TFL Glasnik:
Dr. Yuri Sidorovich, ljubezen vas je iz Belorusije pripeljala v Slovenijo in že več kot 20 let delujete v družbi Deloitte, ste predsednik uprave in vodja forenzike za jadransko regijo. Ključno za najin pogovor je vaše ukvarjanje z gospodarskimi prevarami. Vprašala bi vas, na kaj ste v vaši dosedanji karieri najbolj ponosni?

Yuri Sidorovich:
Bilo je ogromno zanimivih projektov in izzivov, težko bi izbral enega ali dva, a naj povem, da sem v dveh državah odprl Deloittovo pisarno – v Belorusiji in Gruziji, kar je precej unikatno. Zdaj smo v Sloveniji oziroma v jadranski regiji postali največja revizijsko-svetovalna hiša. Skoraj vsak projekt je izziv in ko pogledaš nazaj, imaš lep občutek. Ko vidiš zadovoljno stranko in lepe rezultate, ki jih je stranka dosegla s tvojo pomočjo, greš s ponosom naprej.

TFL Glasnik:
Skromni ste, a vaši dosežki so veliki, o njih se piše, govori, ob tem moram spomniti, da ste reden gost na naši konferenci Poslovna forenzika. Na zadnji ste izpostavili kar hude številke: v Sloveniji izgubimo 140 milijonov evrov, kar je 6 odstotkov davkoplačevalskega denarja, na račun korupcije, dodatnih 95 milijonov evrov ob izvajanju investicij na državni ravni. Kako ploh lahko preprečimo podkupnine? Vemo, da se pojavljajo.

Yuri Sidorovich:
Kratko predavanje na to temo bi moralo trajati dve do tri ure in bi le približno odgovoril na vaše vprašanje. Obstajata dva koncepta, preprečevanje prevar in odvračanje od prevar oz. fraud deterrence. Kako vzgajaš otroka? Lahko mu razlagaš, da lagati in krasti ni lepo, in to je en del zgodbe: vzgoja na ravni šole, na ravni univerze, tudi parlamenta, na ravni vse države. Tako kot razlagamo otroku, moramo razlagati tudi poslancu, županu, direktorju, ministru. Včasih smo presenečeni, ko ugotovimo, da ima otrok bistveno več posluha in je bolj dovzeten za to kot kakšen politik visokega ranga.

Če boste otroku samo razlagali, da ne sme delati lumparij, ne boste prišli daleč. Otrok mora vedeti, da če naredi lumparijo, bo temu sledila kazen (čeprav je danes uveljavljena drugačna vzgojna teorija). Lahko govorimo o strahu, kar je drugo poimenovanje za odvračanje od korupcije in prevar. Danes nam pravijo, da lahko otroka dobro vzgojimo brez strahu, nisem pa še slišal za novo teorijo, da lahko korupcijo preprečimo brez strahu, da bo to odkrito in kaznovano. Morda bomo kdaj prišli do take nove teorije. Do takrat ostajata v teoriji preprečevanja prevar percepcija odkritja, da katera koli stvar prej ali slej postane javna, in percepcija kaznovanja: krademo, krademo, a v nekem trenutku jih dobimo po prstih. Žal imamo veliko dela na obeh teh področjih: moralnem in vzgojnem ter na področju odkrivanja in kaznovanja.

TFL Glasnik:
Kje smo v Sloveniji na tem prvem področju, moralnem?

Yuri Sidorovich:
Če se vrnem k vprašanju o tem, na kaj sem ponosen. Ponosen sem na to, da smo v Slovenijo pripeljali novo iniciativo, ki se ji reče Mednarodni teden ozaveščanja o prevarah. Lani je to potekalo v nekoliko omejenem obsegu, letos smo podpisali skupno izjavo s celim nizom institucij, v tem mesecu pa bomo organizirali novo serijo dogodkov. Naša ekipa izvaja projekt sočasno v Sloveniji, na Hrvaškem in v Bosni. Iniciativa poteke pod častnim pokroviteljstvom predsednikov vseh treh držav.

O tem se mora govoriti. Mediji že še kaj pišejo, v nadzornih svetih, upravah in podobnem pa se o tem nočejo pogovarjati. Politiki se o tem ne upajo pogovarjati, ko županom omenite besedo preprečevanje prevar, pa se začnejo tresti. A vendarle, če želiš živeti bolj zdravo, moraš spregovorit o boleznih, o težavah. Zato upam, da bo naša iniciativa zaživela. Če nam bo to uspelo, bom dal to na seznam stvari, na katere sem ponosen.

