Prva številka TFL Glasnika v novi sezoni, ki je pred vami, ne prinaša le nove zunanje preobleke, pač pa tudi nove vsebine. Predvsem večjo preglednost, sodobnost in seveda korak naprej.

Korak naprej v tem, da se bomo trudili biti še bolj aktualni, pronicljivi na vseh strokovnih področjih, od davčnega, računovodsko-finančnega in pravnega do okoljevarstvenega, ter dodajati vsebine na način, da bodo poleg vprašanj in odpiranja dilem prinašale tudi odgovore. Odgovore, ki jih boste lahko našli na portalu Tax-Fin-Lex med milijonom različnih ažurnih in preverjenih informacij, na izobraževanjih, ki jih skrbno pripravljamo, in v različnih e-publikacijah našega e-založništva.

Poletje je poleg počitka čas za rojstvo novih moči, na kakšni oddaljeni plaži ali v hribih tudi čas za pogled nazaj in predvsem za pogled naprej.

Ob toliko dokazih, ki jih Slovenci potrebujemo, da smo uspešni, smo letos naredili ta premik. Končno. Ne vem, ali smo potrebovali olimpijske medalje, zeleno prestolnico Evrope, Melanio Trump ali zgolj zavedanje o lepi naravi, ali pa to, da so nam morali vse to povedati drugi. Ali pa uspešna uveljavljena podjetja, vrsto malih podjetij, ki se rojevajo in uspevajo, neverjetno generacijo Z, ki bo zagotovo nosilka ključnih sprememb …

Zakaj to pišem? Všeč mi je ta premik paradigme. Pregovorne paradigme Slovencev o nesamozavesti, necenjenju lastnih dosežkov in seveda zavisti do soseda. Morda bo zadnja našteta lastnost tudi zadnja odšla s seznama, a vse drugo je tu. Čuti se v zraku in bere se v številkah.

Generacija Z naj kar hitro konča študij in sproti naj se spogleduje z zagonskimi podjetji, seveda tudi z večjimi družbami in ne nazadnje s politiko. Ko bo iz nje očistila še zadnje nebuloze preteklosti, smo na dobri poti k popolnemu uspehu. Predvsem z zavedanjem, da je treba delati, in ti zjevci se tega zavedajo še mnogo bolj kot vsi drugi. Gredo v tujino, na medmrežju so že tako in tako, ampak tujina jim prinaša lastno potrditev in samozavest, koliko znajo in kaj zmorejo. Zanimivo: vrniti se želijo v Slovenijo! V tako Slovenijo, ki bo njihovo znanje potrebovala. Še več, zavedajo se, da bo treba pripeljati tudi kapital. V naslednjem TFL Glasniku bo naš gost 24-letnik, ki je s svojo uspešnostjo to potrdil.

Pa še nekaj je pomembno. Generacija novorojenih vsako leto po malem narašča, zdaj znaša dobrih 22.000, kar je brez kakršnih koli posebnih spodbud odlično. Še čudno, da se nihče v politiki ni domislil, da bi se pohvalil s tem. To se je zgodilo popolnoma spontano. Spominjam se, da je takoj v začetku države, leta 1992, generacija novorojenih znašala okoli 16.000 in zelo počasi naraščala proti 20.000.

Najpomembneje pa je, da postajamo nasmejani, srečni in zadovoljni ter po malem tudi pogumni in samozavestni. Po malem. A z majhnimi koraki se daleč pride. Tudi pri nas v TFL z majhnimi koraki pišemo veliko zgodbo. Zgodbo o stalnem napredku in zgodbo o tem, kako vam uporabnikom ponuditi tisto, kar potrebujete, in na način, ki vam najbolj ustreza. Dobrodošli nazaj.

piše: univ. dipl. ekon. Silva Koritnik Rakela, Izobraževalna hiša Cilj

Uvod

Za večino podjetij v Sloveniji je koledarsko leto tudi poslovno leto. September je zato za računovodje v večjih skupinah podjetij v znamenju priprav na obisk revizorjev, ki še pred zaključkom poslovnega leta opravijo prve revizijske postopke.

