TFL Glasnik:
Dr. Vesna Vuk Godina, ste profesorica na mariborski univerzi na Oddelku za sociologijo, sicer pa vas ni treba posebej predstavljati, saj vas vsi dobro poznajo. Na kaj ste najbolj ponosni v vaši karieri?

Vesna Vuk Godina:
Najbolj ponosna sem na svojo hčerko. To je moj podvig, ki se je začel z njeno obporodno možgansko krvavitvijo, nadaljeval pa z diagnozami, da bo Maša rastlina, da iz nje ne bo nič. Z njo smo zelo trdo delali in so se stvari razvijale drugače, zato je Maša danes visoko funkcionalna oseba, ki v veliki večini samostojno skrbi zase. Le študirati ni mogla, ker je maturo naredila po posebnem sistemu, ki je bil prilagojen zanjo. A ima polno življenje in na to sem v življenju najbolj ponosna.

TFL Glasnik:
Kot antropologinji bi vam zastavila nekakšno temeljno vprašanje: kakšno je stanje duha v Sloveniji?

Vesna Vuk Godina:
Stanje duha v Sloveniji je trenutno precej težavno, saj prihaja do razkoraka med formalnim sistemom, ki smo ga uvozili z Zahoda in je nastal v drugih kulturnih in zgodovinskih okoliščinah, ter tem, kaj Slovenci smo. Ta uvoženi kapitalizem je v resici kapitalizem protestantov, Slovenci pa imamo skozi zgodovino drugačno socialno in kulturno tirnico, ki ni le katoliška, ampak je bistveno bolj socialna, kot je zahodni kapitalizem. Ljudje kot posamezniki in tudi tisti, ki vodijo podjetja, so razklani med izključujočima se principoma, od katerih je eden formalnoekonomski, ko je treba gledati na ekonomsko racionalnost, pri čemer je treba dati ekonomskemu prednost pred socialnim. To pa je v nasprotju s slovensko tirnico, po kateri je treba dati prednost socialnemu pred ekonomskim.

Povedano drugače, v zgodovinsko vzpostavljeni tirnici Slovencev je preživetje vseh najvišja vrednota in je treba vse drugo podrediti temu. Tega danes ni, saj so podjetja vključena na trg in je treba delovati po logiki tržne konkurenčnosti, zato je velik problem, kako sestaviti ta dva principa. Dostikrat ju v praksi ne moremo sestaviti. Nekatera podjetja so sicer zastavljena socialno in zelo dobro uspevajo. To, da ne moremo sestaviti omenjena principa, je ključni vir nezadovoljstva v vseh sferah, ne le v ekonomski. Tako je denimo na univerzi, tudi v družbenih dejavnostih. Naredila sem veliko intervjujev in pogovorov, in v vseh se je pokazalo, da so ljudje nezadovoljni. Ko ljudi vprašam, zakaj, rečejo, da zato, ker so odnosi grozni. Ko vprašaš, kaj je narobe, izveš, da gre dejansko za socialni vidik. Delavci povedo, da je na to, da v podjetjih lastniki in menežerji slabo ravnajo z njimi, njihova reakcija, da pač slabo delajo. Po logiki "ne morejo me tako nizko plačati, kot lahko jaz slabo delam".

Svojim študentom vedno rečem, da na takšni osnovi ne moremo imeti uspešnega ekonomije. Za uspešno ekonomijo morate imeti pozitivno motivirane ljudi. Morali bi imeti socialni kapitalizem. Ko to rečem ekonomistom, odvrnejo, da socialni kapitalizem ne deluje. Kar ni res. Imamo japonski primer kapitalizma, ki je socialen v smislu, da vsakega lastnika skrbi, da bo denar razporedil zaposlenim tako, da bodo vsi zaposleni, posebno tisti na najnižjih mestih, bolje plačani kot pri konkurenci. Ne pa da ga grabi zase.

Tudi Drnovšku sem leta 2003 rekla, da če bi pri nas peljali takšen kapitalizem, bi bilo drugače. Ljudje bi bili motivirani in lahko bi imeli zelo uspešen kapitalizem. Se pa bojim, da gre danes pri ljudeh za neko pasivno rezistenco – delajo pač, kar je nujno, več pa ne, ker jim sistem ne vrača tistega, kar bi jim po njihovem mnenju moral.

TFL Glasnik:
Kako bi lahko to spravili v predpise ali bolj v moralo, saj se dobra podjetja že zavedajo tega.

Vesna Vuk Godina:
Nekateri že delajo tako. Krka dela tako, Steklarna Hrastnik je bila rešena s takšnim sistemom. V Revozu, ki so imeli v preteklosti zelo slabe rezultate, so naredili raziskavo, ki je pokazala, da so izvor težav neustrezni odnosi, in so zato postavili nov sistem odnosov. Danes v Revozu na primer rečejo, da so se delavci odločili, da bodo znižali plače, ne pa odpuščali.

Ena od značilnosti slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice je, da hočejo Slovenci sami odločati o svojem življenju, predvsem o svojem preživetju. Glede politike je treba povedati, da odločno demotivira ljudi zato, ker ne morejo sodelovati v odločitvah, ki so pomembne za njihovo preživetje. To je eden ključnih razlogov, zakaj z njo niso zadovoljni.

Kako temeljne principe zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice spraviti v moralo ali predpise, ste vprašali. V morali so ti principi že vsebovani. So nekakšni moralni standardi naše kulture. Rada se pošalim, da če bi človek naredil referendum (a ga ne more) in vprašal ljudi, ali je treba vzeti tistim, ki imajo preveč za preživetje, in dati tistim, ki imajo premalo, bi takšen referendum dobil 99,99 odstotka podpore. Tako rekoč vsi bi se strinjali, da je to treba narediti, saj je preživetje vseh nedvomni moralni standard naše kulture. Naš kapitalizem bi morali uskladiti s tem, kdo smo.

Ekonomisti porečejo, da takšen slovenski kapitalizem ne bi bil učinkovit. Ne: hiperučinkovit bi bil, saj bi bili ljudje motivirani. A bi bilo treba za takšen tip ekonomije uskladiti predpise s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. Ne pa prepisovati z Zahoda.

TFL Glasnik:
To pa je težko. Pameten podjetnik to že dela in del dobička razdeli med zaposlene. Tudi v svetovnem merilu bo šlo tako naprej.

Vesna Vuk Godina:
Tako bi moralo iti naprej. Žal pa statistični podatki kažejo, da se vse več bogastva kopiči pri vse manj ljudeh, kar je logika, ki go na dolgi rok pokopala sam kapitalizem. To dokazujejo številni, na primer Varufakis in Piketty. Postaja jasno, da kapitalizem potrebuje vedno manj ljudi za delo, ki postaja vse bolj redka dobrina, a bo potreboval ljudi za kupce za produkte, ki jih proizvaja. To pomeni, da mora kapital za lastno preživetje ohranjati ljudi pri dostojnem življenju in pri motivaciji za sodelovanje s sistemom. Sicer bo sistem propadel.