Program letošnjega dogodka bo bogat. Ob tem si prizadevamo angažirati univerze, za študente smo recimo razpisali natečaj za najboljši Instagram profil na temo prevar, prihodnje leto načrtujemo vključiti še šole, saj upamo, da je človeka lažje izobraževati kot kaznovati.

TFL Glasnik:
Ali ste pobudnik vi osebno ali Deloitte?

Yuri Sidorovich:
Gre za 20 let staro iniciativo združenja preizkušenih preiskovalcev prevar ACFE, ki je največja mednarodna organizacija na tem področju, mi pa smo ta projekt pripeljali v Slovenijo.

TFL Glasnik:
Na seznamu vidim tudi predsednika računskega sodišča, kaj pa predsednik vlade?

Yuri Sidorovich:
Predsednik Borut Pahor je formalni pokrovitelj, vlada nas načeloma podpira, vendar so njeni člani vedno zelo zasedeni, morda se bo dogodku pridružil kateri izmed ministrov. Ko bodo čez leto ali dve videli, da je stvar zaživela, bodo skočili na ta vlak. Upam, da bo projekt dolgotrajen ter da bo živel in obstajal, tudi ko nas ne bo več.

TFL Glasnik:
Kaj pa vidik kaznovanja pri preprečevanju prevar? Kje smo v Sloveniji? Kaj je po vašem glavna težava - zakonodaja, izvedba, predolgi postopki, tožilstvo?

Yuri Sidorovich:

Sami ste odgovorili na to vprašanje, zato ne bom odkrival tople vode. Da, postopki so absolutno predolgi, prezapleteni, zelo pogosto absurdni. Razumem, da je koncept pravne države pač takšen, kot je, toda če je vsem očitno, da je človek nekaj storil, moramo tudi v okvirih pravne države priti do resnice, do ustreznega zaključka zgodbe. Absolutno spoštujem koncept pravne države, žal pa ta marsikdaj onemogoča delo organov pregona in celotnega sistema za odvračanje od prevar.

Včasih sem vabljen na sodišče na kakšno zaslišanje zaradi kakšne preiskave, ki smo jo opravili, in se ne spomnim primera, da bi bil priča v zgodbi, ki ni stara vsaj deset let. Zdaj imam tudi vabilo na sodišče za več kot deset let staro zgodbo. Najprej je težava v tem, da se primera ne spomnim, in me potem na sodišču gledajo, kot da nekaj skrivam. Kakšen je smisel kaznovanja po desetih letih?! Upam vsaj, da je človek še živ, denarja, ki naj bi ga ukradel, pa že zdavnaj ni več.

TFL Glasnik:
Nekaj bi se pri tem vendarle dalo narediti? Recimo, ali potrebujemo predkazenski postopek?

Yuri Sidorovich:
Nisem pravnik, a vem, da so ljudje spisali veliko doktoratov, kako posodobiti naš davčni ali pravosodni sistem. Ne bom odkril čudežev, vem le, da v marsikateri državi v tujini, ko mi napišemo poročilo z zadostnimi dokazi, pride policija in človeka odpelje z delovnega mesta. Pri nas pa pridem na sodišče deset let po začetku zgodbe … To ni zaradi naše nesposobnosti, verjetno marsikomu in ne samo nekemu izoliranemu posamezniku to zelo ustreza.

Postal sem že toliko Slovenec, da tujcem, svojim strankam, svetujem, naj ne izgubljajo časa in denarja s pregonom našega kriminala, naj se raje osredotočijo na svoj posel v prihodnosti. Mene pa ti tujci učijo: Yuri, nam je vseeno, koliko bo to stalo in koliko bo trajalo, mi hočemo pokazati, da se pri nas ne krade. Že nekajkrat sem doživel takšne lekcije.

Glejte, ko pri nas odkriješ, da človek krade, ga ne moreš odpustiti. Če se vam uspe sporazumno raziti, ste zmagali in boste strašno srečni. Takšna je velika večina primerov. Takšni lopovi gredo pogosto v drugo podjetje za še večjo plačo in družbo zastrupljamo s takšnimi stvarmi – rakavih celic niti ne poskusimo ozdraviti, mirno potujejo po narodovem telesu.

Vzemiva področje pranja denarja. Slovenija je ocenjena kot država z relativno nizkim tveganjem na tem področju, sočasno mednarodni organi ugotavljajo, da Slovenija zaostaja na področju kaznovanja kršitev. Ne moremo reči, da smo pač nedolžni in da ni kaj kaznovati, ko evropski parlament razpravlja o pranju denarja v Sloveniji. Samo vprašanje časa je, kdaj bo ta goba spet zrasla.

TFL Glasnik:
Kaj pa vloga revizorskih hiš?

Yuri Sidorovich:
Prihajam iz Big Four in vse, kar rečem, se bo razlagalo, da jih ščitim. Obstaja pa ogromen razkorak med tem, kaj je revizija računovodskih izkazov in kaj javnost od nje pričakuje. Odkriti prevare pri revidiranju računovodskih izkazov je skoraj nemogoče. Po svetovni statistiki se jih samo tri ali štiri odstotke odkrije pri reviziji. To ni zato, ker bi bili revizorji površni. Revizorji delajo nekaj drugega, to je drugo področje. Daleč najboljši inštrument za odkrivanje prevar so žvižgači. Evropa je celo sprejela direktivo o zaščiti žvižgačev, Hrvaška je tudi sprejela zakon, a še ni začel veljati in ga že spreminjajo.

Ne vem, kako daleč je prišla priprava zakona v Sloveniji, a jaz ga še nisem videl, niti nisem slišal o njem. Imam občutek, da nas bo Evropa začela kaznovati za zamudo, tako kot na kakšnem drugem področju.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar št. 500/2019

Preprodajalci vstopijo v sistem DDV, ko s prejetimi plačili presežejo 50.000 EUR in ne na podlagi seštevka razlike v ceni.

Trgovci z motornimi vozili oziroma preprodajalci, ki uporabljajo pri prodaji posebno ureditev obdavčitve z DDV, obračunavajo DDV od razlike v ceni, oziroma ker ta vključuje DDV, se DDV obračuna po preračunani stopnji. Preprodajalci začetniki oziroma mali davčni zavezanci, ki so na začetku svoje poslovne poti in so pričeli z dejavnostjo prodaje motornih vozil, morajo biti pozorni na trenutek, ko se bodo morali identificirati za namene DDV. Pri vozilih večje vrednosti se lahko dokaj hitro doseže oziroma preseže prag za vključitev v sistem DDV. Pri tem se pa lahko nekaterim davčnim zavezancem postavlja vprašanje, kateri promet se upošteva za vključitev v sistem DDV, ali celoten promet ali le dosežena razlika v ceni.

Davčna osnova pri prodaji rabljenih vozil

Najprej poglejmo, kdo so preprodajalci. V ZDDV-1 je preprodajalec oziroma »obdavčljivi preprodajalec« definiran kot davčni zavezanec, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti in z namenom nadaljnje prodaje kupuje ali uvaža rabljeno blago, umetniške predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe, v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.¹ Preprodajalci lahko pri trgovanju z rabljenimi vozili uporabljajo dve ureditvi oziroma shemi obdavčitve z DDV, splošno² in posebno³ ureditev.

Ko preprodajalec nabavi vozilo od drugega preprodajalca in ta obračuna DDV od davčne osnove, ki jo prikaže na računu, prav tako prikaže tudi znesek DDV, govorimo o splošni shemi. V bistvu gre za običajen račun, na katerem so prikazani zneski davčne osnove, DDV in skupni znesek. Primer nabave rabljenega vozila po splošni shemi je lahko tudi, če je vozilo nabavljeno od npr. družbe, ki se ukvarja z rent-a-carjem in je pri nabavi vozila uveljavljala pravico do odbitka vstopnega DDV, ker je vozilo nabavila za namene dajanja v najem. Če preprodajalec nabavlja vozila po splošni shemi, tudi pri nadaljnji prodaji istega rabljenega vozila uporabi enako shemo obdavčitve, to je splošno shemo. Velja namreč pravilo, da nakup po splošni shemi narekuje prodajo po splošni shemi, nakup po posebni shemi pa narekuje prodajo po posebni shemi.

