Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 21. januar 2020 / številka 3

V tokratni številki TFL Glasnika je naša gostja rubrike Pogovor dr. Katja Zajko, soustanoviteljica franšize podjetja Recosi. To je mednarodno podjetje, ki ima sedež na Irskem. V Slovenijo prinaša zelo zanimivo prakso in izkušnjo – obnovo rabljene računalniške opreme, pametnih telefonov. »Model krožnega gospodarstva se bo moral splačati, če ne z vidika dobičkonosnosti pa z vidika sociale in okolja,« meni naša sogovornica.

Za tokratno Temo tedna smo izbrali prispevek Klavdije Snežič iz revije Denar z naslovom Sklep in padla bančna tajnost. Ste prejeli sklep za zavarovanje, s katerim je prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnine, in to še preden ste sploh bili pozvani k popisu premoženja in imeli možnost sodelovanja v davčnem inšpekcijskem postopku? Vam je Furs v skladu z določbami 16. in 17. člena ZdavP-2 izvedel pridobivanje podatkov z vašega osebnega tekočega računa brez vaše vednosti?

S pravnega področja predstavljamo tretji članek iz sklopa, ki se navezuje na EKO pravno področje in sanacijo okoljske škode ter pomanjkljivosti njene zakonske ureditve, in sicer prispevek z naslovom Zakaj vsakdo ne more zahtevati ukrepanja Agencije RS za okolje. S finančnega področja pa izpostavljamo članek Sledenje nedovoljenim transakcijam.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Dr. Katja Zajko: Prepričana sem, da naša ideja lahko pomaga Sloveniji

dr. Katja Zajko

TFL Glasnik:
Ga. Katja Zajko, ste ekonomistka, sicer doktorica socialnega podjetništva in soustanoviteljica franšize podjetja Recosi. To je mednarodno podjetje, ki ima sedež na Irskem, vi pa ste razpeti med Slovenijo in Irsko; v Slovenijo pa prinašate zelo zanimivo prakso in izkušnjo – obnovo rabljene računalniške opreme, pametnih telefonov. Na kaj ste najbolj ponosni v vaši dosedanji karieri?

Katja Zajko:
Najbolj sem ponosna na to, da smo po ustanovitvi v Sloveniji v tako kratkem času postavili na noge ne tako preprosto zgodbo socialnega podjetja. Po letu 2017 nas je že šest zaposlenih in delujemo mednarodno, saj smo osredotočeni tudi na italijanski in hrvaški trg. Ne nazadnje pa s tem, kar počnemo, zmanjšujemo nevarne odpadke in tako varujemo okolje. Po drugi strani pa omogočamo zaposlitev težje zaposljivim osebam, saj si tudi ti ljudje zaslužijo priložnost za delo in dolgotrajno kariero.

 

dr. Katja Zajko

TFL Glasnik:
Najprej me zanima ta povezava Irska – Slovenija. Rekli ste, da tam živite in tam ste ustanovili to franšizo in jo prenesli v Slovenijo. Recosi pa je sicer mednarodna mreža.

Katja Zajko:
Cela zgodba se je začela leta 2014, ko sem se preselila na Irsko, kjer smo jaz in še dva irska sodelavca, ustanovili franšizo Recosi. Le-ta je nastala zaradi potrebe, da socialna podjetja potrebujejo komercializacijo in tržni razvoj. Specializirali pa smo se na obnovo računalnikov.

 

TFL Glasnik:
Obe sva ekonomistki, meni pa je socialno podjetništvo še vedno nekakšna uganka. Razumem, da zaposlujete težje zaposljive ljudi, a to ni socialno podjetništvo, saj podjetje vendar mora delovati z dobičkom. In ne glede na to, s čim se ukvarja.

Katja Zajko:
Prav ste rekli, da je socialno podjetništvo zelo neopredeljeno in nerazumljeno. Jaz ga skozi moje proučevanje in sedanjo prakso razumem, da gre v prvi vrsti za podjetništvo, ki si mora zagotavljati prihodke na trgu. Druga naloga socialnega podjetja pa je, da ustvarja še drugo dodano vrednost, to je družbeno ali okoljsko dodano vrednost.

dr. Katja Zajko

 

TFL Glasnik:
Vaša podjetnika ideja se mi zdi zelo zanimiva. Vi ste dejansko trajnostno naravnano podjetje, ker ste posegli v tržni segment, ki bo po moji oceni vedno večji. Vedno več bo te rabljene opreme, ljudje ne vedo, kam bi z njo, vi pa ste naredili korak naprej. Staro obnovite po nekih trajnostnih standardih, potem ponudite novo. Kako poteka ta postopek?

Katja Zajko:
Ker gre za računalniško, torej električno in elektronsko opremo, je potrebno z njo pravilno ravnati in jo po najvišjih standardih obnoviti. To pomeni, da uporabljamo standard (PAS 141), po katerem to počnemo, ki nam omogoča, da vse dele in komponente testiramo. Opremo fizično očistimo, zamenjamo diske, tudi katere druge komponente in na njo naložimo licencirano programsko opremo. Višja stopnja je tudi že estetski videz, kar pomeni, da jo v določenih primerih tudi prelakiramo.

Pomembno je, da je ta oprema, čeprav rabljena, ponovno na trgu in da je kakovostna in varna za uporabo. To je najpomembnejši dejavnik, ki nam omogoča pridobivanje zaupanja naših kupcev. Pri tem smo zelo uspešni, saj imamo strokovne sodelavce, ki to počnejo.

 

TFL Glasnik:
K vam torej dostavimo rabljene računalnike ali drugo opremo, vi to prenovite, dodate, kar je potrebno…

Katja Zajko:
Pravzaprav gremo mi na teren in to opremo poberemo, na opremi zagotovimo tudi čiščenje podatkov, kar je eden ključnih posegov, in opremo pripeljemo v naš obrat. Vendar ta trenutek to delamo na Irskem, saj v Sloveniji še nismo v tej fazi.

 

TFL Glasnik:
Potem opremo vrnete nazaj podjetju, kjer ste jo prevzeli ali pa prodate nekomu tretjemu.

Katja Zajko:
V večini primerov, pri 90 odstotkih damo opremo naprej na trg drugim uporabnikom. Naši kupci so podjetja, šole, posamezniki, neprofitne organizacije in drugi. Ne nazadnje so potrošniki prepoznali, da se splača kupit obnovljeno opremo, ker je že tako pridobljena iz poslovne linije – od podjetij, in je tako vrhunske kakovosti in cenejša.

dr. Katja Zajko

 

TFL Glasnik:
Reciva, da nov računalnik stane 500 evrov, koliko pri vas plačam za nekaj enakovrednega - po vseh pravilih in standardih.

Katja Zajko:
V vsakem primeru najmanj pol manj. S to pripombo, da so cene računalnikov za poslovne linije več kot tisoč evrov za kos. Za nekoga, ki si ne more privoščiti drage opreme, je to lahko ogromen prihranek.

 

TFL Glasnik:
Kje v Sloveniji vas ljudje lahko najdejo in vam razložijo, kakšen produkt želijo?

Katja Zajko:
Imamo spletno stran recositech.com, kjer ponujamo različne modele in linije, v Slovenski Bistrici pa imamo tudi razstavni salon.

 

TFL Glasnik:
Naj vas vprašam naravnost, ali se to splača?

Katja Zajko:
Seveda se splača, saj je trg vse bolj naravnan tako, da so ljudje pripravljeni kupovati obnovljeno računalniško opremo. V prihodnje pa se bodo poslovni modeli spreminjali, saj 'splačati' ne bo pomenilo le v luči marže in profita, ampak tudi v luči dodane vrednosti glede okolja in družbe. Koliko manj odpadkov smo prispevali, koliko vode smo prihranili, koliko CO2 prihrankov je bilo – to so kalkulacije, ki jih želimo v prihodnjih bilancah vključiti v razmislek. Ta model se bo moral splačati, če ne z vidika profitabilnosti pa z vidika sociale in okolja.

dr. Katja Zajko

 

TFL Glasnik:
Ciljate na ozaveščene uporabnike in me zanima, ali ste kandidirali za evropska sredstva?

Katja Zajko:
V Sloveniji smo na začetku kandidirali za startup socialna podjetja za zagonski kapital in 20 tisoč evrov so bila vsa sredstva, ki smo jih prejeli. Ideja je zagotovo zelo zanimiva za evropske projekte in iščemo partnerje, oziroma razpise za tovrstno dejavnost. V navezi smo z ministrstvom za gospodarstvo, ker se dejansko čedalje bolj govori o krožnem gospodarstvu.

 

TFL Glasnik:
Vi ste res čisto konkreten primer.

Katja Zajko:
Prepričana sem, da imamo odlično idejo in lahko pomagamo Sloveniji postati primer uspešnega krožnega gospodarstva. Pa ne samo krožnega gospodarstva, tudi socialnega podjetništva, ki je navadno financirano z državnimi sredstvi in ko teh sredstev zmanjka, socialno podjetje ugasne. Naš model je trajnostno, ekonomsko naravnan, saj se financiramo v 90 % iz trga.

 

TFL Glasnik:
Osebno ne bi uporabljala izraza socialno podjetništvo, ker to pri nas nima najboljšega prizvoka. Bolj mi je všeč trajnostno podjetništvo, da ne boste v startu šli v napačni smer s to dobro idejo.

Katja Zajko:
V našem prostoru ima beseda »socialno podjetništvo« res negativen prizvok. To z našo prakso želimo spremeniti.

dr. Katja Zajko

 

TFL Glasnik:
Kako to funkcionira na Irskem?

Katja Zajko:
Irci so že po mentaliteti malce drugačni, saj je pripravljenost za nakup takšne opreme veliko večja, kot je v Sloveniji. Na Irskem, denimo, so glavni trg, kamor ponujamo opremo, šole in izobraževalne ustanove. Naenkrat gre v šole po stotine računalnikov. Pri nas je problem, ker ministrstvo objavlja razpis za nakup nove opreme.

35 zaposlenih na Irskem je v letu 2019 ustvarilo 2,5 milijona evrov prometa. ZDA so tudi del našega modela in je v vsej naši mreži ZDA, Irska in Slovenija 150 ljudi.

 

TFL Glasnik:
Upam, da vas bo ministrstvo nedvomno podprlo, saj je ideja odlična.

Katja Zajko:
Tudi jaz si želim, da nam ministrstvo prisluhne, socialnega podjetništva na franšizni način na področju obnove računalniške opreme nisem nikjer zasledila in mislim, da bi Slovenija lahko bila prva in najboljša.

 

TFL Glasnik:
Kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Katja Zajko:
Morali se bomo malce zamisliti nad tem, da naj ne kupujemo vedno novo in novo, ampak bomo morali malce bolj trajnostno razmišljati. Tudi v praksi, ne samo na papirju, na protestih ali pred mediji. Ravno to predlagam Slovencem, da vsi skupaj začnemo v praksi delati na tem.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

dr. Katja Zajko

Tema tedna
Sklep in padla bančna tajnost

Klavdija Snežič

piše: dr. Klavdija Snežič, revija Denar št. 503/2019

Ste prejeli sklep za zavarovanje, s katerim je prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnine, in to še preden ste sploh bili pozvani k popisu premoženja in imeli možnost sodelovanja v davčnem inšpekcijskem postopku? Vam je Furs v skladu z določbami 16. in 17. člena ZdavP-2 izvedel pridobivanje podatkov iz vašega osebnega tekočega računa brez vaše vednosti?

Do sklepa o zavarovanju prihodnjega davčnega dolga s kršitvijo ustavne pravice do bančne tajnosti

Dovolj domneva

Nič takega. Furs si dovoli več kot represivni organi in sodišča s svojimi sodbami. Celo toliko, da na podlagi domneve zapiše, »predvidevamo, da znaša davčni dolg …«, in tako posega v ustavne pravice državljanov in s plombami na premično ali nepremično lastnino nezakonito klesti po premoženju zavezancev za davek!

Že na podlagi sklepa, ki je pravzaprav prvi dopis (kot obvestilo) davčnega organa zavezancu, se zavezanca za davek seznani z dejstvom o pričetku davčnega inšpekcijskega nadzora, kjer se zavezancu za davek predoči očitani mu davčni dolg. Naj poudarimo, da je davčni dolg v tej fazi »izračunal« davčni organ, ki na podlagi domneve pride do zneska, ki ga nato zavezancu za davek očita po 68. a členu ZdavP-2. To pa še ni vse. Še preden se zavezanec za davek nanj odzove (ima zakonsko določen rok), lahko davčni organ poda predlog v zemljiško knjigo, kjer domnevni davčni dolg (izračunan, pridobljen nezakonito) zaščiti s sklepom o prepovedi odtujitve in obremenitve premoženja zavezanca za davek.

68. člen ZDavP-2 dovoljuje davčnemu organu, če ugotovi, da ima davčni zavezanec (fizična oseba) na voljo sredstva za zasebno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, ki jih ima na voljo davčni zavezanec (fizična oseba), oz. s trošenjem davčnega zavezanca (fizične osebe) ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca, da prične s sklepom davčni inšpekcijski postopek pri davčnem zavezancu. Postopek za odmero davka se v tem primeru lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Zakon je nadalje določil tudi način izvedbe takšnega postopka cenitve in je davčnemu organu omogočil, da zavezanca pozove na predložitev dokazil o izvoru lastnega premoženja. A pogosto se v praksi zgodi, da davčni organ pozove zavezanca šele po sklepu o prepovedi odtujitve in obremenitve zavezančevih nepremičnin ali premičnin, pa čeprav sklep o uvedbi postopka DIN (davčnega inšpekcijskega postopka) temelji na domnevi!

Ni bančne tajnosti

Davčni organ brez vednosti posega v tajnost in zaupnost zavezanca za davek s tem, ko pridobi bančne izpiske zavezanca za davek. Ker so podatki o prometu na zavezančevem bančnem računu pridobljeni na protiustaven in nezakonit način, sklep pa temelji ravno na teh podatkih, je po mojem mnenju sklep izdan v nasprotju (na podlagi kršitve) z določbami Ustave RS (35. in 38. členom) in zakona (214. člen in drugi odstavek 215. člena ZBan-1; 39. člen ZDavP-2). Davčni organ bi moral pred posegom v bančno tajnost zavezanca za davek obrazloženo utemeljiti in dokazati, da gre za podatke, ki bi v povezavi z ostalimi že znanimi ugotovitvami lahko pripeljali do dodatne odmere davčne obveznosti in seveda v sklepu razložiti zakaj, kako in zaradi česa je vdiral brez vednosti zavezanca za davek v njegov osebni bančni račun in kateri zakon mu to dovoljuje! V sklepu ni pojasnjenega ničesar v tej smeri in so podani samo podatki o prilivih in odlivih zavezanca za davek na njegovem osebnem bančnem računu. Zaupni bančni podatki so človekova pravica, ki izvira iz ustavnega načela pravice do varstva osebnih podatkov. Skladno s to pravico je prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Vsakdo ima pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in vsakdo ima pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi.

Pristojni davčni organ na podlagi določb Zakona o davčnem postopku pred izdajo odločbe ali pred potekom roka za predložitev obračuna davka zavaruje izpolnitev davčne obveznosti, če na podlagi podatkov, ki jih ima o zavezancu za davek, utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Ker je sklep izdan nezakonito, je posledica, ki močno vpliva na življenje in delovanje zavezanca za davek, še izdaja sklepa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti.

Prvostopni davčni organ bi moral pred posegom v zavezančevo bančno tajnost utemeljiti, da gre za podatke, ki bi v povezavi z ostalimi že znanimi ugotovitvami lahko pripeljali do dodatne odmere davčne obveznosti. Če podlage za takšno sklepanje nima, pa lahko te podatke pridobi samo od zavezanca za davek samega (če mu jih ta izroči in se s tem sam odpove ustavni pravici do zasebnosti), nikakor pa ne od banke. Davčni organ v sklepu niti ne navede zakonsko, zakaj je v fazi pridobivanja podatkov (torej poziv k prijavi premoženja pošlje za sklepom in sklepom o zavarovanju davčne obveznosti) že posegal v zasebnost zavezanca za davek in huje kršil določbe Ustave RS (35. in 38. členom) in zakona (214. člen in drugi odstavek 215. člena ZBan-1; 39. člen ZDavP-2).

Poseg v ustavno pravico

Tudi Ustavno sodišče RS je do zdaj že odločalo o vprašanju dopustnosti oziroma primernosti zakonske ureditve glede obveznosti posredovanja osebnih podatkov za namene obdavčitve. Ustavno sodišče je zapisalo, da vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov, poseg pa je dopusten le, če je v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Namen zbiranja osebnih podatkov mora biti ustavno dopusten, zbirati pa se smejo le osebni podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko opredeljenega namena. To pomeni, da mora presojo, skladno z načelom sorazmernosti, opraviti že zakonodajalec in presoditi, kateri osebni podatki so potrebni in primerni za dosego namena, ki ga določa zakon.

ZAKLJUČEK

Zastrašujoče je, da je na ravni interne povezave med banko in davčnim organom izvzet ključni akter, to je zavezanec za davek. Prvostopni davčni organ bi pred posegom v bančno tajnost zavezanca za davek moral obrazloženo utemeljiti, da gre za podatke, ki bi v povezavi z ostalimi že znanimi ugotovitvami lahko pripeljali do dodatne odmere davčne obveznosti. Če podlage za takšno sklepanje nima, pa lahko te podatke pridobi samo od zavezanca samega (če mu jih ta izroči in se s tem sam odpove ustavni pravici do zasebnosti), od banke pa nikakor ne. ZDavP-2 nadalje tudi ne vzpostavlja nikakršnih vsebinskih pogojev, kriterijev oziroma sodil (kot jih na primer 1. odstavek 156. člena ZKP), ki morajo biti izpolnjeni, da bi se lahko poseglo v bančno tajnost posameznika in s tem v njegovo ustavno-pravno pravico do zasebnosti.

Strokovni članki
Sanacija okoljske škode: Pomanjkljivosti zakonske ureditve (3. del) - Zakaj vsakdo ne more zahtevati ukrepanja Agencije RS za okolje

Lea Tomažič

piše: Lea Tomažič, vsebinska vodja projekta EcoLex Life

V prejšnjih dveh številkah TFL Glasnika ste spoznali projekt EcoLex Life, katerega glavni cilj je ozaveščanje o okoljski odgovornosti, in predloge nekaterih sprememb Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), ki smo jih predlagali Ministrstvu za okolje in prostor. V želji po izboljšanju učinkovitosti sistema odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode s tokratnim prispevkom izpostavljamo še dve ključni pomanjkljivosti, za kateri upamo, da bosta kmalu odpravljeni.

Naj spomnimo, sistem odgovornosti za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode (t. i. okoljska odgovornost) uzakonja obveznost vsakega izvajalca poklicne dejavnosti (podjetja, obrtniki, samostojni podjetniki posamezniki, izvajalci gospodarskih javnih služb itd.), da v primeru povzročitve okoljske škode oziroma neposredne nevarnosti za nastanek take škode na lastne stroške izvede z odločbo Agencije RS za okolje naložene preprečevalne oziroma sanacijske ukrepe. Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj škode kriti stroške teh ukrepov, vključno s stroški ugotavljanja okoljske škode, vodenja upravnega postopka in zbiranja podatkov ter stroški spremljanja in nadzora izvajanja ukrepov.

1. Pravica do vložitve zahteve za uvedbo postopka – 1. odstavek 110.g člena ZVO-1

Agencija RS za okolje (ARSO) je pristojni organ za obravnavo primerov neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode ali že nastale okoljske škode.

Skladno z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1) pojem okoljske škode zajema škodo na nekaterih (posebnih) delih okolja, in sicer na:

  • zavarovanih živalskih in rastlinskih vrstah, njihovih habitatih in habitatnih tipih,
  • vodah ter
  • tleh.

Okoljska škoda se lahko kaže tudi kot prizadetost funkcije naravnega vira, torej kot zmanjšanje koristne vloge, ki jo ima posebni del okolja za drug del okolja ali za javnost. Naravni habitat kot naravni vir je na primer lahko koristen za očiščevanje vode, preprečevanje poplav, predstavlja vir hrane za živali, človeku omogoča rekreacijo, gojenje hrane itd.

Agencijo lahko o okoljski škodi obvesti vsakdo, obvestilo s posebno zahtevo za ukrepanje pa lahko pošljejo le:

  • pravne ali fizične osebe, ki so zaradi nastanka okoljske škode prizadete ali bi bile lahko prizadete (so jim kršene ali ogrožene z ustavo ali zakonom priznane pravice – npr. zdravje, premoženje), in
  • nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja.

Določba prvega odstavka 110.g člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu na področju ohranjanja narave ne daje pravice do vložitve zahteve za ukrepanje agencije v skladu z določbami, ki urejajo odgovornost za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode. Takšna ureditev se ne zdi smiselna, saj imajo nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju ohranjanja narave, največ znanja o živalskih in rastlinskih vrstah ter njihovih habitatih in delujejo v javnem interesu prav v smislu tega pomembnega posebnega dela okolja. Pri okoljski škodi, povzročeni zaščitenim živalskim in rastlinskim vrstam ter njihovim habitatom načeloma tudi ni neposredno prizadetih posameznikov, ki bi sicer imeli interes za prijavo škode in vložitev zahteve za ukrepanje.

Druga težava določbe prvega odstavka 110.g člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) je dejstvo, da se nanaša le na obvestila/prijave primerov že nastale okoljske škode, ne pa tudi neposredne nevarnosti okoljske škode. To pomeni, da zakon nobeni fizični ali pravni osebi ne daje pravice zahtevati ukrepanje agencije v primerih, ko okoljska škoda še ni nastala, obstaja pa neposredna nevarnost, da bo do take škode prišlo. Menimo, da bi bilo potrebno intervencijo upravičenih vlagateljev razširiti tudi na primere neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode, saj bo le tako zagotovljeno pravočasno ukrepanje agencije. Vsekakor so preprečevalni ukrepi praviloma tudi veliko cenejši od sanacijskih, ki jih je potrebno izvesti v primeru že nastale okoljske škode. Pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da popolna sanacija pri obsežnejših posegih v okolje velikokrat niti ni več mogoča.

V okviru projekta EcoLex Life smo Ministrstvu za okolje in prostor predlagali, da pravico vložiti zahtevo za ukrepanje podeli tudi nevladnim organizacijam s statusom nevladne organizacije v javnem interesu na področju ohranjanja narave, samo vsebino pravice za vložitev zahteve za ukrepanje pa razširi tudi na primere neposredne nevarnosti okoljske škode.

Želimo si, da bi bila agencija primorana preveriti tudi vse prijave in obvestila drugih oseb ter anonimne prijave neposredne nevarnosti okoljske škode oziroma že nastale okoljske škode. Trenutno se lahko namreč sama odloči, katero obvestilo bo preverila in katero ne, zaradi česar marsikatera okoljska škoda morda nikoli ne bo dočakala sanacije oziroma bo s širjenjem ogrozila še več naravnih virov, s tem pa tudi nas in naše življenjsko okolje.

2. Stečaj odgovornega povzročitelja neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode ali že nastale okoljske škode

Slovenska zakonodaja ne ponuja rešitve za primere, ko Agencija RS za okolje ne more izterjati povrnitev stroškov preprečevalnih in sanacijskih ukrepov zaradi stečaja odgovornega onesnaževalca.

Agencija RS za okolje ima zato tudi manjši interes (motivacijo) začeti oziroma voditi postopke zoper povzročitelje, za katere lahko domneva, da so blizu insolventnosti, saj je omejena z lastnimi finančnimi sredstvi. Enak pomislek se pojavi v zvezi s kritjem stroškov sanacijskih ukrepov v primerih, ko povzročitelj okoljske škode ni znan.

Ena od možnosti, ki bi premostila omenjeno težavo, so v proračunu ali posebnem skladu rezervirana javno-finančna sredstva za izvedbo sanacije okoljske škode. To bi omogočilo, da se okoljska škoda sanira, ko je to še fizično mogoče in stroškovno sorazmerno, in da ne postane t.i. staro breme.

Projekt EcoLex Life se zavzema za rešitev, kjer bi odločbo Agencije RS za okolje izvršil drug organ, saj bi le tako lahko v celoti rešili problem izogibanja agencije obravnavanju primerov okoljske škode, ki bi lahko zaradi visokih stroškov sanacije pomenili tudi visoke finančne obremenitve agencije (neodvisnost agencije).

Če vas zanima, katere so še druge pomanjkljivosti zakonske ureditve okoljske odgovornosti in kakšni so naši predlogi izboljšav, preberite dokument, ki smo ga v okviru projekta EcoLex Life poslali Ministrstvu za okolje in prostor. Dostopen je na povezavi.

Sledenje nedovoljenim transakcijam

revija Poslovodno računovodstvo

piše: dr. Mateja Gorenc, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 3-4/2019

Preiskovalci prevar so pogosto zadolženi za sledenje nedovoljenih transakcij in osnovnih sredstev. Sledenje nedovoljenih transakcij se nanaša na iskanje ukradene lastnine, prepoznavanja premoženjske koristi in odkrivanje, kdo je prejel nezakonito premoženje. Namen sledenja nedovoljenih transakcij in osnovnih sredstev je dokazati, da je bilo kaznivo dejanje storjeno in da na koncu izterjamo sredstva, ki so bila nezakonito pridobljena. Nezakonit izvor premoženja lahko izračunamo z različnimi metodami, kot so metoda neto vrednosti, metoda izdatkov, metoda analize bančnih pologov itd.

1 UVOD

Slovenska zakonodaja omogoča zavarovanje in odvzem premoženjske koristi oziroma odvzem dobička, pridobljenega s kaznivim dejanjem, kar pomeni, da ga nihče ne more in ne sme obdržati. Pravna podlaga za odvzem je določena v Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI, 2011).

ZOPNI (2011) določa pogoje, postopek in organe, pristojne za začasen odvzem, zavarovanje, hrambo in odvzem premoženja nezakonitega izvora ter odgovornost za nastalo škodo.

Postopek odvzema premoženja je pravni postopek, ki se začne s tožbo zoper lastnika premoženja, kjer mora obdolženec sam dokazovati, da je s svojimi dohodki pridobil premoženje take vrednosti, kot se ocenjuje.

Premoženjska korist se odvzame s sodno odločbo na način, določen v 75. členu KZ-1 (2008), ki določa, da se storilcu odvzame denar, dragocenosti in druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Če se mu te ne more odvzeti, se mu odvzame drugo premoženje oziroma se mu naroči plačilo v vrednosti premoženjske koristi.

ZOPNI je v uveljavi od 29.11.2011, uporablja pa se z dnem 29.5.2012. Zakon omogoča učinkovito sodelovanje pristojnih organov v Sloveniji in v mednarodnem sodelovanju, da se nezakonito pridobljeno premoženje dejansko najde ter odvzame smotrno, da je država uvedla nove oblike odkrivanja premoženja nezakonitega izvora, in sicer s sprejetjem ZOPNI-ja (2011), kljub temu da se uporabljajo določbe KZ-1 (2008) in ZKP-ja (1994).

2 FINANČNA PREISKAVA

V zakonu so določeni postopki in pristojni organi za finančno preiskavo, zavarovanje odvzema, začasen odvzem, hrambo in odvzem premoženja nezakonitega izvora ter mednarodno sodelovanje v zvezi s postopki po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.

Premoženje se odvzame tistim ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali pa za plačilo ki ne ustreza dejanski vrednosti, ali pa so vedeli oz. bi morali vedeti, da je premoženje nezakonitega izvora.

Postopek finančne preiskave se začne, če se v predkazenskem ali kazenskem postopku pojavi sum, da ima določena oseba nezakonito pridobljeno premoženje v vrednosti višji od 50.000€. Da je premoženje nezakonitega izvora se šteje, če ni mogoče dokazati, da je premoženje pridobljeno pošteno. Če torej obstaja nesorazmerje med dohodki zmanjšanimi za davke in prispevke in vrednostjo premoženja, se šteje da gre za nezakonito pridobljeno premoženje. Pri ugotavljanju nesorazmernosti pa se upošteva vse premoženje s katero oseba razpolaga, torej ga ima v lasti, posesti, ga uporablja oz. ga je prenesla na drugo osebo. Če je bilo premoženje preneseno na ožje povezane osebe ali družinske člane, se šteje da je bilo preneseno brezplačno ali po ceni ki ne ustreza dejanski vrednosti.

Postopek finančne preiskave vodi tožilstvo, o zavarovanju odvzema in začasnem odvzemu odloča sodišče pristojno za odločanje v kazenskem oz. predkazenskem postopku. O odvzemu premoženja pa odloča Okrožno sodišče v Ljubljani. Državni organi, banke in druge finančne organizacije, upravljalci uradnih evidenc, registrov in javnih knjig so dolžne tožilstvu in sodišču dajati podatke in brezplačno pomoč. Osebi o katerih dajejo podatke ne smejo razkriti da so bili o njej posredovani podatki. Za organizacije ki posredujejo podatke in zaposlene ne velja obveznost varovanja tajnih podatkov, poslovne skrivnosti in poklicne tajnosti.

Državni tožilec odredi finančno preiskavo, kadar se v predkazenskem ali kazenskem postopku ugotoviti, da so podani ali so bili podani razlogi za sum, da je osumljenec, obdolženec ali zapustnik storil kataloško kaznivo dejanje in ima v lasti, posesti, uporabi ali uživanju premoženje, v zvezi s katerim so podani razlogi za sum, da je nezakonitega izvora, oziroma je takim premoženjem razpolagal ali je prešlo na njegove pravne naslednike ali ga je prenesel na povezane osebe ali je bilo pomešano s premoženje teh oseb. Pomembno je, da skupna vrednost nezakonitega premoženja presega 50.000 EUR (ZOPNI, 2011).

V okviru finančne preiskave se lahko opravi tudi preiskava stanovanja in drugih prostorov ter osebna preiskava lastnika, če so podani utemeljeni razlogi storitve kataloškega kaznivega dejanja in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi odkriti premoženje nezakonitega izvora ali da se bodo našli sledovi, predmeti in dokazi, ki so pomembni za postopek po tem zakonu. Hišna in osebna preiskava se smeta opraviti le po odredbi sodišča (ZOPNI, 2011).

Tožilec lahko zahteva preiskavo v enem letu po pravnomočnosti obsodilne sodbe. Preiskava se lahko opravi za največ pet let pred letom, v katerem je bilo storjeno kaznivo dejanje. Če je bilo premoženje preneseno na druge osebe, se preiskava razširi še na te osebe. V finančni preiskavi se zbirajo podatki o obsegu premoženja in razmerje s doseženimi dohodki, zmanjšanimi za davke in prispevek. Zbirajo se tudi podatki o premoženju ki je bilo preneseno na druge osebe. V finančni preiskavi se lahko uporabijo ukrepi ki so dovoljeni v Zakonu o kazenskem postopku, tako je možna tudi hišna preiskava stanovanja in osebna preiskava.

Tožilec lahko ustanovi finančno preiskovalno skupino v skladu z določbami zakona o kazenskem postopku, ki ureja preiskovalne skupine. Ob zaključku preiskave vodja skupine izdela poročilo in ga skupaj z zbranimi podatki izroči vodji pristojnega tožilstva. Pridobljeni podatki v finančni preiskavi so tajni. Finančna preiskava lahko traja največ eno leto. Zaradi objektivnih razlogov se lahko podaljša za največ pol leta.

3 ODKRIVANJE NEDOVOLJENIH TRANSAKCIJ

Nedovoljene transakcije lahko odkrijemo na več načinov. Najprej analiziramo finančni profil osumljenca, nato naredimo različne analize (metoda neto vrednosti, metoda izdatkov, metoda analize bančnih pologov itd.)

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.