Letošnje leto bo z vidika računovodskega poročanja za nekatere računovodske strokovnjake še posebej težavno. Medtem ko so si računovodje v mikro podjetjih oddahnili, saj bodo praviloma oddali samo računovodske izkaze, pa morajo računovodje velikih skupin podjetij pri sestavitvi konsolidiranih izkazov obvezno uporabiti Mednarodne standarde računovodskega poročanja (MSRP).

Dobra novica je, da zaradi tesne povezanosti MSRP z zbirko Slovenskih računovodskih standardov (SRS), ki je trajala do 1. januarja 2016, ob prehodu ni toliko težav, kot jih imajo v drugih državah. Vendar pa je kljub temu treba zbirko MSRP najprej dobro spoznati. Kako začeti?

Odnos med MSRP in MSRP v EU

Čeprav pogovorno uporabljamo samo izraz MSRP, pa imamo v Sloveniji praviloma v mislih MSRP, sprejete v EU. Po vsebini sta to dve zbirki, o čemer več v nadaljevanju. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v četrti točki 53. člena pojasnjuje, kaj pomenijo posamezni izrazi, uporabljeni v zakonu. Tako so mednarodni standardi računovodskega poročanja opredeljeni kot standardi, ki so kot mednarodni računovodski standardi določeni z Uredbo 1606/2002/ES in Uredbo 1126/2008/ES.

Kadarkoli se ZGD-1 sklicuje na MSRP, so to zgolj standardi, ki so bili po posebnem postopku sprejeti v EU z omenjenima uredbama in poznejšimi dopolnitvami. Čeprav uredba v svojem nazivu navaja »mednarodne računovodske standarde«, vsebuje tako Mednarodne računovodske standarde (MRS), ki so bili pod tem nazivom sprejeti do leta 2001, in vsa Pojasnila strokovnega odbora (SOP) ter tudi standarde, ki so bili sprejeti od leta 2001 dalje pod nazivom Mednarodni standardi računovodskega poročanja (MSRP), ter Pojasnila odbora za pojasnjevanje (OPMSRP).

Zbirko MSRP v EU je treba razlikovati od MSRP, ki jih sprejema Odbor za mednarodne računovodske standarde v Londonu (angl. IASB). Novi standardi z oznako MSRP nadomeščajo standarde z oznako MRS in tudi pojasnila.

Postopek sprejemanja MSRP je dolgotrajen, in ko je standard enkrat objavljen, imajo uporabniki kar nekaj časa na voljo za pripravo na prehod. V vsakem standardu je navedeno, kdaj je uporaba obvezna ter tudi ali je mogoča zgodnejša uporaba. Tako je bil, na primer, 28. maja 2014 sprejet MSRP 15 – Pogodbe s strankami, katerega uporaba je obvezna od 1. januarja 2018 dalje. Prvotno je bila obvezna uporaba določena s 1. januarjem 2017, vendar je bil 25. septembra 2015 datum spremenjen. Ta standard bo nadomestil naslednje standarde in pojasnila:

• MRS 11 – Pogodbe o gradbenih delih
• MRS 18 – Prihodki
• OPMSRP 13 – Programi zvestobe kupcev
• OPMSRP 15 – Dogovori o izgradnji nepremičnin
• OPMSRP 18 – Prenosi sredstev odjemalcev
• SOP 31 – Prihodki – transakcije neposredne zamenjave, ki vključujejo storitve oglaševanja

MSRP 15 v času pisanja tega prispevka še ni bil sprejet v EU. Prav tako nista bila sprejeta še dva druga standarda, katerih zgodnejša uporaba je prav tako dovoljena. To sta MSRP 9 – Finančni instrumenti in MSRP 16 – Najemi. Vsi trije standardi naj bi bili v EU sprejeti pred obveznim datumom uporabe. Poleg tega pa niso v EU sprejete še številne spremembe standardov. Zanimivo je tudi, da se je EU prvič odločila, da enega od standardov ne sprejme. To je MSRP 14 IFRS»Regulatory deferral accounts«, ki nima svojega uradnega prevoda v slovenščino, saj se je EU že odločila, da ga ne bo sprejela. Poročilo o statusu v postopku sprejema MSRP v EU si lahko ogledate na spletni strani.

