TFL Glasnik:
G. Koritnik, ste pravnik in bivši direktor zasebne založbe, sedaj pa na Pravni fakulteti tajnik, a bi lahko rekli direktor. Tudi sicer ste že na pravni fakulteti asistent in direktor Založbe Pravne fakultete. Pohvalite se lahko z mnogimi dosežki, ste odličen organizator, športnik, aktiven v društvih, urednik tudi našega TFL Glasnika in ves čas v kontaktu s pravom. Zanima me, na kaj ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Boštjan Koritnik:
Drži, kar ste navedli, saj se prijatelji šalijo, da zbiram funkcije. A bi sam rekel, da predvsem zbiram naloge – sliši se nenavadno, a šele sedaj se učim, da moram in kdaj tudi zavrnem kakšno ponudbo. Hkrati pa ne prenesem monotonije in to je razlog, da vse to počnem, lahko pa bi rekel, da sem najbolj ponosen na kontakte, zveze in mrežo poznanstev z ljudmi, ki sem jo ustvaril v vseh teh letih, ko sem delal stvari, ki terjajo predvsem ustvarjanje odnosov. In pa seveda na oba otroka, Živo in Filipa, pa ne zato, ker sem ju pač (so)ustvaril, temveč predvsem zato, ker sta mi tako neverjetno podobna v svoji zgovornosti in načinu argumentacije. Že kot bodoča pravnika, se bojim.

TFL Glasnik:
Avtomatsko se zastavlja vprašanje, kako vse to zmorete – navajeni smo že, da dobivamo vaše maile okrog treh ponoči – kako to gre?

Boštjan Koritnik:
Res je. Deloholizem ni ne pohvalen in ne pozitiven ter se rad tolažim, da nisem deloholik; imam pa izjemno rad rezultate, izjemno rad delo opravim in včasih je pač treba tudi ob poznih urah - tisti, ki me poznajo, bodo rekli, da ne včasih, ampak redno ... Čez dan so telefonski klici, sestankovanja, pravi mir je med vikendi, med prazniki in v nočnem času, ko sonce zunaj ne »izziva«. Takrat lahko res največ naredim.

TFL Glasnik:
Na žalost običajna praksa?

Boštjan Koritnik:
Na žalost, saj so elektronske komunikacije omogočile marsikaj pozitivnega, a tudi inflacijo pisne komunikacije – včasih se je bilo treba usesti in na roko napisati pismo ali pa pač vse urediti na čim skrbneje načrtovanem sestanku. Na dan prejmem od 150 do 200 e-sporočil in preprosto med tednom ne utegnem odgovoriti na vse.

TFL Glasnik:
Da ne bova samo naštevala, poglejva najprej vašo osrednjo funkcijo, to je tajnik Pravne fakultete v Ljubljani. Morda se nepoznavalcem zdi, da je bila ta funkcija pred leti namenjena ženskam, kajpada temu ni tako. Na nek način ste direktor vsega tega urejanja. Kaj delate kot tajnik?

Boštjan Koritnik:
Res je in včasih komu, ki ni iz akademskega sveta, v šali rečem, da kot tajnik kuham kavo in urejam cvetlične aranžmaje. Dejansko je tajnik poslovni direktor, član vodstva fakultete, ki edini ni vezan na mandat. Sem neposredno nadrejen strokovnemu osebju, nas je trenutno 23, hkrati pa imamo še 55 zaposlenih visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Vodim oziroma zaradi izjemno dobrih sodelavcev predvsem nadzorujem vse tehnične in organizacijske zadeve. Za vsebinske zadeve in strategijo fakultete pa je odgovoren predvsem dekan s prodekani. Odkar sem na fakulteti, sem imel res srečo, saj smo bili s prejšnjim dekanom, profesorjem Juhartom, in smo s sedanjim, profesorjem Strbanom, res dobra ekipa.

TFL Glasnik:
In to zelo očitno. V preteklih zaposlitvah ste bili v zasebnem sektorju in me zanima, kako vam gre v javnem sektorju? Kaj se vam zdi najbolj časovno potratno, neučinkovito? Gotovo srečujete kup nekih ovir, ki so birokratske, administrativne. Kaj je bilo najbolj problematično in ste uspeli rešiti in s čim se sedaj spopadate?

Boštjan Koritnik:
Vaša izhodišča so razumljiva in izražajo tudi moje predsodke, ki sem jih imel do javnega sektorja. Imam deset let izkušenj v zasebnem sektorju in zdaj teče peto leto javnega sektorja. Bistvenih razlik ni, razen zahtev okolja. V zasebnem sektorju si odvisen od lastnikov, ki so lahko bolj ali manj naklonjeni ali sposobni razumeti naravo posla, tukaj pa si soočen, kot ste rekli, z različnimi administrativnimi in formalnimi zahtevami, ki so sicer pogosto ustvarjene z nekim namenom, rezultat pa je običajno ravno nasproten – znani so, recimo, postopki javnega naročanja. Ti ne zagotavljajo nujno ne najbolj kakovostnih in ne nujno najcenejših rešitev, a naj bi preprečevali zlorabe. Žal je poudarek na »naj bi«, saj postopkovna pravila v praksi težko presežejo človeško iznajdljivost. Niso pa nekoristna, to nikakor.

V zasebnem sektorju si glede tega veliko bolj fleksibilen. Druga stvar, s katero se preveč ukvarjamo, pa so informacije javnega značaja, saj je zakon [ZDIJZ – op. a.] spisan za katerokoli osebo, ki ima interes priti do podatka, kar seveda omogoča tudi zlorabe, zlorabo pravice pa je zelo težko dokazati, povzroči pa to, da se npr. en teden ukvarjamo z zbiranjem podatkov za neko novinarsko poizvedbo ali celo dopis zamerljivega soseda. In to kljub temu, da se gre morda zainteresirana oseba zgolj 'fishing' in nima nekega utemeljenega suma na nepravilnosti. Pač hoče vedeti. Zbiranje podatkov pa ustavlja poslovne procese in delo stoji, vse morda tudi le zaradi neke osebne »muhe«.

Hkrati pa vemo, da je mogoče vsak podatek v javnost lansirati senzacionalistično in prikazati negativno. In dejstvo, da so visoki prihodki posameznikov na univerzi posledica njihove uspešnosti na trgu, od česar ima posamezna fakulteta finančno korist, laboratorijsko opremo, stroje in predvsem v resničnem življenju očitno ustvarjanja sposobne učitelje, ki lahko to znanje prenašajo na študente, se v takih primerih preprosto ignorira. In ko pride enkrat negativna informacija v medije, te konotacije nobeno pojasnilo ne more sanirati, sposobni pa dvakrat premislijo, če bodo v takem okolju še delali. Treba večini tega ni.

