Vabilu odgovornega urednika Andreja Razdriha, da za slavnostno številko Odvetnika, ko slavimo 150-letnico obstoja Odvetniške zbornice Slovenije (OZS), napišem nekaj svojih ocen o našem poklicu včeraj–danes–jutri, sem se z veseljem odzval. Vendar bodo moje besede zelo subjektivne in nikakor rezultat poglobljenih objektivnih analiz, zgodovinskih reminiscenc in podobnega. Najverjetneje govorim, čeprav se tega ne zavedam, pod vplivom svojega skoraj 50-letnega dela v odvetništvu.

Zavedam se, da častitljive okrogle obletnice ne smejo biti le čas vznesenih besed in poklonov ter delitve priznanj, ampak predvsem čas resnega pogovora o tem, kako naprej, predvsem pa v katero smer. Je perspektiva v komercializaciji odvetništva, predvsem v dopustitvi, da so lahko lastniki odvetniških pisarn tudi nepravniki, ali v tem, da se spoštujejo že davno postavljeni temeljni postulati, ki odvetništvu dajejo pridih poklica s poslanstvom?

Kako torej naprej, do naslednjega časovnega mejnika, oddaljenega vsaj, denimo, 50 let? Da bosta moja vnuka praznovala 200-letnico OZS. Je takšna želja le posledica nerealnih gledanj na naš poklic? Kajti filozofi, družbeni analitiki, poznavalci poklicev in podobni vsevedci resno napovedujejo, da bo zaradi razvoja tehnologije in robotizacije odvetništvo izginilo kot poklic v naslednjih 20 letih. A takoj se vprašam, kaj ga bo nadomestilo, če ga pojmujem kot nepogrešljivo vez zaupanja, ki se stke med stranko in odvetnikom. Odvetništvo se je skozi čas vedno spreminjalo, skušalo je tudi slediti družbenim trendom, pri čemer ni odstopalo od klasičnih postulatov svojega poklica, tj. neodvisnosti in samostojnosti, zaupnosti in tajnosti. Odvetniki v odvetniških pisarnah, ki bi jih vodil izključno kapital, ne bi mogli odločati po svoji glavi, ampak tako, kakor bi odredil delodajalec.

Tempore mutandis! Kje je čas občudovanja, ko je Voltaire vzneseno vzkliknil: «Rad bi bil odvetnik, to je najlepši poklic na svetu!« Velja res že večkrat povedano: »Nihče ne mara odvetnikov. Najprej moramo pobiti vse odvetnike!« Za marsikatero državo bi bil odgovor »da«, saj nas na vsakodnevno nasilje nad odvetniki, zlasti tistimi, ki se borijo za pravno državo, opozarjajo tudi vsakodnevne novice, pri čemer del Evrope ni izključen. Pravzaprav povsod tam, kjer je vladavina prava le mrtva črka na papirju.

V današnjem času, ko se krepi nasilje države nad posameznikom, če ne drugače, pa v popolnoma nesmiselnih davkih, prihaja pomen neodvisnega in strokovno močnega odvetnika vse bolj v ospredje. Te vloge ne morejo prevzeti razni pravni servisi in razni svetovalni subjekti, ker jo zmorejo in morajo izpolnjevati le odvetniki. Zato sem se vedno zavzemal za priznavanje odvetniškega privilegija zastopanja v kontroliranem obsegu. Sedanji čas zahteva stalno gledanje pod prste državnim organom kot oblastvenim institucijam, izza katerih se skrivajo različne interesne skupine in lobiji. Samo spomnimo se, kako so različna ministrstva ščitila kapital na okoljevarstvenem področju.

Zato moramo odvetniki izpolnjevati svojo temeljno dolžnost pomagati posamezniku v boju za zaščito njegovih pravic proti komurkoli, ki bi jih ogrožal. Pri tem bi se moral vsak odvetnik zavedati svoje poklicne in družbene dolžnosti in ne čakati, da bo namesto njega vse uredila zbornica. Besede J. F. Kennedyja je treba parafrazirati: »Ne vprašajte, kaj lahko naredi zbornica za vas, ampak kaj lahko vi naredite zanjo.« To ne izključuje vprašanja, ali je bila OZS vedno polno dejavna, zlasti na področju odvetniške tarife.

Tudi zdaj in ob našem jubileju je čas za ukrepanja. Za spremembe smo najbolj motivirani ob časovnih prelomnicah, ki ne predstavljajo samo nekega konca, ampak tudi možnost začetka nečesa novega in boljšega. Zato ob letošnjem jubileju pogrešam kakšen strokovni posvet v zvezi z vprašanji, ki so povezana z odvetništvom. Aktualnih tem je dovolj, nenazadnje bi lahko začeli kar pri odvetniški etiki. Pred 50 leti, ko je bila ob 100-letnici jubilejna proslava v Celju, se je kot odmev vse zreduciralo na časopisna poročila brez analiz razmer v odvetništvu, in bojim se, da bo tudi tokrat tako.

Ne verjamem, da je odvetništvo poklic, ki mu bo prej ali slej začel zvoniti navček. V človekovi naravi je, da v nekaterih situacijah ne potrebuje mrzlega pametnega telefona, ampak živo besedo in nekoga, ki mu lahko v vseh pogledih zaupa. Odvetništvo bi začelo izgubljati svojo družbeno vlogo, če bi se odmaknilo od spoštovanja že opisanih temeljnih stebrov svojega poklica in zlasti dopustilo vdor komercializacije. To od nas zahteva, da stalno analiziramo etičnost lastnega poklicnega ravnanja in seveda tudi kolegov, s katerimi se srečujemo pri reševanju različnih zadev. Ni odveč ponovno opozoriti, da se vse začne in konča z vprašanjem etike. Slovenski odvetniki smo v svoj Kodeks odvetniške poklicne etike zapisali obveznosti in ravnanja, zahtevnejša od tistih, ki jih zahteva družba s svojo zakonodajo. Vse to smo dolžni dosledno spoštovati in tudi sankcionirati. Odvetništvo je bilo vedno poklic s poslanstvom in se je skozi stoletja ohranilo le zato, ker tudi za ceno ukinitve ni odstopalo od zahteve po neodvisnosti in samostojnosti, kar nam zagotavlja tudi ustava. Eden izmed razlogov za to, da je bilo odvetništvo neodvisno in samostojno tudi v nekdanji Jugoslaviji, je bil prav v tem, da se je državni politični vrh pred Evropo skliceval na takšno neodvisno odvetništvo, ki ga takrat ni poznala nobena država vzhodne Evrope.

Kot dokaz za to, da imamo odvetniki prihodnost in nas ne čaka zaton, še tale anekdota, ki zadeva prihodnosti tako odvetnikov kot tudi sodnikov. Pred leti je v upravnem sporu pred Vrhovnim sodiščem RS predsednik senata, sodnik Vasko Polič, po končani obravnavi navrgel, da bodo takšne spore v prihodnosti reševali le še računalniki. Ker bodo nezmotljivi, tudi ne bo možnosti pritožbe. Odvrnil sem mu, da četudi bo morda tako, bo moral ostati vsaj razlog hujše procesne kršitve. »Kolega, kako to mislite?« me je vprašal. »Čisto preprosto. Nepravilna električna napetost se bo morala obravnavati kot huda procesna kršitev.«

Tako, samo še pika na i, drage kolegice in kolegi. Zavedajmo se pomena častitljive obletnice naše stanovske organizacije, pri čemer vsem kolegicam in kolegom ter OZS iskreno čestitam. Dosedanjim generacijam slovenskih odvetnikov smo dolžni izraziti polno spoštovanje in zgodovinsko zahvalo, a se moramo hkrati boriti tudi za digniteto sedanje generacije in pri tem ne smemo sklepati nobenih kompromisov z nikomer, še najmanj z državo kot institucijo moči. Vedno ravnajmo tako, kot nam zapoveduje kodeks etike, in ne tako, kot bi morda lahko ravnali, a nas to ne bi bilo vredno.

Objavljeno v reviji Odvetnik št. 87/2018

piše: mag. Tamara Prezelj, revija Denar 493/2019

Z davkom na dodano vrednost se obdavčuje končna potrošnja blaga in storitev. Sistem deluje tako, da osebe, ki opravljajo dejavnost, DDV zaračunajo svojim kupcem in ga nakažejo državi, po tem ko od dolgovanega zneska odbijejo DDV, ki so ga plačali drugim zavezancem pri svojih nabavah blaga in storitev. Ureditev odbitkov je namenjena temu, da podjetnika v celoti razbremeni DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v okviru vseh svojih gospodarskih dejavnosti. Skupni sistem DDV zato zagotavlja popolno nevtralnost glede obdavčenja vseh gospodarskih dejavnosti, ne glede na njihov namen ali rezultat, če so omenjene dejavnosti načeloma predmet DDV.

V nadaljevanju se sprašujem o obsegu pravice do odbitka vstopnega DDV od nabav blaga in storitev, ki jih zavezanec uporabi za transakcije, ki jih opravi oziroma so obdavčene v drugih državah članicah EU.

Splošno o pravici do odbitka

Pravica do odbitka se nanaša na davek, ki ga je zavezanec dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji:

• za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec,
• od pridobitev blaga znotraj EU,
• prenosov blaga iz EU v Slovenijo znotraj lastnega podjetja,
• v zvezi z uvozom blaga v Slovenijo in
• od uporabe blaga, ki ga je proizvedel, zgradil, nabavil, predelal ali uvozil v okviru opravljanja dejavnosti, za namene opravljanja svoje dejavnosti, če od takega blaga, če bi ga nabavil od drugega davčnega zavezanca, ne bi imel pravice do celotnega odbitka DDV.

Zavezanec lahko odbije vstopni DDV od tistih nabav blaga in storitev, ki so se ali se bodo uporabile za opravljanje obdavčenih transakcij in oproščenih transakcij s pravico do odbitka in so obdavčene v Sloveniji.

Kadar zavezanec opravlja tako obdavčene kot tudi oproščene transakcije brez pravice do odbitka, ima pravico do celotnega odbitka vstopnega DDV od tistih nabav, ki so neposredno povezane z izhodno transakcijo, ki daje pravico do odbitka, medtem ko se pri nabavah, ki so povezane z opravljanjem dejavnosti kot celote in jih ni mogoče neposredno pripisati določeni izhodni transakciji, odbitek prizna v višini odbitnega deleža (»metoda dejanskih podatkov« kot osnovna metoda za določanje delnega odbitka vstopnega DDV).

Pravica do odbitka pri transakcijah znotraj EU

Če zavezanec v okviru svoje dejavnosti opravlja transakcije zunaj Slovenije, ima pravico, da odbije vstopni DDV tudi od nabav, pri katerih je plačal DDV v Sloveniji, pod pogoji, ki jih za odbitek vstopnega DDV predpisuje ZDDV-1 za transakcije, opravljene v Sloveniji. To pomeni, da se odbitek vstopnega DDV prizna, če so opravljene transakcije obdavčene v tujini in bi dale pravico do odbitka tudi, če bi bile opravljene (obdavčene) v Sloveniji.

Zavezanec ima pravico odbitka DDV tudi od nabav, opravljenih v državi, kjer je opravljal obdavčene transakcije, pri čemer se ta DDV lahko uveljavlja kot odbitni po DDV-obračunu ali z zahtevkom za vračilo.

Zavezanec oddaja DDV obračune v tujini takrat, kadar je dolžan v drugi državi obračunati DDV od opravljenih transakcij kot dobavitelj. To pomeni, da opravlja transakcije, pri katerih kot plačnik ni določena druga oseba (prejemnik blaga ali storitev).

Prenos obveznosti obračuna DDV na prejemnika je predpisan pri opravljanju storitev, pri katerih je v skladu s splošnim pravilom za določanje kraja obdavčitve DDV treba plačati v državi sedeža ali stalne poslovne enote prejemnika, ki je davčni zavezanec, pri drugi dobavi v verigi, opravljeni v okviru pravega tristranskega posla, pri dobavi plina po sistemu za zemeljski plin, dobavi električne energije in energije za ogrevanje ali hlajenje po omrežjih daljinskega ogrevanja in hlajenja, pa je obveznost obračuna DDV prenesena na preprodajalca.

Kadar obdavčljivo dobavo blaga ali storitev opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici EU, v kateri je DDV dolgovan, lahko države članice določijo, da je oseba, ki je dolžna plačati DDV, oseba, kateri se opravi obdavčljiva dobava blaga ali storitev.

Če se obveznost obračuna v skladu s tujo zakonodajo prenese na kupca, zavezancu ne bo treba pridobiti tuje DDV-številke in oddajati tujih DDV-obračunov, zato bo vračilo vstopnega DDV od tamkaj opravljenih nabav terjal z zahtevkom.

Če se je zavezanec dolžan identificirati in obračunavati DDV države, kjer so obdavčene njegove transakcije, pa tega ne stori, bo tuj davčni organ njegov zahtevek za vračilo zavrnil.

Zavezancu, ki se v državi, kjer opravlja nabave, ni dolžan identificirati (ker obdavčenih transakcij tam ne opravlja ali je obveznost obračuna prenesena na kupca), bo z zahtevkom vrnjen DDV od nabav po pravilih, ki jih določa država vračila, v obsegu odbitka glede na transakcije, kakršne opravlja v državi sedeža. Če davčni zavezanec v državi članici sedeža opravlja transakcije, za katere ima pravico do odbitka DDV, in transakcije, za katere nima pravice do odbitka DDV, se v državi nabave vrne le tak delež DDV, ki se v skladu s pravili o odbitnem deležu v državi članici sedeža lahko pripiše transakcijam, za katere ima pravico do odbitka DDV¹.

Pravica do odbitka pri opravljanju transakcij po stalni poslovni enoti v državi članici EU

Kadar ima davčni zavezanec v tujini stalno poslovno enoto, kar pomeni, da na ozemlju druge države članice EU vzdržuje dovolj stalne in ustrezno strukturirane človeške in tehnične vire, s pomočjo katerih opravlja transakcije, bo DDV od nabav, povezanih s transakcijami poslovne enote, uveljavljal kot vstopni po DDV-obračunu stalne poslovne enote (ki je običajno registrirana kot podružnica).

Za družbo, ki ima sedež v eni državi članici in je ustanovila stalno poslovno enoto v drugi državi članici, je treba šteti, da ima v tej drugi državi sedež za dejavnosti, ki jih v njej opravlja, zato ne more več zahtevati vračila DDV, ki ga je tam plačala, z zahtevkom. Odbitek DDV za nakupe, opravljene v tej državi članici, bo morala od davčnih organov te države zahtevati stalna poslovna enota po DDV-obračunu, iz česar izhaja, da se mora stalna poslovna enota identificirati za namene DDV.

Če podružnica opravlja mešane (obdavčene in oproščene) transakcije, bo zavezanec odbitek DDV določal z neposrednim pripisom nabav izhodnim transakcijam in odbitnim deležem, izračunanim na podlagi opravljenih transakcij (oziroma po drugi metodi, ki jo določa država, v kateri posluje podružnica) za splošne stroške.

Sodišče EU je v zadevi C-388/11 Le Crédit Lyonnais pojasnilo, da družba pri izračunu odbitnega deleža DDV v državi sedeža, ki se uporablja za DDV od njenih nabav, ne sme upoštevati prometa, ki ga ustvarijo njene podružnice s sedeži v drugih državah članicah. Če bi veljalo nasprotno, bi se v državi sedeža zaradi obdavčenih transakcij podružnic(e) povečal odbitni delež v zvezi z DDV od nabav sedeža, ki v ničemer niso povezane s transakcijami stalnih poslovnih enot zunaj države sedeža. Iz tega lahko izpeljemo, da tudi podružnica pri izračunu odbitnega deleža lahko upošteva samo transakcije, ki jih opravi sama. Drugačno stališče bi pomenilo, da države posegajo v medsebojne pristojnosti v zvezi z določanjem obdavčitve.

Pri poslovanju v različnih državah po stalnih poslovnih enotah se pogosto zgodi, da družba iz države sedeža opravlja transakcije za svojo poslovno enoto, ki je v drugi državi in obratno. V zvezi s tem v domači državi nabavlja različno blago in storitve (z DDV).

V zvezi z medsebojnimi transakcijami med različnimi (nesamostojnimi) deli iste pravne osebe (davčnega zavezanca) je treba poudariti, da so premiki blaga znotraj podjetja med državami članicami na podlagi izrecne zakonske določbe predmet obdavčitve v državi, kamor se blago odpošlje (država pridobitve), kar pomeni, da bo pri oskrbovanju podružnice matična družba (sedež) ugotovila obdavčljive, vendar oproščene dobave blaga znotraj EU s pravico do odbitka, medtem ko bo stalna poslovna enota pri prejemu dolga dolžna obračunati DDV, kar pomeni, da bo vknjižila obdavčeno nabavo.

Drugače je pri storitvah, kjer se razmerje med sedežem družbe in poslovno enoto obravnava na drugačen način. Velja, da je pogoj za obdavčitev storitve ta, da pride med izvajalcem in prejemnikom storitve do izmenjave vzajemnih transakcij v okviru pravne vezi, ki pa med družbo in njeno podružnico obstaja le, če podružnica neodvisno opravlja gospodarsko dejavnost, kar običajno ne drži. Storitve bi bile obdavčljive, če bi jih opravila ali prejela podružnica, ki samostojno in neodvisno od matične družbe prevzema in nosi ekonomska tveganja, ki izhajajo iz njenega poslovanja. Ta pogoj ni izpolnjen, kadar družba kot pravna oseba prevzema tveganja v zvezi s posli, ki jih sklepa njena podružnica. Ko torej pravno razmerje med podružnico in njenim sedežem, ki sta skupaj en sam davčni zavezanec, ni vzpostavljeno (zaradi nesamostojnosti podružnice), so vzajemne storitve, ki se izmenjajo med tema subjektoma, notranji tokovi, ki niso obdavčljivi, za razliko od obdavčljivih transakcij, ki se opravijo s tretjimi osebami².

Kako se torej presoja pravica do odbitka vstopnega DDV od nabav, ki jih je opravila nesamostojna podružnica, uporabila pa matična družba za svoje transakcije, opravljene tretjim osebam?

O tem je nedavno presojalo Sodišče EU. V zadevi C 165/17 Morgan Stanley je moralo odgovoriti na vprašanji, kako je z odbitkom vstopnega DDV, ki ga je pri nabavah plačala podružnica, pri čemer so bile nabave uporabljene izključno za transakcije, opravljene s sedeža družbe, in kako se določa delež odbitka vstopnega DDV od nabav podružnice, ki so se uporabile za opravljanje dejavnosti obeh – matične družbe in stalne poslovne enote – in jih ni bilo mogoče neposredno pripisati določenim izhodnim transakcijam (splošni stroški). Pri tem je bilo zanimivo še to, da je podružnica opravljala sicer oproščene finančne transakcije, za katere je v skladu s (francosko) zakonodajo izkoristila opcijo za obdavčitev.

Podružnica, ki je registrirana v določeni državi članici, je v tej državi upravičena do odbitka DDV, obračunanega za pridobljeno blago in storitve, ki imajo neposredno in takojšnjo povezavo z opravljanjem obdavčenih transakcij, vključno s transakcijami njenega sedeža v drugi državi članici, ki je skupaj s to podružnico en sam davčni zavezanec, če zadnje navedene transakcije dajejo tudi pravico do odbitka, kadar so bile opravljene v državi registracije navedene podružnice.

Za blago in storitve, ki jih davčni zavezanec uporablja hkrati za transakcije, pri katerih ima pravico do odbitka, in za transakcije, pri katerih nima pravice do odbitka, je odbitek v skladu z Direktivo o DDV možen le za del DDV, ki je sorazmeren znesku, ki se nanaša na prve transakcije. V ta namen je treba odbitni delež določiti v skladu s členoma 174 in 175 Direktive o DDV (65. člen ZDDV-1).

Glede izdatkov za nabave, ki jih je imela podružnica, registrirana v določeni državi članici, ki so namenjeni za mešane transakcije, ki jih opravi sedež te podružnice, ki je v drugi državi članici, je po pojasnilu Sodišča EU treba uporabiti odbitni delež, katerega imenovalec tvori promet, brez DDV, ki se nanaša na vse transakcije, ki jih opravi sedež in za katere so bili namenjeni izdatki podružnice za mešano uporabo, v števec ulomka pa se vključi zgolj promet, brez DDV, ki se nanaša na obdavčene transakcije, ki jih je opravil sedež in ki bi dale pravico do odbitka tudi, če bi bile opravljene v državi članici registracije podružnice.

Priznati je treba, da je besedilo sodbe zapleteno zapisno in težko razumljivo. Po mojem razumevanju je odgovor Sodišča EU na vprašanje glede odbitka vstopnega DDV od nabav, ki so povezane z mešanimi transakcijami sedeža, ta, da se odbitek od teh nabav (pri podružnici) določa glede na odbitni delež, ki se izračuna na podlagi transakcij, ki jih opravi sedež (in s katerimi so povezane nabave podružnice), po pravilih države podružnice, kar pomeni, da se v števec vključijo le tiste transakcije, ki so obdavčene v državi sedeža in bi bile obdavčene tudi v državi, kjer posluje podružnica.

Za nabave, ki služijo tako podružnici kot tudi transakcijam, ki jih opravlja sedež družbe, in jih ni mogoče neposredno pripisati določenim izhodnim transakcijam, pa velja, da se odbitek določi tako, da se delež izračuna po formuli za izračun odbitnega deleža, v katerem so vse transakcije davčnega zavezanca (torej sedeža in stalne poslovne enote), pri čemer se kot obdavčene transakcije sedeža v števcu upoštevajo poleg obdavčenih transakcij, ki jih je opravila podružnica, samo tiste obdavčene transakcije sedeža, ki bi dale pravico do odbitka, če bi bile opravljene v državi registracije podružnice.

Zaključek

Glede na zgoraj zapisano lahko zaključimo:

• vstopni DDV od nabav, ki so namenjene opravljanju transakcij, ki so obdavčene znotraj iste države, se določa glede na namen uporabe, z neposrednim pripisom izhodnim transakcijam oziroma na podlagi odbitnega deleža, ko neposredni pripis ni mogoč,
• če se blago in storitve, ki jih nabavi sedež zavezanca, uporabijo za transakcije, ki jih opravlja podružnica, se za odbitek DDV upoštevajo transakcije podružnice, pri čemer za presojo pravice do odbitka veljajo pravila države sedeža. Smiselno enako velja za nabave podružnice, ki so namenjene transakcijam, ki jih opravlja zavezanec v državi sedeža,
• od nabav, ki se uporabijo za mešane transakcije sedeža in podružnice, se odbitni DDV določi z odbitnim deležem po pravilih države nabav, ki ima v imenovalcu celoten promet zavezanca, v števcu pa le tiste transakcije, ki so obdavčene v državi, kjer se opravijo, in za katere velja, da bi bile obdavčene tudi, če bi se izvajale v državi nabave (oziroma odbitka vstopnega DDV).

Da bi se dosegel nevtralen rezultat, bi enaka pravila, kot so opredeljena za nabave stalne poslovne enote, po mojem mnenju morala veljati tudi za nabave v drugi državi članici, kjer zavezanec sicer nima stalne poslovne enote, opravlja pa transakcije, pri katerih je obveznost obračuna DDV prenesena na prejemnika in zato ne uveljavlja odbitka po DDV-obračunu, ampak vračilo vstopnega DDV terja z zahtevkom v domači državi.

Opombe:

¹ V zvezi s to določbo ni jasno, ali imajo transakcije, od katerih DDV obračuna prejemnik v drugi državi EU, vpliv na višino povrnjenega DDV, torej ali se vključijo v izračun odbitnega deleža.
² Glej C-210/04 FCE Bank plc.

piše: mag. prava Marko Krajnc, Zbornik znanstvenih razprav 2018

Obsežni migracijski tokovi danes finančno močno obremenjujejo precej držav in postavlja se vprašanje, ali lahko država gostiteljica po mednarodnem pravu zahteva od države izvora odškodnino za stroške sprejema ljudi, ki so iz nje morali zbežati. Za uspešno uveljavljanje odškodnine v takih primerih je treba najprej dokazati, da so ljudje iz države izvora zbežali zaradi njenih ravnanj. Nato je treba prepričljivo utemeljiti podlago odškodninskega zahtevka, ki temelji bodisi na kršitvi obveznosti nepovzročanja množičnih valov migrantov, ki jo država izvora državi gostiteljici dolguje posamično, bodisi na samih kršitvah človekovih pravic, kot obveznosti erga omnes partes, ki jih država izvora dolguje določeni skupini držav, del katere je tudi država gostiteljica, ki jo te kršitve še posebej prizadenejo. Nazadnje je treba opredeliti nastanek škode, to so vsi stroški, ki so v dovolj neposredni povezavi s protipravnim ravnanjem, ki se jim država gostiteljica ne more izogniti.

1. Uvod

Obsežni migracijski tokovi, ki smo jim priča v zadnjih letih po vsem svetu, so danes eden glavnih izzivov, s katerimi se sooča celotna mednarodna skupnost. Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) je trenutno po svetu prisilno razseljenih približno 66 milijonov ljudi, od tega jih je več kot 20 milijonov beguncev oziroma prosilcev za mednarodno zaščito. Razlogi za beg iz države izvora so seveda različni in z moralnega vidika jih je težko razdeliti med manj in bolj utemeljene, pa najsi gre za čisto ekonomske razloge ali za razloge, povezane z begom pred preganjanjem. Ne glede na razlog migracij pa to neizogibno pomeni, da je precej držav, ki migrante gostijo, finančno zelo obremenjenih, pogosto onkraj svojih zmožnosti. Ena takih držav je danes na primer tudi Bangladeš, ki gosti skoraj milijon pripadnikov ljudstva Rohinga, ki množično bežijo pred etničnim nasiljem oblasti v Mjanmaru. Povsem nesporno je, da je močna podpora držav gostiteljic s strani mednarodne skupnosti zelo pomembna, toda temeljno vprašanje, ki se pri tem odpira, je, ali imajo te države po mednarodnem pravu iztožljivo pravico do odškodnine oziroma do povračila stroškov, ki jih imajo s sprejemom migrantov.

Slednje je torej neposredno povezano z mednarodnopravnim institutom odškodnine,ki predpostavlja natančno (in pogosto zahtevno) konstrukcijo mednarodne odgovornosti države, od katere se odškodnina zahteva. V kontekstu tega članka bo to država, ki je primarno odgovorna za določen val migrantov, tj. država izvora, ki s svojimi ravnanji neposredno ali posredno prisili ljudi k begu v državo gostiteljico. Vzpostavitev njene mednarodne odgovornosti za potrebe odškodnine pa je vse prej kot samoumevna. Srž problema je v tem, da ni povsem jasno, na kakšni podlagi je odškodnino od države izvora sploh mogoče zahtevati, saj na trenutni stopnji razvoja mednarodnega prava ni nedvoumnega pravila o prepovedi povzročanja množičnih valov migrantov. V luči navedenega bo glavni namen tega članka predstavitev dveh možnih mednarodnopravnih podlag, ki bi bili lahko v praksi izhodišče za uveljavljanje odškodnine s strani države gostiteljice.

Zato bodo v članku najprej opredeljeni temeljni pojmi, ki so bistveni za razpravo o pravici države do odškodnine za stroške v zvezi s sprejemom migrantov. Tako bo osvetljeno odškodninsko načelo, po katerem je odškodninski zahtevek utemeljen le v primeru kršitve mednarodnega prava, ter pojasnjena namerna uporaba izraza »migrant« (in ne »begunec«). V skladu s tem bo članek naslovil osrednji problem, in sicer možni podlagi ter druge s tem povezane predpostavke za uspešno uveljavljanje odškodnine po mednarodnem pravu s strani države gostiteljice v primeru, ko je ta soočena z množičnim valom migrantov. V okviru tega bo članek najprej poskušal opredeliti protipravno ravnanje države izvora, ki je razlog za beg ljudi v državo gostiteljico. Slednje bo pripeljalo do razprave o dveh možnih podlagah za uveljavljanje odškodnine. Prva možna podlaga je kršitev obveznosti, ki je državi gostiteljici dolgovana posamično, tj. obveznost nepovzročanja množičnih valov migrantov, izpeljane iz temeljnih načel suverene enakosti držav in nepovzročanja škode drugim državam (sic utere tuo ut alienum non laedas).

Druga možna podlaga pa so same kršitve človekovih pravic, kot obveznosti erga omnes partes, pri čemer se država gostiteljica šteje za »še posebej prizadeto državo«. Na podlagi tega bo na koncu naslovljen tudi nastanek škode, v tem primeru stroški sprejema migrantov.

2. Začetna pojasnila

2.1. Odškodninsko načelo v mednarodnem pravu

Osnovno načelo mednarodne odgovornosti držav zahteva, da obveznost (popolne) reparacije nastane samo v primeru kršitve mednarodnega prava, za kar se v tuji literaturi uporablja izraz reparacijsko načelo, v slovenski pa odškodninsko načelo. Slednji sicer ni najbolj natančen, saj napotuje na odškodnino, ki je kot ena od treh oblik reparacije na voljo za povračilo finančno ugotovljive škode le, če povrnitev v prejšnje stanje ni mogoča oziroma ne izbriše vseh škodnih posledic. Oškodovana država ima zato mednarodnopravno iztožljivo pravico do odškodnine samo, če druga država s svojim ravnanjem krši mednarodno pravo. Čeprav se v praksi mestoma pojavlja tudi koncept povračila škode za ravnanja, ki niso protipravna, ta ni splošno sprejet. Njegovo uporabo naj bi zahtevali primeri čezmejne (okoljske) škode, vendar je na trenutni stopnji razvoja mednarodnega prava še nemogoče sklepati, da je koncept lex lata. Obstaja le na področju prava vesolja, na katerem so se države za tako možnost izrecno dogovorile. Če torej posamezna država s svojim ravnanjem ne krši mednarodnega prava, oškodovana država nima iztožljive pravice do odškodnine. Lahko pa se državi dogovorita za plačilo ex gratia.

2.2. Terminološko pojasnilo o uporabi termina »migrant«

Splošni termin »migrant« je namesto pravnega termina »begunec« namenoma uporabljen zato, ker ne implicira nikakršnega pravnega statusa osebe, ki v državo gostiteljico prebeži, kar ga naredi pomensko širšega. Begunec je namreč po mednarodnem pravu oseba, ki kumulativno izpolnjuje kriterije po Konvenciji o statusu beguncev (Konvencija) in njenem Protokolu, migrant pa je oseba, ki spreminja stalno ali začasno prebivališče iz različnih razlogov, zaradi česar morda ne izpolnjuje vseh konvencijskih kriterijev za status begunca. Toda skupina migrantov, ki jo ta članek obravnava, so osebe, ki so bile prisiljene zapustiti državo izvora, kar je ključna okoliščina. Pravni status migranta namreč ni odločilen za nastanek stroškov njegove oskrbe, kajti obveznost države gostiteljice, da migrante ustrezno obravnava, izhaja že iz splošne obveznosti držav, da na svojem ozemlju spoštujejo in zagotavljajo človekove pravice, k čemur jih zavezuje mednarodno pravo človekovih pravic. Vendarle pa je v praksi precej pogosto tako, da ravnanja države izvora, ki ljudi prisilijo k begu, hkrati pomenijo tudi preganjanje v smislu Konvencije, kar je eden od temeljenjih kriterijev za status begunca po mednarodnem pravu. Ker Konvencija beguncem daje tudi določene pravice, ki so človekovim pravicam komplementarne (kar ob doslednem spoštovanju Konvencije še poveča obveznosti države gostiteljice), je pomembno poudariti, da status begunca po mednarodnem pravu zaobjema tudi prosilce za mednarodno zaščito, ki se do dokončne odločitve nacionalnega organa o njihovem statusu štejejo za domnevne begunce z vsemi pripadajočimi pravicami. Odločitev nacionalnega organa je namreč le deklaratorne narave, kajti oseba postane begunec po mednarodnem pravu takoj, ko izpolnjuje vse konvencijske kriterije. Država gostiteljica je zato dolžna migrantu zagotoviti vse relevantne pravice iz Konvencije že s trenutkom, ko ta zaprosi za mednarodno zaščito.

3. Predpostavke za uspešno uveljavljanje odškodnine

3.1. Ravnanje države izvora, ki pomeni razlog za beg ljudi iz države

Za potrebe uveljavljanja odškodnine za stroške sprejema migrantov je treba najprej opredeliti ravnanje države izvora, ki dejansko prisili ljudi k begu iz države, kajti od tega je odvisen obstoj vzročne zveze med ravnanji države izvora in begom ljudi iz nje. Tu gre predvsem za situacije, v katerih je država izvora ključni akter, ki sproži celoten niz tragičnih dogodkov, ki vodi v beg določene skupine ljudi v državo gostiteljico. Taka ravnanja države izvora so zato po učinku enaka ali zelo podobna izgonu ljudi iz države. Pri razjasnitvi termina »izgon« nam lahko pomaga opredelitev Komisije za mednarodno pravo, ki je akt izgona, čeprav v kontekstu prava izgona tujcev, ki je svojevrstno pravno področje, opredelila ne le kot formalno odločitev države, s katero posameznika prisili k zapustitvi države, temveč tudi kot vsako njeno ravnanje, ki povzroči enake učinke. V praksi se je izoblikovalo stališče, da je država izvora dejansko prisilila ljudi k begu, če jih je izpostavila tako skrajno obupnim in grozečim pogojem za življenje, da je bil beg njihova edina razumna možnost. Slednje smiselno enako velja tudi za situacije, v katerih so take pogoje za življenje ustvarili nedržavni akterji, pa država izvora ni ustrezno ukrepala, da bi to preprečila, čeprav bi lahko. Ključno pri tem je, da je take razmere bolj ali manj načrtno povzročila oziroma dopustila država izvora, in da te niso bile posledica dejavnikov zunaj njenega nadzora, kot so to na primer naravne katastrofe. Razmer, v katerih je beg iz države ljudem edina razumna možnost, je v vseh njihovih pojavnih oblikah nemogoče opredeliti vnaprej, saj je njihov obstoj odvisen od presoje vseh okoliščin vsakega primera posebej. Kljub temu pa je na splošno mogoče določiti nekatere situacije, ki se nedvomno kvalificirajo kot take. Ker splošno nespoštovanje človekovih pravic v neki državi samo po sebi ni samoumeven razlog za beg ljudi iz države, gre tu predvsem za izjemne situacije, v katerih so ljudem sistematično kršene njihove osnovne človekove pravice. Vsesplošno slabe življenjske razmere v državi izvora se bodo zato le stežka štele kot ravnanje, ki bi ljudem načrtno kršilo osnovne človekove pravice, razen če se v izjemno slabih življenjskih razmerah posamezna skupina ljudi znajde zaradi sistemske diskriminacije. Situacija državljanske vojne je prav tako izključena, pa ne zato, ker bi ljudje lahko ostali v državi izvora, ampak zato, ker v takem primeru beg ljudi ni bil sprožen zaradi načrtnih ravnanj države izvora, marveč prav zaradi nezmožnosti njenih organov, da bi vzdrževali javni red in mir. Navsezadnje je v situaciji notranjega oboroženega spopada nemogoče povzročitev razlogov za beg, tj. posledic vojne, pripisati izključno samo eni strani v spopadu.

Na koncu je treba opozoriti še na dvoje. Prvič, po pravilu de minimis je upoštevno le tisto ravnanje države izvora, katerega posledica je množičen val migrantov. Ta je opredeljen z znatnim številom oseb, ki pridejo na državno mejo, s hitrostjo njihovega prihoda, z neustrezno odzivno sposobnostjo države gostiteljice ter njeno nezmožnostjo obravnave podanih prošenj za mednarodno zaščito. Drugič, ni pomembna le vzročna zveza med ravnanjem države izvora in begom ljudi iz nje, temveč tudi med ravnanjem države izvora in destinacijo, kamor migranti prebežijo. V praksi bi zato odškodnino najlažje zahtevale zgolj sosednje oziroma (naj)bližje države, saj »se za njih lahko razumljivo predvideva, da bodo soočene z valom [migrantov], če bi bili ti prisiljeni zapustiti državo izvora«.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

pišeta: univ. dipl. ekon. Andreja Škofič in univ. dipl. prav. Bara Gradišar, revija SIR*IUS 1/2019

V prispevku primerjava davčno obremenitev dohodka iz kapitala, tj. obresti, dividend in dobička iz kapitala, v Sloveniji in v preostalih državah članicah Evropske unije. Primerjalna analiza se osredotoča na pomembne razlike v davčnih zakonodajah držav EU-ja, in sicer z vidika načina obdavčitve dohodka iz kapitala, najvišjih davčnih stopenj in dodatne obremenitve dohodka iz kapitala s prispevki za socialno varnost. Namen analize je prikazati položaj Slovenije med državami EU-ja z vidika obremenitve dohodka iz kapitala.

1. UVOD

V zadnjih dveh mesecih se je v Sloveniji začela burna razprava glede obdavčevanja dohodkov iz kapitala, ko je nova vlada v koalicijski pogodbi predvidela njihovo ponovno vključitev v letno osnovo za dohodnino in obdavčitev s progresivnimi stopnjami. Zato sva se odločili, da primerjava domači sistem obdavčitve dohodkov iz kapitala s primerljivimi sistemi v drugih državah članicah EU-ja.

Obdavčitev dohodkov fizičnih oseb iz kapitala v Sloveniji že od osamosvojitve Slovenije ureja Zakon o dohodnini[1] (1990; odslej ZDoh). Sprva je zakon dohodek iz kapitala ločeval na dohodek iz premoženja, kamor je všteval obresti ter dividende, in dobiček iz kapitala. Od obresti, dividend kot tudi od dobička iz kapitala se je akontacija dohodnine odmerila po predpisani stopnji, hkrati pa so se ti dohodki do leta 2006 v Sloveniji vštevali tudi v letno davčno osnovo posameznika in bili obdavčeni progresivno.

Pomembno novost je na področju obdavčitve dohodkov fizičnih oseb prinesla novela Zakona o dohodnini[2] (2005; odslej ZDoh-1) iz leta 2005, ki je začela veljati leta 2006 in uvedla različno obdavčitev dohodkov fizičnih oseb glede na naravo posameznega dohodka. Dohodek iz zaposlitve, dohodek iz dejavnosti, pri katerem se dohodek ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti in dohodek iz prenosa premoženjske pravice ter drugi dohodki se od 2006 v načelu obdavčujejo sintetično, tako da se vključujejo v letno dohodninsko osnovo in se obdavčijo po progresivnih davčnih stopnjah in ob upoštevanju davčnih olajšav. Obresti, dividende ter dobiček iz kapitala pa se od leta 2006 obdavčujejo cedularno, kar pomeni, da se ne vključujejo več v letno dohodninsko osnovo, ker se izračunana in plačana dohodnina od navedenih dohodkov šteje za dokončni davek. Ti dohodki se obdavčujejo z dohodnino po enotni davčni stopnji 20 % in brez upoštevanja davčnih olajšav. Dohodnina od dobička iz kapitala se znižuje vsakih pet let imetništva kapitala in znaša po dopolnjenih petih letih imetništva kapitala: 15 %, desetih letih imetništva kapitala: 10 %, 15 letih imetništva kapitala: 5 % in po 20 ali več letih imetništva kapitala: 0 %.

Z uvedbo cedularne oziroma proporcionalne obdavčitve dohodkov fizičnih oseb iz kapitala naj bi se zagotovilo enostavnejše in administrativno manj zahtevno obdavčevanje, zmanjšali naj bi se stroški obračunavanja in stroški nadzora. Prav tako naj bi se zmanjšal tudi motiv za odlivanje kapitala in povečala mednarodna prepoznavnost Slovenije tudi z vidika relativno atraktivne davčne zakonodaje[3].

Naslednjo pomembno novost je prinesel Zakon o uravnoteženju javnih financ[4] iz leta 2012, ki je za davčno leto 2013 zvišal davčno stopnjo za obdavčitev dohodka iz kapitala z 20 % na 25 %.

Trenutno veljavni Zakon o dohodnini (odslej: ZDoh-2)[5] dohodek iz kapitala ureja v 6. poglavju in v dohodek iz kapitala vključuje obresti, dividende in dobiček iz kapitala.

Obresti ZDoh-2 opredeljuje kot obresti od posojil, obresti od dolžniških vrednostnih papirjev, obresti od denarnih depozitov pri bankah in hranilnicah ter drugih podobnih finančnih terjatev do dolžnikov, dohodek iz oddajanja v finančni najem, dohodek iz življenjskega zavarovanja ter dohodek, ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve prihodkov investicijskega sklada v obliki obresti. ZDoh-2 kot dohodek iz življenjskega zavarovanja šteje tudi dohodek iz dodatnega pokojninskega zavarovanja, sklenjenega po pokojninskem načrtu, ki ni vpisan v poseben register, in dohodek iz prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, za dolžniške vrednostne papirje pa šteje tudi zamenljive dolžniške vrednostne papirje.

Nadalje zakon določa, da se kot obresti obdavčuje vsako nadomestilo, ki ne predstavlja vračila glavnice iz finančnodolžniškega razmerja, vključno z nadomestili za tveganje ali za zmanjšanje vrednosti glavnice iz finančnodolžniškega razmerja zaradi inflacije, če ni s tem zakonom drugače določeno, kot obresti pa obdavčuje tudi diskonte, bonuse, premije in podobne dohodke iz finančno dolžniškega razmerja ali dogovora, ki se nanaša na finančno dolžniško razmerje.

ZDoh-2[6] opredeljuje oprostitve plačila dohodnine od določenih vrst obresti. Od doseženih obresti, ki niso oproščene plačila dohodnine, se davek odmeri po stopnji 25 % in se šteje kot dokončni davek.

Dividende po ZDoh-2 so dividende in drugi dohodki, doseženi na podlagi lastniškega deleža. Kot dividenda se obdavčuje tudi vsaka razdelitev dohodka imetniku deleža iz premoženja plačnika oziroma povezane osebe (po ZDoh-2 ali zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb) plačnika na podlagi njegovega lastniškega deleža v plačniku, ki ne predstavlja zmanjšanja njegovega lastniškega deleža, vključno z razdelitvijo v obliki delnic ali zamenljivih obveznic. Prav tako se kot dividenda obdavčuje tudi prikrito izplačilo dobička, določeno v zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb, dobiček, ki se razdeli v zvezi z dolžniškimi vrednostnimi papirji, ki zagotavljajo udeležbo v dobičku plačnika in dohodek, ki ga zavezanec doseže na podlagi delitve dobička, čistega dobička ali prihodkov investicijskega sklada, ki niso zajeti z 81. členom ZDoh-2.

Davčna osnova je dosežena dividenda, pri prikritem izplačilu dobička pa se davčna osnova določi na podlagi primerljive tržne cene. Od tako opredeljene davčne osnove se davek odmeri po stopnji 25 % in se šteje kot dokončni davek.

Po veljavni ureditvi so tudi kapitalski dobički obdavčeni z dohodnino cedularno (tj. po ločeni, enotni davčni stopnji). Obdavčujejo se tako kapitalski dobički, ki so doseženi v Sloveniji, kot tudi tisti, ki so doseženi v tujini. Davčna osnova od dobička iz kapitala je razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Vrednost kapitala ob odsvojitvi je v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, od tega zneska pa se odštejejo stroški (davek na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob odsvojitvi nepremičnine, stroški cenitve ob odsvojitvi (v omejenem znesku), normirani stroški, povezani z odsvojitvijo kapitala v višini 1 odstotka od vrednosti kapitala). Vrednost kapitala ob pridobitvi je nabavna vrednost kapitala skupaj s stroški (na nepremičnini opravljene investicije in stroški vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec, davek na dediščine in darila in davek na promet nepremičnin, ki ga je plačal zavezanec ob pridobitvi kapitala, stroški cenitve ob pridobitvi nepremičnine (v omejenem znesku), normirani stroški v višini 1 odstotka od nabavne vrednosti kapitala). Izgube iz odsvojitev kapitala v letu se poračunajo z dobički iz odsvojitev kapitala v istem letu. Davek se plačuje po stopnji 25 %, pri čemer se stopnja davka za vsakih dopolnjenih pet let imetništva kapitala, ki se odsvoji, postopno znižuje (tj., po petih letih imetništva je stopnja 15 %, po desetih je 10 %, po petnajstih je 5 %, pri odsvojitvi kapitala po dvajsetih letih imetništva pa se dohodnina ne plačuje).

Dohodek iz kapitala je torej v Sloveniji že od leta 2006 obdavčen cedularno, po stopnjah, ki naj bi preprečevale odlivanje kapitala iz Slovenije.

Celoten članek je dostopen za naročnike!