Kako slediti spremembam MSRP v EU

Kot smo zapisali, so MSRP objavljeni kar nekaj časa pred obvezno uporabo. Praviloma se spremembe uporabljajo za nazaj, to pomeni, da morajo podjetja obvezno uporabiti standard ali spremembe standarda za obdobja poročanja, ki se začnejo po datumu obvezne uporabe, vendar pa morajo tudi preračunati izkaze primerjalnega obdobja. Zato se morajo računovodje seznaniti z njihovo vsebini kmalu po objavi. Za standard, katerega uporaba je obvezna s 1. januarjem 2018, bo namreč že v letnem poročilu za leto 2017 treba predstaviti, kakšni bodo učinki na izkaze leta 2017 po preračunu.

Na spletni strani IASB (kratica za odbor v angleškem jeziku) se lahko naročite na obveščanje o novostih in tako boste sproti obveščeni o vseh spremembah. MSRP so avtorsko zaščiteni in objavljeni v angleščini ter prevedeni le še v nekaj jezikov. Vsako leto izidejo knjige v tiskani obliki (zelena, rdeča in modra), katerih vsebina se razlikuje, poleg tega pa obstajajo tudi elektronske verzije standardov.

MSRP v EU so objavljeni v Uradnem listu EU v jezikih vseh držav članic. Od prve uredbe je bilo objavljenih že 50 sprememb. Prečiščeno besedilo MSRP v EU najdete na spletni strani

Kam po informacije

Avtorica tega članka je v poletnem času objavila dva bloga, ki dopolnjujeta zgoraj zapisano. Prvi nosi naslov MSRP ali ne MSRP – to je zdaj vprašanje.

Sledilo pa je nadaljevanje: Ali računovodski standardi zagotavljajo primerljivost izkazov podjetij med seboj (25. avgust 2016).

Fundacija sveta za MSRP želi z zagotavljanjem izobraževalnih vsebin, ki so brezplačno na voljo določenim skupinam oseb oziroma institucijam, poskrbeti za hitrejšo širitev uporabe zbirke MSRP. Poleg tega pa objavlja tudi seznam izobraževalnih vsebin, ki so jih pripravile druge organizacije, kot so revizijske družbe, založbe ali druga svetovalna podjetja.

Knjig ali priročnikov o uporabi MSRP v EU v slovenskem jeziku ni. To pa ne pomeni, da ne morete uporabiti katerega od naštetih na spletni strani IASB. Avtorica je zapriseženi uporabnik knjig založbe Wiley.

Ena od slovenskih založb pripravlja izobraževanje s področja konsolidiranja, ki bo temeljilo na posodobljenem priročniku. Dober uvod v tematiko konsolidiranja in aktualnost teme potrjujejo ponovitve seminarja 6-mesečna praksa in že potrjena izvedba seminarja MSRP – dileme, ki je novost letošnje jeseni.

Kot nepogrešljiv pomočnik pri delu in učenju (spoznavanju zbirke) se je izkazal tudi e-paket SRS in MSRP v EU, ki z zgledi knjiženj, komentarji avtorice in vso aktualno zakonodajo na enem mestu poskrbi za hitro seznanjanje z rešitvami v zbirki MSRP – tako strokovnjakov kot tudi tistih, ki se z uporabo MSRP in SRS šele spoznavate.

pišeta: dr. Maja Ovčak Kos, Žiga Razdrih

Temeljna predpostavka za dopustnost oziroma uspešnost izvršbe na določeno nepremičnino je, da je dolžnik njen zemljiškoknjižni lastnik. V praksi niso redki primeri, ko dolžnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, čeprav so za tako vknjižbo izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji, upnik pa želi svojo terjatev v začetem izvršilnem postopku poplačati prav z izvršbo na to nepremičnino. Pasivnost dolžnika, ki ne poskrbi za zemljiškoknjižno formalizacijo svoje lastninske pravice, je praviloma odraz njegovega interesa preprečiti izvršbo na konkretno nepremičnino in s tem poplačilo (izvršilnih) upnikov.

Pravni red v takih položajih z institutom, urejenim v tretjem do šestem odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), omogoča upniku v izvršilnem postopku, da sam doseže ustrezno zemljiškoknjižno manifestacijo dolžnikove lastninske pravice na nepremičnini, ki mu bo omogočila učinkovito izvršilnosodno varstvo njegove terjatve, za katero ima izvršilni naslov.

V sodni praksi in pravni literaturi je prevladujoče stališče, da je tožba po petem odstavku 168. člena ZIZ omejena zgolj na primere, ko listina, primerna za vknjižbo lastninske pravice na dolžnika, (že) obstaja, a upnik z njo ne razpolaga. Upnik mora tako zatrjevati in, če je sporno, tudi dokaz(ov)ati, da že obstoji listina, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Tako stališče, ki sodno varstvo po petem odstavku 168. člena ZIZ izključuje v primeru izvirne oziroma zunajknjižne pridobitve lastninske pravice, ko take listine (še) ni, je vprašljivo. Upnik po najinem mnenju s tožbo na podlagi petega odstavka 168. člena ZIZ (utemeljeno) zahteva, da se vpiše lastninska pravica v dolžnikovo korist tudi na podlagi ugotovitve o njegovi zunajknjižni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini, iz katere se želi sam poplačati, na primer na podlagi priposestvovanja. Bistveno je, da zakonsko besedilo take razlage ne onemogoča, potrjuje oziroma zahteva pa jo teleološki razlagalni argument; upnik namreč na zunajknjižno dolžnikovo nepremično premoženje z drugim pravnim sredstvom ne more poseči, zato je taka razlaga nujna za zagotovitev učinkovitega izvršilnosodnega varstva terjatve, za katero ima upnik izvršilni naslov.

Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (actio Pauliana) v primeru dolžnikove opustitve sodne uveljavitve zunajknjižne pridobitve lastninske pravice (na primer na podlagi priposestvovanja) ni ustrezno pravno sredstvo za zavarovanje upnikovega položaja. S to dolžnikovo opustitvijo se namreč njegovo premoženje ne zmanjša, prav tako ta z njo ne opusti njegovega povečanja. Poleg tega bi bila edina ustrezna (učinkovita) oblika paulijanske tožbe v primeru izpodbijanja take dolžnikove opustitve ugotovitvena tožba, ki bi jo zoper zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine v imenu in za račun dolžnika vložil upnik. Taka tožba in na njeni podlagi izdana sodba pa nujno ne bi imela zgolj relativnega (med strankama izpodbojnega razmerja) in delnega (zgolj toliko, kot je potrebno za poplačilo upnikove terjatve) učinka, temveč bi bil ta absoluten. Tak učinek sodbe na podlagi tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pa bi bil v neposrednem in popolnem nasprotju z določbo 260. člena OZ.

Preberite daljšo različico tega in še vrsto drugih koristnih prispevkov ter se naročite na Pravnik, najstarejšo slovensko pravno revijo, ki jo izdajata Zveza društev pravnikov Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

Celoten članek je dostopen za naročnike portala TFL!

piše: mag. Tamara Prezelj, vir: revija Denar (DIZI), št. 461/2016

Vključitev davkov, taks in drugih dajatev v osnovo za obračun DDV

Najemodajalec in najemnik se pogosto dogovorita, da bo najemodajalec plačano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) prevalil na najemnika. V zvezi s tem se zastavi vprašanje, kako je z DDV, torej ali se NUSZ prišteje najemnini in vključi v osnovo za obračun DDV ali ne.

