Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 3. september 2019 / številka 24

Spoštovani bralci TFL Glasnika, v nizkem startu se vračamo v novo sezono z uvodnikom direktorice družbe Tax-Fin-Lex Zlate Tavčar, v katerem nam svetuje jesensko čiščenje za zimski blesk. Glavno čiščenje, ki ga je na vseh ravneh potrebno opraviti vsake toliko časa, lahko naredimo le pri sebi, saj edino spremembe, ki jih najprej ozavestimo, potem pa prenašamo naprej v organizacijsko kulturo, vodijo do uspeha.

Za Temo tedna smo izbrali prispevek mag. Mojce Kunšek z naslovom Z ustreznimi preventivnimi ukrepi do učinkovitega upravljanja tveganj in preprečevanja prevar. Dobro informiran uporabnik se bo namreč o potencialnih tveganjih predhodno informiral ter pridobljene informacije tudi znal preveriti. Takšna preventivna dejanja pa bodo v veliko pomoč pri zmanjševanju tveganj in pravočasen odstop mejnih primerov inšpekcijskim in nadzornim organom, torej tistim, ki so zadolženi, da zoper nepoštene poslovne prakse tudi ustrezno in profesionalno ukrepajo.

S pravnega področja tokrat predstavljamo članek Kaj imajo skupnega prometna in kibernetska kazniva dejanja ter poslovna goljufija?, z davčnega področja pa smo izbrali prispevek Kriptovalute in delo na črno.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Zlata Tavčar: Jesensko čiščenje za zimski blesk

Zlata Tavčar

Spoštovani bralci TFL Glasnika, v nizkem startu se vračamo v novo sezono, veliko energije in volje je videti vsepovsod, dobri rezultati, napredek in optimizem so se končno zalezli v naše skeptične slovenske celice in prav je tako.

Novo šolsko leto pomeni nov zagon tudi za podjetja. Ne le to, da so dopusti za nami, ampak predvsem to, da je pred nami drugi polčas letošnjega leta, ko si bomo ob koncu lahko nazdravili s penino in morda kupili malo večjo denarnico. Predvsem pa ugotovili, da smo bolj zadovoljni, mirni, da imamo več prijateljev, politika nas ne zanima tako zelo, kot nas je včasih, ukvarjamo se sami s seboj in se izboljšujemo na vseh ravneh. Ko storimo to, pridejo tudi finančni in drugi rezultati.

Čiščenje na poslovni ravni, ko so podjetja, kot v žargonu radi rečemo, očistila bilance, traja že dolgo. Analiza lanskoletnih bilanc kaže, da so očiščene, kar enostavno povedano pomeni, da podjetja nimajo več dolgov, v svoji kapitalski strukturi imajo lastna sredstva in niso več zadolžena. Delajo s toliko, kolikor imajo. To je izjemno, ta zelo velika ozaveščenost v vseh velikih, srednjih in malih podjetjih to je poklon Slovencem in gospodarstvu.

Odlično je tudi stanje na zasebnem področju ali na področju gospodinjstev, ki jih meri statistika. Varčujemo, skoraj 20 milijard € imamo privarčevanega, kar zagotavlja varnost in stabilnost. Morda ne vseh, kajti opaziti je trend kratkoročnega zadolževanja s krediti, namenjenimi tudi zgolj za dopust ali potrošne dobrine, za kar bi nas morali že v osnovni šoli finančno opismenjevati, da je to enostavno prepovedano.

Javni sektor pa mora ob dobrem menedžmentu svojo čistilno akcijo šele začeti, saj večji pritok davkoplačevalskega denarja ob uspešnem gospodarstvu v proračun še zdaleč ne pomeni, da bo vedno tako, ob morebitni krizi se bo situacija spremenila čez noč. Vse bi moralo biti pripravljeno, od enostavnosti odpuščanja zaposlenih do jasnega vodenja in odgovornosti ter nalog na drugi strani.

A glavno čiščenje lahko naredimo le pri sebi, saj edino spremembe, ki jih najprej ozavestimo, potem pa prenašamo naprej v organizacijsko kulturo, vodijo do uspeha. Strokovno znanje je seveda osnova, brez tega ne gre. A kako ga še na bolj učinkovit način uporabiti, je glavni izziv, ki je pred nami. Obvladovanje konfliktov, učinkovita komunikacija, javno nastopanje, odlično vodenje so le nekatere od veščin, v Akademiji za poslovno in osebno rast jih boste našli še več.

Spoštovani bralci TFL Glasnika, naj vam jesensko čiščenje uspe na vseh ravneh, vsak dan nekaj, po malem, a s ciljem in zavzetostjo, tako da bo zadovoljstvo ob koncu leta toliko večje. Srečno.

Tema tedna
Z ustreznimi preventivnimi ukrepi do učinkovitega upravljanja tveganj in preprečevanja prevar

Mojca Kunšek

piše: mag. Mojca Kunšek

Cilj pred kratkim sprejete Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2019–2023 (ReNPPZK19–23) je učinkovito oblikovanje in izvajanje politike preprečevanja in zatiranja kriminalitete oziroma zagotavljanje takšnega družbenega okolja, ki bo dolgoročno vplivalo na zmanjšanje kriminalitete, zagotavljalo varnost, prebivanje in delo v varnem okolju, da bi se doseglo družbeno stanje, v katerem se ljudje počutijo varne.

V skladu s 3. točko ReNPPZK19-23 uspešno preprečevanje kriminalitete temelji na pripravljenosti za načrtno in organizirano določanje ter izvajanje aktivnosti in ukrepov vseh deležnikov v družbi. Od pripravljenosti za sodelovanje ter uvajanja preventivnih programov in njihove implementacije so namreč odvisni rezultati, ki bodo vplivali na zmanjšanje kriminalitete. Pri tem je uspeh preventivnih aktivnosti močno odvisen od informiranosti, politike, pripravljenosti in odprtosti neke sredine ali družbe za sprejemanje in izvajanje preventivnih aktivnosti ter splošnega stališča in vrednot v njej, kar še posebej velja pri preprečevanju gospodarske kriminalitete.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v 70. členu določa, da mora poslovno poročilo, kot temeljna priloga k letnemu poročilu gospodarske družbe, vsebovati vsaj pošten prikaz razvoja in izidov poslovanja družbe ter njenega finančnega položaja, vključno z opisom bistvenih tveganj in negotovosti, ki jim je družba izpostavljena. Tako morajo vse družbe zavezane k reviziji računovodskih izkazov v skladu s 5. odstavkom 70. člena v svoje poslovno poročilo vključiti tudi izjavo o upravljanju družbe, ki zajema tudi podroben opis glavnih značilnosti sistemov notranjih kontrol in upravljanja tveganj v družbi v povezavi s postopkom računovodskega poročanja.

Dodatne zahteve imajo subjekti javnega interesa. V skladu s 70.c členom ZGD-1 morajo subjekti javnega interesa (izdajatelji vrednostnih papirjev, zavarovalnice, banke in hranilnice), ki imajo več kot 500 zaposlenih v poslovnem letu na bilančni presečni dan, v svoje poslovno poročilo vključiti tudi izjavo o nefinančnem poslovanju. Izjava o nefinančnem poslovanju mora vsebovati kratek opis poslovnega modela družbe, opis politik trajnostnega razvoja družbe in aktivnosti v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic ter v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju, učinkovitosti teh politik, glavnimi tveganji ter ključnimi nefinančnimi kazalniki uspešnosti, pomembnimi za posamezne dejavnosti.

Čeprav se navedene zakonske določbe nanašajo predvsem na srednje in velike družbe, pa je tveganje nastanka prevar v vsakdanjem poslovnem svetu stalnica. Pri tem se postavlja vprašanja kako pristopiti k zmanjševanju poslovnih tveganj iz naslova možnosti nastanka prevar.

Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (ZPPDFT-1) zelo natančno določa načine pregledovanja poslovnih strank in ugotavljanje tveganje pranja denarja. Tako v 13. členu ZPPDFT-1 določa obveznost ugotavljanja ocene tveganja za pranje denarja in financiranje terorizma in napotuje zavezance k učinkoviti ublažitvi in obvladovanju tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ugotovljenih na podlagi 14. člena ZPPDFT-1, z vzpostavitvijo učinkovitih politik, kontrol in postopkov, glede na dejavnost in velikost zavezanca.

Tveganje prevar je namreč prisotno povsod, tako vsebinsko kot geografsko. Odbor sponzorskih organizacij Treadwayeve komisije (COSO) iz Združenih držav Amerike je v pomoč pri oblikovanju celostnega modela preprečevanja prevar oblikoval Navodilo za upravljanje tveganj prevar (v nadaljevanju Navodilo), ki ga je prevedel in na svoji spletni strani objavil Slovenski inštitut za revizijo.

Namen Navodila je usmeriti poslovodstvo in organe nadzora k vzpostavitvi kontrol, postopkov in ukrepov, s katerimi bo upravljanje prevar čim bolj celovito, tako z vidika izvajanja aktivnosti podjetja, kot tudi z vidika oseb, ki imajo lahko vpliv na zaznavanje prevar.

Navodilo vsebuje smernice za celovito obvladovanje tveganj, ki zajema tudi ocenjevanje prevar, vzpostavitev kontrolnih mehanizmov, preiskovanje in spremljanje ter ovrednotenje celotnega programa preprečevanja prevar. Pri tem Navodilo navaja nekaj temeljnih načel upravljanja tveganj prevar:

  1. Ustrezno komuniciranje o pričakovanju poslovodstva glede visoke neoporečnosti in spoštovanju etičnih norm pri upravljanju tveganj prevar
  2. Redno ocenjevanje tveganj prevar z vidika verjetnosti, pomembnosti, ustreznosti obstoječih kontrol in sprejemanja ukrepov
  3. Ustrezno vodenje kontrolnih postopkov in procesov preprečevanja prevar
  4. Ustrezno pridobivanje informacij o eventuelnih prevarah in enotno uvajanje preiskovanj in popravljanih ukrepov
  5. Redno obveščanje deležnikov.

Navodilo opozarja na nevarnosti neustreznega pristopa v primeru kontroliranja napak, ne pa tudi namere, katerih posledica je prevara. Pri tem usmerja k uporabi vzporednih mehanizmov preverjanja informacij, ki ne temeljijo le na informacijah iz letnega poročila, kot na primer:

  • Navajanja računovodskih informacij,
  • Navajanja neračunovodskih informacij,
  • Uporabe sredstev,
  • Uporabe storitev.

Za konec Navodilo izpostavlja ključni element uspešnosti uvajanja modela upravljanja tveganj prevar t.j. poslovodstvo, kot zgled kulture celotnega podjetja. Poslovodstvo namreč ni le tisto, ki določa usmeritve in postopke ter zagotavlja nadzor, temveč tudi postavlja jasna pričakovanja glede neoporečnosti in etičnih vrednot ter vodi politiko preglednosti in odgovornosti za ugotavljanje prevar. Poslovodstvo je tudi tisto, ki poroča nadzornemu organu o svojih sumih in tveganjih, kot tudi tisto, ki odloča o vključitvi revizorjev in drugih strokovnjakov pri izvedbi potrebnih preiskav. Predvsem pa je pomembno kako poslovodstvo komunicira z zaposlenimi, saj le skupaj z njimi, z njihovo osveščenostjo in odgovornostjo, lahko doseže cilj celovitega preprečevanja prevar in zmanjšanja poslovnih tveganj celotnega podjetja.

Tako Resolucija kot Navodilo se torej fokusirata na temeljno aktivnost t.j. informiranje kot eden izmed ključnih elementov učinkovitega upravljanja tveganj. Dobro informiran uporabnik se bo namreč o potencialnih tveganjih predhodno informiral ter pridobljene informacije tudi znal preveriti. Takšna preventivna dejanja pa bodo v veliko pomoč pri zmanjševanju tveganj in pravočasen odstop mejnih primerov inšpekcijskim in nadzornim organom, torej tistim, ki so zadolženi, da zoper nepoštene poslovne prakse tudi ustrezno in profesionalno ukrepajo.

Strokovni članki
Kaj imajo skupnega prometna in kibernetska kazniva dejanja ter poslovna goljufija?

Boštjan Koritnik

piše: Boštjan Koritnik, univerzitetni diplomirani pravnik, tajnik in asistent na Pravni fakulteti UL, urednik Pravnika, Javne uprave in TFL-Glasnika

Kazenski zakonik (KZ-1) je razdeljen na posebni in splošni del, v tem mesecu pa je izšla še tretja knjiga prvega znanstvenega komentarja posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), rezultat dobra štiri leta trajajočega raziskovanja in proučevanja več kot 50 sodelujočih avtorjev. Ob tej priložnosti bo Uradni list Republike Slovenije 10. in 11. septembra 2019 organiziral dvodnevni seminar Posebni del KZ-1: Od spolnih deliktov do gospodarskih kaznivih dejanj v teoriji in praksi. Kot že naslov dogodka pove, bodo teme zelo raznolike,[1] kakor je po področjih prava, kamor posega, raznolik tudi posebni del KZ-1. Slednje pa je tudi glavni razlog za potrebo po skoraj 100 (!) sodelujočih pravnikov pri celotnem projektu.

Tako bodo denimo ena od tem prometna kazniva dejanja (323. in 324. člen KZ-1). Nejasnost pojmov v zakonskem opisu kaznivega dejanja po 324. členu KZ-1B ter neustrezna teoretična razlaga pojma kaznivega dejanja v smislu 323. člena KZ-1 zastavljata namreč vprašanje ustreznosti zakonske ureditve kazenskopravnega varstva cestnega prometa, o čemer bo na dogodku razpravljal višji sodnik na Okrožnem sodišču v Mariboru in profesor na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru dr. Zlatan Dežman.

S prometom, le da informacijsko-digitalnim, so povezana tudi vse bolj aktualna kibernetska kazniva dejanja, ki smo jim priča v izjemno raznolikih oblikah: od vojaških akcij do kraj osebnih podatkov in vdorov v bančne račune. Digitalizacija in razvoj informacijsko komunikacijske tehnologije sta namreč na eni strani omogočila nagel gospodarski razcvet ter izmenjavo informacij, ki v analognem svetu ni bila mogoča, na drugi strani pa predstavlja vse večja odvisnost od digitalnega okolja eno največjih groženj, s katerimi se soočajo tako posamezniki kot tudi (praviloma) bolj zahtevne tarče v gospodarstvu in kritični infrastrukturi. Število kibernetskih kaznivih dejanj strmo narašča, hkrati pa postajajo napadalci vse bolj domiselni pri iskanju ranljivosti in zakrivanju sledi, kar otežuje odkrivanje in pregon. Ob pojavu novih oblik kibernetskih napadov se zastavlja vprašanje, kako v okviru strogo začrtanih pravil kazenskega materialnega prava obravnavati tovrstne oblike kibernetske kriminalitete, nanj pa vam bo odgovorila mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Pika Šarf.

Če je tako področje kibernetike v kazenskem pravu morda celo podnormirano, pa se ustavnemu sodniku Marku Šorliju postavlja vprašanje spornosti inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije (228. člen KZ-1) oziroma njene nepotrebnosti ali celo neskladnosti z ustavno zahtevo lex certa. Na njeno odvečnost kaže primerjava z nemškim kazenskopravnim sistemom, ki kaznivega dejanja poslovne goljufije ne pozna; varstvo dobrin iz sfere gospodarstva zagotavlja »klasična« goljufija. Inkriminacija poslovne goljufije pa se ne kaže le kot odvečna, ampak dopušča tudi arbitrarno odločanje, saj ne omogoča zanesljivega razlikovanja med neizpolnitvijo dogovorjene obveznosti v civilnopravnih razmerjih in med goljufijo kot naklepnim kaznivim dejanjem.

Na koncu dogodka boste tako lahko odgovorili na vprašanje iz naslova: skupna je zahtevnost njihovega obravnavanja, skupne so številne dileme in v praksi problematična vprašanja, si pa avtorji in sodelujoči tudi z našim skupnim projektom prizadevamo, da bi bilo težav čim manj, rešitve pa čim bolj domišljene in skladne s kazenskopravnim sistemom.



[1] Glej denimo tudi Boštjan Koritnik: Posebni del KZ-1: Od spolnih do gospodarskih kaznivih dejanj v teoriji in praksi, v: Linkedin, 2. avgust 2019.

Kriptovalute in delo na črno

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar, št. 498/2019

Po zadnjem stališču Fursa se trgovanje s kriptovalutami v svojem imenu in za svoj račun šteje za delo na črno.

Že kar nekaj let so precej vroča tema kriptovalute in trgovanje z njimi. Ko njihova vrednost pade, čutimo zatišje, ko naraste, pa kar nekaj vznemirjenja. Na temo obdavčitve trgovanja s kriptovalutami je Furs izdal že kar nekaj pojasnil, v katerih je pojasnil obdavčitev z vidika dohodnine, davka od dohodkov pravnih oseb, davka na dodano vrednost in davka na finančne storitve. Z vsakim novim pojasnilom je bilo prejšnje pojasnilo dopolnjeno oziroma nadgrajeno predvsem z vidika obdavčitve z dohodnino in opredelitve, kdaj gre pri trgovanju s kriptovalutami za opravljanje dejavnosti in kdaj ne.

Trgovanje s kriptovalutami kot opravljanje dejavnosti – da ali ne?

Med kršitelji oziroma osebami, ki opravljajo delo na črno, davčni organ odkriva tudi tiste, ki trgujejo s kriptovalutami v svojem imenu in za svoj račun, oziroma jih obravnava kot kršitelje ter jim z odločbo prepove opravljanje dela na črno. Za delo na črno se namreč šteje, če posameznik opravlja dejavnost ali delo in ni vpisan v za to predpisan register ali nima priglašenega dela.1

Prvo vprašanje oziroma dilema, ki se mi pri tem zastavlja, je, ali oseba, ki trguje zgolj in izključno v svojem imenu in za svoj račun, torej zase, ne za druge, res opravlja dejavnost in bi zato morala priglasiti svojo dejavnost. Kot naslednje oziroma drugo vprašanje pa izpostavljam dilemo, kdaj nastopi oziroma naj bi nastopil trenutek, ko tako trgovanje preide v dejavnost.

Odgovore na zapisani vprašanji je sicer podal Furs v dopolnjenem pojasnilu junija 2018 oziroma podrobnejšem opisu o davčni obravnavi poslovanja z virtualnimi valutami po ZDoh-2, ZDDPO-2, ZDDV-1 in ZDFS,2 v katerem pri obdavčitvi z vidika ZDoh-2 ločuje dve situaciji, in sicer ali dohodek iz naslova trgovanja z virtualnimi valutami dosega fizična oseba ali fizična oseba v okviru dejavnosti.

Poglejmo najprej določbe ZDoh-2. Iz določbe 1. točke 32. člena ZDoh-23 izhaja, da dobiček, ki ga ustvari fizična oseba pri trgovanju z virtualnimi valutami, ni obdavčen. S področja premičnin je obdavčen le kapitalski dobiček, ki ga doseže fizična oseba s prodajo vrednostnih papirjev in deležev v gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja ter s prodajo investicijskih kuponov.4 Dobiček, ki ga dosegajo fizične osebe, ki trgujejo z izvedenimi finančnimi instrumenti, je prav tako obdavčen, in sicer v skladu z ZDDOIFI.5

Obdavčitev dobička, doseženega pri trgovanju z virtualnimi valutami, zakonsko ni urejena. Edino »gradivo«, ki ureja to področje, je prej omenjen Fursov podrobnejši opis o davčni obravnavi poslovanja z virtualnimi valutami. Glede na kar precejšnjo razširjenost, predvsem pa na vrednost investiranih zneskov bi bilo za pričakovati, da država zakonsko uredi tovrstno obdavčitev. Prilika za to se je ponudila letos, ko je bil 21. junija na spletnih straneh ministrstva za finance objavljen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2V),6 a država te priložnosti ni izkoristila.

Zakonsko urejeno je torej trgovanje z vrednostnimi papirji in deleži v družbah ter z izvedenimi finančnimi instrumenti. Ne glede na število transakcij, ki jih opravijo fizične osebe pri trgovanju z delnicami, deleži, investicijskimi kuponi in izvedenimi finančnimi instrumenti, zakon ne predvideva, da gre za opravljanje dejavnosti. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, zakaj tudi v primeru trgovanja z virtualnimi valutami zakon ne predvideva enake obdavčitve in zakaj naj bi v tem primeru šlo za drugačno situacijo.

Furs je v svojem pojasnilu zapisal, da fizična oseba ni zavezana za plačilo dohodnine od dobička, ki ga doseže s prodajo virtualnih valut, če ta dohodek dosega zunaj okvira opravljanja dejavnosti, če ga pa dosega v okviru dejavnosti, se ta dohodek obravnava kot tak. Pri tem je podana definicija dejavnosti, za katero je značilno, da se opravlja trajno (izključeni so primeri, ko gre za posamičen oziroma priložnostni posel), da se opravlja na trgu oziroma za trg ter da posameznik deluje kot podjetnik, torej tako, da sam organizira dejavnost, ki jo samostojno opravlja ter pri tem uporabi enake metode, sredstva in postopke, kot bi jih uporabil podjetnik.7 Pomemben je torej način, na katerega se dejavnost opravlja. Pri trgovanju z virtualnimi valutami naj bi šlo za dohodek iz dejavnosti takrat, ko je ta dosežen s trajnim, neodvisnim in samostojnim opravljanjem dejavnosti. Neodvisnost in samostojnost se po stališču davčnega organa kažeta v opravljanju dejavnosti na svoj račun, v svojo korist, na svojo odgovornost ter ob lastnem riziku. Za trajnost pa je bistveno, da ne gre za enkraten posel oziroma za občasne, nepovezane posle, temveč za kontinuirano dejavnost.

Davčni organ pri ugotavljanju, ali gre v konkretnem primeru za opravljanje dejavnosti trgovanja z virtualnimi valutami, upošteva relevantne objektivne okoliščine in dejstva posameznega primera ter pri tem izhaja iz naslednjih splošnih kriterijev:

  1. večje število realiziranih naročil v obdobju enega leta,
  2. trgovanje z namenom doseganja dobička na podlagi izkoriščanja kratkoročnih nihanj cen virtualnih valut na trgu (ne z namenom dolgoročne naložbe), kar se kaže v znatnem številu trgovalnih dni (dnevi, ko so izvedena naročila) v obdobju enega leta,
  3. večja vrednost realiziranih naročil v obdobju enega leta,
  4. večja povprečna vrednost portfelja virtualnih valut v letu,
  5. vlaganja ali uporaba namenske opreme in drugih sredstev za opravljanje dejavnosti, informacij, znanj ter tehnologij,
  6. obstoj organizacijske strukture in delitve dela med več oseb, z namenom doseganja skupnega cilja.

Ti kriteriji bodo davčnemu organu služili kot nekakšno vodilo oziroma smernice pri presoji, ali gre pri poslovanju z virtualnimi valutami za opravljanje dejavnosti v skladu z ZDoh-2. Prav tako naj bi tudi fizične osebe same na podlagi teh kriterijev presodile, ali gre v njihovem primeru za opravljanje dejavnosti. Ker vsak posameznik presoja zadeve in s tem tudi te kriterije na svoj način, lahko rečemo, da le-ti niso dovolj konkretni v smislu, da bi posameznik lahko z gotovostjo presodil glede (ne)opravljanja dejavnosti. Tako na primer ni jasno, kaj pomeni večje število realiziranih naročil, a je to tisoč in več naročil ali tudi manj, kaj pomeni večja vrednost realiziranih naročil, večja povprečna vrednost portfelja ipd. Davčni organ sicer pojasnjuje, da izpolnjevanje enega ali več kriterijev še ne pomeni nujno, da gre v posameznem primeru za opravljanje dejavnosti in da bo kriterije treba obravnavati v medsebojni povezavi, torej kot celoto in navaja primer, da ni nujno, da bo šlo za opravljanje dejavnosti kljub uporabi namenske opreme, če je vrednost realiziranih naročil majhna in ne gre za redno trgovanje. Prav tako ni nujno, da se bo trgovanje posameznika obravnavalo za opravljanje dejavnosti le na podlagi večjega števila realiziranih naročil ali le na podlagi večjega števila trgovalnih dni, če ne bodo hkrati podane še druge relevantne okoliščine, ki bi kazale na opravljanje dejavnosti. Če posameznik doseže določen obseg in način poslovanja ter izpolnjuje prej navedene kriterije, mora registrirati ustrezno dejavnost. Pri tem davčni organ pripominja, da se izpolnjenost obstoječih pogojev presoja po vsebini in v vsakem posameznem primeru posebej.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.