»Na ravni institucij EU se nimamo česa bati, saj nismo nič slabši od tujih pravnikov,« pravi naš današnji gost rubrike Pogovor, mag. Mitja Kocmut, odvetnik, z magisterijem z Oxforda, ki je v odmevni zadevi primera Krke s trditvijo, da ni šlo za očitano kršitev konkurenčnega prava, uspel s pritožbo na evropski ravni.
Za današnjo Temo tedna smo izbrali prispevek Špele Koželj z naslovom Davek na plastiko. Svet je poplavljen s čezmernimi količinami odvržene plastike, ki je nekoč veljala za uporaben izum, ki terja minimalne stroške, a pred stotimi leti se žal nismo zavedali, kako gromozanska bo škoda: tako finančna kot tudi okoljska. Od leta 1950 je svet proizvedel več kot 6,3 milijarde ton plastičnih odpadkov, od česar je skoraj polovica produkt le zadnjih petnajstih let. Ali bomo sami spremenili navade ali nas bo do tega pripeljal davek na odpadke?
S pravnega področja izpostavljamo članek z naslovom Dva slovenska Davida proti Goljatu - Krka očitno ve, kaj dela, s finančnega področja pa tokrat predstavljamo prispevek Zaračunavanje blagovne znamke z vidika transfernih cen.
Vabljeni k branju!
TFL Glasnik:
G. Mitja Kocmut, ste odvetnik, z magisterijem z Oxforda, delujete v Ljubljani. Na kaj ste najbolj ponosni?
Mitja Kocmut:
Predvsem na družino, (s soprogo odvetnico Ursulo Kocmut, LL.M. (Hong Kong) vodita odvetniško družbo Kocmut – op. a.). Če gledam karierno, je to izobrazba, če gledam delovne dosežke, pa moja zadnja zadeva pred Komisijo in pred Sodiščem Evropske unije – Splošnim sodiščem.
TFL Glasnik:
To zadnje je bilo povod za najin pogovor, saj gre za precej odmevno in pomembno zadevo, verjamem, da tudi v mednarodnih okvirih. Če zelo laično povzamem, gre za to, da vam je v primeru Krke uspelo s pritožbo na evropski ravni.
Mitja Kocmut:
Konkurenčno pravo je v minulih letih zelo velika tema v EU in ZDA, še zlasti ko gre za obravnavo farmacevtov ter njihovih ravnanj in praks na trgu. Glede slednjih se seveda ve, da gre s finančnega vidika za velike trge. V zadnjih letih se je tako začelo v okviru konkurenčnega prava posebej obširno obravnavati in naslavljati vprašanje kolizije med pravicami intelektualne lastnine, ki so nesporno vredne varstva, na eni strani, in dometom konkurenčnega prava, na drugi strani. Ta kolizija se dogaja in dejstvo je, da pri njenem naslavljanju konkurenčno pravo EU (načeloma) sledi praksi iz ZDA, ki je v tem pogledu rahlo naprej in bolj razvita, a v vsakem primeru med pristopoma teh dveh velikih konkurenčnopravnih jurisdikcij obstojijo določene pomembne razlike. Vsekakor pa se zadnjih približno desetih letih, odkar se to intenzivno dogaja, še ni vzpostavila neka enotna praksa ne v ZDA in ne v EU – zadeva je torej še zelo nova in aktualna tako da vsi čakajo, v katero smer se bo vse skupaj odvijalo.
Bistveno izhodišče omenjenega razvoja je v tem, da se različna upravičenja, ki so značilna za področje intelektualne lastnine, sedaj obravnava tudi v luči konkurenčnega prava, tj. skuša se opredeliti, v kolikšni meri konkurenčno pravo omejuje pravna upravičenja, ki izhajajo iz pravic intelektualne lastnine. Ta novi pristop se je začel v ZDA, zdaj pa je prišel tudi v EU. Na ravni slednje je bila v letih 2008-2009 velika sektorska preiskava farmacevtskega sektorja kot celote, ki se je končala z ugotovitvami Komisije o domnevnih anomalijah oziroma o potencialnih konkurenčnopravnih problemih. V sosledju tega so do sedaj sprožili štiri velike postopke, med temi je bila tudi zadeva Servier.
V zadevi Servier so se tako najprej začeli preiskovalni postopki in sicer pred Evropsko komisijo. S kolegom Tomažem Ilešičem sva v tej fazi zastopala Krko. Komisija je po obsežnem postopku izdala odločbo o kršitvah vsem obravnavanim podjetjem, ki so sodelovala s Servierjem, tudi Krki. Vsem skupaj so naložili skoraj 430 milijonov evrov glob, vsa podjetja pa so se pritožila na Splošno sodišče, tudi Krka, ki sva jo v sodnem postopku zastopala kolega Ilešič in jaz. Zdaj so prispele sodbe v teh zadevah: šest odločb Komisije je sodišče v celoti potrdilo, Servierju so znižali naloženo globo, le pri Krki pa so v celoti pritrdili nam, odločbo Komisije v delu, v katerem se nanaša na Krko, razveljavili in Komisiji naložili povrnitev globe in stroškov postopka.
TFL Glasnik:
To je velik uspeh slovenskega odvetništva.
Mitja Kocmut:
Vsa podjetja v zadevi Servier so za zastopanje najela znane ameriške in britanske odvetniške družbe (oziroma angleške barristerje), mi pa smo ostali s Krko. To se v slovenskem prostoru sicer ne opazi, ne vem kako.
TFL Glasnik:
Včasih ne znamo ceniti sami sebe.
Mitja Kocmut:
Res je. S kolegom sva iz tujine dobila več čestitk, pohval in raznih vprašanj. Spraševali so naju, ali bova kaj napisala na to temo ter predstavila zadevo zainteresirani javnosti. To kaže, da so očitno prepoznali naš uspeh in da imamo očitno tudi slovenski odvetniki kaj za dodati k pereči razpravi, ki poteka na ravni EU.
TFL Glasnik:
Odločitev, o kateri govoriva, še ni pravnomočna. Kaj se bo dogajalo naprej?
Mitja Kocmut:
Dejansko verjamemo v to, kar smo delali, in prepričani smo, da je odločitev sodišča pravilna, saj je sodišče upoštevalo to, kar smo govorili in dokazovali od samega začetka.
TFL Glasnik:
Kaj ste vi trdili drugače kot drugi?
Mitja Kocmut:
Čisto laično povedano, ves čas smo trdili, da je Krka z vidika določb konkurenčnega prava ravnala tako, kot je treba, ter postopala pravilno, v skladu z vsemi normami ter temeljnimi načeli, na katerih sloni konkurenčno pravo, zaradi česar nikoli ne bi smela biti predmet postopka pred Evropsko komisijo. Šlo je za to, da se je Evropska komisija lotila širokega napada na farmacevtsko industrijo in je očitno pomotoma zajela tudi Krko. Mi smo Komisiji tako ves čas govorili, da so se zmotili in da naj pogledajo dejstva zadeve, ki so povsem jasna.
TFL Glasnik:
Ta odločitev je vendarle precedens na evropski ravni?
Mitja Kocmut:
Da. Za konkurenčno pravo na ravni EU je sodba v zadevi Krka vsekakor zelo pomembna, saj je po mojem vedenju to prva sodba med več kot petnajstimi »farmacevtskimi« zadevami (ki sem jih prej omenjal), kjer je sodišče v celoti pritrdilo podjetju – tožniku, ovrglo ugotovitve Komisije in njeno odločbo razveljavilo.
TFL Glasnik:
Že v luči avtoritete institucije je to nekaj, drugo pa je tisto, kar ste omenili uvodoma: kam bo šlo to razmišljanje? Pravo EU gre počasi v smeri ameriškega prava.
Mitja Kocmut:
EU je v teh postopkih v farmacevtskem sektorju zagotovo sprva nekako sledila praksi izoblikovani v ZDA, a sodbe Sodišča Evropske unije vendarle kažejo, da obstajajo določeni pomembni odmiki. Zato vsi, ki se ukvarjamo s temi področji, seveda spremljamo te sodbe, da vidimo, kam sodišča EU usmerjajo nadaljnji razvoj na ravni EU.
TFL Glasnik:
Ne morem mimo vprašanja o Sloveniji v luči vaše širše slike. Kje smo mi glede konkurenčnega prava?
Mitja Kocmut:
Vsekakor je konkurenčnopravnih zadev tudi v Sloveniji vse več – pred sodišči in pred Javno agencijo RS za varstvo konkurence. Dejal bi, da se zavedanje podjetij glede pomena spoštovanja prava varstva konkurence zelo povečuje. Konkurenčno pravo se tako vedno bolj uveljavlja v praksi in podjetja čedalje bolj upoštevajo to, da je treba pretehtati svoja ravnanja tudi iz tega vidika, saj jim sicer pretijo res hude sankcije. V primerjavi z EU pa smo v določeni meri še vedno v zaostanku. Postopki pred našimi sodišči so še vedno razmeroma (pre)dolgi; je pa obenem res, da zahteva ta problematika precej specializirano znanje in velike resurse.
Javna agencija RS za varstvo konkurence bi po mojem mnenju morala imeti več ljudi, v tujini so te agencije kadrovsko močnejše. Hitrejše delo na sodiščih bi na drugi strani vplivalo na večji interes in odzivnost podjetij – bodisi na aktivni strani, ko podjetje samo uveljavlja kršitev konkurenčnega prava, bodisi na pasivni strani, s spreminjanjem ravnanja podjetij v smeri spoštovanja pravnih norm. Zato menim, da je ne glede na korake v pravo smer pri splošnem ozaveščanju trga še kar nekaj prostora.
TFL Glasnik:
In na koncu, kaj je vaše sporočilo Slovencem?
Mitja Kocmut:
Tudi na ravni mednarodnih institucij, tudi na ravni institucij EU se nimamo česa bati, saj nismo nič slabši od tujih pravnikov.
Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com
piše: Špela Koželj, revija Denar, št. 492/2019
Svet je poplavljen s čezmernimi količinami odvržene plastike, ki je enkrat veljala za uporaben izum, ki terja minimalne stroške, a pred stotimi leti se žal nismo zavedali, kako gromozanska bo škoda: tako finančna kot tudi okoljska. Od leta 1950 je svet proizvedel več kot 6,3 milijarde ton plastičnih odpadkov, od česar je skoraj polovica produkt le zadnjih petnajstih let. Če ne bomo kaj hitro ukrepali in sledili navodilom okoljevarstvenih organizacij in direktiv Evropske komisije, bo leta 2050 v oceanih plavalo več plastike kot rib.
S prvim januarjem 2019 je slovenska vlada sprejela direktivo Evropske komisije za zmanjševanje količine desetih najpogosteje najdenih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo na evropskih obalah in v morjih ter za zmanjševanje količine izgubljenega in zavrženega ribolovnega orodja. Ta plastika se ne razgradi, ampak razpada na manjše dele, ki so jih našli tudi v ribah, ki jih zaužije človek.
»Ti proizvodi namreč skupaj predstavljajo 70 odstotkov vseh morskih odpadkov. Nova pravila so sorazmerna in zasnovana tako, da bodo prinesla najboljše rezultate. To pomeni, da bodo v zvezi z različnimi proizvodi uporabljeni različni ukrepi. Kadar so alternativni proizvodi na voljo in cenovno dostopni, se bodo plastični proizvodi za enkratno uporabo na trgu prepovedali.«
(Plastični proizvodi za enkratno uporabo: nova pravila EU za zmanjšanje morskih odpadkov)
Komisija je tudi zagotovila, da bo postavila pomembne temelje tovrstnih ukrepov, ostalo pa bo prepustila državam članicam.
Slovenski trg je potreboval kar nekaj časa, da se je obtok plastičnih vrečk v trgovskih prodajalnih zamenjal s ponudbo papirnatih ali pa v najboljšem primeru zdaj zahteva obvezno uporabo lastne bombažne vrečke. Prav tako verjamem, da se mi bo še kar nekajkrat zgodilo, da bo natakar tudi z drugim naročilom limonade zraven prinesel slamico in jo nato zmedeno in ponižno odmaknil, ko ga ponovno opozorim, da res ni potrebna. Drugi proizvodi, v katerih je plastika kot sestavina prepovedana, so plastične vatirane palčke, plastični pribor, plastični krožniki, mešalne palčke za pijačo in palice za balone. Plastični zamaški za pijačo in drugi vsebniki bodo dovoljeni le, če bodo primarno pritrjeni nanje. Vsekakor iz nabora pripomočkov in orodij direktiva ne bo črtala življenjsko pomembnih izdelkov, temveč bo le izobrazila ljudi, da je možno najti mnoga okolju prijaznejša nadomestila.
»Pri proizvodih, za katere očitne alternative ne obstajajo, pa se pravila osredotočajo na omejitev njihove uporabe, in sicer prek nacionalnega zmanjšanja porabe kot tudi prek zahtev za zasnovo in označevanje ter obveznosti v zvezi z ravnanjem z odpadki in njihovim odstranjevanjem, ki veljajo za proizvajalce. Evropa bo z vsemi temi novimi pravili postala vodilna v boju proti problemu, ki ima svetovne razsežnosti.«
(Plastični proizvodi za enkratno uporabo: nova pravila EU za zmanjšanje morskih odpadkov)
Vsekakor lahko pričakujemo sankcije v primeru nespoštovanja teh pravil, ki bodo usmerjena predvsem na pravne osebe, ki bodo pri svojem poslovanju morebitno ustvarjala preveč plastičnih odpadkov. Pojavila se bo velika obveznost za proizvajalce, saj bodo primorani prispevati h kritju stroškov ravnanja z odpadki in sodelovati pri ukrepih ozaveščanja v zvezi s posodami za živila, zavitki in ovoji, vsebniki za pijačo in lončki, tobačnimi izdelki s filtri, vlažilniki robčki, baloni in lahkimi plastičnimi vrečkami. Hkrati bodo podjetja izzvana razvijati okolju prijaznejše alternative, kar jim bo omogočilo večjo konkurenčnost. Industrija trajnostnega razvoja postaja vedno večja priložnost tako za tuja kot tudi za domača podjetja, katerim rešitve iz uporabe naravnih virov lahko zgotovijo prednost pred vodilnimi svetovnimi tekmeci.