DDV in NUSZ – mnenje FURS

DURS je v Pojasnilu št. 4224-19/2006, z dne 11. 9. 2006 zavzel stališče, da:

• če sta najemodajalec in najemnik podpisala skupno izjavo za obdavčitev, je najemnina obdavčena in je DDV treba obračunati od davčne osnove, katere sestavni del je tudi NUSZ,
• če pa izjave za obdavčitev nista podpisala, je najemnina oproščena plačila DDV, to pomeni, da se DDV od celotnega zneska, ki pomeni davčno osnovo za zaračunano najemnino, ne obračuna.

NUSZ se plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja, na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno gradnjo, na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem.

Zavezanec za plačilo je neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, torej: imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik, najemnik stanovanja oziroma poslovnega prostora, imetnik stanovanjske pravice.

V primeru najemnega razmerja se NUSZ odmeri lastniku, najemodajalcu, razen če stranki obvestita davčni organ, da bo nadomestilo plačeval najemnik kot neposredni uporabnik nepremičnine.

Kadar je FURS obveščen o najemniku kot uporabniku, bo odločbo o odmeri NUSZ izdal najemniku, če pa ostane kot uporabnik v registru naveden najemodajalec, bo odločba glasila nanj in v tem primeru se postavi vprašanje, kako ravnati pri »prefakturiranju« tega stroška najemniku.

FURS v svojem zgornjem stališču glede obračuna DDV izhaja is domneve, da je NUSZ dajatev, ki se vključuje v davčno osnovo na podlagi zdajšnjega 5. odst. 36. člena ZDDV-1, v katerem je zapisano, da se v davčno osnovo vštevajo, če že niso všteti:

• trošarine in drugi davki, takse, uvozne in druge dajatve, razen DDV (v nadaljevanju »dajatve«);
• postranski stroški, kot so provizije, stroški parkiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih dobavitelj ali izvajalec zaračuna kupcu oziroma naročniku storitve.

V davčno osnovo po drugi strani niso zajeti (med drugim) zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika in jih vodi v svojem knjigovodstvu kot prehodne postavke (točka c) 6. odst. 36. člena).

Celoten članek je dostopen za naročnike TFL!

vir: revija SIR*IUS, št. 4/2016, Iz prakse za prakso

Po SRS 2016 morajo organizacije spoštovati tudi računovodsko predpostavko upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov. Ta predpostavka pomeni, da je treba računovodske izkaze sestavljati na podlagi računovodenja, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih. Pri takšnem računovodenju se poslovni dogodki pripoznajo, ko se pojavijo, in ne šele ob plačilu; zapisujejo se v računovodske razvide, o njih pa se poroča v računovodskih izkazih obdobja, na katero se nanašajo. Odhodki se pripoznajo v izkazu poslovnega izida in pred tem v računovodskih razvidih na podlagi neposredne povezave nastanka stroškov ali odhodkov in pridobitve prihodkov.

Po 62. členu ZGD-1 v računovodskih izkazih ni dovoljeno pobotati posameznih aktivnih postavk s posameznimi pasivnimi postavkami ali posameznih postavk prihodkov s posameznimi postavkami odhodkov.

SRS 13 – Stroški dela in stroški povračil (2016)

• v členu 13.7. predpisuje: Stroški dela se pripoznavajo na podlagi listin, ki dokazujejo opravljeno delo in druge podlage za obračun plač v bruto znesku oziroma upravičenost do nadomestila plač in drugih dohodkov iz zaposlitve, pa tudi odpravnin ter ustreznih dajatev. Izplačila, ki se pojavljajo znotraj poslovnega leta neenakomerno, je mogoče tudi časovno razmejevati.

