanja med posameznimi predmeti, mnogo preveč. Dostikrat se ljudje šele mnogo prepozno zavemo, kako uporabne so bile v resnici mnoge matematične in fizikalne enačbe, ki smo se jih takrat naučili na pamet, nismo pa imeli ideje, zakaj in kdaj bi jih lahko uporabili. Prepletanje temeljnih znanj z vsakdanjim življenjem, njihova uporaba na praktičnih primerih bi vsekakor znatno izboljšala ne samo zanimivost in ljubezen do posameznega predmeta, temveč tudi nivo zapomnljivosti in pozneje praktične uporabnosti. Nevroznanost nas je v zadnjem času naučila, da se informacije vgrajujejo v gromozansko mrežo nevronov in povezav med njimi. Če se torej učimo na interdisciplinarni način, če skušamo informacije med seboj kombinirati, jih povezovati z našimi preteklimi izkušnjami, si bomo tudi stvari precej bolje zapomnili, kot če si nekaj skušamo zapomniti brez nekega razumevanja, torej z učenjem na pamet. Večja aktivacija nevronov v procesu učenja bo povečala verjetnost, da se bo želena informacija tudi prihodnjič pojavila na našem obzorju.

TFL Glasnik:
Vrniva se k svetovni razstavi o možganih v Ljubljani. Zanimanje je izjemno in bi rekla, da se ljudje zavedamo, da velja možgane še bolje izkoristiti. Kaj bi vi predlagali, da je treba še narediti? Do kam je na tem področju prišla znanost v Sloveniji? Kam gredo raziskave v svetu in kaj lahko pričakujemo?

Simon Brezovar:
Zares je lepo videti, da vlada med ljudmi takšno zanimanje o možganih. Vsekakor bi bilo v prihodnje dobro še dodatno delati na promociji nevroznanosti v javnosti, ozaveščati ljudi o pomenu proučevanja možganov, o najnovejših študijah na področju nevroznanosti, o njihovem doprinosu k zdravljenju nevroloških bolezni. Nedavno je bila v slovenskem prostoru opravljena obsežna analiza o stroških bolezni možganov v Sloveniji. Podatki so zaskrbljujoči in nakazujejo, da bodo v prihodnje bolezni možganov predstavljaje pomembno breme ne zgolj na ravni obolelih in njihovih svojcev, temveč tudi na nivoju družbe. Zato bi bilo zelo pomembno, da se pomena proučevanja možganov zavedajo tudi delujoči na višjih ravneh.

Na Nevrološki kliniki se v zadnjem času v okviru raziskovalnega projekta ukvarjamo s procesom staranja. Globalno gledano se populacija stara, s staranjem pa se povečuje tudi tveganje za razvoj nekaterih nevrodegenerativnih bolezni, predvsem demence. Namen naše raziskave je ugotoviti, kako demenco odkriti čim bolj zgodaj. Včasih je prevladovalo prepričanje, da pred manifestacijo kliničnih simptomov demence ni mogoče ugotoviti. Tudi glede samega zdravljenja je bila situacija relativno nespodbudna, bolj kot ne zgolj v smislu psihosocialne opore bolniku in svojcem. V zadnjem času demenco precej bolje razumemo – vemo, kako deluje na patofiziološki ravni, poznamo že tudi nekatere farmakološke načine, s katerimi lahko razvoj demence nekoliko upočasnimo. Ker gre za zelo kompleksno patologijo, demence za enkrat še ne znamo zdraviti, se pa tudi na tem področju reči hitro premikajo.

V našem raziskovalnem projektu poskušamo z naborom zelo različnih metod (nevropsihološko testiranje, strukturno in funkcijsko slikanje možganov, analiza likvorja) odkriti tiste, ki z največjo gotovostjo napovedujejo, kateri ljudje bodo zboleli za demenco in kateri ne. Zgodnje odkrivanje demenc je zelo pomembno, saj so nekatere epidemiološke študije pokazale, da bi odlog demence za samo pet let pomenil prepolovitev števila obolelih čez 40 let, s tem pa seveda tudi velikansko ekonomsko razbremenitev. Vemo pa tudi, da je zgodnja obravnava demence (tj. poizkus upočasnitve bolezni) precej bolj učinkovita kot poznejša.

Dogajanje v nevroznanstvenem svetu je vsekakor zelo pestro. Vsak dan lahko beremo o številnih novih odkritjih, ki bodo v prihodnosti gotovo omogočila zdravljenje številnih bolezni možganov, za katera za enkrat še nimamo zdravila. Veliko truda se usmerja v zdravljenje posttravmatske stresne motnje, kjer so aktivni predvsem Američani. Vojaki, ki se vračajo iz vojnih območij, dostikrat trpijo za posttravmatsko stresno motnjo, ki pomeni veliko breme tako za njih in svojce kot tudi za skupnost. Zelo zanimivo in obetavno področje raziskovanja v nevroznanosti so matične celice, s katerimi bi lahko morda nekoč nadomestili propadajoče celice v možganih. Pomembno vlogo v nevroznanosti igrata tudi računalništvo in tehnologija. Danes na primer že poznamo načine, kako lahko ljudje s poškodbo hrbtenjače neposredno z možgani upravljajo z robotsko roko. Tudi za slepe ljudi je prihodnost po zaslugi nevroznanosti mnogo bolj optimistična. Z implantanti vstavljenimi v možgane, ki so povezani s posebno kamero v očalih, ljudje že lahko vidijo obrise predmetov in ljudi. Pričakujemo lahko, da bo kakovost slike v prihodnje še boljša.

V zadnjem času se v nekem ameriškem laboratoriju ukvarjajo tudi s tem, kako modelirati in vstaviti silikonski čip namesto hipokampusa. Hipokampus je struktura, ki propada pri ljudeh z Alzheimerjevo boleznijo, zaradi česar niso sposobni shranjevati informacij v dolgoročni spomin. Odkritje »spominske proteze«, ki bi pomagala ljudem z atrofijo hipokampusa pri shranjevanju informacij iz kratkoročnega spomina v dolgoročni, bi bilo resnično revolucionarno. Raziskave so za enkrat še na zelo osnovni ravni, rezultati so bili pridobljeni le na živalskih primerih. A raziskovalci obljubljajo, da bodo kmalu začeli izvajati tudi klinične študije na bolnikih. Zavedati se je potrebno, da nevroznanost zelo hitro napreduje in da si morda lahko že v bližnji prihodnosti obetamo bolj oprijemljive in spodbudne rezultate.

TFL Glasnik:
Moje zadnje vprašanje je vedno, kakšno je vaše sporočilo Slovencem. Bi vas pa pozvala, da morda nanizate še nekaj konkretnih nasvetov, kaj naj bralci počnejo pred bližajočimi počitnicami, da bodo svoje možgane kar najbolje spravili v gibanje, da bodo jeseni bolj uspešni, bolj spočiti, bolj močni in bolj izzivalni.

Simon Brezovar:
Na misel so mi prišli izsledki zanimive študije, v kateri so pokazali, da imajo učenci po poletnih počitnicah pomembno nižji dosežek na testu inteligentnosti kot pred počitnicami. Možgani se dejansko lahko polenijo in čeprav so možgani organ, ki ga ne moremo izklopiti in dela 24 ur dnevno, jim moramo ves čas dovajati informacije, da jih ohranjamo v kondiciji. Zato bi bralcem predlagal, da si kljub poletju, ki dostikrat vabi k lenarjenju, vzamejo na počitnice kakšno dobro knjigo, izkoristijo prosti čas za kakšne družabne miselne igre, ne pozabijo pa naj tudi na telesno aktivnost. Tudi sam bom vzel na letošnji dopust kakšno dobro knjigo – verjetno leposlovno, vsekakor pa nič znanstvenega. Še enkrat bi rad poudaril, da možgani niso organ, ki uspeva v vakuumu, in da lahko ljudje z lastno aktivnostjo veliko naredijo za svoje možgane. Med možgani vseh vrst velja najbolj za človeške, da hlastajo za dražljaji iz okolice, se od njih napajajo in z njimi tudi rastejo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Jure Horvat