Z vzpostavitvijo sistemov za ponovno uporabo (kot so sheme kavcij) si bodo lahko zagotovila zanesljivo oskrbo z visokokakovostnim materialom. Postavili se bodo torej cilji glede zbiranja: državam članicam bo do leta 2025 naložena obveznost, naj zberejo 90 odstotkov plastenk za pijačo – na primer z že omenjenimi shemami kavcij.
Vsekakor se v tej fazi premikov k bolj zeleni prihodnosti poraja še mnogo vprašanj in mnogo ostaja še nedorečenega. Spremeniti bo treba način življenja, zato proces zagotovo ne bo lahek. Fizične in pravne osebe bo treba spodbujati s sistemom nagrajevanja oziroma kaznovanja, pri čemer seveda v poštev pride tudi obdavčitev, če se ne bodo spoštovala določila ali pa se bodo prekoračila.
To so v Veliki Britaniji načrtovali že skoraj pred desetletjem, pri čemer so želeli izračunati količino pridelanih odpadkov na gospodinjstvo in jih na koncu določenega obdobja temu primerno tudi nagraditi oziroma kaznovati. Družine naj bi pridobivale pozitivne točke, če bi njihova količina odpadkov v določenem obdobju nanesla pod predpisano mejo in sledila bi nagrada. Če bi bila količina prekoračena, bi takšna gospodinjstva dodatno obdavčili.
Gospodinjstvom bi se tako zaračunalo do 120 funtov na leto za odstranitev odpadkov, kar pomeni, da bi povprečna družina na koncu meseca odštela približno 10 funtov na mesec za odvoz odpadkov. Odpadkov, ki se odlagajo za reciklažo, ne bi bilo treba plačati.
Združeno kraljestvo danes načrtuje davek na uvoz in proizvodnjo plastične embalaže, ki je ni mogoče reciklirati, kot odgovor na vse večjo zaskrbljenost zaradi odpadnih materialov, ki onesnažujejo okolje. Podjetja za prehrano in pijačo bodo od predvidoma leta 2022 dalje obdavčena na plastično embalažo, ki ne vsebuje vsaj 30 odstotkov reciklirane vsebine, s čimer se bo zmanjšala odvisnost od »deviške plastike«, ki jo je težko ali nemogoče reciklirati, kot so plastične slamice.
Mar lahko podobne ukrepe pričakujemo tudi v Sloveniji v bližnji prihodnosti? Je to nujno potreben ukrep za okoljsko osveščeno skupnost ali le še en način, da vlada pobere naš denar?
Preventivna uvedba davka na odpadke je poteza, ki bi skoraj vsako slovensko gospodinjstvo prisilo k premisleku o odpadkih, ki jih ustvarja. Morda lahko celo predrugači svoj primarni namen in spodbudi nove trende, kot so način življenja brez odpadkov (»zero waste lifestyle«), spodbuda za »second-hand« trgovine na malo in veliko ter vzpostavitev supermarketov brez embalaže.
Morda bodo prav ti novi trendi, ki so v Združenem kraljestvu in v razvitejših skandinavskih državah prisotni že kar nekaj časa, predrugačili naša življenja in nas popeljali dvesto let nazaj, ko so ljudje kupovali živila na veliko (zaboj riža, moke, fižola in drugih stročnic, itd.) ter jih skladiščili doma; dandanes pa hiter način življenja teži k temu, da je že vsaka stogramska solata zapakirana v svoj plastični ovoj.
Ali bomo sami spremenili navade ali pa nas bo do tega pripeljal davek na odpadke?
Literatura in viri:
piše: Boštjan Koritnik, univ. dipl. prav., tajnik in asistent na Pravni fakulteti UL, urednik revij Pravnik, Javna uprava in TFL Glasnik
Evropska komisija se je pred natanko 11 leti lotila velike sektorske analize farmacevtskega trga, v preteklih letih pa je večkrat preiskovala poizkuse farmacevtov - originatorjev zadržati ali ovirati vstop generičnih zdravil, ki bi seveda (lahko) konkurirala zdravilom farmacevtov - originatorjev, ki so že na trgu. Razlog za takšno pozornost prav tej veji industrije je v svojem končnem poročilu o preiskavi podala Evropska komisija sama.
Izpostavila je namreč:
1. da je farmacevtski sektor ključnega pomena za zdravje evropskih državljanov,
2. da je inovativnost bistvenega pomena za farmacevtski sektor in
3. da so pravice intelektualne lastnine bistvene pri spodbujanju inovativnosti.
Zelo poenostavljeno povedano, pravice intelektualne lastnine so »bistvenega pomena« za naše zdravje.
Ker zahteva razvoj novih zdravil veliko finančnih virov in je hkrati nepredvidljiv ter s tem tvegan (tj. z možnostjo, da se vloženi resursi ne bodo odrazili v novem zdravilu), je torej logično, da se proizvajalcu novega zdravila »v zameno« podelijo določene izključne pravice (tj. pravice iz patenta), ki mu za omejeno obdobje omogočajo zaščito njegove inovacije in uživanje sadov njegovega dela. A te izključne oziroma monopolne pravice vendarle niso neomejene, saj v določenih ozirih lahko trčijo ob interese konkurenčnopravne zakonodaje.
Tako kot druge podobne institucije se je tudi Evropska komisija soočila z vprašanjem pravilne definicije razmerja med pravicami intelektualne lastnine, ki varujejo inovativnost, ter interesi konkurenčnega prava, ki varuje učinkovito delovanje konkurence na trgu. S tem povodom je nato v okviru več zadev obravnavala različne prakse na farmacevtskem trgu. Pristop in rešitve Komisije so vzbudile obsežno polemiko, ki glede na širši pomen zadeve in samo velikost farmacevtskega trga sploh ne preseneča.
Prvi odločilni rez v celotni pereči debati pa je nato naredilo Sodišče Evropske unije – Splošno sodišče, ki je v nizu sodb obravnavalo stališča Komisije in vpletenih farmacevtov ter natančneje naslovilo dihotomijo med monopolnimi pravicami intelektualne lastnine in interesi konkurenčnopravne politike.
V zadnjem času so se tako na Splošnem sodišču zaključili štirje postopki:
Zadnja od štirih zadev, ki je za nas in sicer očitno najpomembnejša, pa je zadeva Servier in drugi, saj je bila neposredno vpletena tudi družba Krka. Od začetka postopka julija leta 2009 do odločbe Komisije je minilo natanko pet let, nato pa je sledila tožba pred Splošnim sodiščem septembra leta 2014 in razsodba decembra leta 2018. Komisija je namreč ugotovila kršitev konkurenčnega prava in naložila plačilo glob v skupni višini več kot 427 milijonov evrov več podjetjem (Servier, Teva, Niche, Matrix, Lupin, Krka …). Zanimivo je, da je v petih zadevah Splošno sodišče v celoti potrdilo odločitvi Komisije, v eni zadevi (Servier) je globo znižalo iz več kot 330 milijonov evrov na več kot 228 milijonov evrov, le v primeru Krke pa je tožbi v celoti ugodilo in odločbo Komisije razveljavilo.
piše: mag. Mitja Černe, vir: revija SIR*IUS, št. 1/2019
Področje transfernih cen je eno kompleksnejših davčnih področij. Ko v okviru transfernih cen zaidemo na področje neopredmetenih sredstev, pa se kompleksnost vsebine še poveča. Čeprav gre za dokaj jasne pozicije in enostavna vprašanja z ekonomskega gledišča, ki na koncu tudi nimajo pretirano kompleksnih odgovorov, se zdi, da so v davčnem smislu transferne cene s področja blagovnih znamk neskončno zapletene.
Svetovno gospodarstvo je izrazito globalno, velika mednarodna podjetja pa danes predstavljajo pomemben delež svetovnega gospodarstva. Transakcije znotraj teh velikih podjetij postajajo vedno pomembnejše, pa tudi vedno kompleksnejše. Po ocenah OECD-ja se približno 60 odstotkov svetovne trgovine opravi znotraj mednarodnih podjetij. V želji po maksimizaciji dobička, predvsem pa v želji po povečevanju globalnega tržnega deleža, multinacionalno organizirane skupine neprestano širijo mrežo svojih članov na lokalni ravni. Ker države davčne predpise s področja obdavčitve dohodkov pravnih oseb urejajo različno, predvsem pa dohodke pravnih oseb obdavčujejo po različnih davčnih stopnjah, mednarodne skupine te razlike v predpisih pogosto izkoristijo tudi za pridobivanje davčnih koristi.
Navedeno odpira vrsto davčnih problemov. Poslovanje vsakega člana mednarodne skupine mora najprej ustrezati pravilom in zakonom države, v kateri se ta član nahaja. V tem okviru se kot izjemno pomembna kaže davčna zakonodaja s področja transfernih cen. Poslovanje takega člana se na lokalni ravni sicer (pogosto) izvaja samostojno, a s pomembno vlogo enega ali več članov skupine, ki so locirani v drugi davčni jurisdikciji. Ta vloga se kaže predvsem v zagotavljanju nekaterih funkcij, ki so lahko ključne z vidika ustvarjanja dodane vrednosti skupine.
Opisani sistem organiziranja neizogibno vodi v položaj, ko mora vsak posamezni član skupine poleg lokalnih pravil poslovanja poznati tudi pravila in postopke čezmejnih transakcij, pri katerih je udeležen. Pri tem igrajo pomembno vlogo davčni predpisi za področje transfernih cen.
