TFL Glasnik:
Gospa Bojana Košnik, s protokolom se ukvarjate praktično vse življenje. Ste mednarodno priznana strokovnjakinja s področja diplomatskega in poslovnega protokola ter kulture vedenja. Čeprav geografinja in zgodovinarka po izobrazbi, a vendarle z izkušnjami na raznih ministrstvih, v vladi, ljubljanski mestni občini, imate pa tudi mednarodne izkušnje s področja protokola. Na kaj ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Bojana Košnik:
Hvala lepa za povabilo. Na kaj sem najbolj ponosna? Morda je bilo vse to, kar ste našteli, zame šola, izobraževanje. Zdi se mi, da je zdaj najpomembneje, da že več kot deset let uspevam vso to znanje, ki sem ga pridobila v tujini in med delom na različnih ministrstvih, prenašati na generacije mladih menedžerjev in mladih ljudi – tistih, ki so me pripravljeni poslušati. To se mi zdi največja vrednost, ki sem jo že predstavila v knjigi, in zdaj pišem drugo. Predvsem pa upam, da bo vse, kar počnem zdaj in kar sem delala doslej, kronano z doktoratom na katedri za psihologijo in psihologijo osebnosti. Rada bi vse to združila in tudi znanstveno potrdila.

Ne gre samo za protokol, temveč za kulturo vedenja – zakaj se v različnih situacijah vedemo tako, kot se vedemo. Zakaj se z nekaterimi preprosto ujamemo, pri drugih pa čutimo neko mejo ali blokado, pa si nismo storili nič hudega. Zdi se mi, da bom na ne ravno običajen način – da bi najprej doštudirala in nato v praksi to potrjevala – svoje delo iz prakse okronala in ga potrdila na način, da bo res trdno držalo.

TFL Glasnik:
Pa se najprej dotakniva politike. Ob vstopu politikov v politiko vsi pričakujemo, da se kar znajo obnašati, da obvladajo protokol in druge veščine. Za tiste, ki vanjo vstopajo prvič, je to precej trd oreh. Zanima me, ali imamo pri nas organizirano izobraževanje vseh teh ljudi?

Bojana Košnik:
Žal pri nas to ni urejeno tako kot v tujini. Sama zelo dobro vem, kako to deluje v Franciji, kjer politike že v osnovi, ko se odločijo, da bodo delovali na tem področju, poučujejo osnov: kulture vedenja, bontona, protokola. Seveda se učijo komuniciranja, retorike, javnega nastopanja. Pri nas pa se le posamezniki pogumno odločijo in poiščejo strokovnjake z vseh teh naštetih področji in zaprosijo za nasvet. S takšnimi ljudmi je prijetno delati, ker se tudi sami zavedajo, da so te vsebine pomembne za politika, saj ne predstavljajo zgolj sami sebe, temveč predstavljajo tudi našo državo, nas državljane, in meni ni vseeno, kdo me predstavlja.

Odstopanje od pravila pri teh vsebinah politika bolj osmeši kot proslavi. Sem kar nekako žalostna, ker je v slovenskem prostoru kar nekaj posameznikov, ki odklanjajo vse strokovnjake s tega področja, češ, jaz tega ne potrebujem. Če bi tisti, ki vstopajo v politiko, vprašali, bi jim predlagala, da osvežijo znanje o teh vsebinah.

TFL Glasnik:
Pa ne samo osvežijo. Tega znanja nimajo, ker ni bilo nikakršnega sistematičnega izobraževanja. Se vam ne zdi, da bi bilo tovrstno izobraževanje ob vstopu v politiko ali javno službo obvezno?

Bojana Košnik:
Imate povsem prav. Za vse te ljudi na teh delovnih mestih, v teh službah, bi bilo poleg siceršnje obvezne izobrazbe nujno tudi izobraževanje, o katerem govoriva. To bi morala postati nekakšna folklora, morali bi imeti institucijo, ki bi bedela nad tem znanjem. Če bi bilo tako, potem bi bilo manj konfliktov tudi v siceršnjih komunikacijah, v načinu pogovarjanja v parlamentu. Slovenija je strankarsko razdeljena tako, kot je, in bi morda tudi s poznavanjem takšnih vsebin lažje razumeli ljudi, ki drugače razmišljajo in imajo drugačne ideje, morda ne bi prihajalo do takšnih situacij, ki jih spremljamo v medijih. Ti vzorci vedenja se prenašajo na nas in potem pridemo v neki začarani krog, iz katerega ne znamo priti.