TFL Glasnik:
V zadnjem času se veliko ukvarjate bodisi kot urednik, bodisi kot koordinator z ustvarjanjem komentarjev zakonov. Sedaj je aktualen komentar posebnega dela KZ-1. Kako ste se ga lotili, kakšne izkušnje imate?

Boštjan Koritnik:
Neponovljiva izkušnja in mislim, da se tega ne bi še enkrat lotil in sem srečen ter zadovoljen, da je tega konec. Vpletenih nas je bilo sto ljudi, projekt pa je trajal skoraj pet let, saj smo prvič k temu pristopili interdisciplinarno in res združili strokovnjake z različnih področij, npr. za kazensko pravo, družinsko pravo, farmacijo, za sodno medicino, za npr. letalsko pravo itd., med temi tudi odvetnike, tožilce, sodnike. To absolutno ni bilo preprosto in sem ponosen, da smo uspeli uskladiti vsa ta mnenja in stališča v neko kohezivno celoto. V enem primeru smo sicer pod členom pač objavili dva komentarja, kar ne govori ničesar negativnega o enem ali o drugem avtorju. Gre pač za različna vidika – znanost je odprta in je dobro, da ni dogmatično enostranska, bo pa to nedvomno koristno za prakso in tudi za zakonodajalca.

TFL Glasnik:
Vse z urednikovanjem in z založništvom je očitno vaša primarna ljubezen. Kaj bo naslednji tovrstni projekt?

Boštjan Koritnik:
Vsebinsko najzahtevnejše založniške projekte, tudi če so v sodelovanju z drugimi založbami, vsebinsko vodimo v okviru Založbe Pravne fakultete v Ljubljani, saj imam tukaj najbolj kompetentne sogovornike za zelo različna področja prava. Naslednji veliki projekt je denimo Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem. Besedila za prvo knjigo so že pripravljena in bodo izšla najpozneje v začetku januarja, urednika pa sta profesorica Polonca Kovač s Fakultete za upravo in dr. Erik Kerševan z Vrhovnega sodišča, z vrsto avtorjev z naše fakultete.

TFL Glasnik:
Pri povezovanju ste izjemni, očitno ste nekonfliktni in mreža znanstev, ki ste jo omenili v uvodu, je ključna. Sposobnost povezovanja pa je izjemno redka, sploh ko govorimo o Sloveniji. Kaj pa vaše nadaljnje ambicije?

Boštjan Koritnik:
To, da sem nekonflikten, je kompliment, ki si ga morda ne zaslužim povsem, saj znam biti konflikten, si pa izbiram bitke in vojne, kot drugo pa, kot – upam – razumen človek, nekatere stvari raje prepustim preteklosti. Zdi se mi, da je to lastnost tistih, ki želimo, da se poslovni odnos ohrani in po možnosti nadgradi. Z zamerami v poslovnem svetu ni lahko živeti, vsekakor pa si manj uspešen, kot bi lahko bil. Izjemen primer sodelovanja so vsakoletni Dnevi javnega prava, ki jih že tri leta organiziramo primarno Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in fakulteta, zraven pa še tri sicer konkurenčne družbe, vaša družba Tax-Fin-Lex ter Nebra in Uradni list Republike Slovenije. Rezultati tega sodelovanja so, kot veste, izjemni, tako z vidika stroke kot odnosov.

Moje nadaljnje ambicije so, da tisto, kar sem sprejel, uspešno dokončam in da poskušam z malo več zavedanja o pomanjkanju časa sprejemati naslednje projekte. Za zdaj mi ne gre najbolje …

TFL Glasnik:
No, vas bomo povabili v našo akademijo za poslovno in osebno rast.

Boštjan Koritnik:
Se absolutno strinjam, da delo na sebi zanemarjamo, ko delamo za druge.

TFL Glasnik:
In, kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Boštjan Koritnik:
Redko kateri konflikt prinese pozitivno posledico, sploh če ga ohranjamo, lahko pa je povod in začetek za boljše sodelovanje. Navsezadnje vsi vemo, da smo čustvena bitja. Zato je treba pri vsakem poslu zelo paziti na čustva in na interese, ki so sicer nam morda nesprejemljivi in nepredstavljivi, a hkrati povsem legitimni in predvsem realnost te druge osebe.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

piše: mag. Tamara Prezelj, revija Denar št. 499/2019

Direktiva o DDV¹ v členu 138 določa, da je plačila DDV oproščena dobava blaga, opravljena davčnemu zavezancu (ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v državi članici, ki ni država članica, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga začne²), če pride v zvezi z njo do premika blaga iz ene v drugo državo članico EU in prevoz oziroma odpošiljanje opravijo prodajalec (dobavitelj), kupec (pridobitelj) ali tretja oseba na račun enega od njiju (t. i. dobava blaga znotraj EU). V Direktivi o DDV ni določb o tem, kako se dokazujejo opravljene dobave, zato so pogoje za njihovo oprostitev določile države članice same, vsaka na svoj način.

Dobava blaga znotraj EU je predmet obdavčitve z DDV kot pridobitev v državi, kjer je identificiran davčni zavezanec – pridobitelj blaga, oziroma v državi, kamor je bilo blago prepeljano (člena 40 in 41 Direktive o DDV). Oprostitev dobave znotraj skupnosti v državi članici odhoda pošiljke ali prevoza blaga znotraj skupnosti, ki ji ustreza pridobitev znotraj skupnosti, obdavčena v državi članici prispetja navedene pošiljke ali prevoza, omogoča izognitev dvojni obdavčitvi in potemtakem kršitvi načela davčne nevtralnosti, ki je neločljivo povezano s skupnim sistemom DDV. Dobavitelj mora, da bi upravičil uporabo oprostitve, izpolnjevati pogoje, kot jih predpisuje država članica dobave, in se nanašajo na dokazovanje statusa kupca in dejanskega premika blaga.

Pojma »dobava znotraj EU« in »pridobitev blaga znotraj EU« ter opisani način obdavčitve je EU uvedla v letu 1993, ko so bile odstranjene meje med državami članicami in se je vzpostavilo skupni trg, s tem pa so odpadle carinske kontrole nad blagom, ki se je pri trgovanju premikalo med državami znotraj EU. Sistem je bil označen za začasnega, ki ga bo nadomestil dokončni sistem, ko bodo države glede njega dosegle soglasje. Do danes soglasje kljub več poskusom in predlogom Komisije še ni bilo doseženo, vendar je dejstvo, da sistem, kakršen je v veljavi že več kot dvajset let, omogoča sistemske utaje (goljufije missing traderjev ipd.) in povzroča izgube davčnih prihodkov nepredstavljivih razsežnosti državam članicam in posledično tudi proračunu Evropske unije.

Oprostitev dobave v skladu z ZDDV-1

V skladu z ZDDV-1 so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga iz Slovenije v drugo državo članico odpošlje ali odpelje davčni zavezanec – dobavitelj, pridobitelj ali tretja oseba za račun enega od njiju, če pridobitelj deluje kot zavezanec v državi članici EU, kamor se odpelje blago³, in če dobavitelj lahko dokaže, da je blago zapustilo Slovenijo. Prenos pravice razpolaganja z blagom na kupca je seveda obvezen prvi pogoj za to, da se sploh šteje, da je bila transakcija opravljena, in velja za vse dobave blaga ter ni značilnost zgolj za dobave znotraj EU. Davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev, mora glede na določbe pravilnika, prakso in stališče davčnega organa:

• imeti dokaz, da je preveril, da ima kupec status davčnega zavezanca – preverjanje se opravi z vpogledom v sistem⁴ VIES in
• dokazati, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz Slovenije v drugo državo članico, za kar mora imeti:
• račun in
• prevozno listino ali drug dokument, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa.

V praksi davčni organ zahteva od zavezanca, da predloži tovorno listino (CMR), medtem ko na primer račun prevoznika za opravljen prevoz ni zadosten dokaz. Običajno račun za prevoz vsebuje podatke o datumu in relaciji prevoza, morda tudi število kilometrov, ne opredeljuje pa tudi blaga, ki se je prevažalo, zato dejansko ne zadosti pogojem iz 79. člena pravilnika.

Za primere, ko blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njen račun, pravilnik predpisuje, da lahko dobavitelj namesto prevozne listine kot dokazilo uporabi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga in vsebuje v 3. odst. 79. člena pravilnika določene podatke⁵. Upoštevati je treba, da če ima kupec pravico razpolagati z blagom kot lastnik že v državi članici dobave (to je takrat, kadar kupec prevzame obveznost poskrbeti za prevoz – prodaja po pariteti E ali F s krajem prevzema blaga pri dobavitelju) in mora to blago prepeljati v drugo državo članico, je dokaz, ki ga lahko prodajalec predloži davčnim organom, odvisen predvsem od podatkov, ki jih je v zvezi s tem (pri)dobil od kupca.

Stališče Sodišča EU

Iz ne preveč bogate sodne prakse Sodišča EU glede tega vprašanja lahko razberemo, da je za oprostitev dobave ključno, da je blago dokazano prispelo v drugo državo članico, pri čemer vsebinska presoja prevlada nad formalno. Dobavitelj je lahko odgovoren za plačilo DDV (kar pomeni, da se mu ne prizna oprostitev), če je prišlo v namembni državi do goljufije, pri kateri je sodeloval ali če v zvezi s transakcijo ni ravnal (dovolj) skrbno.

V sodbah Sodišče EU navaja:

• če prevoz opravi dobavitelj in so izpolnjeni vsebinski pogoji za oprostitev, formalni pa ne ali ne v celoti, se oprostitev za dobavo blaga v EU vseeno prizna,
• če prevoz opravi kupec, kasneje pa se izkaže, da blaga ni odpeljal iz države, mora kupec plačati DDV države dobave,
• če je blago prispelo v namembno državo (ne glede na to, kdo je opravil prevoz), vendar je kupec goljufal in se dokaže oškodovanje, je prodajalec lahko solidarno odgovoren za plačilo DDV, če se mu dokaže, da je bil premalo skrben, kar pomeni, da je glede na vse okoliščine vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufiji⁶,
• če je dobava del utaje, ki jo stori kupec, in če davčni organ ni prepričan, da je blago dejansko zapustilo ozemlje države članice dobave, je treba ugotoviti, ali lahko ta organ naknadno naloži prodajalcu plačilo DDV za to dobavo. Torej, če kupec stori davčno utajo, je upravičeno, da je pravica prodajalca do oprostitve DDV odvisna od dobre vere, in še
• davčna uprava države članice oprostitve plačila davka na dodano vrednost za dobavo znotraj skupnosti, do katere je dejansko prišlo, ne sme zavrniti zgolj zato, ker ji dokaz o taki dobavi ni bil predložen pravočasno.

Pogoji za uporabo oprostitve za dobave blaga znotraj EU po 1. januarju 2020

V zvezi s pogoji za uporabo oprostitve bo prišlo s 1. 1. 2020 do dveh sprememb. Ena od njiju se bo uveljavila s spremembo zakona in pomeni implementacijo spremembe Direktive o DDV ter zadeva formalne pogoje – navajanje DDV-številke pridobitelja in poročaje opravljenih dobav, druga se uvaja s spremembo izvedbene uredbe 282/2011, v katero se je vključil nov člen 45 a, ki določa sredstva dokazovanja premika blaga v drugo državo članico.

Sprememba ZDDV-1

S posegom v 46. člen ZDDV-1 se – glede na predlog sprememb zakona, ki je bil objavljen aprila letos – spreminjajo in dopolnjujejo pogoji za uporabo oprostitve za dobave blaga davčnim zavezancem v EU. Za uporabo oprostitve bo moralo veljati naslednje:

a) blago se dobavi drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v drugi državi članici (opomba: pogoj se bo uskladil s pogojem iz direktive);

b) davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, kateremu se dobavi blago, je identificiran za DDV v drugi državi članici, in je to identifikacijsko številko za DDV sporočil dobavitelju in

c) davčni zavezanec, ki je dobavil blago v drugo državo članico, je predložil rekapitulacijsko poročilo, v katero je vključil tudi popolne in pravilne podatke v zvezi z dobavo. Izjemoma lahko davčni organ dovoli uveljavitev oprostitve tudi, če je davčni zavezanec opustil obveznost poročanja in neizpolnjevanje oziroma zamudo pri izpolnitvi svoje obveznosti utemeljil z opravičljivimi razlogi, hkrati pa tudi predložil manjkajoče podatke oziroma dokumente.