Delovanje mednarodno usmerjene skupine tako nujno naleti na problematiko mednarodne obdavčitve opravljenih poslov. Davčni sistemi posameznih držav so med seboj različni, pravila, ki veljajo v državi A, pa so le redko enaka tistim, ki jih predpisuje država B. Na področju obdavčitve donosov/dobičkov velja izrazita neusklajenost med posameznimi državami. Tako na ravni EU-ja ni pravnega akta, ki bi omogočil enotno obdavčitev ustvarjenih donosov. Direktive Sveta EU s področja obdavčitve, ki jo v svoje predpise vključujejo države članice, pa se v okviru neposrednih davkov nanašajo zgolj na posamezne tipe transakcij, ne pa na ustvarjene donose v splošnem. Zatečeno stanje v praksi povzroča vrsto problemov in dilem, v prakso zavezancev pa vnaša negotovost in tveganje po dodatni odmeri davka na ustvarjeni donos.
Spoznanje, da čezmejne transakcije med povezanimi osebami predstavljajo pomemben del svetovne trgovine, in ob zavedanju, da MNE (angl. Multinational enterprise – mednarodno podjetje) vztrajno iščejo nove poti in načine, ki jim omogočijo doseganje primarnega cilja, ki je maksimiranje dobička, je spodbudilo nova razmišljanja o ureditvi področja transfernih cen. V ta namen je OECD začel izvajati projekt BEPS, v okviru katerega je prepoznanih 15 kritičnih področij in vsebin, znotraj katerih je treba določiti nove mere in ukrepe za zaščito davčnih osnov, vključno z roki za njihovo implementacijo.
Kot nujne so prepoznane tudi spremembe na področju neopredmetenih sredstev (NS), torej tudi blagovnih znamk. V tem kontekstu zlasti koraki 8–10 s področja transfernih cen (s poudarkom na dobavni verigi in z ekonomskim ozadjem), korak 2 s področja hibridnih instrumentov, korak 5 s področja škodljivih praks in korak 6 s področja mednarodnih sporazumov in davka po odbitku.
Skupno vsem omenjenim točkam je, da na področju neopredmetenih sredstev (odslej NS) prihaja do pomembnih novosti, strukturam, kot so "double irish", nizozemski sendvič in podobno, pa so šteti dnevi. A na obzorju se že pojavljajo nove strukture, ki bodo morda kos tudi ukrepom, ki jih OECD predvideva v okviru projekta BEPS.
Pravila s področja transfernih cen so kompleksna in različna po državah. Mednarodne skupine imajo zato izziv vzpostaviti politiko transfernih cen, ki jo bo možno utemeljiti in kot ustrezno dokazati na obeh straneh opravljene transakcije, istočasno pa mora ta slediti maksimiranju interesa mednarodne skupine.
Študije kažejo, da so pravilno zasnovane politike transfernih cen lahko učinkovit mehanizem za pošteno razporeditev dobičkov med posamezne člane skupine. Površno administriranje in nedoslednost pri izvajanju cenovne politike pa lahko vodi v dolge postopke davčnega nadzora, ki se pogosto končajo z dodatnimi odmerami, kar dalje vodi v drage postopke pravdanja, končni rezultat pa je pogosto dvojna obdavčitev na ravni skupine. Do nje celo ne bi smelo priti niti v mednarodni transakciji, a številne administrativne ovire v praksi zavezancev odprave prekomerne obdavčitve ne zagotovijo. Pojasnilo nadzornega organa, da za odpravo prekomerne obdavčitve v zgoraj opisanih primerih ni zakonske podlage, po moji oceni kaže pomanjkanje volje, da se ta prekomernost odpravi, morda pa celo pomanjkanje razumevanja problematike.
Tudi v okviru neopredmetenih sredstev ni nič drugače. Pogosta značilnost delovanja mednarodno organizirane skupine je, da ta proizvodnjo svojih izdelkov izvaja dokaj centralizirano, le v nekaj proizvodnih obratih. Pogosto mednarodna skupina proizvodnjo organizira tako, da posamezno regijo, morda tudi kontinent, oskrbuje iz enega proizvodnega obrata. Spet druge skupine iščejo na nekaterih geografskih območjih priložnosti za prihranek pri stroških in zato preselijo proizvodnjo. Morda je v takih primerih treba razmisliti, ali znanje s področja proizvodnje pomeni neopredmeteno sredstvo, ki ga en član skupine zagotavlja drugemu (in bi posledično zanj moral prejeti ustrezno nadomestilo). In ali je član skupine, ki je proizvajalec v regiji, v kateri je prepoznavnost blagovne znamke, pod katero prodaja izdelke, velika, morda dolžan drugemu članu skupine, ki to blagovno znamko upravlja in jo razvija, plačati ustrezno nadomestilo zanjo?
Za odgovore na zadnje vprašanje se je treba opreti na Smernice OECD-ja za področje transfernih cen. Gre za enega temeljnih strokovnih virov s tega področja. Prvič so bile objavljene na podlagi predhodne odobritve Sveta v letu 1995. Kasneje so bile smernicam v obdobju 1996–1999 dodane vsebine s področja čezmejnih storitev, neopredmetenih sredstev, stroškovnih dogovorov, predhodnih cenovnih sporazumov. V zadnjem času Smernice redno dobivajo nove vsebine in poglavja.
Smernice OECD-ja za področje transfernih cen problematiki neopredmetenih sredstev celo namenjajo posebno poglavje (VI. poglavje). Namen poglavja je predstaviti napotke, ki so posebej prilagojeni prenosom neopredmetenih sredstev znotraj skupine. Besedilo 6.6. točke podrobneje opredeljuje pojem "intangibles" kot nekaj, kar ni sredstvo v fizični obliki (opredmeteno), niti ni finančno sredstvo, možno ga je posredovati ali nadzirati in upravljati za namene ekonomske aktivnosti, njegov prenos ali izkoriščanje bi bilo med nepovezanimi osebami v primerljivih okoliščinah plačljivo. Pri tem je treba pravni ali računovodski vidik pustiti ob strani, saj za transferne cene nista ključna. Bistvena je presoja, kako bi v podobnih okoliščinah ravnale nepovezane osebe.
Blagovnim znamkam (in zaščitenim imenom) je namenjen A 4.3. oddelek VI. poglavja Smernic OECD-ja, kjer so bralcu sistematično in pregledno podani opredelitev blagovnih znamk in posebnosti v okviru transfernih cen. Poudariti velja, da blagovna znamka (angl. "brand") običajno ne pomeni zgolj nekega imena (ki je zaščiteno ali pa celo ne), ampak gre za skupek elementov s poudarkom na socialni in komercialni noti. Zato vrednost blagovne znamke ni nujno sestavljena le iz enega neopredmetenega sredstva, ampak gre pogosto za skupek več neopredmetenih sredstev.
Cilj podrobnejše analize prispevka in predstavitev ključnih dejstev je zaračunavanje neopredmetenih sredstev znotraj skupine s poudarkom na blagovnih znamkah in iskanje odgovorov na vprašanja, ki so izpostavljena zgoraj –kdaj je (z vidika transfernih cen) treba posebej paziti na vidik neopredmetenih sredstev. Pod neopredmetenimi sredstvi so za potrebe te analize mišljene zlasti, ne pa izključno: blagovne znamke in zaščitena imena, patenti, know-how (torej vedenje, kako nekaj storiti ali izvajati prav), pa tudi negativni know-how (vedenje, kako nečesa ne izvajati). Poleg navedenih obstaja še precej drugih oblik neopredmetenih sredstev, ki jih članek ne obravnava.
Prisotnost (ali odsotnost) neopredmetenih sredstev nedvomno vpliva na davčno osnovo vključenih subjektov. Pogosto gre namreč ravno v okviru te vrste sredstev za tiste ključne generatorje vrednosti (angl. profit drivers), ki pomembno vplivajo na ustvarjeni dobiček (in posledično davčno osnovo). Nekatere študije kažejo, da več kot tretjina cene v zrelih panogah, dosežene na trgu (npr. hrane), odpade na vrednost neopredmetenega sredstva (npr. blagovne znamke), delež skupnega doseženega dobička, ki odpade nanj, pa še precej več. To ob dejstvu, da so neopredmetena sredstva eden najbolj mobilnih "profit driverjev" v skupini, kar kliče po skrbni določitvi in analizi transfernih cen.
V okviru davčne presoje blagovnih znamk pogosto prihaja tudi to zmot. Vrednost blagovne znamka izhaja iz trga, pri tem pa je ključno razlikovanje med učinkom blagovne znamke in učnikom tržnih razmer. Z drugimi besedami: da se isti izdelek na nekem trgu lahko prodaja dražje kot na drugem, ni nujno razlog v blagovni znamki. Lahko gre za tržne razmere. Bistveno pa je, da je prve možno posedovati in jih upravljati, drugih pa ne. Zato je treba zadnje v presoji transfernih cen prepoznati. Čeprav jih je treba v presoji transfernih cen vsekakor ustrezno vključiti v analizo primerljivosti, tržne razmere ne predstavljajo neopredmetenih sredstev.