Pri nas je problem tudi to, da v primerjavi s tujino nimamo tradicije. Ne rečem, da je tujina vedno lahko vzor, a je v tujini marsikaj dobro, zakaj bi se torej zgledovali po slabem. Vzemimo za vzor tisto, kar je dobro in boljše.

TFL Glasnik:
Bi lahko opisali primer dobro organiziranega dogodka na državni ravni? Kako naj bo videti, kje so zastave, kje je predsednik? Kakšna oblačila so obvezna?

Bojana Košnik:
V nekoč skupni državi se je o tem bolj malo govorilo in se je s samostojnostjo ta tančica skrivnosti odkrila. Ni nič posebnega, vendar zelo nerada govorim o tem, kateri dogodek je bil boljši in kateri slabši, saj se je zelo težko opredeliti.

TFL Glasnik:
V mislih sem imela bolj pravila kot takšna, ne konkretnega dogodka.

Bojana Košnik:
Dotakniva se oblačil pri najvišjem protokolu. Glede na to, da sem bila dolgo časa pod hudo in strogo taktirko mojega učitelja v Švici gospoda Daniela von Muralta, ki je bil tudi vodja diplomatskega protokola, kar je v tujini več kot pri nas, sem preveč zastrupljena s tem, da bi prav pretirano razpravljala o teh protokolarnih dogodkih. S tem odvzamemo tem dogodkom nekaj te elegance in subtilnosti, diplomacija in protokol sta najbolj subtilni del diplomacije. Če uporabim malce grob izraz, ne zamerite mi, a tega pri svojem delu nisem nikoli spuščala na neko gospodinjsko raven. S pogovorom o klobukih, rokavicah in nogavicah zmanjšamo vrednost takega obiska. Vendar če že govorimo o teh stvareh, velja tudi, da se vedemo skladno z osebo, ki prihaja na obisk. Če gre recimo za kraljico, potem velja: klobuki, rokavice, obvezne nogavice, ljudje nas vprašajo, ali se lahko teh oseb dotikamo.

Spomnim se, ko je prišla španska kraljica pred ljubljansko mestno hišo in je noro deževalo, tako da niso pomagali niti dežniki. Kraljica je stopila iz avtomobila in se ji je po nesreči sezul čevelj. Pol Slovenije se je vrglo, da bi pobrali ta čevelj, jaz pa sem kot vodja protokola mirno stala. Z vseh strani so mi očitali, zakaj se ne zganem in ne poberem tega čevlja. V tako visokih protokolarnih vodah pač velja, da lahko čevelj pobere le gardedama oziroma ljudje, ki so okoli kraljice. V nasprotnem bi jaz naredila hudo napako.

TFL Glasnik:
Kaj je bonton in kaj so posebna pravila?

Bojana Košnik:
Treba je ločiti pogovor o bontonu, ki ga živimo vsak dan, moramo vedeti, da je bonton trenutno družbeno sprejemljivo vedenje, ki ga določajo moralne in etične norme določenega časa in prostora. Če dodava etiketo v vsakodnevnem življenju, potem so to umetno izmišljena pravila, ki si jih izmisli določena sredina, da se loči od navadnih smrtnikov. Zato imamo potem kraljevsko etiketo, diplomatsko etiketo, vojaško etiketo. Lahko si medve izmisliva neko svojo etiketo, etiketo vašega uspešnega podjetja ali vaše družine. Tako dobiva kraljevski protokol, vojaški protokol, katerega pač želite. Ali protokol vašega podjetja, ki pomeni, da ko pridemo v vaše podjetje, so pravila igre taka in taka. Ta umetna pravila je pač treba dobro poznati. V tujini sem bila vzgojena in naučena, da o teh stvareh ne debatiramo dosti, zato sem morda za novinarje ali če pridem v situacijo, ko me vprašajo, tako kot ste me vi, malce dolgočasna, ker ne znam povedati ali pa se mi ne zdi prav, da bi tako govorila o teh dogodkih.