Pri prodaji rabljenih vozil pa preprodajalci najpogosteje uporabljajo posebno shemo obdavčitve, za katero veljajo določena pravila in pogoji.⁴ Tako lahko preprodajalec uporabi posebno ureditev, če mu je rabljeno vozilo dobavila ena od naslednjih oseb:⁵

a) oseba, ki ni davčni zavezanec, npr. fizična oseba,

b) drug davčni zavezanec, če je bila dobava rabljenega vozila oproščena v skladu s 3. točko 44. člena ZDDV-1, npr. če mu je družba prodala službeno vozilo, od katerega ni imela pravice do odbitka vstopnega DDV,

c) mali davčni zavezanec, ki je oproščen obračunavanja DDV, če gre za osnovna sredstva,

d) drug obdavčljiv preprodajalec, ki je rabljeno vozilo prodal po posebni ureditvi.

Razlika v ceni, ki jo dosežejo preprodajalci pri prodaji rabljenih vozil, predstavlja razliko med prodajno in nabavno ceno rabljenega vozila.⁶ Ker razlika v ceni vključuje DDV, preprodajalci obračunajo DDV po preračunani stopnji, ki za splošno stopnjo 22 odstotkov znaša 18,0328 odstotka. Davčna osnova je tako dosežena razlika v ceni, ki ne vključuje DDV. Na izdanem računu za prodajo rabljenega vozila preprodajalec ne sme izkazati DDV, tako da je na računu navedena le prodajna cena.

Pri splošni ureditvi predstavlja davčno osnovo cena rabljenega vozila brez DDV, pri posebni ureditvi pa davčno osnovo predstavlja razlika med prodajno in nabavno ceno, to je razlika v ceni, ki ne vključuje DDV in je bistveno nižja kot pri splošni ureditvi. Ravno zaradi tega se pri davčnih zavezancih, preprodajalcih rabljenih vozil, ki še niso v sistemu DDV, lahko pojavi dilema, kateri znesek je merodajen za vstop v sistem DDV oziroma kateri znesek se všteva v 50.000 evrov obdavčljivega prometa v zadnjih dvanajstih mesecih po prvem odstavku 94. člena ZDDV-1, ki predstavlja mejo za identifikacijo za namene DDV:

• zaračunani znesek kupcu, to je prodajna cena rabljenega vozila, ali
• dosežena razlika v ceni.

Pojasnilo Furs in sodba sodišča EU

S tem vprašanjem smo se srečali že kar pred nekaj časa in prišli do enakega odgovora, kot ga je najti v pojasnilu Furs, št. 0920-4628/2018-5 z dne 25. 2. 2019, ter tudi v podrobnejšem opisu v zvezi z identifikacijo za namene DDV. V obeh primerih je jasno zapisano, da se v limit 50.000 evrov všteva znesek obdavčenih dobav oziroma prometa, to je celotna prodajna vrednost rabljenih vozil, ne pa dosežena razlika v ceni, ki pri posebni ureditvi predstavlja davčno osnovo.

Razlaga za takšno stališče je naslednja:

Mali davčni zavezanci (davčni zavezanci, ki niso identificirani za namene DDV) so oproščeni obračunavanja DDV. Pri obračunavanju DDV od dosežene razlike v ceni gre za posebno ureditev, ki predstavlja odstopanje od splošne ureditve sistema DDV. Ker gre za posebno ureditev v okviru sistema DDV, jo lahko uporabljajo samo obdavčljivi preprodajalci v okviru sistema DDV, torej davčni zavezanci, identificirani za namene DDV. Iz navedenega izhaja, da se v obdavčljivi promet za vstop v sistem DDV pri preprodajalcih rabljenih vozil šteje celotna prodajna vrednost rabljenih vozil.

Da pri tem ne gre za nepomembno dilemo, pritrjuje tudi sodba Sodišča EU, ki je dne 29. 7. 2019 izdalo sodbo številka C-388/18, v kateri je opisan primer nemškega malega davčnega zavezanca, ki je opravljal dejavnost preprodaje rabljenih vozil. Davčni zavezanec je namreč za izračun zneska za vstop v sistem DDV uporabil zneske doseženih razlik v ceni, ne pa prodajnih cen, kar ni bilo v skladu s spremembo zakona in navodili za uporabo DDV z dne 1. 10. 2010, ki so določala, da se pri malih davčnih zavezancih, ki uporabljajo posebno ureditev, letni promet izračuna na podlagi prejetih plačil, ne pa na podlagi razlik v ceni. Zaradi nastalega spora se je nemško sodišče obrnilo na Sodišče EU, ki je razsodilo, da se obdavčen promet za vstop v sistem DDV izračuna na podlagi zneskov, ki jih prejme preprodajalec, in ne na podlagi dosežene razlike v ceni.