Identifikacijska številka za DDV pri trgovanju znotraj EU po trenutnih pravilih šteje zgolj kot formalni pogoj za oprostitev dobave blaga v drugo državo članico. Ker pa je identifikacijska številka za DDV bistvenega pomena za obveščanje države članice prihoda o tem, da se blago nahaja na njenem ozemlju in je tudi ključni element v boju proti goljufijam v EU, se želi s spremembo zagotoviti, da bo identifikacijska številka za DDV pridobitelja blaga, poleg pogoja prevoza blaga iz države članice dobave, vsebinski pogoj za uporabo oprostitve plačila DDV pri dobavi blaga v drugo državo članico. V ta namen se določa dodatni pogoj za oprostitev dobave blaga v drugo državo članico, ki je, da postane vpis identifikacijske številke za DDV pridobitelja blaga v sistem izmenjave informacij o DDV (VIES) vsebinski pogoj za uveljavitev oprostitve. Če dobavitelj te obveznosti ne bo izpolnil, se zanj oprostitev ne bo smela uporabiti, razen če bo dobavitelj ravnal v dobri veri, kar bo moral ustrezno utemeljiti pred pristojnim davčnim organom ⁷.

Sprememba Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost⁸

V preteklosti Direktiva o DDV ni določala dokazov, ki jih morajo davčni zavezanci – da bi bili upravičeni do oprostitve DDV – zagotoviti o tem, da je blago prispelo v drugo državo članico. Posledično so v skladu s členom 131 direktive države članice same določile te pogoje. Pri tem je prihajalo do razlik v pristopih in posledično do težav in pravne negotovosti za podjetja, kar je v nasprotju s ciljem krepitve trgovine znotraj skupnosti in odprave davčnih meja.

Novosti od 1. januarja 2020

EU se je zato odločila opredeliti in harmonizirati pogoje, pod katerimi se lahko oprostitve uporabljajo. Od 1. 1. 2020 dalje bodo zato veljale v nadaljevanju opisane novosti, ki izhajajo iz člena 45 a Uredbe Sveta (EU) 2018/1912 z dne 4. decembra 2018 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede nekaterih oprostitev za transakcije znotraj skupnosti. Ker je uredba predpis, ki se uporablja neposredno, vsebina teh določb ne bo prenesena v ZDDV-1 ali pravilnik. Člen 45 a določa, da se za uporabo oprostitev iz člena 138 Direktive 2006/112/ES domneva, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz države članice v namembni kraj zunaj njenega ozemlja, vendar znotraj skupnosti, v katerem koli od naslednjih primerov:

1. Če prevoz opravi prodajalec ali tretja oseba za njegov račun, mora prodajalec/dobavitelj za uporabo oprostitve:

• navesti, da je odpeljal ali odposlal blago ali da je blago odposlala ali odpeljala tretja oseba za njegov račun in imeti
• vsaj dve nenasprotujoči si dokazili od naslednjih: podpisan tovorni list CMR, nakladnico, račun za letalski prevoz tovora ali račun prevoznika blaga, ki sta ju izdali dve različni osebi, neodvisni druga od druge, od prodajalca in pridobitelja, ali
• eno dokazilo od teh, ki so našteta v prejšnji alineji, skupaj z enim nenasprotujočim si dokazilom, pri čemer lahko izbira med naslednjimi možnostmi:
• zavarovalna polica v zvezi z odpošiljanjem ali prevozom blaga ali bančni dokumenti, ki dokazujejo plačilo odpošiljanja ali prevoza blaga;?
• uradni dokumenti, ki jih izda javni organ, kot je notar, in ki potrjujejo prihod blaga v namembno državo članico;
• potrdilo, ki ga izda imetnik skladišča v namembni državi članici in ki potrjuje skladiščenje blaga v tej državi,

ki potrjujeta odpošiljanje ali prevoz in ki sta ju izdali dve različni osebi, neodvisni druga od druge, od prodajalca in pridobitelja.

2. Če je za prevoz odgovoren kupec (opravi ga sam ali po tretji osebi), mora imeti prodajalec:

• pisno izjavo pridobitelja, da je odposlal ali odpeljal blago ali da je blago odpeljala ali odposlala tretja oseba za njegov račun, in navedbo namembne države članice blaga. V tej pisni izjavi morajo biti navedeni:

1. datum izdaje,
2. ime in naslov pridobitelja,
3. količina in vrsta blaga,
4. datum in kraj prihoda blaga,
5. v primeru dobave prevoznih sredstev pa identifikacijska številka prevoznih sredstev in
6. identifikacija osebe, ki sprejema blago za račun pridobitelja,

in

• vsaj dve nenasprotujoči si dokazili, kot so podpisan tovorni list CMR, nakladnica, račun za letalski prevoz tovora ali račun prevoznika blaga, ki sta ju izdali dve različni osebi, neodvisni druga od druge, od prodajalca in pridobitelja, ali
• eno dokazilo iz prejšnje alineje skupaj z enim nenasprotujočim si dokazilom od naslednjih:
• zavarovalna polica v zvezi z odpošiljanjem ali prevozom blaga ali bančni dokumenti, ki dokazujejo plačilo odpošiljanja ali prevoza blaga;?
• uradni dokumenti, ki jih izda javni organ, kot je notar, in ki potrjujejo prihod blaga v namembno državo članico;
• potrdilo, ki ga izda imetnik skladišča v namembni državi članici in ki potrjuje skladiščenje blaga v tej državi,

ki potrjujeta odpošiljanje ali prevoz in sta ju izdali dve različni osebi, neodvisni druga od druge, od prodajalca in pridobitelja.

Pridobitelj blaga mora prodajalcu predložiti pisno izjavo o tem, da je odposlal ali odpeljal blago ali da je blago odpeljala ali odposlala tretja oseba za njegov račun (z vsemi obveznimi sestavinami) najpozneje deseti dan meseca po dobavi. Davčni organ lahko izpodbija domnevo o tem, da je blago prispelo v drugo državo članico.

Zaključek

Za uporabo oprostitve za dobavo blaga zavezancu v EU mora po veljavni ureditvi davčni zavezanec preveriti status kupca in dokazati dejanski premik blaga v drugo državo članico z dokumenti, kot to določa 79. člen pravilnika. S spremembami, ki se bodo začele uporabljati z letom 2020, bodo morali: kupci sporočati DDV-številke svojim dobaviteljem, dobavitelji bodo dolžni – kot obvezni pogoj za uporabo oprostitve – dobavo pravočasno poročati v rekapitulacijskem poročilu, za dokazovanje premika in prispetja blaga v drugo državo članico kot pogoja za uporabo oprostitve pa se bodo v vseh državah članicah poenotila zahtevana dokazna sredstva.

Opombe:

¹ Direktiva Sveta 2006/112/ES?z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.

² Povedano enostavneje: gre za pravne osebe, ki so v tekočem ali preteklem koledarskem letu presegle 10.000 evrov nabav blaga od zavezancev iz EU in so se bile posledično dolžne identificirati za namene DDV ter začeti obračunavati DDV ali so se identificirale za ta namen prostovoljno.

³ Pogoj glede države identifikacije je v ZDDV-1 določen drugače kot v direktivi in po mojem mnenju v nasprotju z njo, zato se ga ne bi smelo uporabljati.

⁴ Niti člen 138(1) Direktive o DDV niti sodna praksa Sodišča EU med taksativno naštetimi materialnimi pogoji dobave znotraj skupnosti ne določata obveznosti pridobitelja, da ima identifikacijsko številko za DDV (Mecsek-Gabona, C-273/11, točka 59), niti njegove obveznosti, da je registriran za izvedbo transakcij znotraj skupnosti in registriran v sistem VIES. Gre za formalno zahtevo, ki ob izpolnjevanju vsebinskih pogojev ne sme vplivati na pravico zavezanca, da uporabi oprostitev (glej C-21/16 Euro Tyre BV – Sucursal em Portugal).

⁵ Sestavine izjave:

• ime in naslov dobavitelja;
• številka in datum računa za dobavljeno blago;?
• ime, naslov in identifikacijska številka za DDV-kupca;
• prevozno sredstvo, s katerim bo blago odpeljano, s številko prometnega dovoljenja;
• namembni kraj v drugi državi članici in
• navedbo, da je kupec pripravljen slovenskemu davčnemu organu posredovati kakršne koli informacije glede namembnega kraja tega blaga.

⁶ Vprašanje tukaj je, kateri državi pripada DDV, saj če je blago zapustilo državo dobave in prispelo v drugo državo, načeloma davek pripada tej državi.

⁷ Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davku na dodano vrednost z dne 1. 4. 2019 (EVA 2019-1611-0004).

⁸ L 311/18 (z dne 7. 12. 2018; veljavnost od 27. 12. 2018; uporaba od 1. 1. 2020).

piše: Timon Hren, revija Odvetnik št. 91/2019

Sporazum o priznanju krivde in z njim povezana pogajanja so razmeroma mlad procesni institut, sploh v kontinentalnem prostoru, in v marsičem je spremenil potek ter vodenje kazenskih postopkov. Gre za t. i. plea bargaining, ki izvira iz anglosaškega pravnega sistema in je tam nepogrešljiv del kazenskopravnega sistema.¹ Države evrokontinentalne pravne tradicije pa so ta institut, nekatere bolj, druge manj uspešno, začele uvajati pred kratkim.

Common law² ureditev, ki poudarja kontradiktornost postopka, stremi k temu, da posamezniku v kazenskem postopku podeli čim širšo avtonomijo oziroma možnost razpolaganja s svojimi pravicami, in posledično je tudi dopustnost predmeta dogovarjanja v sporazumu o priznanju krivde zelo obsežna. V tej shemi sodišče deluje predvsem kot nevtralen razsodnik med subjektoma, obdolženim in tožilcem, in skrbi predvsem za fair play, torej pravičnost postopka, ne pa za pravičnost same vsebine dogovora. V zadnjem času³ so institut plea bargaining⁴ začele sprejemati tudi evrokontinentalne pravne ureditve. V kontinentalnih sistemih pa sodišče v večji ali manjši meri nastopa kot skrbnik splošne pravičnosti, tako postopka dogovarjanja kot tudi vsebine dogovora, in si zato pridržuje večji krog presoje dopustnosti posameznega dogovora.

V članku bodo tako predstavljene implementacije instituta v treh državah kontinentalnega pravnega reda – Nemčiji, katere ureditev Slovenija pogosto posnema; Hrvaški, s katero nas druži skupna pravna zgodovina, in Sloveniji, ki je institut sporazuma o priznanju krivde uvedla v svoj pravni sistem z novelo ZKP-K, veljavno od 15. maja 2012.

1. Ureditev v nekaterih državah

Nemčija

Nemčija je dolgo veljala za deželo brez plea bargaininga.⁵ Vendar je v praksi do takšnih dogovorov ne le prišlo, temveč redno prihajalo, čeprav brez pravne podlage, vsaj od sedemdesetih let dalje.⁶ V želji, da bi splošno razširjeno prakso le podredil pravni regulaciji, je nemški zakonodajalec 28. maja 2009 sprejel Zakon o dogovorih v kazenskem postopku,⁷ ki je v nemški Zakon o kazenskem postopku (StPO⁸) vnesel 257.c člen, ki omogoča dogovore med strankami kazenskega postopka glede »nadaljnjega poteka in rezultata postopka«.⁹ Stranke takega dogovora so sodišče, tožilec in obdolženec,¹⁰ ki lahko tak dogovor sklenejo v »za to primernih zadevah«.^{11, 12} Načelo iskanja materialne resnice, vsebovano v drugem odstavku 244. člena StPO, ostane pri sprejetju takega sporazuma v veljavi po izrecni določbi prvega odstavka 257.c člena.¹³ Vsebina dogovora so lahko le pravne posledice, torej tiste, ki se nanašajo na višino sankcije. Drugi odstavek 257.c člena StPO predpisuje, da je bistvena sestavina dogovora priznanje obdolženca. Dogovor o odpovedi pravnim sredstvom ne more biti del dogovora.¹⁴ Sodišče mora biti prepričano o vseh dejstvih, navedenih v dogovoru, saj mora leta ustrezati prepričanju sodišča glede materialne resnice v obravnavani zadevi. Dogovor začne veljati, ko sodišče stranki dogovora obvesti glede vzajemnih soglasij, ki sta jih podali. Sodišče mora strankama predstaviti, kakšno vsebino bi dogovor lahko imel, lahko pa jima predstavi tudi najvišjo in najnižjo kazen v zadevi.¹⁵ Čeprav imata stranki možnost dati pobudo za pogajanja, je vloga sodišča pri sprejemu rezultata pogajanj, tj. dogovora, osrednja. Sodišče pa na dogovor ni vezano, če se spremenijo dejanske ali pravne okoliščine in sodišče zato ni več prepričano, da je dogovorjena kazen, glede na stopnjo kazenske odgovornosti ali težo kaznivega dejanja, primerna.¹⁶ V takem primeru sodišče nadaljuje postopek, kot da do priznanja ne bi prišlo. Ureditev sodišču nalaga, da igra aktivno vlogo v postopku pogajanj glede priznanja krivde. V primeru, da do sklenitve dogovora ne pride, pa isto sodišče odloči o krivdi in kazni obdolženca.¹⁷

Nemška ureditev je plea bargaining implementirala zaradi njegove neizpodbitne učinkovitosti,¹⁸ a ga pravno okolje ni zares sprejelo. Tako je izrecna veljava načela iskanja materialne resnice v nasprotju z idejo, ki ji plea bargaining sledi v svojem izvornem okolju, tj. sporazumna razrešitev spora med strankama. Prav tako je aktivna vloga sodnika, ki je v večini primerov iniciator pogajanj med strankama, v nasprotju z idejnimi izhodišči, po katerih je sodnik neodvisen razsodnik. Sploh pa je problematična ureditev postopka, po katerem sodišče, če sporazuma ne sprejme, nadaljuje postopek pred istim sodnikom, ki je sporazum morda zavrnil, ker se ni strinjal z višino kazni, za katero sta se stranki dogovorili. Tu gre pritrditi Niemöllerju, da je mogoče dano priznanje vedno preklicati, nemogoče pa je dano priznanje odstraniti iz zavesti.¹⁹

Hrvaška

Hrvaška je z novelo Zakona o kazenskem postopku²⁰ (ZKP-H) iz decembra 2008 v svojo pravno ureditev vnesla možnost pogajanj o priznanju krivde in sporazumu o sankciji. Stranke se lahko od uveljavitve novele dalje pogajajo o pogojih, pod katerimi bo obdolženi priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, in sankciji, ki mu bo v skladu s sporazumom naložena.

Postopek dogovarjanja in dogovor sam ureja 360. člen zakona, ki kot pogoj dogovarjanja predpisuje, da mora obdolženi imeti zagovornika.²¹ Možna je tudi preložitev sojenja, ker so v teku pogajanja med strankama.²² Četrti odstavek jasno predpisuje obvezne sestavine dogovora; v dogovoru tako mora biti:

1. opis kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe,
2. izjava obdolženca o priznanju krivde za to kaznivo dejanje,
3. sporazum o vrsti in višini kazni oziroma višini drugih sankcij,
4. sporazum o stroških kazenskega postopka,
5. izjava obdolženca o premoženjskopravnem zahtevku in
6. podpis strank ter zagovornika.

V primeru, da sodišče sporazuma ne sprejme, 362. člen ZKP-H predpisuje, da se vsi podatki, listine in karkoli bi govorilo o podanem priznanju, odstranijo iz spisa.

Pri hrvaški ureditvi lahko rečemo, da je bistveno bolj kot nemška sprejela dejstvo, da je plea bargaining institut, ki izhaja iz kontradiktornega kazenskega postopka. Tako ZKP-H sodišču ne nalaga dolžnosti ugotavljanja materialne resnice, prav tako pobudo za pogajanja podata stranki, sodišče je pri tem nevtralno. Vseeno pa je pri hrvaškem zakonodajalcu mogoče zaznati »evrokontinentalni« refleks, v tem, da je v tretjem odstavku 362. člena določil, da »senat ne sprejme priznanja na podlagi sporazuma o priznanju krivde iz tretjega odstavka 360. člena tega zakona, če glede na okoliščine takšen sprejem ni v skladu z zakonsko predpisano odmero kazni ali sporazum kako drugače ni zakonit«.²³ Nejasno zakonsko določilo je pomenilo možnost njegove razlage v smislu, da sodišče odloča ne samo o zakonitosti, temveč tudi o primernosti sklenjenega dogovora.

Hrvaško Vrhovno sodišče je takšno razlago v zadevi Kzz 38/16-3 z dne 21. septembra 2017 zavrnilo. Navedlo je, da bi takšno tolmačenje privedlo do neenakosti in arbitrarnosti.²⁴ Sodišče ni tvorec kaznovalne politike, zato lahko presoja le o zakonitosti, ne pa tudi o primernosti dogovorjene kazni. Očitno se hrvaški zakonodajalec ni mogel popolnoma odpovedati aktivistični vlogi države²⁵ in je sodišču nejasno naložil dolžnost presoje sporazuma o priznanju krivde. Šele omenjena odločba hrvaškega Vrhovnega sodišča je plea bargaining umestila v pravni sistem z jasnejšim navodilom sodniku, kaj je njegova naloga v zvezi s sprejemom sporazuma o priznanju krivde.

Slovenija

Novela ZKP-K²⁶ je v 450.a do 450.č členu uredila sporazum o priznanju krivde. Pobudo za sklenitev sporazuma podata stranki postopka,²⁷ v postopku pogajanj mora obdolženec imeti zagovornika,²⁸ sporazum mora biti sklenjen v pisni obliki, dejanje pa mora biti opisano na način, kot se zahteva za opis dejanja v obtožnici.²⁹ Prvi odstavek 450.b člena predpisuje, o čem se stranki lahko dogovorita:

1. o kazni oziroma opozorilni sankciji in načinu izvršitve kazni,
2. o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona za kazniva dejanja obdolženca, ki niso zajeta s priznanjem,
3. o stroških kazenskega postopka in
4. o izpolnitvi kakšne druge naloge.

Člen 450c precizira določbe 450.b člena, in sicer predpisuje, da mora sporazum vsebovati dogovor o vrsti in višini oziroma trajanju kazni, da se stranki lahko dogovorita, da se obdolžencu namesto kazni izreče opozorilna sankcija, a le, če so podani zakonski pogoji, kdaj je odstop državnega tožilca od kazenskega pregona iz 2. točke prvega odstavka 450.b člena sploh dovoljen, način dogovora o stroških in možnost, da je del dogovora tudi zaveza obdolženca glede premoženjskopravnega zahtevka. V 450.č členu pa je predpisan postopek v zvezi s sprejemom sporazuma s strani sodišča. Drugi odstavek člena predpisuje, da sodišče:

1. preveri, ali je sporazum v skladu z zgoraj razloženimi določbami in
2. ali so glede priznanja krivde izpolnjeni vsi formalni pogoji.

Med primerjanimi državami je Slovenija kronološko zadnja uredila možnost za uporabo plea bargaining. Pobudo za začetek pogajanj podata stranki, sodišče mora ostati nevtralno in ne sme dajati pobude ali biti na kakršenkoli način vpleteno v pogajanja.³⁰ Še najbolj se sprejem kontradiktorne narave instituta kaže v prepovedi, da bi sodišče izreklo strožjo ali višjo kazen od tiste, o kateri sta se v sporazumu dogovorila državni tožilec in obdolženec (ob obveznem sodelovanju zagovornika).³¹ Šorli meni, da je to slaba stran naše ureditve, saj vodi v degradacijo sodniške funkcije, ker se vloga sodišča zvede samo na »notarsko kontrolo« sporazuma.³² Sodišče torej preverja zgolj zakonitost sporazuma (odsotnost sile in grožnje glede danega priznanja) in skladnost sporazuma z zakonom ter zakonitost kazni, ne pa tudi njene primernosti.³³

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Mitja Skitek, revija SIR*IUS št. 4/2019

Prispevek obravnava novosti in značilnosti prenovljenega Mednarodnega kodeksa poklicne etike ter Mednarodnih standardov neodvisnosti. Prikazane so nekatere ključne novosti zagotavljanja temeljnih etičnih načel računovodskih strokovnjakov, seveda pa sta za natančno razumevanje novosti potrebna podrobnejše proučevanje kodeksa in njegova stalna uporaba v praksi.

1. UVOD

Odbor za Mednarodne standarde etike za računovodske strokovnjake (IESBA) je avgusta 2018 izdal Mednarodni kodeks etike za računovodske strokovnjake, vključno z Mednarodnimi standardi neodvisnosti (odslej Kodeks).

Razlog prenove Kodeksa je prepričanje IEASB-ja, da je okrepitev njegovih določb v javnem interesu, in sicer kot pomoč tako računovodskim strokovnjakom v gospodarstvu kot tistim v javni praksi.

Kodeks nadomešča Priročnik kodeksa etike za računovodske strokovnjake iz leta 2016, ki je spremenjen zaradi:

• določb NOCLAR – Odziv na ravnanje, ki ni v skladu z zakoni in drugimi predpisi;
• zaključnega dokumenta – Spremembe v Kodeksu, ki obravnavajo dolgotrajno povezanost osebja z naročnikom revizije ali naročnikom posla dajanja zagotovila;
• zaključnega dokumenta – Spremembe dela C Kodeksa, ki obravnava pripravo in predstavitev informacij in pritisk na kršenje temeljnih načel.

Prispevek sprememb Kodeksa vidijo avtorji predvsem v:

• jasnejših in trdnejših določbah v zvezi z varovali, ki so bolj usklajene z nevarnostmi za ravnanje v skladu s temeljnimi načeli in nevarnostmi za neodvisnost;
• okrepljenih določbah o neodvisnosti, ki obravnavajo dolgotrajno povezanost osebja z naročnikom revizije ali naročnikom posla dajanja zagotovila;
• novih in prenovljenih razdelkih, namenjenih računovodskim strokovnjakom v gospodarstvu, v zvezi s:

1. pripravljanjem in predstavitvijo informacij in
2. pritiskom na kršenje temeljnih načel;

• jasnejših navodilih za računovodske strokovnjake v javni praksi, da določila za računovodske strokovnjake v gospodarstvu (PAIB), kot so navedena v 2. delu Kodeksa, v določenih okoliščinah veljajo tudi za njih;
• okrepljenih določbah za računovodske strokovnjake v gospodarstvu in računovodske strokovnjake v javni praksi, ki se nanašajo na ponujanje ali sprejemanje spodbud, vključno z darili in gostoljubjem;
• novem gradivu za uporabo, ki poudarja pomembnost razumevanja dejstev in okoliščin pri strokovni presoji;
• novem gradivu za uporabo, ki pojasnjuje, kako ravnanje v skladu s temeljnimi načeli podpira uporabo poklicne nezaupljivosti pri revizijskem poslu ali drugem poslu dajanja zagotovila.

2. NOV KONCEPT

Mednarodni kodeks etike za računovodske strokovnjake (vključno z Mednarodnimi standardi neodvisnosti) določa temeljna načela etike za računovodske strokovnjake, ki odražajo poklicno priznavanje odgovornosti za javni interes. Ta načela določajo standard obnašanja, ki se pričakuje od računovodskega strokovnjaka.

Kodeks je razdeljen v naslednja poglavja:

Ravnanje v skladu s kodeksom, temeljnimi načeli in konceptualnim okvirom, ki vključuje temeljna načela in konceptualni okvir in velja za vse računovodske strokovnjake.

Računovodski strokovnjaki v gospodarstvu, ki določa dodatno gradivo, ki se nanaša na računovodske strokovnjake v gospodarstvu, kadar izvajajo strokovne naloge.

Računovodski strokovnjaki v javni praksi, ki določa dodatno gradivo, ki se nanaša na računovodske strokovnjake v javni praksi, kadar zagotavljajo strokovne storitve.

Mednarodni standardi neodvisnosti z dodatnim gradivom, ki se nanaša na računovodske strokovnjake v javni praksi, kadar opravljajo storitve dajanja zagotovila na naslednji način:

• Del 4A – Neodvisnost pri revizijskih poslih in poslih preiskovanja,
• Del 4B – Neodvisnost pri poslih dajanja zagotovila, ki niso revizijski posli in posli preiskovanja;

Pojmovnik vključuje opredeljene (skupaj z dodatnimi pojasnili, kjer je to ustrezno) in opisane izraze, ki imajo poseben pomen v določenih delih kodeksa.

Spremenjena struktura Kodeksa se odraža tudi v spremembi zapisa napotkov računovodskim strokovnjakom. Po novem je jasna ločnica med eksplicitno zahtevo Kodeksa in njegovim gradivom za uporabo.

Odstavek v kodeksu, ki izraža zahtevo, je označen s črko Z in številko odstavka, pisano odebeljeno (npr. Z100.3), ostalo predstavlja gradivo za uporabo, označeno s številko odstavka in črko G, ter zaporedno številko gradiva za uporabo k podani zahtevi Kodeksa (npr. 100.2 G1, 100.2 G2 ...). Povezanost zahtev z gradivom za uporabo lahko razberemo z naslednjim označevanjem:

Ključne izboljšave konceptualnega okvira se nanašajo predvsem na naslednje:

• nesprejemljive prepoznane grožnje je treba obravnavati na enega od treh načinov:

1. treba je odpraviti okoliščine, ki ustvarjajo grožnje,
2. uporabijo se ustrezni zaščitni ukrepi,
3. zavrne se sprejem ali dokončanje konkretnega posla;

• vključena je nova zahteva pri obravnavanju groženj temeljnim načelom kodeksa, v skladu s katero mora računovodski strokovnjak v zvezi z vsako obravnavo groženj ponovno razmisliti o ustreznosti svojih ukrepov;
• jasnejši opis ključnih pojmov;
• uporaba možnih varoval je bolj usklajena z opredeljenimi grožnjami.

3. NOVOSTI, KI SE NANAŠAJO NA RAČUNOVODSKE STROKOVNJAKE V GOSPODARSTVU

Kodeks je večjo pozornost namenil tudi PAIB-u, ne nazadnje je poglavje, ki je namenjeno njim, skoraj dvakrat obsežnejše, kot je bilo v dozdajšnjem pri nas veljavnem kodeksu. Novost predstavljata poglavji:

• Odzivi na ravnanje, ki ni v skladu z zakoni in predpisi,
• Pritiski na kršenje temeljnih načel.

Pomembno preoblikovano je poglavje, ki govori o pripravi in predstavitvi informacij[1]. V njem se spremembe nanašajo predvsem na večjo razumljivost določb o obveznostih, povezanih s pripravo informacij. V zvezi s tem se poudarja, da PIAB svoje diskrecijske pravice uporabe strokovne presoje pri pripravi računovodskih informacij ne sme izrabljati za zavajanje drugih ali neprimerno vplivanje na pogodbene ali regulativne izide.

Kadar PIAB ve ali upravičeno verjame, da so informacije, s katerimi je računovodski strokovnjak povezan, zavajajoče, mora sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi si bo prizadeval rešiti zadevo. Če potem, ko so bile izčrpane vse izvedljive možnosti, ugotovi, da ustrezen ukrep ni bil sprejet ali ni imel pravega učinka in upravičeno verjame, da so informacije še vedno zavajajoče, mora zavrniti povezavo oz. ne sme ostati povezan s takimi informacijami.

V zvezi s pritiski, katerih posledica bi bilo kršenje temeljnih načel Kodeksa, le-ta PAIB-u nalaga, da ne sme:

• dovoliti pritiska drugih, katerega posledica bi bila kršitev ravnanja v skladu s temeljnimi načeli;
• izvajati pritiska na druge, za katerega ve ali upravičeno verjame, da bi povzročil, da bi drugi posamezniki kršili temeljna načela.

Izvajanje takih pritiskov lahko povzroči kršenje temeljnih etičnih načel računovodskega strokovnjaka, zato Kodeks ponuja tudi vrsto primerov možnih pritiskov za njihovo lažjo prepoznavo, kot na primer:

• pritisk, povezan z navzkrižjem interesov;
• pritisk na vplivanje priprave ali predstavitev informacij;
• pritisk na ravnanje brez zadostnega poglobljenega znanja ali primerne skrbnosti;
• pritisk, povezan s finančnimi deleži;
• pritisk, povezan s spodbudami;
• pritisk, povezan z ravnanjem, ki ni v skladu z zakoni in drugimi predpisi.

Prav tako ponuja navodila za ublažitev ali preprečitev neželenih posledic omenjenih pritiskov na rezultate dela računovodskega strokovnjaka.

PAIB se lahko sreča s situacijo, ki predstavlja neskladnost z zakonodajo ali drugimi predpisi[2]. V takih primerih mora pridobiti znanje o pravnih ali regulativnih določbah, ki narekujejo njegovo ravnaje, in ravnati v skladu z njimi, vključno:

• z vsako zahtevo po poročanju o zadevi ustreznemu organu,
• s prepovedjo opozarjanja ustrezne stranke (npr. pri zakonodaji, ki preprečuje pranje denarja).

Računovodski strokovnjak mora pravočasno ukrepati, pri tem pa upoštevati naravo zadeve in morebitno škodo za interese organizacije zaposlitve, vlagateljev, upnikov, zaposlenih ali splošne javnosti.

Napotki, ki jih Kodeks daje v tej zvezi, se nanašajo predvsem na:

• pridobivanje znanja o zadevi,
• obravnavanje zadeve,
• odločitev, ali so potrebni nadaljnji ukrepi,
• posvetovanje,
• odločitev, ali se zadeva razkrije ustreznemu organu,
• dokumentiranje.

4. NOVOSTI, KI SE NANAŠAJO NA RAČUNOVODSKE STROKOVNJAKE V JAVNI PRAKSI

Pomembna novost Kodeksa, ki se nanaša na računovodske strokovnjake v javni praksi (PAPP), je povezana z novo opredelitvijo pojma "sprejemljiva raven". Le-ta vpeljuje test dobro obveščene tretje stranke (DOTS). Sprejemljiva raven je tista, na kateri bi računovodski strokovnjak, ki uporabi test preudarne in dobro obveščene tretje stranke, lahko sklepal, da ravna v skladu s temeljnimi načeli[3]. Test preudarne in dobro obveščene tretje stranke zahteva premislek računovodskega strokovnjaka o tem, ali bi druga stranka verjetno sprejela iste sklepe. Tak premislek upošteva vidik preudarne in dobro obveščene tretje stranke, ki pretehta vsa ustrezna dejstva in okoliščine, ki jih računovodski strokovnjak pozna ali bi lahko razumno pričakovali, da jih pozna, ko so sklepi sprejeti. Ni nujno, da je preudarna in dobro obveščena tretja stranka računovodski strokovnjak, vendar pa bi imela primerno znanje in izkušnje za razumevanje in ovrednotenje ustreznosti sklepov računovodskega strokovnjaka na nepristranski način.

Ta test mora PAPP uporabiti vedno, kadar presoja ustreznost svojega ravnanja v skladu s temeljnimi načeli Kodeksa, še posebno z načelom neodvisnosti.

Kodeks PAPP ponuja tudi jasnejše napotke glede njihove obveze po uporabi prvega dela Kodeksa (nanaša se na PAIB), kadar opravlja strokovne naloge v skladu z razmerjem računovodskega strokovnjaka do podjetja kot izvajalec, zaposleni ali lastnik. Primeri, ki zahtevajo uporabo dela Kodeksa, ki se nanaša na PAIB, vključujejo:

• soočanje z navzkrižjem interesov, kadar je odgovoren za izbiranje prodajalca za podjetje, ko bi najožji družinski član računovodskega strokovnjaka lahko imel finančne koristi od pogodbe;
• pripravo in predstavitev računovodskih informacij za naročnika ali podjetje računovodskega strokovnjaka;
• ponudbo spodbude dobavitelja podjetja, kot je na primer redno ponujanje vstopnic za udeležbo na športnih prireditvah;
• soočanje s pritiskom partnerja, zadolženega za posel, da za posel naročnika netočno poroča o plačljivih urah.

Celoten članek je dostopen za naročnike!