TFL Glasnik:
Ne. Ste več kot odlični. Postavili ste meje in edino tako je prav.

Bojana Košnik:
Naj se dopolnim, da sem nekoliko kritična do medijev, ker se vsi spomnimo tistega dogodka, ko je bilo toliko govorjenja o tem, kako se je bivši predsednik gospod Danilo Türk dotaknil kraljice. Mediji so to razglasili kot neko strašno napako. Seveda je bila napaka, ampak v danem trenutku najmanjše zlo, ki ga je predsednik lahko naredil. Če bi kraljica šla naprej, bi bilo vse še slabše. Zdi se mi, da se včasih v te stvari vtikajo tudi ljudje, ki stvari ne razumejo in ne poznajo.

TFL Glasnik:
Zdaj sva pri drugem delu najinega pogovora o vedenju nasploh. Po mojem so tukaj korenine tega zla – v osnovi je problem to, da se ne znamo obnašati. Od družine naprej. Ali znamo starši vzgojiti svoje otroke, kako se obnašati? Ali so starši lahko vzgojitelji dobrega obnašanja, če tega sami ne znajo?

Bojana Košnik:
Moja izkušnja je dolga dvajset let in žal moram poudariti, da vse ni tako, kot bi lahko bilo. Ni vse slabo v slovenskem prostoru, da me ne bi narobe razumeli, vendar je odstotek pri starših in v družinah manjši, kot bi moral biti. Ni veliko družin, ki lahko svoje otroke pospremijo z ustreznim znanjem kulture vedenja. To pomeni tudi kulturo vedenja za mizo. Žal je tako. Precej predavam tudi po šolah in pogosto mi očitajo, da je temelj kulture vedenja vendarle družina. Gotovo imajo prav, vendar moja 20-letna izkušnja kaže, da velik del staršev nima osnovnega znanja, a jim ne smemo zameriti. Če gledam recimo svojo generacijo, kar je zdaj največji del populacije, ki ima otroke, pa vem, da je bil ta del vzgoje zanemarjen in je malokdo imel možnost dobiti ustrezne informacije. Če si v tem znanju majčkeno izstopal, si dobil očitek o pridihu malomeščanstva, snobizma in podobnega.

Danes je drugače. Poleg tega na te vsebine že zdavnaj ne gledamo več kot na nekakšen nebodigatreba, ampak v pravilih vedenja najdemo način, da lažje funkcioniramo v vsakdanjem življenju. To je tudi v družini, kjer se moramo prav tako truditi in uskladiti različna mišljenja, kar je tudi prav. Kje naj bomo prijazni, če ne v družini, kar je potem vzorec vedenja za otroke. Če recimo mož najprej ženi nalije vodo ali vino, kar je lepa gesta, je to, čeprav gre za banalno stvar, lep vzorec za naprej.

Če je doma med štirimi zidovi vse to urejeno, potem je vse lažje, ko prestopim prag službe in pridemo med ljudi, ki so naključno izbrani. Zgodba postane toliko težja. Lahko se razumemo, lahko da se ne, vsi tudi posegamo po položajih, na katerih ni prostora za vse – ga je kvečjemu le za enega. Zato imamo ta pravila, da lažje preživimo, da lažje komuniciramo. Zlasti takrat, ko smo z ljudmi, ki nam ne sedejo, pa čeprav nam niso storili nič hudega. V službi smo večji del dneva z naključno izbranimi ljudmi, s katerimi v prostem času nikoli ne bi šli na kavo.

Ravno zato menim, da če starši odpovedo, morajo vajeti vzeti v roke institucije: vrtci, osnovne šole, srednje šole.

TFL Glasnik:
Kako to storiti, kaj predlagate? Rekla bi, da so izobraževalne institucije pred nalogo, da uvedejo veliko teh vsebin. Tudi retoriko, recimo.