Opombe:

¹ Glej 7. točka prvega odstavka 101. člena ZDDV-1; Uradni list RS, št. 13 z dne 28. 2. 2011 (ZDDV-1-UPB3) s spremembami. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu DDV opredeljuje obdavčljivega preprodajalca tako rekoč enako (5. točka prvega odstavka 311. člena):

(5) »obdavčljivi preprodajalec« pomeni vsakega davčnega zavezanca, ki v okviru svoje ekonomske dejavnosti kupuje ali pridobiva za svoje podjetje ali uvaža z namenom nadaljnje prodaje rabljeno blago in/ali umetniške predmete, zbirke ali starine, ne glede na to, ali ta davčni zavezanec deluje v svojem imenu ali za račun druge osebe v skladu s pogodbo, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali prodajo.

² Splošna ureditev se uporablja pri prodaji novih vozil, lahko se pa uporabi tudi pri prodaji rabljenih vozil.

³ Posebna ureditev se lahko uporablja le pri prodaji rabljenih vozil.

⁴ Način uporabe posebne sheme je opredeljen v členih 101 do 110 ZDDV-1 ter v členih 311 do 325 Direktive Sveta 2006/112/ES.

⁵ Direktiva Sveta 2006/112/ES opredeljuje uporabo posebne ureditve obdavčitve v 314. členu.

⁶ Tretji in četrti odstavek 104. člena ZDDV-1 (enako tudi 312. člen Direktive Sveta 2006/112/ES):

(3) »Prodajna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo obdavčljivi preprodajalec prejel od kupca ali tretje osebe, vključno s subvencijami, neposredno povezanimi s transakcijo, davki, taksami in drugimi dajatvami ter postranskimi stroški, kot so provizije, stroški pakiranja, prevoza in zavarovanja, ki jih preprodajalec zaračuna kupcu, vključno z DDV, razen zneskov iz šestega odstavka 36. člena tega zakona.

(4) »Nabavna cena« pomeni vse, kar predstavlja plačilo, opredeljeno v drugem odstavku tega člena, ki ga je ali ga bo prejel dobavitelj od obdavčljivega preprodajalca.

piše: mag. Nina Betetto, revija Odvetnik št. 92/2019

Želja po spremembi paradigme Vrhovnega sodišča v civilnih postopkih – od varovanja zasebnega k varovanju javnega interesa – je z novelama Zakona o pravdnem postopku (ZPP) – ZPP-D v letu 2008 in ZPP-E iz leta 2017 – dobila normativno podlago. Z novelo ZPP-E je bila skoraj v celoti opuščena ureditev (ne)dovoljenosti revizije po merilu ratione valoris. S prehodnimi določbami je bila enaka ureditev sprejeta za delovne in socialne spore, upravne spore in nepravdne postopke.

V skladu s prvim odstavkom 367.a člena ZPP Vrhovno sodišče revizijo dopusti, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse, in sicer zlasti v primerih:

• če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali
• če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

Merilo dovoljenosti revizije je tako postala pomembnost spornega pravnega vprašanja. Vrednostno merilo se ohranja prek določbe osmega odstavka 458. člena ZPP, ki z zadnjo novelo ni bila brisana in ki izključuje revizijo v sporih majhne vrednosti.⁷ Ureditev revizije se v bistvenem⁸ sicer ni spremenila – postopek ostaja dvofazen; predlog se vloži pri Vrhovnem sodišču, ki v prvi fazi (brez spisa) odloča o (ne)dopustnosti revizije; vsebinska obrazložitev sklepa o nedopustnosti revizije pa ni potrebna. Če zakon določa, da revizije ni, sodišče revizije ne more dopustiti.⁹

1. »Direktna« dovoljena revizija tudi po noveli ZPP-E

Kljub noveliranemu postopku revizije, utemeljenemu na merilu pomembnosti spornega vprašanja, je »direktna« revizija vsaj začasno in v zelo omejenem obsegu preživela reformo.¹⁰ Pravilo, da mora po zadnji noveli ZPP Vrhovno sodišče revizijo vedno dopustiti, da bi bila ta dovoljena, pozna izjeme. Najprej velja omeniti revizijo zoper sklep, v zvezi s katero ZPP načelno določa, da je dovoljena zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan, pod nadaljnjim pogojem, da bi bila v sporu sicer dovoljena revizija zoper pravnomočno sodbo (prvi in drugi odstavek 384. člena ZPP). Ne glede na to, ali je sodišče o glavni stvari torej odločilo s sodbo ali sklepom, se oba položaja obravnavata enako – stranka mora podati predlog za dopustitev revizije zoper sklep. Če tega ne stori in vloži »direktno« revizijo, je ta nedovoljena. Ni dvoma, da je taka rešitev sistemsko ustrezna, saj je skladna z novo zasnovo revizijskega preizkusa.

Izrecno pa je po tretjem odstavku 384. člena ZPP dovoljena revizija zoper sklep, s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo vloženo pritožbo oziroma s katerim je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, da se revizija zavrže. Ker je torej revizija v teh primerih dovoljena že po samem zakonu, predlog za dopustitev revizije ni dovoljen.^{11, 12} Ali razlog, da se zagotovi dvostopenjsko odločanje (v prvem primeru) oziroma da se odločitev o dovoljenosti revizije pridrži sodišču, v pristojnosti katerega je odločanje o tem pravnem sredstvu (v drugem primeru), upravičuje odmik od siceršnje konceptualne zasnove dopuščene revizije? O tem resno dvomim, menim celo, da ureditev revizije zoper sklep v tem delu ni plod zavestne in premišljene odločitve, ampak je predlagatelj ob pripravi novele sporno določbo enostavno spregledal.

Kot relikt se je »direktna« dovoljena revizija ohranila tudi v sporih zaradi objave odgovora ali popravka po Zakonu o medijih¹³ (ZMed),¹⁴ ki v četrtem odstavku 39. člena določa, da je v sporih zaradi objave popravka zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena revizija, v drugem odstavku 44. člena pa, da se v teh postopkih pravila pravdnega postopka uporabljajo smiselno, če ni s tem zakonom določeno drugače.¹⁵

Zavzemam se za ureditev dopuščene revizije brez izjem, uzakonjenih z ZPP ali specialnim predpisom. Že v izhodišču se mi zdi zgrešeno razmišljati, kateri primeri so ne glede na objektiven pomen zadeve subjektivno tako pomembni, da bi kazalo odstopiti od koncepta dopuščene revizije in revizijo v vsakem primeru dopustiti, če že ne po merilu ratione valoris, pa po merilu ratione causae.

Poseben in od tega vprašanja ločen je problem učinkovitosti (revizijskega) dostopa do Vrhovnega sodišča v nekaterih posebej občutljivih zadevah, ki smo ga vrhovni sodniki civilnega oddelka zaznali v nepravdnih postopkih sprejema na zdravljenje brez privolitve na podlagi Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr).¹⁶ Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) od držav članic ne zahteva vzpostavitve treh sodnih instanc. Toda če postopek pred instančnim sodiščem obstaja, mora ustrezati zahtevam Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), vključno z zahtevo po učinkovitosti pravice dostopa do sodišča.¹⁷ Ta pravica ni neomejena, vendar pa ureditev pogojev in načina izvrševanja pravice po doktrini ESČP ne sme prizadeti njenega bistva, imeti mora legitimen namen in ne sme biti nesorazmerna z namenom, ki ga hoče doseči.¹⁸ Poseg v osebno svobodo je najhujši možen poseg države v osebno integriteto posameznika. V omenjenih zadevah pridržana oseba z motnjo v duševnem zdravju v revizijskem postopku pogosto nima realne možnosti, da bi učinkovito, torej v doglednem času pred potekom časa zdravljenja, ki ga je določilo sodišče,¹⁹ izpodbila sklep sodišča o sprejemu na zdravljenje. Ne glede na povedano posebnosti nepravdnih postopkov po ZDZdr po mojem mnenju niso razlog za odstop od ureditve dopuščene revizije v teh zadevah, ampak za prilagoditev instituta značilnostim teh postopkov. Ustreznejša od sedanje dvofazne bi se mi zdela krajša in hitrejša enofazna različica, v kateri bi se moral revident v eni vlogi najprej osredotočiti na razloge, ki utemeljujejo dopustitev revizije, v nadaljevanju iste vloge pa bi nato uveljavljal in obrazložil revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP.

2. Kdaj je predlog za dopustitev revizije nepopoln?

Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. Zakon postavlja stroge zahteve glede obvezne vsebine predloga, ki jih strankam ob uveljavitvi novele ZPP-D ni uspelo zlahka izpolniti.²⁰

Poleg navedbe, da gre za predlog za dopustitev revizije, in navedbe sodbe, na katero se predlog nanaša, ZPP v četrtem in petem odstavku 367.b člena določa še štiri obvezne sestavine:

• natančno in konkretno opredelitev spornega vprašanja;
• (a) natančno in konkretno navedbo pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, oziroma (b) natančen in konkreten opis zatrjevane kršitve postopka oziroma (c) natančen in konkreten opis sodne prakse, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma (č) natančen in konkreten opis neenotnosti sodne prakse o spornem vprašanju (pri čemer je treba navesti tudi opravilne številke zadev, kopije sodb odločb, na katere se sklicuje, pa mora stranka predložiti, če niso objavljene);
• opredelitev okoliščin, ki kažejo na pomembnost spornega vprašanja;
• kratko obrazložitev, zakaj je sodišče druge stopnje sporno vprašanje rešilo nezakonito.

Statistični podatki po desetih letih obstoja instituta dopuščene revizije kažejo,²¹ da delež zavrženih predlogov²² pada že od leta 2012, razlika med letoma 2012, ko je bilo 34 odstotkov zavrženih predlogov, in 2018, ko je bilo teh 23 odstotkov,²³ je 11 odstotnih točk. V kakovosti predlogov za dopustitev revizije nasploh lahko zaznamo napredek. To drži kljub dejstvu, da je sodna praksa po začetnem bolj odvetnikom prijaznem prehodnem obdobju postopoma zaostrovala zahteve glede obveznih sestavin predloga za dopustitev revizije. Ker se koncept dopuščene revizije s poudarjeno javno funkcijo od prejšnjega, v ospredju katerega je bilo varstvo zasebnega interesa, zelo razlikuje, je bila postopnost iz razloga pravne varnosti nujna in razumljiva.

Javna funkcija Vrhovnega sodišča se zagotavlja z omejenim in objektivno zasnovanim dostopom do Vrhovnega sodišča, katerega merilo je pomembno pravno vprašanje. Temu je treba prilagoditi oblikovanje vlog (predloga za dopustitev revizije in revizije) v revizijskem postopku. Predlog za dopustitev revizije ni revizija; drugače kot pri slednji mora biti poudarek na razlogih, na podlagi katerih je mogoče sklepati o objektivnem pomenu zadeve.

Natančna in konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja je zato najpomembnejša sestavina predloga za dopustitev revizije. Ne zadošča, da stranka le opiše sporno pravno razmerje in na splošno pojasnjuje, zakaj se s sprejeto odločitvijo ne strinja, oziroma zapiše floskulo, da »je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava prek sodne prakse«. Revizijski postopek se začne, teče in zaključi po volji strank. V polni meri je načelo dispozitivnosti uveljavljeno tudi pri določanju obsega izpodbijanja, kar je izraženo v pravilu tantum devolutum quantum appellatum.²⁴ Sodna praksa zato, upoštevaje načelo dispozitivnosti, utemeljeno in vse dosledneje vztraja pri konkretni opredelitvi pravnega vprašanja,²⁵ saj se le ob takem pristopu tudi v nadaljevanju vložena dopuščena revizija lahko osredotoča le nanj.²⁶ Od izhodišča, da mora biti vprašanje oblikovano v pomenu slovnične kategorije, je mogoče odstopiti pod pogojem, da je misel lucidna in jasno izražena in da je iz nje mogoče nedvoumno razbrati pomembno pravno vprašanje, ki ga vsebuje.²⁷ Šele tak predlog revizijskemu sodišču omogoča, da opravi presojo zatrjevane pomembnosti vprašanja z vidika pravnega reda kot celote in (ne) enotne sodne prakse.

Daleč najpogostejši primer nepopolne vloge je predlog za dopustitev revizije, ki je to le po naslovu, po vsebini pa gre de facto za revizijo. Tak predlog je formalno pomanjkljiv, saj nima obveznih sestavin iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Prevladujejo predlogi, v katerih ni natančno in konkretno opredeljeno sporno pravno vprašanje, ampak stranka uveljavlja revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP in utemeljuje, zakaj je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka oziroma zmotno uporabilo materialno pravo.²⁸ S tem nedovoljeno preskakuje dopustitveni del, namenjen presoji javnega interesa.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, št. 5/2019

Odbor sekcije preizkušenih računovodij in računovodij je na svoji seji obravnaval problematiko računovodenja poslovnih najemov opredmetenih osnovnih sredstev gospodarske infrastrukture za opravljaje dejavnosti gospodarske javne službe.

IZHODIŠČE

SRS 1.63. v tretjem odstavku določa, da organizacija, izvajalka gospodarske javne službe, ki računovodi po SRS 32 (2016) – Računovodske rešitve za izvajalce gospodarskih javnih služb, poslovnih najemov osnovnih sredstev gospodarske infrastrukture za opravljanje dejavnosti gospodarske javne službe ne pripoznava kot sredstva, ampak pripozna najemnine, povezane s temi najemi, kot odhodke na podlagi enakomerne časovne metode skozi celotno trajanje najema ali na kakšni drugi sistematični podlagi, ki najbolje odraža vzorec najemnikove koristi.

Objekti gospodarske infrastrukture so stavbe in gradbeni inženirski objekti oziroma njihovi deli. Pojem stavba ima enak pomen kot po zakonu, ki ureja evidentiranje nepremičnin, pojem gradbeni inženirski objekt pa ima enak pomen kot po zakonu, ki ureja graditev objektov. Omrežja gospodarske infrastrukture pa tvorijo namensko povezani objekti gospodarske infrastrukture.

Kot objekti gospodarske infrastrukture se štejejo stavbe in gradbeno-inženirski objekti oziroma njihovi deli. Kaj je "stavba", določa Zakon o evidentiranju nepremičnin – ZEN (Uradni list RS, št. 47/06, 65/07 – odl. US, 106/10 – ZDoh-2H, 47/12 – ZUKD-1A in 79/12 – odl. US) v prvem odstavku 71. člena: "Stavba je objekt, v katerega lahko človek vstopi, in ki je namenjen njegovemu stalnemu ali začasnemu prebivanju, opravljanju poslovne ali druge dejavnosti ali zaščiti ter ga ni mogoče prestaviti brez škode za njegovo substanco." Kaj je "gradbeni inženirski objekt", določa Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – u.p.b, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13 in 19/15; v nadaljnjem besedilu: ZGO-1) v 1.2. točki prvega odstavka 2. člena: "1.2. gradbeni inženirski objekt je objekt, namenjen zadovoljevanju tistih človekovih materialnih in duhovnih potreb ter interesov, ki niso prebivanje ali opravljanje dejavnosti v stavbah."

Dva objekta gospodarske infrastrukture ali več namensko povezanih objektov gospodarske infrastrukture lahko tvorijo omrežje gospodarske infrastrukture.

Objekt gospodarske infrastrukture je lahko odjemno mesto, lahko pa je objekt gospodarske infrastrukture sama stavba (npr. transformator, črpališče ...).

Poleg objektov in omrežij gospodarske infrastrukture se štejejo za objekte gospodarske infrastrukture tudi varovalni pasovi, kot so določeni s področnimi predpisi, ki urejajo posamezno vrsto gospodarske infrastrukture.

V zbirnem katastru gospodarske javne infrastrukture je že evidentirana večina gospodarske javne infrastrukture državnega pomena in večji del infrastrukture, ki je v lasti občin (na primer državne ceste, občinske ceste, gozdne ceste, železnice, plinovodi, električna energija, vodovodi, kanalizacije, ravnanje z odpadki, vodna infrastruktura, elektronske komunikacije). Tretji odstavek SRS 1.63. pa se uporablja za vse objekte gospodarske infrastrukture, ne glede na to, ali je ta že evidentirana v registru.

V tej zvezi je vprašanje podrobnejše opredelitve opredmetenih osnovnih sredstev gospodarske infrastrukture za opravljanje dejavnosti gospodarske javne službe, za katere se uporabljajo določbe tretjega odstavka SRS 1.63.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

Celoten članek je dostopen za naročnike!