• v členu SRS 13.10. pa je določeno: Obračunanim stroškom dela ustrezajo z njimi povezani dolgovi, dokler se ne poravnajo. Obveznosti za plače se izkazujejo kot obveznosti do posameznih zaposlenih v znesku bruto plač in kot obveznosti za dajatve, ki se obračunavajo glede na znesek bruto plač in niso njihov sestavni del.

V okviru spodbud zaposlovanja poteka v Republiki Sloveniji nekaj programov, po katerih so delodajalci ob izpolnjevanju določenih pogojev upravičeni uveljavljati delno vračilo že plačanih prispevkov delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre na primer za povračilo prispevkov delodajalcem na območjih z visoko brezposelnostjo, povračilo prispevkov delodajalcem v Pomurju ali vračilo prispevkov delodajalca za prvo zaposlitev.

Po vsebini gre v teh primerih za zneske državnih podpor, ki jih opredeljuje SRS 11 – Časovne razmejitve (2016) v členu 11.35. Ker je treba za uveljavljanje delnega vračila plačanih prispevkov delodajalca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izpolniti določene pogoje, se tovrstne transakcije obravnavajo kot pogojne državne podpore. Te se pripoznajo med poslovnimi prihodki samo, kadar so izpolnjeni pogoji v zvezi z njimi.

Na tej osnovi objavljamo naslednjo strokovno razlago.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: dr. Katarina Bergant, okrožna državna tožilka, Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani

Ko sodišče v kazenskem postopku za oceno ali presojo določenih dejstev potrebuje strokovno znanje, si za razjasnitev dejstev s pisno odredbo zagotovi pomoč izvedenca. Ker je izvedeništvo vezano na sodno odredbo, o izvedeništvu v pravno formalnem smislu v predkazenskem postopku (razen v izrecno z zakonom določenih primerih) ne moremo govoriti. Pri nekaterih dejanjih pa je že samo ugotavljanje objektivnih elementov kaznivega dejanja in temeljnih predpostavk kaznivosti, ki so potrebni za podajo kazenske ovadbe, pogojeno s specialnimi znanji, ki jih policija in tožilstvo kot akterja predkazenskega postopka nimata.

Zato je že v zgodnji fazi predkazenskega postopka potrebno angažirati strokovnjaka, katerega mnenje zaradi faze postopka in organa odreditve sicer ne bo imel takšne dokazne teže kot izvedensko mnenje, dejansko pa ima večji pomen, kot se zdi na prvi pogled, saj je predpogoj podaje kazenske ovadbe, sledečega predloga tožilca za uvedbo kazenskega postopka, z izvedbo dokaza z zaslišanjem strokovnjaka kot izvedene priče na glavni obravnavi pa lahko vpliva tudi na končno sodbo. Vloga tožilca pri pridobivanju strokovnih znanj je pogojena s fazo postopka in vlogo tožilca v njej. Zato je tožilcu v predkazenskem postopku v celoti prepuščena odločitev koga, kdaj in glede česa bo angažiral kot strokovnjaka, v fazi kazenskega postopka pa ima kot stranka postopka pravico, z bolj ali manj obrazloženim in določnim predlogom, predlagati postavitev izvedenca, s čimer lahko sicer v manjši meri, a vendarle, posredno vpliva tako na sam potek, kot tudi končni rezultat kazenskega postopka.

1 UVOD

Praviloma je prvo ugotavljanje ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, kdo ga je storil in katera dejstva to dokazujejo v domeni organov odkrivanja, torej policistov in kriminalistov, ki s postavitvijo prve pravne kvalifikacije večinoma prvi ocenijo ali neko ravnanje ustreza opisu posameznega člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1, 2008). V vsakem primeru, pa je po prejemu kazenske ovadbe ali poročila tožilec tisti, ki na podlagi določb kazenskega materialnega prava oceni ali je neki dogodek, ki ga opisuje kazenska ovadba pravno relevanten in ali je storilec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja. Slednje je (večinsko) mogoče v primerih, pri katerih za subsumpcijo dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo zadošča pravno znanje. Pri nekaterih dejanjih pa je že za samo ugotovitev vseh objektivnih elementov kaznivega dejanja na ravni utemeljenega suma, ki je dokazni standard za začetek kazenskega postopka, potrebno specialno znanje. Zato se pokaže potreba po angažiranju strokovnjakov že v zelo zgodnji fazi predkazenskega postopka, še pred podajo kazenske ovadbe policije, tožilstvu. V primerih, v katerih sama ocena izpolnjevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja in posledično utemeljenosti suma ni pogojena s specialnimi znanji, so pa ta potrebna zaradi ugotavljanja subjektivnih elementov (prištevnost, motiv kot posledica osebnostnih lastnosti), se slednje ne more ugotavljati v predkazenskem postopku, zato sledi tožilčev predlog za postavitev ustreznega izvedenca v fazi preiskave ali kasneje na glavni obravnavi. Glede na navedeno je vključevanje strokovnjakov in izvedencev pogojeno oziroma se razlikuje glede na (1) fazo njihovega angažiranja (predkazenski, kazenski postopek), (2) organa, ki ga angažira (policija, tožilstvo, sodišče, obramba), (3) organa, ki da prvo, naknadno ali končno oceno dokazne vrednosti strokovnega ali izvedeniškega mnenja. Posledično faza, v kateri se strokovnjak angažira tudi določa, kateri dokazni standard se s strokovnjakom (v predkazenskem) ali izvedencem v (kazenskem) postopku potrjuje. Ker je vloga tožilca glede na fazo postopka različna, so tudi vprašanja, dileme in problemi, s katerimi se tožilci pri angažiranju strokovnjakov srečujemo v praksi različni.

2 »IZVEDENSTVO« V PREDKAZENSKEM POSTOPKU

Glede na določilo prvega odstavka 248. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, 1994), odredi izvedenstvo s pisno odredbo organ, pred katerim teče kazenski postopek, torej preiskovalni sodnik v sodni preiskavi in predsednik senata ali sodeči senat oziroma sodnik posameznik na glavni obravnavi (Horvat, 2004; Šugman in Gorkič, 2011; Dežman in Erbežnik 2003; Gorkič in Šugman Stubbs, 2010). Zato v predkazenskem postopku, v fazi pred in po podaji kazenske ovadbe, v pravem oziroma pravnem smislu o izvedenstvu, kot ga definira ZKP, niti ni moč govoriti (Dežman, 1993a). Edina izjema v predkazenskem postopku, ko sme (razen obdukcije in izkopa trupla), izvedenstvo odrediti tudi policija, so primeri, ko je izvedenstvo povezano z ogledom, ki ga kot nujno preiskovalno dejanje opravi policija sama (drugi odstavek 164. člena ZKP, 1994). Strokovno mnenje, ki ga na zahtevo stranke izdela nekdo, ki sicer ima potrebno strokovno znanje, ni izvedensko mnenje, ki bi ga bilo mogoče kot dokaz uporabiti v kazenskem postopku, saj izvedenec šele z odredbo sodišča stopi v procesno razmerje s sodiščem (Vrhovno sodišče, 2009a).^[1] Zato lahko v fazi predkazenskega postopka govorimo le o angažiranju strokovnjakov, ki se v praksi najpogosteje, ne pa nujno, določijo iz vrst izvedencev. ZKP sicer pozna izjemi, ko lahko preiskovalni sodnik že v predkazenskem postopku na predlog tožilca odredi izvedenstvo, vendar le v primerih, da je storilec neznan in bi bila odreditev bodisi smotrna ali bi bilo z odredbo nevarno odlašati (165. in 166. člena ZKP, 1994).

Članek je iz zbornika Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede.

Celoten članek je dostopen za naročnike TFL!