TFL Glasnik:
Irena Jakša Zupančič, ste direktorica družbe Ascaldera, diplomirana univerzitetna geologinja, ki se že dvajset let uveljavlja na področju IT. V zadnjem času se ukvarjate predvsem z varovanjem podatkov. Ste mati štirih otrok, v podjetju pa bedite nad 30 moškimi. Na kaj ste najbolj ponosni v dosedanji karieri?

Irena Jakša Zupančič:
V življenju na štiri otroke, v karieri pa sem najbolj ponosna na to, da mi je uspelo kot ženski pripeljati kariero do točke, da lahko imam svoje podjetje in da delujem profesionalno v svetu, ki je pretežno moški. Ponosna sem, da me kolegi sprejemajo kot enakovrednega sogovornika, kar ni vedno lahko. V bistvu sem ponosna na svojih 30 moških, brez katerih moje podjetje ne bi bilo takšno, kot je. Ponosna sem tudi na naš najnovejši proizvod, prenosno enoto za varovanje podatkov 2Cript, ki ima kar dva varovalna sistema, zaradi zapletenega varovalnega logaritma pa vanjo ni mogoče vdreti. Podatki, ki jih nosimo s seboj, so vedno zaščiteni. Do njih nima dostopa nihče razen nas.

TFL Glasnik:
GDPR, evropska uredba, ki je začela veljati 25. maja lani in bo doživela prvo obletnico veljave, je bila verjetno izziv tudi za vas. Zanima me, kakšno se vam zdi stanje v Sloveniji po tem enem letu? Kako so se podjetja odzvala, jim je uspelo implementirati to odredbo?

Irena Jakša Zupančič:
Do 25. maja 2018 je bilo stanje hektike. Zlasti večja podjetja so poskrbela za to regulativo, manjša morda malo manj. Po septembru 2018, ko je bilo jasno, da vladi ne bo uspelo uzakoniti ZVOP-2, ki dejansko prinaša tudi možnost izrekanja nekih kazni, se mi zdi, da je zanimanje za GDPR upadlo. Ocenjujem, da se bo stanje spremenilo, ko bo sprejet novi zakon o varstvu osebnih podatkov. To je na neki način žalostno, saj se ljudje dejansko ne zavedajo, kaj regulativa prinaša.

Vsako podjetje, tako zasebno kot javno, ki hrani, zbira in kakor koli obdeluje podatke posameznika, mora imeti urejen seznam izvora teh informacij. Telekomunikacijska podjetja, zavarovalnice, banke, izobraževalne ustanove, svetovalne in pravne službe ter srednja in manjša podjetja si morajo priskrbeti natančen popis virov, iz katerih črpajo tovrstne podatke. Vsak posameznik lahko vpraša, kako organizacije shranjujejo podatke, kje so jih pridobile in katere informacije imajo. Podjetja, ki uredbe GDPR ne bodo upoštevala, lahko doleti kazen.

A regulativa ne prinaša zgolj kaznovanja v višini štirih odstotkov letnih prihodkov ali do 20 milijonov evrov, kar so po mojem posredne zadeve. Ureditev posega v digitalno okolje in prinaša podstat za pravno urejanje digitalnega življenja, ki se mu ne moremo izogniti. Digitalno življenje je zanimivo, vendar ga je treba regulirati. Zlasti v luči prihajajoče umetne inteligence in povezovanja narav na višjo raven, ker imamo zelo velik pretok informacij in zelo veliko interdisciplinarnih povezovanj. Zdi se mi, da se ljudje ne zavedajo, da imamo GDPR zaradi tega. To je le prvi zakon, ki mu bodo sledili drugi zakoni.

TFL Glasnik:
Morda je bil pri nas GDPR predstavljen kot grožnja pred sankcijami in kot nekakšen nebodigatreba, zlasti za manjša podjetja, ker je bilo treba opraviti izredno veliko dela: pravilnike, prijave na spletu in še vrsto drugega. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da smo morali pripraviti veliko stvari, ne da bi se točno zavedali, zakaj je to dobro. Razumemo pač, da je podatke treba varovati, a je to za mala podjetja kar velika obremenitev. Po drugi strani vemo, da je velikim podjetjem bistveno lažje. Recimo, da na bookingu iščem hotel v Portorožu, potem pa ves teden ali štirinajst dni še vedno dobivam ponudbe iz Portoroža. To zame pomeni, da GDPR ne upoštevajo. Mislim, da se tudi drugi mali podjetniki počutijo ogoljufane.

Irena Jakša Zupančič:
Menim, da gre za ozaveščenost. Če bi bili ljudje ozaveščeni in na GDPR ne bi gledali samo skozi kazni ter bi morda Booking en mesec bojkotirali, menim, da bi se zadeva drastično obrnila. Zakon vendarle ne deluje le zaradi kaznovanja, res bomo morali posamezniki nekaj narediti. Zame je GDPR podobno pomemben kot zakon o cestnoprometnih predpisih. V začetku 20. stoletja je bilo zelo veliko žrtev zaradi nereguliranega ravnanja na cestah. Takrat niso prepovedali avtomobilov, ampak so pripravili in uveljavili zakone. Tukaj je enako. Ni toliko problem v digitalizaciji, ki nam lajša in izboljšuje življenje, a tako kot zdaj, ko se usedem v avto, se moram zavedati, kdaj kršim predpis.

TFL Glasnik:
Kot ste prej omenili, verjetno manjka zelo široko ozaveščanje. Evropa in države bi morale sprožiti kampanje za ozaveščanje o tem, da vemo, da smo v dobi digitalizacije in da gre za vprašanje varovanja osebnih podatkov. Te kampanje so manjkale.

Irena Jakša Zupančič:
Menim, da se moramo že kot starši zavedati, da lahko mnogo naredimo – če smo že mi izgubljena generacija. Mi, ki smo podatke kar zastonj posredovali naprej, moramo te direktive gledati v luči tega, kaj lahko naredimo za naše otroke in prihajajoče generacije. Te še niso plačale storitev v valuti lastnih osebnih podatkov.

TFL Glasnik:
Kaj predlagate? Povejte nam tri stvari, ki se vam ta trenutek zdijo najbolj ključne.

Irena Jakša Zupančič:
Kot sem povedala, se mi zdi ozaveščanje najbolj ključno, ključen je tudi ta najin intervju, ki morda z drugega zornega kota prikaže stanje. Seveda je treba spodbujati podjetja, da GDPR ne pomen samo nek strošek, temveč da lahko podjetja iz tega naredijo neko prednost. Ljudem lahko dajo denimo vedeti, da se zavedajo pomena njihovih podatkov in da skrbijo za njih. Na svojih spletnih straneh bi se dokazovali kot podjetje, ki je odgovorno do svojih strank.

TFL Glasnik:
Osebni podatki lahko postanejo tržno blago – pridobivajo ceno?

Irena Jakša Zupančič:
Jaz temu tečem valuta, ki pa jo zdaj zastonj delimo. Pomislite, ali bi se tako obnašali do svojega bančnega računa ali do svojega stanovanja. Osebni podatki so za podjetja naš DNK.

TFL Glasnik:
V vašem podjetju pravite, da skrbite za podjetja v smislu varovanja teh podatkov. Kako to dosežete, imate posebne aplikacije?

Irena Jakša Zupančič:
Ob ustavitvi Ascaladere je bila naša temeljna dejavnost digitalizacija podatkov – včasih smo temu rekli informatizacija poslovnih procesov, danes pa se temu zelo učeno reče digitalna transformacija. Pomen je praktično enak. Zame kot informatika je varovanje osebnih podatkov tisti zaključni proces, ki ga podjetje mora uvesti v svoje delovanje. Zato nam je bilo logično, da smo se že mnogo pred uvedbo GDPR začeli ukvarjati s tem problemom. Tako kot ponujamo digitalizacijo drugih poslovnih procesov, pomagamo podjetjem tudi pri uvajanju tega procesa.

Najprej jim pomagamo pregledati stanje, da ugotovimo razkorak med njihovim trenutnim stanjem in stanjem, kakršnega si želijo. Pri nekaterih podjetjih se ta gap analiza konča na tej ravni, pri podjetjih, s katerimi sodelujemo dolgoročno, pa pomagamo proces zapeljati prek nekih pravilnikov do dejanske pomoči z aplikacijo.

Pri tem sodelujemo z odvetniško pisarno Pirc Musar-Strle Lamut ob podpori evropskih razvojnih sredstev, saj razvijamo skupni evropski projekt, ki bo februarja prihodnje leto zunaj. Vsa podjetja ne glede na velikost bodo dobila vse, kar potrebujejo. Nekatere informacije bodo brezplačne, podrobnejše pa bodo vezane na naročnino.

Na voljo bodo primerne rešitve, primeri dobrih pravnih praks, rešeni primeri na evropskih sodiščih.

TFL Glasnik:
Kaj bo recimo na voljo mojemu podjetju? Neki vprašalnik?

Irena Jakša Zupančič:
Na voljo bo 'zaledni' del, ki se bo integriral v vaše okolje, sposoben se je povezati z zbirkami podatkov. Ob namestitvi v vaše podjetje se pripravi konfiguracija, ki na podlagi vaših podatkov ponudi odgovore na vseh šest področjih, ki jih zahteva GDPR.

Če bo vaša stranka na primer zahtevala informacijo o tem, katere podatke o njej imate, bo avtomatično dobila izpis. Nato bo mogoča zamenjava podatkov in drugo.

TFL Glasnik:
Odličen projekt, ki je vreden čestitk. In še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Irena Jakša Zupančič:
Slovenija kot majhen narod ima izredno veliko sposobnih ljudi – ne le na področju športa in industrije, temveč tudi na področju raziskav. Zato je sporočilo, da se ne bojmo globalnega sveta ali tujine, ampak se zavejmo svojih kompetenc, svojega znanja in tega, da dejansko vstopamo v evropski prostor kot enakovredni Evropejci.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: mag. Tomaž Kuralt, revija Denar št. 495/2019

Davčni zavezanec je konec septembra 2018 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2018. Finančna uprava je napoved oktobra 2018 zavrgla, kot razlog pa je bilo navedeno »prezgodaj vložena«. Pojavilo se je zanimivo vprašanje in nato raziskovanje, ali je lahko napoved vložena prezgodaj. Davčni zavezanci so se do zdaj bolj ukvarjali z lovljenjem zadnjih rokov za vložitev davčnih napovedi. Odslej pa bo treba pozornost nameniti tudi »začetkom« teka rokov.

piše: Petra Lamovec Hren, magistrica prava, mlada raziskovalka na Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, študentka doktorskega študija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Kar dela človeka človeka, je njegova svobodna volja. V primeru dileme se lahko sam odloči, kako bo ravnal, pa naj bo ta odločitev pravilna ali pa bi jo pozneje raje spremenil, če bi se le dalo. S pojavom avtonomnih vozil prihaja v to sfero novo poglavje. Resda bo vožnja olajšana in bo omogočala uporabniku izkoristek časa za druge aktivnosti, a hkrati bo aktivno posegala v njegovo svobodo odločitve in mu preprečevala, da v dani situaciji odreagira sam glede na svoje pretekle izkušnje in znanje. Namesto njega se bo s pomočjo proizvajalca avtomobila in vgrajene računalniške opreme izvrševala volja in etika proizvajalca. Ali je to prav, kakšna je optimalna ureditev in katera vsa vprašanja se odpirajo pri uporabi avtonomnih vozil, so razpravljali tudi udeleženci v okviru XVII. Dnevov civilnega in gospodarskega prava, ki so potekali 25. in 26. aprila 2019 v Portorožu v organizaciji Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

Prelomnih sprememb je bilo v mesecu aprilu deležno tudi družinsko pravo, saj se je začel uporabljati Družinski zakonik (DZ) in nov Zakon o nepravdnem postopku, ki se v delu nanaša tudi na družinskopravne institute. Dr. Barbara Novak s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je predstavila nekatere novosti, ki jih prinaša nova družinskopravna ureditev z vidika posvojitve in starševske skrbi. Izraz starševska skrb je nadomestil pojem roditeljske pravice, ki se v DZ uporablja le še v členu o odločbi o podaljšanju roditeljske pravice. Nova ureditev dovoljuje posvojitev otroka s strani sorodnikov, kar je bilo v času afere »Koroških dečkov« nemogoče. A zakonodajalec se je pri tem odločil za posebno varovalko, saj so take posvojitve mogoče le v primeru, ko otrok nima več živega nobenega od staršev. Oseba, ki želi posvojiti otroka, mora najprej pridobiti status kandidata. Šele po odobritvi pristojnega centra za socialno delo lahko pride predlog na sodišče. Pri tem je Novakova izpostavila nenavaden razplet, saj se kazenske evidence preverja šele v postopku pred sodiščem, medtem ko se izpolnjevanje drugih pogojev preverja že v postopku pred centrom za socialno delo (CSD). Problematična pa je tudi neenotna definicija »sorodnika«, kot ga ureja DZ in Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti. Procesni del odločanja o varstvu in vzgoji je predstavila dr. Vesna Rijavec, sicer dekanica Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Kljub nekaterim spremembam pristojnosti CSD in sodišča ostaja v ospredju otrokova največja korist. Novosti, kot je na primer navzočnost drugih oseb pri zaslišanju ali pravica otroka vložiti pritožbo zoper odločitev o vzgoji in varstvu, poskušajo zagotoviti čim manj stresen postopek za otroka, vendar pa je slednje še vedno v večji meri odvisno od pripravljenosti staršev k sodelovanju.

Gospodarska sekcija je bila namenjena izzivom posebnih vidikov odgovornosti pri upravljanju in nadziranju podjetij. Profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Miha Juhart je pojasnil pomen in vrednost svetovalnih mnenj, ki jih pridobijo člani organov vodenja in nadzora pri sprejemanju poslovnih odločitev. Slovenski pravni red je glede ureditve krivdne odškodninske odgovornosti in zahtevane skrbnosti strog, saj uveljavlja za člane organov vodenja in nadzora strožjo odgovornost. Če se za preostale delavce po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) za odškodninsko odgovornost zahtevata naklep ali huda malomarnost, pa za člane organov vodenja in nadzora Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne zahteva posebne kvalificirane oblike krivde. Člani organov vodenja in nadzora morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, kar mora napolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru. V sodni praksi se sicer uporablja tudi pravilo business judgement rule, izpeljano iz ameriškega prava, ki zagovarja, da je treba upravo varovati, ko deluje v funkciji odločanja. Od uprave ni mogoče pričakovati, da ima vsa potrebna strokovna znanja, in se lahko razbremeni odgovornosti, če je pri sprejemanju svojih odločitev ravnala na primeren način in svojo odločitev oblikovala na podlagi zbranih informacij. Vendar pa dr. Juhart izpostavlja, da bi morali biti previdni, če bi se odločili uzakoniti razbremenitev uprave v primeru odločanja na podlagi predhodno pridobljenih strokovnih mnenj: »Če se to pravilo vpelje v ZGD-1, lahko pride do poplave mnenj, katerih glavni namen bo služiti članom uprave razbremeniti se odgovornosti.« Z zavarovalniškega zornega kota je odgovornost članov vodenja in nadzora predstavil Dejan Srše iz zavarovalnice Adriatic Slovenica d.d. Gospodarska družba lahko sklene zavarovalno pogodbo in se s tem zavaruje zoper odškodninske zahtevke, ki bi jih tretje osebe uveljavljale tako zoper povzročitelja kot tudi zoper družbo. Vendar bo izplačilo zavarovalne vsote uspešno le, če bo izpolnjen zavarovalni primer z vidika sklenjene pogodbe in ne bo drugih razlogov, ki bi izključevali njeno utemeljenost.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Uroš Lesjak, revija SIR*IUS št. 2/2019

V prispevku analiziram obveznost organizacij, da v sklopu obveznega poročanja po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) zunanjim uporabnikom računovodskih informacij razkrijejo podatke o sodnih in nadzornih postopkih, ki potekajo zoper njih. Z analizo normativnih podlag predstavljam možnosti, ki so organizacijam na voljo, pri čemer osrednje mesto zavzemajo pogojne obveznosti in rezervacije. Prispevek predstavlja merila za razlikovanje med navedenima gospodarskima kategorijama, dotakne pa se tudi najpomembnejših vprašanj v zvezi s kvantificiranjem tovrstnih obveznosti, njihovo davčno obravnavo in odgovornostjo za njihovo vključitev v finančna poročila.

1. UVOD

Računovodski izkazi so najpomembnejši vir informacij o (preteklem) poslovanju organizacij. Služijo sprejemanju poslovnih odločitev, ugotavljanju poslovnega izida in razkrivajo informacije o finančnem položaju (stanju) ter razvojnih perspektivah poročajoče organizacije. Osrednje vprašanje, s katerim se ukvarjam v pričujočem prispevku, je, kako se pri zunanjem računovodskem poročanju organizacij, namenjenem zagotavljanju informacij širokemu krogu zunanjih uporabnikov računovodskih izkazov (vlagateljem, posojilodajalcem, upnikom, konkurentom, državi), soočati z vprašanjem poročanja o nezaključenih sodnih in odprtih nadzornih postopkih.

Gre za sorazmerno pogoste in raznolike situacije v življenjskem ciklu delujočih organizacij, ki so v njih udeležene na aktivni (kot tožniki v civilnih ali oškodovanci v kazenski postopkih, kot upniki v izvršilnem postopku) ali na pasivni strani (kot toženci v sodnih sporih, kot davčni zavezanci v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora). V tem prispevku obravnavam pravna in finančna razmerja, v katera so organizacije pritegnjene ne po svoji, pač pa po volji tretjih, in jih ne obvladujejo v celoti.[1] Skupna značilnost teh postopkov je, da imajo lahko za organizacije neugodne finančne posledice v obliki denarnih obvez. Zamisliti si je mogoče nekaj tipičnih dogodkov, ki predstavljajo izhodišče za razmislek o tem, kako jih v računovodskih izkazih pripoznavati, kot so denimo:

• sprožitev delovnopravnega spora zoper organizacijo zaradi izplačila neporavnanih obveznosti organizacije delavcem iz delovnega razmerja;
• vložitev pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča v pravdnem postopku, s katero je bila organizacija obsojena na plačilo odškodnine;
• plačilo davčnega dolga iz naslova davka od dohodka po davčni odločbi, izdani v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (odslej DIN), zoper katero je zavezanec vložil pritožbo in pričakuje ugodno rešitev pritožbenega organa.[2]

Gre za primere potencialnih obveznosti, ki jih je mogoče ves čas trajanja postopka, tj. vse do dokončnosti oziroma pravnomočnosti[3] končne meritorne odločbe opredeliti kot sporne, negotove. Organizacije z aktivno udeležbo v postopkih sicer ohranjajo določen vpliv na končni izid, s trajanjem postopka in interakcijo med deležniki pa spoznavne možnosti, kakšen bo njegov najverjetnejši končni izid, pri strankah postopka praviloma naraščajo. Navedeno je mogoče ponazoriti z naslednjo skico:

Slika 1: Naraščanje predvidljivosti izida postopka

Nekatera pravila vodenja civilnega sodnega postopka so namenjena preprečevanju t. i. sodbe presenečenja: npr. t. i. načelo odprtega sojenja, ki sodišču nalaga skrb, da se pred in med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe in dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja (285. člen Zakona o pravdnem postopku). Tudi iz zapisnika o davčnem (inšpekcijskem) nadzoru je mogoče relativno enostavno razbrati, kakšna bo odločitev davčnega organa v odmerni odločbi. Posamezni koraki organa, ki vodi postopek, lahko organizacijam služijo kot opora pri ocenjevanju in pripoznavanju njihovih sedanjih finančnih obvez. Najprej pa si poglejmo pravila za njihovo izkazovanje v računovodskih razvidih oziroma poročilih.

2. NORMATIVNI VIDIK

Osrednje vprašanje, na katero je treba odgovoriti, je, ali obstaja pravna dolžnost organizacij, da zunanjim uporabnikom računovodskih informacij poročajo o odprtih sodnih ali nadzornih postopkih, ki potekajo zoper njih. Pri zunanjem računovodskem poročanju (finančnem računovodstvu) gre v primerjavi s stroškovnim ali poslovodnim računovodstvom za z zunanjimi predpisi podrobno urejeno področje, poročanje organizacij javnosti pa temelji na zakonskih določbah, ki so na izvedbeni ravni dopolnjene z veljavnimi standardi računovodskega poročanja, pri čemer smer razlage, kdaj in kako poročati, (so)določajo tudi računovodska bilančna načela (Korošec et al., 2016).

2.1. Zakon o gospodarskih družbah

Zakon o gospodarskih družbah (odslej ZGD-1) kot sistemski zakon na področju prava gospodarskih družb zajema tudi področje bilančnega prava (predvsem od 53. do 70.c člena), kjer so urejena temeljna vprašanja računovodskega poročanja. Zakonska pravila so kogentna (obvezna), uporaba posameznih določb pa je določena predvsem s pravnoorganizacijsko obliko in velikostjo družbe.

Splošno pravilo glede letnega poročila je, da mora biti jasno in pregledno. Izkazovati mora resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida. Če uporaba določb ZGD-1 in Slovenskih računovodskih standardov (odslej SRS) ali Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (odslej MSRP) ne zadošča za resničen in pošten prikaz, mora priloga k izkazom vsebovati ustrezna dodatna pojasnila (1. in 2. odstavek 61. člena ZGD-1). V zakonski ureditvi se jasno odraža trend krepitve pojasnilne dolžnosti organizacij, da s prilogami k izkazom in poslovnim poročilom (69. in 70. člen ZGD-1) javno razkrijejo vse postavke, ki utegnejo vplivati na njihov finančni položaj in poslovni izid.

Za obravnavano problematiko je pomembna določba 4. tč. 2. odstavka 69. člena ZGD-1, ki družbam izrecno nalaga, da morajo poleg siceršnjih podatkov in pojasnil v prilogi k izkazom razkriti tudi skupni znesek pogojnih finančnih obveznosti, ki niso vključene v bilanco stanja, če so ti podatki pomembni za oceno finančnega položaja družbe. ZGD-1 ne razloži, katere obveznosti veljajo kot pogojne in kateri podatki so pomembni. Predlog novele ZGD-1I, s katero je bilo to določilo uvedeno v zakon, se sklicuje na skladnost z Direktivo 2013/34/EU z dne 26. junija 2013, konkretno (v korelacijski tabeli) s 1. odstavkom 16. člena te direktive. Relevantna je točka (d), po kateri je treba po načelu lojalne razlage[4] med pogojne obveznosti po ZGD-1 prištevati finančne obveznosti, jamstva ali nepredvidene izdatke, ki niso bili vključeni v bilanco stanja, skupaj z navedbo vrste in oblike zagotovljenega poroštva zanje. Na dlani je, da je govor o zunajbilančnih razvidih, v katerih organizacije poleg nekaterih drugih postavk spremljajo prav pogojne obveznosti. Pojem pogojnih obveznosti je v računovodski stroki usklajen (določbi SRS 10.27 in 10. člena MSRP 37 sta po vsebini enaki). Pogojna obveznost (angl. contingent liability) je tako ali možna obveza, ki izhaja iz preteklih dogodkov in katere obstoj je odvisen od (ne)pojavitve enega ali več negotovih prihodnjih dogodkov, ki jih organizacija ne obvladuje, ali sedanja obveza, ki izhaja iz preteklih dogodkov, vendar se ne pripozna, ker ni verjetno, da bo za njeno poravnavo potreben odtok dejavnikov, ki omogočajo gospodarske koristi, ali pa njene višine ni mogoče dovolj zanesljivo izmeriti.

Ali je neuspeh v sodnem postopku ali postopku DIN res mogoče šteti zgolj kot možen, povsem negotov dogodek v smislu prve od obeh opredelitev pogojnih obveznosti?[5] Odgovor na navedeno vprašanje ni preprost niti enoznačen, načeloma pa je mogoče zagovarjati pozitiven odgovor, saj je srž tovrstnih postopkov ravno v tem, da organizacija kot stranka postopka praviloma ne more nikoli računati, da bo v njem zanesljivo uspešna ali neuspešna.[6]

Vprašanje pojava negotovega prihodnjega dogodka je odvisno tudi od dejanskih okoliščin, ki jih mora poročajoča organizacija poznati oziroma opredeliti, saj sicer ni mogoče utemeljiti zaključka, da naj bi obenem na izvedbeni ravni šlo za dogodke, ki so (tudi) zunaj njenega nadzora in jih zato ne obvladuje v celoti. Kako torej ravnati v primerih, ko je podana zadostna, denimo nadpolovična verjetnost, da bo organizacija ob zaključku postopka utrpela negativne finančne posledice? Gre za specifično vprašanje, ki ga zakon kot splošni predpis ne ureja, pač pa računovodski stroki prepušča, da najde rešitve in jih kodificira v standardih ravnanja (SRS in MSRP), povzdignjenih na raven obveznih pravil (1. odstavek 54. člena ZGD-1), kjer je tudi treba, če naj organizacija o odprtih postopkih poroča kako drugače kot zunajbilančno, iskati odgovor na obravnavano vprašanje.

Celoten članek je dostopen za naročnike!