V zvezi s prej omenjeno pasivno rezistenco do sistema je treba izpostaviti, da je ne gre podcenjevati. Treba se je spomniti na Gandija, ki po formalnih merilih ni imel nikakršne moči, je pa s pasivno rezistenco pokopal britanski imperij, ki je imel ogromno moč. Noben sistem ne more delovati, če ljudje nočejo sodelovati v njem. To je ena največjih nevarnosti našega stanja. To se vidi med drugim na volitvah. Vidimo, koliko ljudi ne hodi na volitve in sploh noče sodelovati, ker se jim zdi sodelovanje s sistemom brezsmiselno. To je ključna stvar, ki bi jo bilo treba spremeniti.

TFL Glasnik:
Kaj pa šolstvo in izobraževanje? Tu je verjetno ogromno izzivov.

Vesna Vuk Godina:
S šolstvom imamo zelo resen problem. S sprejetjem zahodnega kapitalizma smo sprejeli še druge podsisteme, tudi šolskega. Tu pa imamo zelo resen problem, in to z več vidikov. Tako se na primer vse bolj uveljavlja narcistična socializacija, ki je povezana z otroku prijazno vzgojo, ki pa ima zelo zaskrbljujoče stranske učinke. Povečuje se število otrok, ki postajajo odvisniki, povečuje se število ljudi, ki funkcionalno ne odrastejo, kar pomeni, da niso zmožni preživeti v situacijah daljšega ali dolgoročnega neugodja. Staršem, ki vzgajajo otroke za srečo, vedno rečem, da jih za srečo ni treba vzgajati, saj bo otrok v življenju srečen le okoli pet odstotkov časa, ki ga vsak preživi brez posebne predpriprave. V šali rečem, da edino Meta v Cvetju v jeseni sreče ni preživela. Ljudje se ne zlomijo, ko so srečni. Ampak, ko so nesrečni.

V resnici je treba otroke vzgajati za to, da živijo v svetu, ki ni prijazen, v katerem so težave, konflikti, in jih opremiti, da znajo preživeti v takšnem svetu na način, da ne uničijo sebe. Hkrati je ključni problem v današnjih šolah tudi poveličevanje tehnologije, računalnikov, ekranov in podobnega. Rada rečem, da so to sicer lepe igračke, da pa ljudje ne razumejo, da takšen način pouka onemogoča razvoj abstraktnega mišljenja, ki se razvija, če mora učenec slediti nečemu, česar ne vidi. Vse tisto, kar je vidno, po desetem letu starosti pri otroku resno ovira njegov razvoj, ker ovira razvoj njegovega abstraktnega mišljenja. Danes pa je na primer v šolah že skoraj vse na računalniku ali powerpoint prezentacijah. To pomeni, da otroke ohranjamo na ravni konkretnega mišljenja, kar je raven živali, živalskega mišljenja. Živali namreč znajo konkretno misliti.

Povedano pomeni, da s takšnimi postopki tudi v šoli uničujemo intelektualni potencial Slovencev in slovenske družbe. Pogosto rečem, da ima Slovenija izjemno omejene resurse, vendar je fascinantno, da po osamosvojitvi nismo znali izkoristiti nobenega od teh resursov. Eden je lega, drugi so gozdovi in tretji je človeška pamet. Mi pa vlagamo v resurse, ki na dolgi rok za Slovenijo ne pomenijo konkurenčnosti v svetu.

Če imate pametne ljudi, dobre delavce, dobre intelektualce, dobre znanstvenike, je to nekaj, kar vedno lahko prodaš. Resurs, ki ga ne znamo pravilno uporabiti, je tudi zemlja. Že omenjenega leta 2003 sem Drnovšku o zlatih rezervah dejala, da bi jaz dala kmetom denar, da v treh letih očistijo zemljo, in potem bi začela biološko produkcijo hrane, saj lahko proizvedemo vse: od oljčnega olja do ajde – kompletno prehransko verigo. Danes bi bili sistemski proizvajalec biohrane in ne bi bili odvisni od tega, da nam v trgovinah prodajajo smeti.

Vsi govorijo o tem, da je treba nekaj narediti, da se je treba premakniti, problem pa je, da država nima razvojne strategije. Država je socialno organizirana po domačijski logiki: ljudje, ki so domačijsko organizirani, so v skupni socialni skupini in se z vsemi sredstvi borijo za svoje preživetje. Tudi na račun drugih. Zato je v takšni družbi zelo težko priti do usklajenosti na ravni splošnega interesa. To Slovencem manjka. In ker nimamo razvojne strategije, določene dovolj močno povezane skupine ali dovolj ambiciozne skupine sicer zmorejo iztržiti zase, kar želijo. A je to pogosto na račun drugih ali družbe kot celote. Dostikrat gre za plenilsko logiko. Zato pogosto rečem, da to, kar imamo v Sloveniji, ni kapitalizem, ampak plenilska ekonomija.

Ker manjka dolgoročna strategija, ki bi temeljila na skupnem interesu, tudi v primerih, ki bi lahko imeli za družbo pomemben pozitiven rezultat, ta pogosto umanjka. Vzemimo na primer turizem, kjer se zdi, da delamo pozitivne premike. A tudi tu ni strateške usmeritve. Počivalšek tako pravi, da bomo slovenski turizem dokapitalizirali in ga spet privatizirali, torej najverjetneje prodali tujcem. To je seveda nesmiselna strategija, saj bomo spet ostali brez panoge, ki bi lahko bila za slovensko družbo in državo ključna. Slovenija bi morala razviti štiri, pet strateških področij, in to tako, bi vse druge dejavnosti živele od njih. Hrvatom vedno rečem: "Imate morje in vsa država bi morala živeti od morja, ne pa da ga prodajate Rusom in vsakemu, ki pride mimo."

Žalostno je, da imamo 30 let svojo državo in da v teh letih nismo uspeli izpeljati strateške usmeritve te države. 30 let je dolga doba. In ta čas smo izgubili. Kaj pomeni 30 let, postane jasno, če se spomnimo, da je bila leta 1945 Slovenija zaostala agrarna država, leta 1975 pa srednje razvita industrijska država. Leta 1991 smo bili zelo blizu Zahodu. Kje smo danes? Ne bom rekla, da nimamo več pralnih praškov in lepših oblek, ampak to je v resnici potrošnja – kje smo danes ekonomsko? Teh 30 let je zapravljen čas, in sicer natančno zato, ker nismo imeli strategije. Socializem je imel svojo strategijo ter politiko, s katero je podredil partikularne interese strateškim interesom. Danes tega nimamo. Danes vleče vsak na svojo stran.

TFL Glasnik:
Strategija bi morda še nastajala, vendar pa imamo na štiri leta volitve. Morala bi obstajati neka širša družbena zaveza.

Vesna Vuk Godina:
To je točno. Stalno zamenjevanje domačij na oblasti oblikovanje in izvajanje dolgoročnih strategij otežkoča. Dolgoročna strategija bi seveda morala biti tako nadpolitična kot naddomačijska. Za njeno oblikovanje bi se morala povezati stroka in gospodarstvo. V tej državi imamo okoli sto ljudi, ki imajo dovolj znanja, da lahko rešijo ključne probleme te države. To seveda niso politiki. Je pa problem, da teh ljudi nihče nič ne vpraša. Lastniki recimo nimajo pojma, kako bi jim znanost lahko koristila, mislijo, da je to strošek. Vsaka velika korporacija pa razume, da je znanost ključna sfera dolgoročnega planiranja. Na pamet bom rekla, da če bi se podjetja s svojimi problemi povezala z ljudmi na ekonomski fakulteti, FDV, s sociologi in družboslovci, za katere mislijo, da ničemur ne koristijo, bi lahko skupaj oblikovali smiselno strateško razvojno perspektivo te države, ki je tudi politika po vsakokratnih volitvah ne bi mogla zamajati. Ker pa je danes ta strategija odvisna od politike, se z menjavo politike menja tudi strategija. Potem imate okolje, v katerem na dolgi rok ne morete ničesar narediti, ker sploh ne veste, kaj bo čez štiri leta. To je katastrofalno.

TFL Glasnik:
Ni širše zaveze – poglejva samo Petrol, paradnega konja v regiji.

Vesna Vuk Godina:
To dobite, to je tipičen primer. Spomnim se, ko so ukinili SDK in so rekli, da bomo imeli individualni nadzor, sem si rekla: to je konec. Pri Slovencih, v tej družbi, ki je organizirana domačijsko, nadzor deluje samo kot abstraktni socialni nadzor, ker ko imaš individualnega nadzornika, ga pač odstaviš, ko ti ne ustreza več. Če imaš individualnega menedžerja, ga odstaviš, in zdaj vidimo, kam to pripelje.

V socializmu je bil moj oče direktor velikega podjetja. Spomnim se, kako so se vsi na smrt bali SDK, ker jih pač niso videli. Tisti obračun so dali tja in nikoli niso vedeli, kdo tisto pregleduje, in nisi mogel vplivati na njih – če ti je manjkalo pet dinarjev, so ti blokirali račun. Danes pa lahko imate elitno dobro menedžersko strukturo in jo lahko odstavijo zaradi razlogov, o katerih nihče ne ve, kateri so. Na njihovo mesto bodo prišli ljudje, ki nimajo pojma. V družbah, ki so organizirane po domačijskem sistemu kot v Sloveniji, sta ekonomija in politika tradicionalno povezani, in če to povežete s štiriletnimi volitvami, ne morete imeti nikakršne razvojne strategije.

Razvojna strategija bi morala nastati zunaj teh povezav. Še vedno mislim, da med univerzami in gospodarstvom ni razmisleka na strateški ravni – ni sodelovanje, če univerzam rečeš, dajte nam strokovnjake, ki bodo lahko šli takoj delat.

TFL Glasnik:
Kakšni so vaši načrti v prihodnje? Veliko predavate in razširjate, bom rekla, nauk.

Vesna Vuk Godina:
Pedagoški del svojega poklica zelo rada opravljam, ker se mi zdi, da je to poslanstvo nekega javnega intelektualca. Antropologov ni veliko, ampak pri številnih kolegih, tudi sociologih, pogrešam to, da svojega znanja ne razširjajo v družbo, ki to znanje krvavo potrebuje.

Osebno imam še dve leti do upokojitve. Prvi dan, ko bom lahko šla, bom šla, ker so odnosi na univerzi nevzdržni, po drugi strani se mi zdi nemoralno odjedati službo mladim ljudem. Imela sem starše, ki so se upokojili in je to zelo slabo vplivalo na njihovo zdravje, zato menim, da starejši ljudje morajo delati, vendar ne na način, da odžirajo delo mladim. Mladi so v primerjavi z najino generacijo popolnoma deprivilegirani, mislim pa delovati naprej, predavati tudi v tujini, kar sem doslej pogosto odklanjala. Vsekakor je zadoščenje, ko te vabijo na različne konference in posreduješ temo, ki da ljudem nekaj novega – družboslovci to morajo delati.

TFL Glasnik:
Kakšno pa je vaše sporočilo Slovencem?

Vesna Vuk Godina:
Morajo bolj vztrajati pri socialnih oblikah družbenosti. Delati za to, da bomo socialno in ekonomsko povezani na tak način, da bo prišlo do sodelovanja in ne do izključevanja. Če bomo to naredili, smo lahko ena najuspešnejših družb daleč naokoli.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

piše: Tomaž Kuralt, revija Denar št. 504/2020

Tuji delavci pričakujejo, da bosta Finančna uprava in Inšpektorat za delo s svojim učinkovitim nadzorom zagotavljala ustrezno zaščito delavskih pravic

Delodajalci že dlje časa opozarjajo na pomanjkanje domače delovne sile. Zato je v Sloveniji iz leta v leto več tujih delavcev. Pa ne gre zgolj za delavce s področja nekdanje Jugoslavije, temveč je vse več delavcev tudi z drugih delov sveta. Le redki tuji delavci poznajo osnove slovenske delovnopravne in davčne zakonodaje. Zato so na teh dveh področjih povsem odvisni od poštenega pogodbenega odnosa svojega delodajalca. Med delodajalci so tudi takšni, ki izkoristijo »neiznajdljivost« tujih delavcev. Niso redki primeri v Sloveniji, ko tuje delavce izkoriščajo delodajalci, katerih lastniki so prav tako tujci (celo iz iste države).

Tuji delavci so v Sloveniji zelo pogosto razočarani nad birokratskimi postopki in nad neučinkovitimi organi nadzora. Ko tuji delavci povedo svoje zgodbe, so inšpekcijski organi vedno znova presenečeni. Čeprav inšpekcijske službe določenih prekrškovnih določb skoraj ne nadzirajo več, se bodo morali znova posvetiti nadzoru najbolj elementarnih določb delovne zakonodaje.

Tuji delavci ne poznajo slovenskega jezika (oziroma bolj slabo) niti slovenske zakonodaje. Za tujega delavca je uspeh že, če najde organizacijo ali posameznika, ki mu bi lahko pomagal. Velik problem je tudi to, da državni organi nimajo posluha za njihove težave. Pogosto jih zgolj pošiljajo od enega do drugega organa. Tujega delavca nihče ne informira celovito. V vsej tej zmedi pa tuje delavce mine, da bi sploh kar koli uredili. Enostavno se vdajo v usodo. Najbolj izpostavljeni organi so upravne enote, finančna uprava in inšpektorat za delo. Ti organi bi lahko nekaj svojih uslužbencev pooblastili za delo s tujimi delavci.

Nepriznane olajšave za vzdrževane družinske člane

Nekateri konkretni primeri v zadnjem času so spet odprli vprašanje pozivanja davčnih zavezancev, če oddajo nepopolne vloge.

Finančna uprava pri letošnjih informativnih izračunih dohodnine za leto 2018 več zavezancem, ki so v Sloveniji uveljavljali svoje nezaposlene zakonske partnerje, ki živijo v tujini (večinoma v Bosni in Hercegovini), te olajšave ni upoštevala. Iz obrazložitve sledi, da zavezancem posebna olajšava ni bila priznana, ker niso bili izpolnjeni pogoji glede bivališča, rezidentstva oziroma državljanstva za priznanje olajšave, določeni v 11. odstavku 115. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15, 63/16, 69/17, 21/19 in 28/19). To je še toliko bolj nenavadno, saj je bila nekaterim zavezancem priznana olajšava za njihove otroke, ki nimajo prijavljenega bivališča v Sloveniji in praviloma živijo v isti državi oziroma z zakonskim partnerjem zavezanca.

V teh postopkih je šele naknadno Finančna uprava pojasnila, da zavezancem davčne olajšave niso priznali, zato ker niso priložili ustreznih dokazil glede dohodkov žena zavezancev. Tega v obrazložitvi niso navedli. V skladu s prvim odstavkom 115. člena ZDoh-2 se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca šteje zakonec, ki ni zaposlen in ne opravlja dejavnosti, nima lastnih dohodkov za preživljanje ali so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena tega zakona.

Zavezanci bi morali torej predložiti dokazilo davčnega organa tuje države, da je njihova žena brez dohodkov oziroma so le-ti nižji od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana.

Če bi zavezance pozvali, bi dokazila predložili. Ker jih niso pozvali, so izdali nepopolne informativne izračune dohodnine. Zavezanci so ugovarjali zoper informativne izračune dohodnine, pri čemer so predložili dokazila. Postopki so bili ugodno rešeni za zavezance, Finančna uprava pa je imela dvojno delo. Povsem brez potrebe.

Drug primer je, ko je zavezanec vložil prijavo za vpis vzdrževanih družinskih članov v davčni register. Šele po vpisu v register jih je namreč lahko uveljavljal kot olajšavo pri odmeri dohodnine. Zavezanec je po enem mesecu poklical na Finančno upravo, kjer so mu povedali, da vloge še niso rešili, ker ni predložil rojstnih listov za otroka. Predložil je zgolj potrdili o šolanju, iz katerih je prav tako razvidno očetovo osebno ime. Če zavezanec ne bi poklical, bi verjetno še danes čakal na potrdili o vpisu v davčni register.

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H in 36/19) ureja načela davčnega postopka. V skladu z načeloma materialne resnice in sorazmernosti je Finančna uprava dolžna z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek. Finančna uprava bi morala izbrati tiste ukrepe, ki bi bili za davčnega zavezanca ugodnejši.

Če davčni zavezanec odda nepopolno vlogo in Finančna uprava utemeljeno pričakuje, da bi jo zavezanec lahko hitro dopolnil (npr. po elektronski pošti), ni razloga, da se tako ne posluje. Če nekdo uveljavlja vzdrževanega družinskega člana, obstaja velika verjetnost, da je to upravičeno. Če nekdo vloži prijavo za vpis družinskih članov v davčni register, je zelo verjetno, da ti družinski člani tudi obstajajo. Če se zavezanca pozove k dopolnitvi vloge, je to najhitrejša rešitev. Zavezancu ne bi bilo treba vlagati nove vloge, Finančna uprava pa bi imela manj dela.

Eno načelo, načelo dolžnosti dajanja podatkov, pa gre v prid Finančne uprave. Davčni zavezanci morajo Finančni upravi posredovati popolne podatke in predlagati dokaze, s katerimi se dokazujejo dejstva. Vendar pa miselnost, po kateri bi davčni zavezanec »moral in mogel vedeti«, v tem primeru ni na mestu. Gre za tujce, ki niso seznanjeni z detajlnimi podrobnostmi o dokumentih, ki jih je treba predložiti Finančni upravi.

Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13) v prvem odstavku 67. člena določa: »Če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Zahtevo v obliki dopisa za odpravo pomanjkljivosti se pošlje ali izroči vložniku, če je podal vlogo neposredno pri organu.« Tega pa Finančna uprava ni naredila.

Davčno rezidentstvo

Tuji delavci v Sloveniji si želijo pridobiti davčno rezidentstvo predvsem zaradi uveljavljanja davčnih olajšav. Običajno ne poznajo pogojev, na podlagi katerih postanejo davčni rezidenti Slovenije. Stalnega prebivališča v Sloveniji nimajo. Preostale dejanske rezidenčne vezi (običajno bivališče, središče osebnih in ekonomskih interesov, 183 dni) pa je treba dokazati oziroma argumentirati.

V enem izmed postopkov za ugotavljanje davčnega rezidentstva je finančna uslužbenka od zavezanca, ki je vložil vlogo za pridobitev davčnega rezidentstva, zahtevala potrdilo o samskem stanu in o skupnem gospodinjstvu v BiH. Pojasnjeno ji je bilo, da samskega stanu ne moreš dokazati in da je potrdilo o skupnem gospodinjstvu z očetom in mamo zavezanca nepomembno, saj zavezanec živi in dela v Sloveniji. Uslužbenka je dejala, da potrebuje dokazila in da zavezancu ne bo odobrila rezidentstva »na lepe oči«.

Zavezanec je šel v BiH in presenetljivo pridobil oba dokumenta. Ko ju je predložil uslužbenki, mu je povedala, da je bila zanj že pred pol leta izdana odločba o rezidentstvu. Zavezanec je nov postopek oziroma dvakrat isti postopek sprožil, ker odločbe ni prejel. Zakaj pa je finančna uslužbenka zahtevala potrdila in ni povedala, da je bila odločba o istem vprašanju že ugodno rešena?

V drugem primeru je šlo za šoferja v mednarodnem prometu. Finančna uprava je na svoji spletni strani objavila stališče glede ugotavljanja rezidentskega statusa tujih fizičnih oseb, ki so zaposlene pri slovenskem delodajalcu kot avtoprevozniki v mednarodnem cestnem prometu oziroma svoje delo pretežno (več kot 183 dni v davčnem letu) opravljajo v tujini.

Praviloma tuje fizične osebe v Sloveniji nimajo uradno prijavljenega stalnega prebivališča, ampak le začasno prebivališče, prav tako v Sloveniji nimajo običajnega bivališča oziroma središča osebnih in ekonomskih interesov. Največkrat tuje fizične osebe, ki se želijo kvalificirati za rezidente Slovenije, izpolnjujejo zgolj pogoj skupne prisotnosti v Sloveniji skupno več kot 183 dni v določenem davčnem letu (s prekinitvami ali neprekinjeno).

Če tuje fizične osebe izpolnjujejo pogoj skupne prisotnosti v Sloveniji več kot 183 dni v določenem davčnem letu le formalno, kar pomeni, da imajo v Sloveniji prijavljeno začasno prebivališče le formalno, tj. zaradi pridobitve delovnega dovoljenja oziroma zaposlitve pri slovenskem delodajalcu, dejansko pa ne prebivajo v Sloveniji, se takšne osebe štejejo za nerezidente Slovenije.

Iz navedenega je Finančna uprava zaključila, da se tuje fizične osebe, ki so v rednem delovnem razmerju pri slovenskem delodajalcu, ne morejo šteti za slovenske rezidente, če gre za tuje fizične osebe, ki svoje delo pretežno (več kot 183 dni v davčnem letu) opravljajo v tujini; gre predvsem za tuje delavce, ki jih slovenski delodajalec napoti na delo v tujino, in tujce, katerih narava dela je takšna, da se v pretežni meri opravlja v tujini (npr. avtoprevozniki v mednarodnem cestnem prometu).

Na podlagi takega mnenja Finančne uprave zavezanci ne vlagajo vloge za davčno rezidentstvo. Tisti, ki nimajo niti družine niti drugega prebivališča v tujini, imajo vsekakor središče življenjskih interesov v Sloveniji. Zato bi se morali šteti za rezidente po ZDoh-2, čeprav delajo kot avtoprevozniki.

Finančna uprava je tako rezidentski status odobrila avtoprevozniku, ki je bil v zadevnem davčnem letu na bolniški. Dokazoval je, da je bil v katerem koli času v davčnem letu prisoten v Sloveniji skupno več kot 183 dni. Zato so stališča Finančne uprave lahko v posameznih konkretnih primerih celo napačna.

Zanimiv je bil primer, ko se je celo delodajalec (mednarodni transport) zavzemal za to, da bi imeli njegovi tuji delavci status rezidenta. Ker so ga eni tuji delavci dobili, drugi pa ne, je prihajalo tudi do razlik pri plačah. Po besedah direktorja so imeli zaradi rezidentskega statusa celo tisti, ki so delali slabše, višje plače od tistih, ki so delali bolje. Zato so bili delavci jezni na delodajalca, slednji pa na Finančno upravo. Zato davčno rezidentstvo ni nepomembna okoliščina.

Napovedi po spremembi statusa

Finančna uprava vedno določi status rezidenta ali nerezidenta za nazaj. V konkretnih primerih tujih delavcev se dogaja, da celo za več let nazaj.

Ker se spremni njihov rezidentski status, se spremeni tudi njihova davčna obveznost. Nerezidenti ne prejmejo informativnega izračuna dohodnine, zato morajo zavezanci sami vložiti davčno napoved. Povsem možno je, da je rok za vložitev napovedi že zamujen, zato morajo oddati napoved kot samoprijavo. Pred tem ne smejo pozabiti še na pridobitev davčnih številk za vzdrževane družinske člane.

V četrtem odstavku 51. člena Zakona o finančni upravi (ZFU, Uradni list RS, št. 25/14) mora zavezanec, ki ima pravico do ugodnosti za vzdrževane družinske člane, Finančni upravi predložiti prijavo za vpis vzdrževanih družinskih članov v davčni register v osmih dneh po prvem uveljavljanju pri delodajalcu oziroma najpozneje do poteka roka za ugovor zoper informativni izračun dohodnine oziroma do poteka roka za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine. Pri teh rokih se znova pričakuje težave pri uveljavljanju pravic, saj se lahko davčno rezidentstvo ugotavlja po izteku rokov.

Na tem mestu bi lahko Finančna uprava naredila korak naproti davčnim zavezancem. Za vse tiste, ki se jim je spremenil status iz nerezidenta v rezidenta in ta sprememba posledično vpliva na njihovo davčno obveznost, bi lahko Finančna uprava po uradni dolžnosti izdala informativni izračun dohodnine. Tako pa morajo davčni zavezanci sami vložiti napoved za odmero dohodnine za tista leta, za katera se jim je spremenil njihov davčni status.

Finančna uprava razpolaga z vsemi podatki o dohodkih, prejetih v Sloveniji, za pripravo informativnega izračuna dohodnine. V morebitnem ugovoru zoper informativni izračun dohodnine bi morali zavezanci napovedati tudi vse druge dohodke, ki so jih prejeli v preteklih davčnih obdobjih ter prijaviti račune v tujini. Žal tak postopek ni predviden.

Uveljavljanje VDČ

Zavezanec je za leto 2018 vložil vlogo za uveljavljanje posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana (očeta), in sicer do 5. februarja. Oče zavezanca v prvih 6 mesecih leta ni imel dohodkov, v drugi polovici leta pa je prejemal dohodke, oproščene dohodnine. Ti dohodki, prejeti v drugi polovici leta, so znašali več, kot znaša višina olajšave za vzdrževane družinske člane (2.436,92 EUR).

Zavezanec je želel uveljavljati očeta le za prvih šest mesecev, ko oče ni imel nobenih dohodkov. Finančna uprava je izdala informativni izračun dohodnine, pri čemer niso priznali davčne olajšave. Zavezanec je vložil ugovor, a Finančna uprava v odločbi spet ni priznala davčne olajšave. Zavezanec je vztrajal in vložil še pritožbo na odločbo. Finančna uprava je šele v tretjem poskusu sledila argumentom zavezanca in navsezadnje zakonu.

Edini argument Finančne uprave je bil, da je imel oče zavezanca na letni ravni dohodke, višje od višine olajšave za vzdrževane družinske člane.

Zavezanec pa se je skliceval na ZDoh-2, ki v nobeni določbi ne prepoveduje, da se mora davčna olajšava za vzdrževane družinske člane uveljavljati celo leto. Še več, ZDoh-2 v devetem odstavku 114. člena natančno določa, da se za priznanje olajšave upošteva čas, ko je zavezanec družinskega člana dejansko vzdrževal: »Če zavezanec ni vse leto vzdrževal družinskega člana, se za priznanje olajšave upošteva le čas, ko je zavezanec takega člana dejansko preživljal.«

Davčna olajšava za vzdrževane družinske člane se torej lahko uveljavlja sorazmerno. To pomeni, da se ta davčna olajšava lahko prizna tudi samo za en mesec. Zato se mora tudi omejitev višine letnih dohodkov vzdrževanega družinskega člana sorazmerno prilagoditi na mesečno raven.

Plačilne liste

Pisni obračun plače je dokument, ki je urejen v 135. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US in 22/19 – ZPosS).

Delodajalec je dolžan delavcu do konca plačilnega dne izdati pisni obračun, iz katerega so razvidni podatki o plači, nadomestilu plače, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki, do katerih je delavec upravičen na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta delodajalca ali pogodbe o zaposlitvi, obračun in plačilo davkov in prispevkov ter plačilni dan. Iz pisnega obračuna morajo biti razvidni tudi podatki o delavcu in delodajalcu.

Plača se plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca. Izplača se najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja, oziroma če je plačilni dan dela prosti dan, najkasneje prvi naslednji delovni dan. Delodajalec je dolžan predhodno pisno obvestiti delavce o plačilnem dnevu in vsakokratni spremembi plačilnega dne na pri delodajalcu običajen način (134. člen ZDR-1).

Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se izplačujejo v skladu z zakonom po bančnem računu delavca, stroški v zvezi z izplačevanjem plače bremenijo delodajalca.

Pisni obračun se ne izdaja zgolj na mesečni ravni, temveč tudi letno. Delodajalec je dolžan najkasneje do 31. januarja delavcu izdati pisni obračun plač in nadomestil plač za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov.

Tuji delavci povedo, da jim delodajalec ne izroči pisnega obračuna rekoč, »da ga ne potrebujejo«. Verjetno je pravi razlog v tem, da je pisni obračun verodostojna listina, na podlagi katere lahko delavec predlaga sodno izvršbo.

Inšpektorat RS za delo je posredoval podatke o številu evidentiranih prekrškov zaradi kršitev določb 134. in 135. člena ZDR-1, ki zavezujejo delodajalca k izplačilu plače ter izdaje pisnega obračuna plače. Prekrškov ni tako zelo malo, kot marsikdo predvideva, poleg tega so v tabeli zajeti le evidentirani prekrški.

Regres

Ministrstvo za finance je 22. 8. 2019 posredovalo podatek, da je po podatkih iz REK-1 obrazcev regres za leto 2019 do 1. 7. 2019 izplačalo 51.254 delodajalcev. Glede na število delodajalcev, ki so v enakem obdobju izplačali plačo oziroma nadomestilo plače, to predstavlja 71,2-odstotni delež. Iz registra davčnih zavezancev je bilo na dan 30. 6. 2019 v delovnem razmerju 826.742 oseb. Iz predloženih REK-1 obrazcev je bilo razvidno, da je bil regres za leto 2019 do 1. 7. 2019 izplačan 753.296 delavcem.

Z uporabo matematike bi lahko sklepali, da 73.446 delavcev do 1. 7. 2019 ni prejelo regresa za letni dopust. Upoštevati je treba nekatere specifike, npr. da je bil v prvi polovici leta 2019 lahko izplačan regres za leto 2018, da sta bila lahko eni osebi, ki je zamenjala službo, izplačana dva regresa.

Ministrstvo za finance nima na voljo podatkov o nelikvidnosti delodajalcev, ki bi lahko regres izplačali naknadno. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko delodajalcev, ki so bili do 1. 7. 2019 nelikvidni, je na koncu dejansko izplačalo regres. Pa tudi, s katero dejavnostjo se ukvarjajo ti delodajalci. Delodajalec svojo nelikvidnost dokazuje v morebitnih prekrškovnih postopkih, ki jih vodi Inšpektorat za delo ali v delovnopravnem sporu pred delovnim in socialnim sodiščem.

Inšpektorat za delo je poročal, da »celo leto 2019 poostreno nadzirajo izplačevanje regresa«. Pohvalili so se, da so ugotovili »že 1686 različnih kršitev glede izplačila regresa«. Četudi se upošteva možnost, da se zazna ena kršitev za več delavcev, je število ugotovljenih kršitev porazno. Inšpektoratu sploh ni treba ugotavljati kršitev, saj so le-te že administrativno ugotovljene. Treba je le preveriti, ali so bili določeni delodajalci res nelikvidni in ali so regres izplačali vsaj do 1. novembra 2019.

Zaključek

Najbolj evidenten dokaz za neučinkovito delo nadzornih organov je vsekakor to, da nekateri delodajalci še vedno ne izplačujejo regresa za letni dopust. Čeprav gre za enostaven administrativni nadzor, še vedno ne zajame vseh kršiteljev. Vsi delodajalci vedo, da je treba regres izplačati, nadzorni organi imajo podatke o kršiteljih, globe za neizplačilo regresa so visoke. Pa vseeno ne gre.

Tuji delavci se bodo tako še naprej individualno bojevali za svoje pravice, in sicer mimo državnih organov. Le-ti ne ponujajo ustreznih storitev tistim, ki jih plačujejo. Delavce pa spreletava slab občutek, da nekateri neaktivni državni organi celo podpirajo »iznajdljive« delodajalce.

pišeta: mag. Jure Levovnik in Domen Romih, odvetniška pisarna Jadek & Pensa d.o.o.

Športniki so s svojimi javnimi podobami in priljubljenostjo za gospodarske subjekte eni najbolj zaželenih in učinkovitih prenašalcev pozitivnih sporočil do potrošnikov. Marsikaterim športnikom prinaša zato trženje javne podobe oziroma imidža znatno več prihodkov kot športni rezultati. Trije najboljši teniški igralci zadnjega obdobja, Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Djoković, naj bi v karieri s trženjem oziroma promocijo produktov ustvarili trikrat toliko prihodkov kot s turnirskimi nagradami.¹

Vsak športnik na svoji javni podobi uživa določene pravice, ki so – ne glede na to, kako so te v posameznih pravnih redih obravnavane – instrument, s katerim lahko športnik nadzira in unovčuje tržno vrednost svoje javne podobe ali celo kroji svojo športno-poslovno kariero. Vse bolj prevladuje spoznanje, da imajo te pravice (angl. tudi image rights) vsaj delno premoženjsko naravo in da so del športnikovega premoženja.

V zvezi s trženjem športnikove javne podobe se odpirajo številna pravna vprašanja, ki imajo lahko povsem praktične posledice za udeležence v tovrstnih poslih. Ta vprašanja se nanašajo npr. na pravno naravo pravic na javni podobi, njihovo (ne)prenosljivost in (ne)podedljivost, pravne mehanizme za prenos ali podeljevanje pravic, pravne posledice in učinke razpolaganja s pravicami, učinke dogovorov o ekskluzivnosti, zahtevke in sankcije v primeru nedopustnih posegov v te pravice in nenazadnje tudi na davčno obravnavo poslov v zvezi z razpolaganjem s temi pravicami. Tudi zato smo se odločili to področje vključiti v novo knjigo o športu in pravu,[2] ki prihaja dobro desetletje po prvi izdaji.[3]

Tehnološki razvoj in globalizacija sta trženju javnih podob športnikov dala še dodaten zagon, izpostavila pa še nekatera dodatna pravna vprašanja, kot je npr. raztezanje obstoječih pogodb na nove, prej neznane oblike trženja. Čezmejna razmerja vse bolj v ospredje potiskajo velike razlike med pravnimi redi na tem področju[4] ter pomen kolizijskih pravil o uporabi prava in pristojnosti v primeru sporov.

Vse bolj narašča tudi pomen skrbne priprave pogodb, ki se nanašajo na trženje javne podobe športnika (npr. sponzorske, oglaševalske in promocijske pogodbe), in s tem v zvezi obvladovanja ključnih pogodbenih določil, ki vplivajo na pravni položaj pogodbenih strank (npr. določil o dovoljenju za komercialno izkoriščanje javne podobe, o zagotovilih in jamstvih ter o vzajemnih zavezah glede varovanja in krepitve športnikove javne podobe).

V zadnjem desetletju smo bili lahko priča zanimivemu razvoju prava na področju trženja javnih podob športnikov. Guernsey je kot prva jurisdikcija na svetu zakonsko podrobno uredil pravice na javni podobi in možnost njihove registracije.[5] Tuja sodišča in arbitražni tribunali so se ukvarjali s pravicami športnikov na javni podobi v povezavi s televizijskimi prenosi nogometnih tekem in videoigrami, z večstranskimi pogodbenimi razmerji v košarki ter njihovim vplivom na pravice in obveznosti športnika in njegovega kluba, s problematiko vsiljenih neodplačnih prenosov pravic na javni podobi itd. Vprašanje imetništva pravic na javni podobi je bilo tudi razlog za nekaj neuspelih prestopov športnikov iz enega v drug klub.

Vse bolj so pod drobnogledom tudi davčni vidiki poslov v zvezi s pravicami na javni podobi. Te so pogosto uporabljene pri davčni optimizaciji strukture prejemkov športnikov. Kjer je davčna obravnava prejemkov iz naslova trženja javne podobe ugodnejša od davčne obravnave prejemkov za izvajanje športne aktivnosti, je lahko v interesu športnika, da se obe pravni razmerji uredi z ločenima pogodbama. Neredko športnik vzpostavi strukturo poslovanja prek pravne osebe, kot je npr. prenos pravic na javni podobi na družbo, ki je v njegovi lasti (angl. image rights company), pri čemer je lahko ključnega pomena tudi vrednotenje pravic, ki so predmet prenosa. Pri tem prihaja tudi do zlorab. Tako so se npr. španski davčni organi v zadnjih letih ukvarjali z davčnimi zlorabami, s katerimi so se tudi najbolj znani nogometaši (Messi, Ronaldo) izogibali plačilu davkov, ker so prihodke iz naslova trženja javne podobe umetno prenesli na off-shore družbe, ki niso plačevale dajatev.[6] V Združenem kraljestvu je finančna uprava izvajala nadzore nad prejemki nogometašev in odmerila preko 150 milijonov funtov davčnih obveznosti, ker je bilo ugotovljeno, da se je z namenom davčne zlorabe prekomeren delež izplačil izvrševal preko davčno ugodnejših pogodb za izkoriščanje pravic na javni podobi namesto preko pogodbe o zaposlitvi.

Razvoj prava in davčne prakse na področju pravic na javni podobi sta še vedno precej dinamična in pričakujemo lahko, da nas zanimiva dogajanja čakajo tudi v prihodnosti. Povsem možno je, da bodo na razvoj prava na tem področju vplivale nekatere rešitve iz prava intelektualne lastnine, saj se določene vzporednice ponujajo kar same. Ne zdi pa se verjetno, da bi bilo v dogledni prihodnosti varstvo premoženjskih interesov na javni podobi deležno harmonizacije na ravni EU, prav tako pa tudi ne širšega zakonskega urejanja po vzoru Guernseyja.

piše: mag. Joži Češnovar, vir: revija SIR*IUS, št. 1/2020

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 22. 1. 2019 na javni obravnavi razglasilo sodbo, s katero je razsodilo o stališču Finančne uprave Republike Slovenije, po katerem se naknadna vplačila družbenika v kapital družbe niso vštevala v nabavno vrednost poslovnega deleža družbenika družbe z omejeno odgovornostjo. Posledica te davčne prakse je bilo obdavčevanje fizičnih oseb z davkom od dobička iz kapitala na del dosežene vrednosti, ki so jo realizirali ob odsvojitvi poslovnega deleža, ki pa ni bila ustvarjeni dobiček odsvojitelja, temveč povračilo njegovega vložka v kapital družbe. Vrhovno sodišče je z izhodiščnim argumentom, da je treba pri obdavčevanju z dohodnino izhajati iz dejansko ustvarjenega povečanja premoženja, to stališče zavrnilo. Sodba Vrhovnega sodišča je precedenčna in je spremenila davčno prakso Finančne uprave Republike Slovenije. Zaradi te sodbe je zakonodajalec z novelo Zakona o dohodnini (ZDoh-2V) dopolnil določbe v 6.2. in 6.3. poglavju Zakona o dohodnini. V prispevku analiziram razloge za odločitev Vrhovnega sodišča, predstavljam spremembe v zakonodaji ter dileme s tem v zvezi.

1. UVOD

Naj vas uvodoma spomnim na vsebino spora med Finančno upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) in davčnimi zavezanci. Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo poslovni delež v družbi pridobijo z vplačilom osnovnega vložka, ki predstavlja del osnovnega kapitala družbe. Vendar pa vplačilo osnovnega vložka ni edini način lastniškega financiranja družbe s strani družbenika. Družbeniki lahko po ustanovitvi družbe le-to financirajo tudi z naknadnimi vplačili, ki so družbenikovo vplačilo v vezane postavke kapitala družbe, to je v kapitalske rezerve. Naknadno vplačilo poveča premoženje družbe, s tem pa tudi knjigovodsko vrednost poslovnega deleža. Družbeniku se naknadno vplačilo lahko vrne, vendar ne na temelju obligacijske terjatve družbenika do družbe, te družbenik nima. Vračilo je možno na temelju korporacijskega upravičenja, ki se realizira s sklepom skupščine družbe, pri čemer morajo biti izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 495. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1[1]). Družbenik, ki poslovni delež proda, to upravičenje skupaj s poslovnim deležem prenese na novega pridobitelja deleža. Kljub opisani pravni naravi instituta naknadnih vplačil je vse do sodbe Vrhovnega sodišča RS (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) v davčni in sodni praksi veljalo stališče, da se naknadna vplačila ne vštevajo v nabavno vrednost poslovnega deleža.

Če ponazorim spor še s primerom. Predpostavimo, da je družbenik v osnovni kapital družbe vplačal 20 enot, 80 enot pa je vplačal kot naknadno vplačilo v kapitalske rezerve družbe. Kasneje je poslovni delež prodal za 100 enot. Na prvi pogled je očitno, da s prodajo ni ustvaril kapitalskega dobička, temveč mu je kupnina zgolj povrnila vložek v družbo oziroma v njen kapital. Kljub temu je FURS davek od dobička iz kapitala, ker je bil del vložka vplačan v kapitalske rezerve in ne v osnovni kapital družbe, odmeril od osnove 80 enot.[2]

2. DAVČNA IN SODNA PRAKSA

2.1. Davčna in sodna praksa do sodbe Vrhovnega sodišča

Argumentacija FURS-a in Upravnega sodišča RS (v nadaljevanju Upravno sodišče), ki je pravno nadziranje FURS-a potrdilo, je bila naslednja. Po 2. točki 93. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se za kapital štejejo tudi deleži v gospodarskih družbah. Druga alineja četrtega odstavka 53. člena ZGD-1 določa, da je delež poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo. Po drugem odstavku 471. člena ZGD-1 družbenik pridobi svoj poslovni delež na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu. Ker pa se po tretjem odstavku 491. člena ZGD-1 z naknadnimi vplačili ne povečajo osnovni kapital, osnovni vložki in poslovni deleži, naknadna vplačila niso kapital, kot ta kapital opredeljuje 2. točka 93. člena ZDoh-2.

FURS in Upravno sodišče nista spregledala ekonomske nelogičnosti takšne razlage določb ZDoh-2, kar je bilo mogoče razbrati iz obrazložitve njunih odločb. V pravnih sredstvih smo ekonomsko nelogično in zato tudi nepravično stališče izpodbijali z drugačno jezikovno razlago ZDoh-2, ki smo jo podkrepili s sistemsko in namensko razlago teh določb, pa tudi z ustavnopravnimi argumenti. FURS in Upravno sodišče sta v več delih sprejemala argumentacijo davčnih zavezancev, vendar sta pri končni odločitvi vztrajala na "črkobralski" razlagi določb ZDoh-2.

2.2. Sodba Vrhovnega sodišča X Ips 23/2018

Vrhovno sodišče je takšno davčno in sodno prakso spoznalo za nezakonito. V analizi argumentov Vrhovnega sodišča želim še posebej opozoriti na 13. in 17. točko sodbe. V teh dveh točkah obrazložitve je Vrhovno sodišče postavilo izhodišča za odločitev o zadevi. Če sta se FURS in Upravno sodišče "zaustavila" na ugotovitvi, da se z naknadnimi vplačili ne povečujejo osnovni kapital družbe in osnovni vložki družbenikov, je Vrhovno sodišče odločitev gradilo na splošnih izhodiščih dohodnine in na ustavnih načelih. Vrhovno sodišče za drugačno odločitev ni potrebovalo zapletene pravne telovadbe, temveč je zadoščalo opozoriti na izhodišča za odločanje, ki jih je treba upoštevati v vseh dohodninskih zadevah, če se odloča o predmetu obdavčitve.

Tako je v 13. točki sodbe Vrhovno sodišče opozorilo na dejstvo, da je temeljni namen davka od dobička iz kapitala v obdavčitvi dobička, ki ga ob odsvojitvi kapitala ustvari fizična oseba. Ta dobiček je torej njen dohodek, ki povečuje premoženje fizične osebe in prav zato se vključuje v sistematiko obdavčitve z dohodnino. Za obdavčitev dobička iz kapitala veljajo povsem enaka načela kot za obdavčitev drugih dohodkov fizične osebe, kot te dohodke v katalogu dohodkov določa peti odstavek 18. člena ZDoh-2[3]. Enostavneje povedano, pogoj za obdavčitev z dohodnino je realizacija dohodka, ki poveča premoženje fizične osebe. Če ne poveča premoženja fizične osebe, ni predmet obdavčitve z dohodnino.

Drugačna razlaga ZDoh-2 bi kršila ustavna načela, navedena v 17. točki obrazložitve sodbe. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je treba pri obdavčitvi slediti ekonomski vrednosti dohodka, saj gre za odraz ustavnega načela enakosti javnih bremen. Tudi z vidika načela davčne pravičnosti, kot enega od vidikov enakosti pred zakonom[4], je treba pri obdavčenju z dohodnino izhajati iz dejansko ustvarjenega povečanja premoženja.

Ob teh izhodiščih je bila nadaljnja izpeljava razlage materialnih določb ZDoh-2 in ZGD-1 pričakovana. Če je namen obdavčenja dohodka iz kapitala res v dejanskem, ekonomskem povečanju premoženja, potem kapital po 2. točki 93. člena ZDoh-2[5] oziroma njegova vrednost po prvem odstavku 98. člena ZDoh-2[6] ne pomeni zgolj osnovnega kapitala. FURS in Upravno sodišče sta pojem kapitala iz ZDoh-2 razložila preozko. V gospodarskem pravu je pojem kapitala družbe širok pojem in ne zajema zgolj osnovnega kapitala družbe. V kapital poleg osnovnega kapitala spadajo še druge kategorije lastnega kapitala, ki so lahko vezane ali nevezane. Med vezane kapitalske kategorije spadajo kapitalske rezerve, med drugim tudi naknadna vplačila.[7]

Stališče FURS-a in Upravnega sodišča, da je delež družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo poslovni delež, seveda drži. Vendar pa se pravice in obveznosti iz poslovnega deleža delijo na upravljavske in premoženjske. V sklop premoženjskih pravic in obveznosti spadajo tudi tiste, ki so povezane z naknadnimi vplačili. To sta predvsem dolžnost njihovega vplačila, če je tako določeno v družbeni pogodbi, in upravičenje do vrnitve, če so zanjo izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Vrhovno sodišče je štelo kot ključno, da so naknadna vplačila lastniška naložba družbenika, ki povečuje premoženje družbe in s tem tudi knjigovodsko vrednost poslovnega deleža.[8] V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2.[9]Zato je treba ob pravilni razlagi zakona za namen odmere davka na kapitalski dobiček v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil.[10] Le tako se lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.[11]

Celoten članek je dostopen za naročnike!