Naslednja pogosta zmota v praksi zavezancev je, da je nadomestilo za prenos ali uporabo blagovne znamke treba usmeriti tja, kjer je pravno lastništvo blagovne znamke. Tak pristop je napačen. Skladno z napotilom OECD-ja, zapisanem v okviru 6.32. točke, je treba presojo o tem, kdo je upravičen do nadomestila, opreti na ekonomsko vsebino opravljenega posla in ne na pravni položaj lastništva blagovne znamke. Tako npr. v situaciji, ko pravni (registracijski) lastnik blagovne znamke v njen razvoj ne vlaga pomembnih sredstev, funkcij in ne prevzema ključnih tveganj, ker to zanj izvajajo drugi člani skupine, na podlagi pravnega lastništva nad njo lahko prejme zgolj simbolično nadomestilo. Gre za t. i. pravilo "developer-assister rule", po katerem morajo biti ostali člani skupine, ki niso pravni lastniki blagovne znamke, so pa prispevali k ustvarjanju njene vrednosti, ustrezno nagrajeni. Položaj ZDA kot vodilne na področju transfernih cen urejajo v okviru posebnega zakonskega določila, problematiko pa podrobneje opisujejo tudi Smernice OECD-ja v okviru 6.76.–6.78. točke.
Blagovnih znamk tudi ne gre enačiti z imeni skupine. Tako npr. dovoljenje, da član skupine nosi ime te skupine, ne predstavlja položaja, ko bi moral tak član plačati nadomestilo za pravico do uporabe tega imena. Seveda pa se položaj lahko pomembno spremeni, če uporaba tega imena posameznim članom prinaša finančno korist.
Problematika davčne presoje blagovnih znamk je še kako aktualna tudi v Sloveniji. Pri nas se v vsakodnevni praksi namreč pojavljajo tako subjekti, ki neopredmetena sredstva prejemajo in za njihovo uporabo "plačujejo", kot tisti, ki neopredmetena sredstva posedujejo (predvsem gre za ekonomsko posest in obvladovanje) in omogočajo ostalim članom skupine dostop do njih.
Namen uvedbe instituta transfernih cen je zagotoviti, da je za davčne namene dosežena raven cen med povezanimi osebami taka, kot bi se v primerljivih okoliščinah dosegla pri poslovanju med nepovezanimi osebami. Želi se torej doseči zagotovitev neodvisnega tržnega načela (angl. arm's length principle). To načelo izhaja iz predpostavke, da neodvisne osebe vedno ravnajo na način, da bi maksimirale svoj dobiček oz. vsaj imele čim manjšo izgubo, kar na kratek rok morda celo ne drži vedno. Pri davčni presoji blagovnih znamk je navedeno izhodišče ključno.
Določanje primerljivih tržnih cen ni eksaktna znanost. Zlasti pa to velja za področje neopredmetenih sredstev. Za razliko od transakcij, v katerih neopredmetena sredstva ne igrajo ključne vloge (kot na primer pri t. i. low value added services), je pri tovrstnih transakcijah praktično nemogoče s tehniko seštevanja in odštevanja, deljenja in množenja priti do rezultata. Metode za določanje transfernih cen so različne, pri čemer je možna tudi kombinacija med njimi. Metode lahko razdelimo v dve skupini, vse navedene je teoretično možno uporabiti tudi v okviru neopredmetenih sredstev:
V okviru neopredmetenih sredstev je v praksi zavezancev mogoče najti še eno metodo, ki je običajno zakonodaja niti ne predpisuje. Gre za t. i. metodo "rule of a thumb".
Vrednost neopredmetenih sredstev namreč ni vedno jasno določljiva, neizpodbitna in ena sama. Morda sicer to še najmanj velja za blagovne znamke, a izkušnje kažejo, da je tudi tem pogosto težko izmeriti vrednost, posledično pa težko določiti pošteno ceno nekega nadomestila. Vrednost katerekoli gospodarske kategorije, za katero obstaja trg, lahko jasno in nedvoumno določi le trg, računovodska (pa tudi davčna) praksa pa lahko slednjemu le sledi oziroma se podatkom in impulzom s trga bolj ali manj uspešno prilagaja. V tem kontekstu se pojavi dilema po vrednotenju preko "ex post" oz. "ex ante" pristopa in kaj storiti v primeru, ko dejansko doseženi učniki odstopajo od tistih, ki jih je predvidel "ex ante".
V neusmerjenem poslu je pravzaprav malo verjetno, da bi pogodbeni strani ceno določili na podlagi take tehnike, saj je z vidika naročnika negotovost lahko prevelika. V takem poslu bi izvajalec in naročnik verjetno izhajala celo iz nekih standardnih, vnaprej dogovorjenih izhodišč. Ceno bi torej izračunala na podlagi predvidevanj, kjer bi jih morda celo soglasno sprejela kot standardne.
Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Spremljajte tudi aktualna izobraževanja z različnih področij (Davki, Delovna razmerja, Finance / računovodstvo, Gradnja / urejanje prostora, Poslovanje, Pravo in drugih).
Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.