Bojana Košnik:
Poudariti moramo, da so naši otroci v teh institucijah večji del dneva. Jaz sem dobila podporo kolegov, ki se ukvarjajo s pedagogiko, kar ni moje področje in nimam pravice soditi, tudi pri Milanu Rejcu iz združenja ravnateljev in ravnateljic osnovnih šol in vrtcev. Prišli smo do neke zgodbe, ki jo zdaj še zapisujemo in usklajujemo, da bi ta vzgoja prišla tudi v vrtce in osnovne šole. Vendar ne v smislu dodatnega predmeta, dodatnega bremena, temveč prek vzgojiteljev, torej ljudi, ki to vsebino že sami dobro poznajo, da jo lahko prenašajo na otroke. Dobili smo tudi politično podporo Boruta Pahorja, predsednika države, ki se je za to zelo zavzel in seveda ponudil svojo podporo.

Potem bomo lahko to vsebino prenesli na tiste, ki se spoznajo na pedagogiko, da jo bodo lahko prenašali na otroke. Če sem zelo banalna in kratka. Otroci naj bi znali reči hvala, prosim, da se po šolskih institucijah ne bodo lovili, ali učitelje vikati ali tikati, da ne bomo tožili, da so to še majhni otroci, ki ne morejo reči vi. Zakaj ne, če lahko rečejo ti? Razmišljam tudi s stališča, da so ti naši še tako majhni otroci vešči mobilnih telefonov in daljincev za televizorje, da bodo sposobni pravilno držati dva kosa pribora, če jim to nekdo pove na pravilen način.

Ne poznam vseh primerov in ne želim biti krivična, a vseeno lahko navedem primer kranjskih vrtcev, kjer otroke v zadnjem letu tik pred vstopom v šolo že učijo kulture vedenja s pravim krožnikom, pravo žlico in vilicami. Meni se to ne zdi slabo, saj v teh 20 letih ukvarjanja tudi z izobraževanjem vem, da je pri poslovnih ljudeh včasih težko v štirinajstih dneh narediti princa na belem konju. Vsa čast tem ljudem, ki se lotijo učenja še teh vsebin, ker morajo biti poleg vsebin, ki jih sicer morajo obvladati na nekem sestanku ali poslovnem kosilu, ko morajo celo govoriti v tujem jeziku, urejeni, paziti morajo na svoj videz in še na vsa pravila obnašanja. Kako bom sedel, kdo začne jesti, kdo neha jesti … Če nisi pri tem vešč, trpi poslovna vsebina. In to danes, ko vsi težimo k odličnosti.

Zato nisem navdušena, ko ljudje rečejo, da so to mehke vsebine. Kje pa, to so še kako trde vsebine. Zato upam, da bomo tudi s politično voljo in podporo kaj premaknili v slovenskem prostoru.

TFL Glasnik:
Na koncu vedno vprašam, kakšno je vaše sporočilo Slovencem.

Bojana Košnik:
Bodimo prijazni drug do drugega. Bodimo malo tolerantnejši do drugih, do drugačnosti. Povedala vam bom s primerom. Zjutraj zelo slabo funkcioniram in nekoč sem prav zgodaj zjutraj šla k frizerju. Še zelo zaspana sem iskala parkomat, proti meni pa je začela teči neka gospa. Kaj se mi bo hudega zgodilo, sem se vprašala in zgrabila torbico, branila se bom pa že! In ta gospa reče: vidim, da iščete listek, podarim vam svojega, ker sem vse opravila v desetih minutah, na listku pa je še 40 minut. Kako sem bila razočarana nad seboj in nad svojo reakcijo ter nad tem, kar sem najprej pomislila. In kako bi v resnici morali Slovenci razmišljati. Pa še nekaj vam povem. Jezna sem in alergična na novinarsko vprašanje, ko me vprašajo, kakšni smo Slovenci do tujine. Nismo tako slabi, vendar tudi tujina ni tako zelo dobra, da bi nam bila kar avtomatično avtoriteta. Prišla sem do sklepa, da neotesance najdemo v vseh zgodovinskih obdobjih, neotesance prav tako najdemo v vseh družbenih slojih.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya