TFL Glasnik:
Za vami je več kot leto dni predsedovanja vrhovnemu sodišču. Od zunaj je videti, da ste v sodno vejo oblasti vnesli mir in distanco. Na katere dosežke v tem času ste najbolj ponosni?

Branko Masleša:
Težko bi govoril o tem, na kaj sem ponosen. Pomembno je, da je sodstvo določilo prioritete, definiralo in priznalo svoje probleme in, kar je bistveno bolj pomembno, sprejelo ukrepe za njihovo odpravo. Lani in letos smo obiskali vsa sodišča, vendar ne s pozicije subordinacije in nadrejenosti, ampak iz preprostega spoznanja, da v sodstvu pač deluje sistem in da je potrebno celovito delovanje. Vrhovno sodišče je tukaj bolj kot koordinator, nikoli pa nismo nastopali s pozicije subordinacije. To v sodnem sistemu ni mogoče, ker je strukturiran popolnoma drugače kot upravni birokratski sistem, saj mora zagotavljati popolno neodvisnost sodnikov pri odločanju. V zvezi s tem je bilo kar nekaj nerazumevanja nekaterih kolegov, ki so menili, da želimo vplivati na delo sodišč. Ne, hoteli smo samo diagnosticirati težave na področju sodne uprave, ki so skupni vsem nam, in tudi najti pot, kako te težave odpraviti.

Na podlagi teh obiskov, na katerih smo pri sodelavcih krepili občutek, da smo del enotnega korpusa, je šlo bolj za spodbudo kolegom. Ocenjujemo, da so ključni problemi za nas v prepočasnem reševanju gospodarskih pravd, starejših zadev, gospodarskih kazenskih zadev in zadev na insolvenčnem področju. Tako da smo takoj ob odprtju letošnjega sodnega leta določili ukrepe za izboljšanje stanja. To se izboljšuje predvsem na področju reševanja starih zadev. Po zadnjih podatkih, ki so mi na voljo, vsa sodišča rešujejo več, kot je pripada. Zelo pomembno je, da se število nerešenih zadev znižuje. Seveda pa je pomembno, da sodišča prednostno rešujejo tudi nekatere večje, vsebinsko prednostne zadeve, ki so odmevne in za katere javnost utemeljeno pričakuje, da bo sodišče o njih odločilo. To je nujno tudi zaradi tega, ker je v ljudeh vgrajen občutek za prav, in to se mora potrjevati tudi skozi sodne odločbe.

Pričakovanje, da bo sodstvo reševalo vse težave in vse spore v tej družbi, ni utemeljeno, ker so tukaj še drugi nadzorni mehanizmi, ki morajo opraviti svojo nalogo. Sodstvo je nujno za civilizirano urejanje razmer med ljudmi in zagotavljanje mirnega sožitja v družbi, in to svojo vlogo bo opravilo.

TFL Glasnik:
Menite, da je sodna veja oblasti dovolj neodvisna? Zadnjič smo imeli v Dnevnikovem Objektivu priložnost prebrati napoved ministra Pličaniča, da vam bo ministrstvo dalo še več samostojnosti. Kako gledate na ta predlog, se vam zdi to realno?

Branko Masleša:
Tukaj je treba ločiti kar nekaj vprašanj. Funkcionalno je sodstvo popolnoma neodvisno, saj je vezano samo na ustavo in zakon. Kar pa zadeva reševanje nekaterih temeljnih materialnih pogojev za delo sodstva, smo v veliki meri odvisni od izvršilne veje oblasti. To lahko ilustriram s postopkom sprejemanja proračuna, kjer smo sicer udeleženi v razpravo, vendar so naši predlogi in pripombe zgolj kozmetične narave, ker smo vanjo pritegnjeni prepozno. Tudi urejanje prostorske in deloma kadrovske problematike je odvisno od izvršilne veje oblasti. Naj omenim samo podaljšanje programa 'Lukenda' . Ta program je bil podaljšan do konca letošnjega leta in je vprašanje, kaj bo prihodnje leto. Imamo zagotovila, da bo program podaljšan, in to pričakujemo.

Kar zadeva napovedi ministra Pličaniča o spremembah, smo okvirni osnutek teh sprememb ravno včeraj že dobili na vpogled in ga bomo morali skrbno pretehtati. Dokler se ne uskladimo, kako bomo stvar peljali naprej, bo deležna zelo resne razprave tudi znotraj sodstva. Lahko pa omenim zadevo, o kateri je že bil govor, to pa je, da bi po novi ureditvi predsednik vrhovnega sodišča imenoval predsednike sodišč nižje stopnje in jih razreševal, povečal naj bi se tudi vpliv predsednikov sodišč v razmerju do sodnikov. To vpeljevanje nekega bolj upravnega modela v sodstvo, ki bi bil zanesljivo bolj učinkovit, je v luči neodvisnosti sodnikov nesprejemljivo.

Prvi pomislek, ki se mi je ob tem porodil, je ta, da predsednika vrhovnega sodišča pač imenuje politika, in če bi potem predsednik imenoval praktično vse druge in bi drugi predsedniki imeli tudi bistveno večji vpliv na sodnike, bi to pomenilo neko stanje, ki z vidika neodvisnosti ni sprejemljivo. Zato bodo ti in tudi drugi predlogi deležni temeljitega premisleka.

Ti odnosi med predsedniki sodišč in sodniki so povsem drugačni kot v upravi, kjer velja načelo subordinacije in nekega piramidnega vodenja, pri sodnikih pa so te silnice veliko bolj občutljive, nekatere stvari, ki so na prvi pogled videti popolnoma nedolžne, se lahko neposredno vpletajo v sodnikovo neodvisnost. Seveda sodnikova neodvisnost ne more biti alibi za neodgovorno ali premalo odgovorno ravnanje. Priče smo tudi takim pojavom in sodstvo jih mora znotraj svojih vrst prepoznati in ugotoviti, katero je tisto vedenje, ki ni več sprejemljivo, ter se z uporabo ustreznih mehanizmov zahvaliti takim kolegom, ker pač ne moremo tolerirati ravno vsakršnega vedenja.

TFL Glasnik:
Za sodno vejo oblasti ves čas poslušamo, da je neučinkovita. Pravite, da ves čas spremljate statistike. Rekla bi, da ste z novim sistemom nadzora »predsednikove nadzorne plošče«, ki sem si ga ogledala in za katerega moram reči, da je odličen, javnosti dokazali, da ni tako. (Povezava na spletu na http://www.sodisce.si/psp/ ali http://www.youtube.com/watch?v=uOCq0nQvZ54&feature=g-upl.)

Branko Masleša:
Besedi nadzor se izogibamo in raje uporabljamo besedo spremljanje. Ne morem se strinjati s trditvijo, da je sodni sistem neučinkovit. Že zaradi dejstva, da dobimo milijon in 106 tisoč zadev na leto in da sistem to obvlada, ne moremo govoriti o njegovi neučinkovitosti. Obstaja dobršen del zadev, za katere ni potrebno neko posebno pravno znanje, vendar je treba tudi te zadeve rešiti. Po drugi strani se rešujejo tudi zadeve, ki so izjemno zahtevne in so zaradi zagotavljanja vrednostnega okvira in razvoja vrednot v času družbene anomije nujen korektiv.

Zagotovili bomo, da se bodo tudi zadeve resnega gospodarskega kriminala reševale v razumnem času in v poštenem postopku. Pričakovanja, da bodo kar vsi ljudje obsojeni, kažejo na nerazumevanje vloge sodstva. Sodstvo je tukaj, da o zadevi razsodi: ob upoštevanju dejanskega stanja, ob pravilni uporabi prava in v poštenem postopku ter v razumnem času. To so cilji, ki jih želimo in jih v veliki meri tudi že uresničujemo. Kot vidim stvari, bomo v tej smeri uspešno delovali. Na tej točki je treba povedati, da so nujna tudi materialna in finančna sredstva, ki jih je treba sistemu zagotoviti. Premalo se razume, da več kot sodstvo dela, več sredstev potrebuje. Napačen je vtis, da lahko sodstvo pospeši delovanje, ne da bi bilo to povezano z večjimi stroški.

Pričakujem, da bo tudi izvršilna veja oblasti kljub težkim časom to razumela. Učinkovitost je samo en segment, mi zagovarjamo pošten in pravičen postopek, saj moramo v končni fazi s svojimi odločitvami prepričati ljudi. Če naše odločitve ljudi ne prepričajo in če je takšnih odločitev več, postanemo popolnoma neverodostojni.

TFL Glasnik:
Pa vendarle nekateri sodni postopki trajajo dolgo. Kljub vsemu, kar ste povedali, kje je razlog za to? Ga vidite v določenem pravnem postopku ali je vendarle težava v tem procesnem delu, kar je bilo že večkrat predmet kritik – način, kako vse lahko pridemo do odločitve. Toliko možnosti za odvetnike, toliko tega, kar bi bilo morda mogoče poenostaviti. Ste razmišljali o tem?

Branko Masleša:
Vprašanje je večplastno. Zanesljivo je zakonodaja, kar ni trend samo pri nas, taka, da se zateka v kazuistiko, da je premalo pregledna, premalo konsistentna, kar zanesljivo ovira sodnike pri delu. Nesistematičen normativni sistem zanesljivo ni dobra popotnica za odločanje. To je en spekter vprašanj.

Drugi je položaj sodnika ali na splošno položaj avtoritete v naši družbi. Nekakšen trend je, da se vse avtoritete poskuša razvrednotiti, tudi tiste, ki so nujne za funkcioniranje družbe. Nikakor se ne želim zatekati v apologijo sodnikov, ker so tudi pri nas nekatere zadeve, ki jih je treba javno izpostavljati in kritizirati, ker tudi mi nismo v posebnem položaju. Dobrodošlo je, da javnost spremlja in opozarja na negativne pojave tudi v naših vrstah. Vendar so šle nekatere kritike čez vsako mero dobrega okusa in dejansko je sodstvo že dobilo status dežurnega krivca za vse, kar je v tej družbi narobe. Prevzamemo lahko odgovornost, ker se nekateri postopki, ki so ključni za graditev občutka, kaj je prav in kaj ne, niso hitreje končali, glede drugega pa bodo morali prevzeti odgovornost tudi drugi nadzorni mehanizmi – končno tudi politika, ki sama pogosto z neodmerjenimi izrazi o delovanju sodstva slabo vpliva na njegovo delovanje.

Pri izpostavljenih gospodarskih zadevah se je treba vprašati tudi o delovanju nadzornih svetov in njihovi sestavi. Že večkrat je bilo tudi izpostavljeno, da je poseben problem prevelika širitev učinkovanja domneve nedolžnosti. Sprejemljivejše je stališče, da velja domneva nedolžnosti samo za kazenski postopek in je iz razlogov nemotenega delovanja sistema ne kaže širiti na vse.

A da ne bi izzvenelo, da pri nas ni nobenih dejavnikov, ki bi vplivali na počasno reševanje zadev. So določeni primeri, pri katerih so v ospredju tudi subjektivni razlogi. Deloma so temu botrovala tudi merila, saj nekateri sodniki ne rešujejo zadev, ampak gledajo, kako bodo dosegli merila. To je način uradniškega razmišljanja, ki za sodnika ni sprejemljiv. Sodnik pač mora rešiti toliko zadev in odločiti o toliko zadevah, v katerih lahko kakovostno odloči po svojih najboljših močeh. Ampak tudi sodniki so samo ljudje, zato nekateri delujejo drugače.

Razmišljamo tudi o tem, da bi bila merila naravnana na sodišče in bi predsedniki ali tisti, ki vodijo oddelke, ob upoštevanju afinitet in sposobnosti posameznih sodnikov stvari vodili tako, da bi sodišče doseglo načrtovani rezultat. Seveda ob popolnem upoštevanju instituta zakonitega sodnika, sodnikove neodvisnosti in z ustrezno mero socialne inteligence.

TFL Glasnik:
Slovenci se radi tožarimo. Zanima me, kakšen trend zaznavate, ali je glede na krizo ta trend padajoč in ali je pravna varnost ljudi manjša? Hočem reči, da tudi če bodo ljudje začutili krivice, je vprašanje, ali se bodo na sodišču bojevali za pravico.

Branko Masleša:
To je težko predvidevati. Gre za uveljavljanje pravic pred sodiščem in ni dopustno, da bi gmotna stiska to onemogočala. Zato imamo brezplačno pravno pomoč, ki je kot korektiv popolnoma na mestu. Ne glede na vse očitke skušamo v sodstvu enako obravnavati vse, so pa dejavniki različni od primera do primera in absolutno enakega obravnavanja pač nikoli ni mogoče doseči.

TFL Glasnik:
Kakšne načrte imate še do konca mandata?

Branko Masleša:
Načrti so, da nadaljujemo v začrtani smeri. Vemo, kje smo, vemo, kje so naše slabosti, in vsekakor jih želimo odpraviti in doseči, da bomo o zadevah odločali v razumnem roku ob upoštevanju vseh postopkovnih kavtel. Želimo si, da bodo odločitve naših sodnikov takšne, da jih bodo ljudje sprejemali kot pravične in verodostojne.

TFL Glasnik:
Čisto za konec še to: kakšno je sporočilo Slovencem predsednika vrhovnega sodišča?

Branko Masleša:
Preveč pričakujete od mene. Mislim, da je skrajni čas, da umirimo besednjak, da prenehamo govoriti samo o katastrofičnosti in da se ta navideznost umakne, da se soočimo z realnimi problemi na dostojen, strokoven in kultiviran način. Mislim, da imamo dovolj moči in znanja, da bi lahko skupaj izšli iz te krize. Seveda pa moramo vedeti, kaj sploh hočemo in kam gremo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar