TFL Glasnik:
Ga. Sonja Šmuc, od leta 2005 ste že tretji mandat izvršna direktorica Združenja Manager. Kakšne so vaše naloge v okviru združenja in kaj je po vašem mnenju v tem času najbolj zaznamovalo slovenski svet menedžerjev? Vemo, uspehi tajkunov. Zanima me, kdaj nam bo uspelo povrniti ugled menedžerjev?

Sonja Šmuc:
Poslanstvo združenja je napredek in uveljavitev menedžmenta – že vse od ustanovitve leta 1989, v današnjem času je oboje le še bolj aktualno. Na začetku 90. let smo menjavali sistem iz centralnoplanskega v tržno gospodarstvo in je bilo treba ponuditi ogromno znanja, kako drugače in v drugačnih okoliščinah voditi podjetje. Združenje Manager je bilo v tistem času vodilna organizacija, ki je pospeševala ta prehod iz enega sistema v drugega.

Danes je zgodba drugačna. Ne gre več za to, da ne bi vedeli, kaj je treba narediti, vendar še vedno ugotavljamo, da v slovenskem gospodarstvu obstajajo pomembne razlike ali zaostanki v razumevanju sodobnih trendov vodenja in poslovnih sistemov tako pri zaposlenih kot pri menedžmentu. Z enim sklopom naših aktivnosti skušamo članom prikazati, kaj vse mora menedžer poznati, kaj vse so drugod po svetu že razvili, in to novo znanje prinašamo med njih. Nato je od vsakega posameznika odvisno, kaj in koliko tega znanja bo uporabil. Tudi sicer vsaka sodobna metoda ne ustreza vsakemu, zato mora menedžment znati izbrati prave novosti za podjetje; nikakor pa se jih ne sme bati ali zavlačevati njihovo uvajanje. Lahko bi rekla, da kot managerska orgazacija na splošno pogrešamo več smelosti in poguma pri preizkušanju novih vodstvenih orodij, zato zaostajamo za bolj razvitimi gospodarstvi.

Drugi del osredotočenja združenja je uveljavitev menedžmenta – ne le kot poklica, temveč predvsem kot glas gospodarstvenikov, katerih razmišljanja so zelo relevantna za ekonomsko politiko. V tem delu smo vse bolj prepoznavni, imamo več kvalitetnih skupin, ki so denimo dajale predloge pripravljalcem delovnopravne in insolvenčne zakonodaje.

Želimo prispevati k dobremu in konkurenčnemu poslovno prijaznemu okolju. Tega zdaj nimamo. V združenju ugotavljamo, da nobena organizacija, ki predstavlja gospodarstvo, vključno z nami, nima ustrezne teže in vpliva, ki bi jo glede na svoj pomen, morali imeti. Hecno je, da politika 'rešuje' gospodarske problema brez resnega upoštevanja gospodarstva. Večini predlogov pokimajo, da so smotrni, potem pa dajo vedeti, da ni pravi čas zanje. Zdaj smo že tako globko zabredli, da morda vendarle prihaja čas, ko se bomo iskreno vprašali, ali želimo delovna mesta? In če bo odgovor da, sledi naslednje vprašanje: ali za nova delovna mesta potrebujemo spodbudno gospodarsko okolje ali pa se bodo ta delovna mesta ustvarila kar sama?

TFL Glasnik:
Na TFL-portalu smo gostili predsednike raznih združenj, vendar moram reči, da je vaše združenje ravno lani naredilo najbolj odmevno potezo, ko je izključilo dva člana: Bavčarja in Šrota. To je zelo pomembno sporočilo javnosti. Kaj načrtujete v tem smislu?

Sonja Šmuc:
Leta 2010 se je prvič v zgodovini združenja aktiviralo častno razsodišče. Združenje ga je imelo že prej, vendar ta organ ni bil aktiven. V naslednjih dveh letih je častno razsodišče razpravljalo o šestih primerih – Hildi Tovšak, Bošku Šrotu, Binetu Kordežu, Igorju Bavčarju, Boštjanu Petermanu in Ivanu Zidarju – in vsem izreklo izključitev iz združenja. To je najhujša sankcija, ki lahko doleti posameznega člana združenja na podlagi kodeksa etike. Kodeks etike je naša notranja ustava, ki pove, kako mora menedžer delovati – kaj pomeni biti etičen, kaj pomeni biti profesionalen. Seveda ne trdimo in ne težimo k temu, da bi bili združenje svetnikov, ampak združenje posameznikov, ki se zavedajo svoje vloge. Voditi podjetje je izjemno častna naloga, ki vodilnemu nalaga veliko odgovornost in breme, hkrati pa je to tudi priložnost in privilegij. Vsak voditelj se mora zavedati zahtevnosti te naloge, zato mora zelo paziti, da je oseba, ki je vredna tega poklica.

Marsikdo se ni zavedal, kaj to pomeni, in najbrž še danes ne razumejo, kaj so storili narobe. To pomeni, da kot posamezniki niso dovolj razviti, da bi razumeli, kako daleč so od profila pravega vodje.

TFL Glasnik:
Zdi se mi, da je najpomembnejši ugled. Ali smo v Sloveniji zaradi vsega, kar ste opisali, na šibki točki? Kako je mogoče vrniti ugled menedžerjem, saj so to vendarle ljudje, ki vodijo podjetja, ki so ključna za razvoj gospodarstva.

Sonja Šmuc:
Ugled je mogoče povrniti le z zelo konkretnimi dejanji, predvsem na ravni posameznika, kar se potem sešteva. Posamezniki moramo tudi povratno vplivati na sistem, da bo tak, da spodbuja etično ravnanje. V združenju ugotavljamo, da v nekaterih delih naša zakonodaja napeljuje k neetičnemu ravnanju, ker omogočajo ali ustvarjajo take pogoje, da vodilni in zaposleni iščejo obvode. Taka zakonodaja ni dobra. Zato se zavzemamo za denormiranje zakonodaje, saj je imamo preveč in zaradi toliko dreves ne vidimo gozda. V združenju bi pričakovali tudi večjo samozavest sodišč, da presojajo tudi po duhu in ne samo po črki zakona.

Če se navežem nazaj na ugled, ni dvoma, da je ta managerskemu poklicu padel. Dolga senca posameznikov, ki so se izneverili kodeksu poslovne etike, je zasenčila tudi večino tistih, ki delajo dobro, mnogi med njimi celo navdihujoče. Dejansko gre za negativni družbeni trend na več področjih, saj ugled pada tudi drugim poklicem, pa naj govorimo o sodnikih, notarjih, učiteljih, zdravnikih ... Povsod so neki padajoči trendi. To postane bolj razumljivo, če to povežemo z drugimi raziskavami in ugotovimo, da je pri nas gospodarska kriza sovpadla s krizo zaupanja. Nezaupanje smo začeli širiti do vseh, visoko ostaja le v krogu lastne družine, tistega najožjega kroga, ki ga poznamo in mu zaupamo.

V raziskavah o zaupanju menedžementu zaposleni izkazujejo svojemu vodstvu visoko stopnjo zaupanja – blizu 60 odstotkov jih verjame, da vodstvo dela dobro ali pa celo zelo dobro. Ko pa te posameznike vprašamo, koliko zaupajo slovenskemu menedžmentu na sploh, jih skoraj polovica pravi, da jim ne zaupa.

Torej tam, kjer vodilnih ne poznam osebno, ne verjamem, da delajo dobro. To se nam dogaja tudi pri drugih poklicih, in ker izgubljamo zaupanje drug do drugega, lahko opazujemo, kako nam družba razpada pred očmi, ker zaupanje je tisto nevidno tkivo, ki nas povezuje in omogoča, da zadeve tečejo. Zame je predvsem vprašanje, kaj moramo storiti, da spodbudimo rast zaupanja, ker bodo temu sledile tudi druge stvari.

TFL Glasnik:
Kaj pa moramo storiti? Menim namreč, da se nisva dotaknili pravne države, ker če bi delovala in sankcionirala očitne prekrške, bi verjetno tudi to prispevalo k dvigu zaupanja.

Sonja Šmuc:
Pred kratkim smo na posvetu komisije za preprečevanje korupcije predstavili iniciative Združenja Manager na področju uveljavljanja profesionalnega in etičnega menedžmenta. To je eden od naših letošnjih treh strateških ciljev. Na tem dogodku je Goran Klemenčič, predsednik komisije, izpostavil, da v dvajsetih letih nismo vzpostavili sistema ničelne tolerance, temveč smo vzpostavili sistem ničelnega tveganja: kazenskega, civilnega, tudi stanovskega, razen potencialne medijske sramotitve, ki je sicer lahko boleča, ni pa tako usodna za posameznika. Ta slaba praksa je Slovenijo potegnila v blato, iz katerega kar ne moremo ven.

Sem ekonomistka, vendar sem med delom prišla do sklepa, da v Sloveniji podcenjujemo pomen prava. Največjo škodo pravu so pravzaprav naredili pravniki sami. Niso se dovolj zavzemali za sistem, ki bi bil vreden spoštovanja in zaupanja. Pogrešam tudi posvete pravne stroke, na katerih bi se pogovarjali o tem, kaj je šlo narobe, kako si povrniti zaupanje. Takšne razprave na visoki ravni bi potrebovali v vsej verigi - od kriminalistov do tožilstva, sodstva, odvetništva ... Pravna stroka mora priti do spoznanja, kakšen je prispevek pravnega sistema k težavam, v katerih smo, in kaj morajo narediti, da bi se premaknili naprej.

Znano je, da je visoka pravna varnost v neposredni korelaciji z visoko konkurenčnostjo neke države in višjo gospodarsko rastjo. Ta pa se avtomatične prelije v več delovnih mest, več prihodkov v proračunu, višjo stopnjo blaginje. Zato pogrešam večje zavedanje pravne stroke, kako pomembna je za gospodarstvo in preko tega za družbo. Pri pravu ne gre samo za osnovne občutke družbene pravičnosti in enakosti pred zakonom, ki je ena temeljnih pravic; neukrepanje ali neučinkovitost pravnega sistema ravno tako vplivata na družbo, oboje je prispevalo k razkroju zaupanja, padcu konkurenčnosti in ugašanju podjetij. Po enem od intervjujev sem prejela širok nabor komentarjev, ker sem laično ocenila, da je naš pravni sistem padel v 90. letih, ko ni bil sposoben razrešiti vprašanja orožarske afere. Ker je takrat pokleknil, je to postalo model za naslednje lumparije, namesto da bi takrat izkazal pokončno hrbtenico in izpeljal stvari do konca. Tudi drugje so primeri korupcije, belega kriminala in vseh drugih oblik kriminala. Očitno bo človeška družba potrebovala zelo dolgo časa, da bo to izkoreninila, če sploh kdaj, vendar se v marsikateri drugi družbi, kjer je pravna varnost bistveno višja, takšni primeri tudi končajo, kar pomeni, da jih umaknejo z mize in se z njimi več ne ukvarjajo. Mi pa imamo stare primere, nove pa samo dodajamo. Ker se nikomur nič ne zgodi, imamo občutek, da so vsi barabe. Če se primer 'razreši' tako, da zastara, je občutek pravičnosti in učinkovitosti sodnega varstva le še bolj grenak.

TFL Glasnik:
V zadnjem času vas slišimo kot pronicljivo komentatorko gospodarskega in tudi političnega dogajanja pri nas. Situacija je zapletena, a v prvi vrsti manjka osredotočenje na gospodarstvo. Veliko tega ste že povedali, a vendarle, kaj bi povedali za konec najinega pogovora?

Sonja Šmuc:
Kot združenje nas seveda skrbi situacija, v kateri se je znašla Slovenja. Gospodarstvo je le en družbeni podsistem, a ima ključno funkcijo. Ko se ustavlja gospodarstvo, je to zelo boleče za zelo veliko ljudi in povzroča trenja, težave in osebne travme. V nekem trenutku smo v upravnem odboru združenju spoznali, da na politiko, ki bi zmogla in znala presekati težave, preprosto ne moreš računat - politika je pri nas prej del problema kot rešitve – je za trenutek nastopila resignacija, da se pač pri nas nič ne da spremeniti na bolje. A temu trenutku je skoraj v hipu sledila odločitev, da kot združenje ne želimo iti po tej poti. Lahko smo in moramo biti konstruktivna in proaktivna sila v prostoru, ki vidi rešitve in daje pobude. Ta odločitev je bila tudi trenutek spočetja pobude Zaveza za uspešno prihodnost Slovenije 15/2020, ki je začela nastajati v širši skupini. S to pobudo, ki je bila celo na ravni predsednika republike in številnih strank izpostavljena kot dokument, ki daje Sloveniji pravo vizijo, smo pozvali gospodarstvo, politiko in družbo, da se dogovorimo o naslednjem skupnem cilju, ki mora biti gospodarski. Tudi varčevalne ukrepe je težko sprejemati, če se ti zdi, da so sami sebi namenjeni. Če pa imamo neko vizijo – predlagali smo cilj, da se Slovenija do leta 2020 prebije med 15 najuspešnejših evropskih držav – potem lahko postopno odpravljamo težave, ki ne prispevajo k doseganju tega cilja.

V Zavezi naprej pišeno o tem, česa vse se mora v prvi vrsti lotiti menedžment, kaj mora narediti v podjetjih, ki jih vodi, da bistveno dvigne dodano vrednost, ki je res skromna. Potem smo razdeliali, kaj mora narediti država in kaj moramo narediti državljani, da bomo spet uspešna država. Ali bomo podpirali dobre zgodbe ali bomo še vedno sabotirali uspeh? Ni dovolj, da imamo radi samo nadpovprečne športnike, ceniti je treba tudi nadpovprečne gospodarstvenike. Skratka, vsi se lahko poenotimo okoli te zgodbe, saj je Slovenija pokazala, da je zmožna dosegati izjemne stvari. Vse politične cilje smo dosegli skorajda z lahkoto, nikoli pa si nismo v naši kratki, a pomembni zgodovini zadnjih 20 let, postavili za cilj uspešno gospodarstvo; ravno nasprotno, gospodarstvo je bilo vedno dojeto le kot mehanizem in orodje, da je delovalo vse drugo. Če bomo postavili na prvo mesto gospodarstvo, bomo samodejno začeli oblikovati spodbudno okolje, v katerem lahko uspevajo tako podjetja kot posamezniki. To je najboljše jamstvo za ohranjanje in krepitev socialne države. Vendar mora vsak nositi svoj del odgovornosti, da je lahko uspešen v tem sistemu. Ni odgovornost države, da ti vse zagotovi, odgovornost je vedno osebna; naloga in odgovornost države je le, da vzpostavi infrastrukturo in pogoje, da lahko izrabiš in pokažeš svoje potenciale.

Če je Kodeks etike dokument, s katerim je združenje jasno opredelilo, kako delajo dobri menedžerji, je Zaveza kot notranji dokument združenja povedala, kaj pričakujemo od menedžmenta in tudi od drugih. To je še vedno kot naša pesem, ki jo bomo ponavljali toliko časa, dokler se ne bo prijela in zajela zadostne kritične mase, ki jo bo vzela za svojo in bo hotela iti po tej poti. Nam se zdi ta pot mnogo bolj navdihujoča kot alternativa, s katero se trenutno tako mučimo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si