Sara Ahlin Doljak je leta 1999 diplomirala na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in leta 2001 začela z delom v odvetništvu kot pripravnica in odvetniška kandidatka. Od leta 2007 je samostojna odvetnica s pisarno v Logatcu.

Na mariborski PF je leta 2008 uspešno zagovarjala magistrsko delo z naslovom Tožba manjšine delničarjev kot korekcija neaktivnosti oziroma nekorektnosti organov družbe v angloameriškem in kontinentalnem sistemu (njen mentor je bil dr. Šime Ivanjko, komentor pa dr. Marijan Kocbek).

V študijskem letu 2008/2009 je bila habilitirana za asistentko na Evropski pravni fakulteti, v študijskem letu 2013/2014 pa za višjo predavateljico. Tako že deseto leto sodeluje pri izvajanju vaj, predavanj, izpitov in seminarskih nalog pri predmetih Gospodarsko pravo in Mednarodno zasebno pravo.

Od junija 2017 je habilitirana za docentko na Evropski pravni fakulteti za področje civilnega in gospodarskega prava. V študijskem letu 2017/2018 pa je bila imenovana za nosilko treh predmetov na drugi stopnji bolonjskega študija: Pravo gospodarskih družb, Civilno procesno pravo – izbrane teme in Arbitražno pravo.

Junija 2012 je pridobila tudi naziv mediatorja. Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) pa ji je podelila naziv specialistke za gospodarsko pravo, civilno pravo in pravo socialne varnosti.

Redno sodeluje tudi v vseh strokovnih oblikah izobraževanja in na pomembnih konferencah. V študijskem letu 2003/2004 se je strokovno izpopolnjevala v Bostonu v ZDA. V strokovni periodiki je objavila članke v Pravni praksi in v European Journal of Business and Social Sciences (EJBSS).

Sara Ahlin Doljak je leta 2016 doktorirala pod mentorstvom prof. dr. Mitje Novaka na Evropski pravni fakulteti.
Vse te izjemne dosežke je kolegica Sara dosegla kljub napredujoči zahrbtni bolezni, ki bi večini ljudi odvzela vsako voljo do boja in polnega življenja. Je zgled nezlomljive moči volje in je lahko vzor ne le vsakemu odvetniku, temveč tudi vsakemu posamezniku nasploh.

To dokazujejo tudi številni članki o naši pogumni kolegici in intervjuji, zato ni presenečenje, da so njeno izjemno življenjsko zgodbo slišali tudi v tujini. Italijanski odvetniki so o njej napisali zanimiv članek z naslovom »Sara: sem odvetnica, ki ne morem govoriti, a še vedno zastopam stranke«.^* Mirno lahko rečemo, da je Sara kot svetla luč v temnih časih.

Zbolela si za multiplo sklerozo (MS), kronično avtoimuno vnetno boleznijo, ki prizadene osrednje živčevje. Kakšni so znaki bolezni in kdaj so se pri tebi prvič pojavili?

Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic prepisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. Treniranje smučanja sem morala v drugem letniku srednje šole opustiti. Po epizodah mišične nemoči so se te vračale in najhuje je bilo konec leta 2010, ko si nisem več zapomnila imen ljudi in mi je desna noga začela zaostajati, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Pri smučanju sem v levem zavoju velikokrat padla, med rekreativnim tekom sem se spotikala. Obiskala sem nevrologa, ki je aprila 2011 postavil diagnozo MS. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Od leta 2007 sem namreč samostojna odvetnica s pisarno v Logatcu.

Na spletu sem prebral, da ima bolezen faze poslabšanja in faze izboljšanja ter trditev, da se je treba zoper njo bojevati tudi s posebno prehrano. Kakšne so tvoje izkušnje?

Oblik MS je več, sprva se je pri meni začelo z recidivno remitentno obliko, ko je bolezen potekala v zagonih, med katerimi je prihajalo do novih deficitov oziroma poslabšanja obstoječih. Med zagoni je bilo stanje stabilno, a je stopnja invalidnosti napredovala. Žal je bolezen pri meni prešla v sekundarno progresivno obliko. Do poslabšanj prihaja tudi med zagoni. Za to obliko bolezni, ki jo imam, ni zdravil, ki bi zaustavljala napredovanje bolezni. Poskusila sem več posebnih diet, brezglutensko in paleolitsko dieto, a žal izboljšanja ni bilo. Za dvig energije jemljem podporne vitamine D in B12 ter magnezij. Prehrana ne pomaga, pomaga pa spremenjen način življenja in njegovega dojemanja.

Kaj točno imaš v mislih?

Ko sem zbolela, nisem potrebovala – in tudi danes ne potrebujem – »soljenja pameti«, trepljanja po ramenu in sočutnih pogledov v smislu »saj bo boljše«, radovednih vprašanj, temveč nekoga, ki ga ni strah, ki pomaga nositi križ bolezni, ki mu lahko iskreno zaupam in se resnično zanesem nanj. Ko človek zboli, se zave svoje minljivosti. Različni ljudje me zasipajo s številnimi nasveti in informacijami, redki pa vidijo mojo prizadetost, zaradi katere včasih težko ločim zrno od plev. Življenje je postalo drugačno. Začetek je bil težak, nisem vedela, kaj vse bom sploh še lahko počela. Bolezen veliko vzame. Nikoli si nisem predstavljala, da lahko človeka tako ohromi, ga priklene na posteljo, mu ne dovoli niti toliko, da bi lahko sam poskrbel zase, da ne bi bil odvisen od pomoči drugih.
Živela sem oboje. Biti neodvisna je bilo v času pred boleznijo nekaj samoumevnega, samostojna hoja nekaj samoumevnega. Zdaj štejem korake, ki jih naredim. Že pet let imam poleg svojih nog še bergle in voziček. Brez njih si brezskrbnega koraka, ki je bil pred boleznijo tako samoumeven, ne predstavljam.

Mnoge bolnike ta bolezen zlomi, tebe ni. Odločila si se, da živiš naprej tako kot pred diagnozo, opravljaš poklic odvetnice in si docentka na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. V času bolezni si celo doktorirala iz prava socialne varnosti.

Dosegla sem vrh uspeha v izobrazbi. V očeh prijateljev je moje življenje uspeh. Sebe pa vidim drugače. Zakaj? Ker izobrazba govori le o tem, kaj delam, nič pa o tem, kdo sem. Ne rečem, da pot izobraževanja ne daje trenutkov zadovoljstva, vem pa, da me to ne bo nujno tudi nagradilo s trajajočo srečo. Trajajoča sreča je preprosto živeti. Biti to, kar sem: ljubeča, hvaležna, pripravljena pomagati in opazovalka lastnih misli. Vedno bolj odkrivam in se zavedam, da je materialnost zgolj dejstvo življenja, na katerega sem se navadila. Spoznavam tudi, da so vsa priznanja in materialnost, ki jo imam v posesti, postali nepomembni pred obličjem bolezni. Zavedati sem se začela, kaj zares šteje: medčloveški odnosi in koliko ljubezni sem vložila v vsa srečevanja, delo, vzgojo otrok. Hiše in avtomobilov prestižnih znamk, ki sem jih pridobila v življenju, ne morem nesti s sabo v bolniško posteljo. Kar lahko imam ta hip, je moja naravnanost do življenja. Vsak dan se odločim, da dan začnem z dobro voljo. To je pravo bogastvo, ki me spremlja in mi daje moč in utrjuje pot za naprej.

Trenutno zaradi spazma glasilk ne moreš govoriti.

Zaradi motenj požiranja sem bila 22. junija 2017 sprejeta na nevrološko kliniko in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti povsem postavile na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Med to izkušnjo sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prežeta z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakorkoli držalo ujeto. Tiste dni na oddelku za intenzivno nego sem vse opustila, povsem sem se prepustila. Kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala Sebe. Ljubezni je v izobilju in je na voljo, izvira iz srca in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in pogosto preslišala klic na pomoč svoje duše. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu.
Ko sem bila avgusta lani na rehabilitaciji v URI Soča, sva z zdravnikom fiziatrom iskala način, ki bi mi povrnil govor. Logopedinja se je spomnila na napravo Tobii, ki je na trgu manj kot leto dni. In izkazalo se je, da je ta naprava zame vzgon za delo in delovanje. Za krajša sporočila pa uporabljam tablico piši-briši. Domači me razumejo že z mimiko rok in s pogledom.
V študijskem letu 2017/2018 sem postala nosilka treh novih predmetov na magistrskem študiju prava in vse predavam z računalniškim komunikatorjem Tobii. Ta govori besedilo, ki ga tipkam sproti ali pa ga vnaprej pripravim.

Kako so stranke in študentje sprejeli tvojo bolezen?

Zaradi MS nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Zavedam se, da je težko gledati odvetnico na vozičku in brez glasu. Čeprav moje oči in pravni zapisi vpijejo: »Še vedno sem Jaz. Tu sem!«
Ena od značilnosti mojega delovanja – odvetništva in poučevanja na fakulteti – je tudi »univerzalna dostopnost «. Tako se mi že dolgo ne zdi nič posebnega, da med bolniško odsotnostjo dobivam sporočila strank in študentov, da jih zanima, kdaj bo sodna obravnava, nekdo potrebuje listine iz spisa, spet drugi pomoč, kako se lotiti seminarske naloge ...
Naj zaupam izkušnjo prvega predavanja v letošnjem januarju. Z električnim skuterjem sem se negotovo pripeljala v predavalnico, kjer pa sem zagledala nasmejane študente, zato sem v trenutku začutila, da sem na pravem mestu. Pripravila sem Tobii, ki je prebral, kdo sem in kaj poučujem. Ključ do uspešnega predavanja je bilo deljenje izkušenj med mano in študenti, ki smo jih skupaj uspešno povezovali v tematiko predavanega predmeta. Tako rada bi jim sicer s svojim glasom povedala svoje občutke … Ob razlagi praktičnega primera sem razkrila, da bistvo spora iz naslova motenja posesti ni bilo zapisano v tožbi in odgovoru na tožbo, temveč v bolečem pogledu tožnika na soseda, kako skupaj s sinom obrezujeta sadno drevje. Študentje so imeli solzne oči. Razkrivala sem jim, da pravo niso le pravno relevantna dejstva, da pravo seže prek listin v sodnih spisih. Za listinami stojijo zgodbe ljudi, zato je smiselno in nujno nekatere primere reševati v postopku mediacije.
Tega, da bi bilo komu odveč biti na predavanjih, ni bilo opaziti, saj so bili vsi močno osredotočeni in zadovoljni, da so bili aktivni sogovorniki na predavanjih. Tudi brez glasu je mogoče predavati. Študentje pa so tak način podajanja snovi dobro sprejeli.
S svojimi mislimi, občutki in invalidnostjo tako nisem ostala sama, čeprav je nekaj znancev in prijateljev odšlo, nekatere prijateljske vezi pa so se poglobile. Okrog sebe nisem sezidala zidu. V novih okoliščinah se dobro znajdem.

Ko sem te spremljal na obravnavo na gospodarskem oddelku Okrožnega sodišča v Ljubljani, sem videl, da sta sodnica in nasprotni odvetnik povsem brez težav sprejela tvojo komunikacijo prek računalniškega komunikatorja in tablice piši-briši. Je povsod tako?

Ko sem prvič stopila v sodno dvorano na Okrajnem sodišču na Vrhniki oktobra lani, sem dobila potrditev, da lahko delujem tudi na tak način. Do zdaj sem bila na tak način na obravnavah v Ljubljani, Grosuplju, Črnomlju, Kopru, Vrhniki in povsod doživela pozitivne odzive. Nihče ni zavrnil takega načina zastopanja. Stranke pa vedno vnaprej vprašam, ali se strinjajo s takim načinom zastopanja, in do danes mi nobena ni rekla, da tega ne želi. Po vstopu v sodno dvorano sodnika vedno vprašam, ali dovoli zastopanje na način zapisovanja. Do zdaj me še nihče ni zavrnil.

Ali imaš v pisarni kakšno pomoč? Kako se voziš do sodišč?

S strankami se za termin srečanja dogovorim prek sms-sporočil ali e-pošte. Največ dela postorim od doma. Za naročene stranke me mama ali prijatelji peljejo do pisarne. V pisarni govorim s Tobiijem in tablicami piši-briši. V pisarni sem imela ves čas pomoč kolega odvetnika, ki je žal konec januarja prenehal z opravljanjem odvetniškega poklica. Nekaj zadev zdaj rešujem s substitucijami, a bom morala poiskati novo delovno pomoč v pisarni. Na sodišča me vozijo stranke ali pa moji domači. Od junija lani ne zmorem več voziti avtomobila, čeprav je prilagojen za upravljanje z rokami.

Videl sem tudi, da dostop za invalide v sodni stavbi na Tavčarjevi v Ljubljani ni ravno prijazen. Kako je na drugih sodiščih?

Dostop do sodišč je za invalide slabo urejen. V stavbo Okrožnega sodišča v Ljubljani na Tavčarjevi lahko vstopim, a so prva ovira do dvigala stopnice. Varnostniki me že poznajo in mi nesejo voziček, a to ni njihovo delo. Ko se pripeljem v nadstropje, so ovira do razpravne dvorane spet stopnice. V stavbo Delovnega in socialnega sodišča na Resljevi ne morem več vstopati in tudi dvigalo je preozko za invalidski voziček. Prav tako ne morem več vstopati v stavbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, Okrajnega sodišča v Grosupljem, Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici in Okrajnega sodišča v Ajdovščini. Naj pohvalim Okrožno sodišče v Kopru, ki ima od konca preteklega leta stopniščno dvigalo, in to me pelje v prvo nadstropje. V višja nadstropja pa se peljem z običajnim dvigalom.

Kot pacientka in znanstvenica si dobesedno na lastni koži spoznala naš zdravstveni podsistem in našo socialno državo. Kakšne so tvoje ugotovitve?

Sistem zdravstvenega varstva v Sloveniji ima gotovo veliko pozitivnih lastnosti in se lahko s svojimi razvojnimi dosežki primerja z drugimi evropskimi sistemi. V zadnjih letih se je celoten sistem premalo prilagajal spremenjenim okoliščinam, zato se je znašel v zaviralnem položaju, iz katerega pa vodi kar nekaj izhodov. Javno zdravstvo ni tržna dejavnost in ni stvar ponudbe in povpraševanja oziroma tržnih cen zdravstvenih storitev. Menim, da tržnega tekmovanja med javnim in zasebnim zdravstvom ne smemo dopustiti in da ju je treba strogo ločiti. To je edina pot, da se javno zdravstvo organizira kot učinkovit in uspešen sistem, ki po načelu solidarnosti vsem državljanom zagotavlja enake pravice do zdravstvenega varstva, kar je cilj, ki je v Ustavi natančno določen. Potrebna bi bila zakonska razmejitev javnega in tržnega zdravstva. Dodaten denar za zmanjševanje čakalnih vrst v zasebnem sektorju le povečuje stroške v javnem zdravstvu. To pomeni, da dodatna sredstva brez sistemskih organizacijskih ukrepov negativno vplivajo na uspešnost javnega zdravstva. Nujne so tudi spremembe za večjo poslovno učinkovitost in konkurenčnost javnega zdravstva ter spremembe na področju financiranja javnih zdravstvenih storitev. Vse naštete spremembe bi lahko bistveno izboljšale slovenski zdravstveni sistem. Pomembneje je dobiti pravilen odgovor na vprašanje »kaj« kot na vprašanje »kdaj«. Če se bo sedanja pobuda za zdravstveno reformo omejila na vprašanja zavarovalnega kritja, ne da bi se resno posvetila nadzoru stroškov in koordinaciji zdravstvene oskrbe, nas bo »kriza« v zdravstvu pestila tudi v prihodnjih letih. 
Sama lahko zatrdim, da sem bila v zadnjih sedmih letih deležna odlične zdravstvene oskrbe v UKC Ljubljana in URI Soča. Zdravniki mi pomagajo z najboljšo zdravstveno oskrbo, podpornimi zdravili in pripomočki, da sem kljub invalidnosti še vedno aktivna kot odvetnica in predavateljica. Dostopnost do zdravljenja in rehabilitacije poteka ažurno in v koraku s svetovnimi trendi na področju zdravljenja MS.

Pred boleznijo si se veliko ukvarjala z različnimi športi, v mladosti si trenirala smučanje. Ali se je v tvoji situaciji možno ukvarjati s kakšno športno dejavnostjo?

Tudi z MS si lahko aktiven. Do lani sem plavala. V letu 2014 sem na rehabilitaciji v Topolšici vsak dan preplavala sto dolžin, v jeseni 2017 nobene več. Lani sem zmagala na državnem tekmovanju absolutno v ženski kategoriji na 25 metrov kravl in na 50 metrov prosto, čeprav tekmujem v kategoriji invalidskih vozičkov. Smučam še, a drugače, sede z inštruktorjem. Letos sicer brez uporabe rok, le tako, da sedim in občutim hitrost in škripanje snega. Ob petkih sem rekreativno igrala odbojko, zdaj sem blagajnik društva in vsake toliko punce obiščem in udarim servis z vozička. Upam, da bom to spet kmalu naredila …

Večina odvetnikov obožuje kavo. Kaj je lepše kot po opravljeni obravnavi s stranko ali kolegom spiti dober kapučino? Ker imaš gastrostomo in traheostomo (odprtino v sapniku), je to zate verjetno komplicirano?

Še vedno spijem en macchiato na dan. In kolegi ter stranke nimajo predsodkov glede tega, da si kavo vbrizgam z brizgo po cevki v želodec. Klepetamo tako, da zapisujem sproti in pokažem tekst.

O svojih občutenjih, razmišljanjih – tudi intimnih – v zvezi z boleznijo pišeš blog in objavljaš na družbenem obrežju Facebook. Kaj želiš sporočiti ljudem?

Po enajstih letih samostojnega odvetništva sem prišla do spoznanja, kaj zares šteje: »Biti, in ne imeti.« Zaradi tega spoznanja se je moj način življenja spremenil in z življenjem sem postala zadovoljna. Na začetku kariere so bila moja prizadevanja usmerjena le v »imeti« in nikoli ni bilo dovolj. Hotela sem več. Kakšno brezplodno početje!?
Ves čas v stanju »imeti« sem globoko v sebi čutila, da sem se pustila ujeti v zanko, ki me je vedno bolj utesnjevala, a iz nje nisem znala oditi. Danes na primer v Slovenj Gradec, jutri v Maribor in nazaj grede še skok v Kranj na predavanja, dvakrat v tednu v Novo Gorico ... Vse poti prek točke Dovolj. Ko se je moj korak začel ustavljati, ko na dolge razdalje nisem več zmogla voziti avtomobila, so v hipu umrle sanje o »imeti«, tiste nerealne. Zdaj imam pred seboj odnose, ki jih želim negovati. Pozorna sem na to, kakšne lepe obraze in barve glasu imajo ljudje. Koliko lepih majhnih trenutkov mi ponuja življenje, brez katerih sem živela, ko sem se utapljala v nepomembnih stvareh. Pa da ne bo pomote, »imeti« ni nekaj slabega, negativnega, saj vendarle ni ideal živeti v revščini. Imetja si lahko tudi vesel in zanj hvaležen in ga lahko delimo med seboj. »Imeti« postane nevarno takrat, ko je pomembnejše od družine, sorodnikov, prijateljev, odnosov. Pomembno je zavedanje, da je to, kar imaš, relativno in da lahko v trenutku vse izgubiš. Ostanejo pa vse tiste vezi, ki so se spletle iz srečanj.

Pri življenju z boleznijo si pomagaš z vero, ki ti je na neki način osmislila trpljenje, ki ga moraš prenašati. Imaš kakšen nasvet za bolnika, ki ni veren in se mu zdita trpljenje in bolečina nesmiselna?

V septembru 2017 po prvem izhodu iz bolnišnične oskrbe sem bila polna zagona, navdušenja, motivacije. V decembru 2017 sem ob poslabšanju zdravstvenega stanja za hip obupala. Moji cilji pa so obviseli visoko nad oblaki. Bili so »moji cilji«, kar se je odražalo v mojem razpoloženju, v odnosih do domačih in prijateljev, še najbolj pa do moža. Preplavilo me je razočaranje, misel, da mi ne bo uspelo. Zbudile so me besede nevrologinje med hospitalizacijo v decembru: »Sara, z zdravili ne bomo dovolj uspešni, potrebno je vaše sodelovanje. Ne sme vam zmanjkati poguma za boj.« Spet sem se obrnila k sebi in si priznala, da moj načrt ni najboljši zame.
Svetujem lahko le to, da naj vsak v sebi poišče moč in prosi za pomoč bližnje. Gre torej za tri stvari: ne boj se, moč je v tebi, in naj te ne bo sram prositi za pomoč.

Avtor: Andrej Razdrih
Intervju je bil objavljen v reviji Odvetnik, številka 84 / 2018.

^*www.avvocatirandogurrieri.it/La-sclerosi-multipla-non-e-la-fine-Sara-Sono-un-avvocato-difendo-anche-senza-parlare.htm.

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon, DipIFR

V lanskem letu sem dobila vprašanje, ki se je glasilo: "Ali se bolj splača prodati osnovno sredstvo in ga vzeti v povratni najem, dokler je v veljavi MRS 17, ali naj počakamo na MSRP 16?" Vprašanje me je popolnoma presenetilo iz več razlogov. Prvič zato, ker je prihajalo iz ust direktorja večjega podjetja, drugič zato, ker ga je na spremembe opozorila računovodkinja, in tretjič zato, ker se je podjetje odločilo za zgodnejšo uporabo MSRP 16, če bo standard sprejet v EU do konca tega leta. In to se je tudi zgodilo.

Kolikšen bi bil poslovni izid ob uporabi MRS 17

Najprej kratka predstavitev zahtev MRS 17. Na podlagi prodajne transakcije s povratnim finančnim najemom za presežek prihodkov od prodaje nad knjigovodsko vrednostjo sredstva prodajalec-najemnik pripozna odložene prihodke, ki se postopoma prenašajo med prihodke v obdobju najema [MRS 17.59 – 60], medtem ko se izguba pripozna kot slabitev sredstva [MRS 17.64].

Pri povratnem poslovnem najemu pa obstaja več možnosti. Če je transakcija sklenjena po pošteni vrednosti, se vsak poslovni izid pripozna takoj. Če je prodajna cena manjša od poštene vrednosti, je treba poslovni izid pripoznati takoj, razen če se izguba nadomesti s prihodnjimi najemninami, ki so manjše od tržne cene; v takem primeru je treba izgubo razmejiti in postopoma poravnavati v skladu z najemnino, dobljeno v obdobju, v katerem naj bi se sredstvo uporabljalo. Če je prodajna cena večja od poštene vrednosti, je treba presežek razmejiti in postopoma obračunavati v obdobju, v katerem se bo sredstvo po pričakovanju uporabljalo [MRS 17.61 – 63].

V okoliščinah, ki jih je opisal direktor, bi morali obravnavati povratni najem kot poslovni najem in bi se celotni dobiček ob prodaji v višini 600.000 evrov takoj pripoznal v poslovnem izidu (glejte zgled knjiženja). Bodoče najemnine pa bi se pripoznale kot odhodek v posameznih obdobjih.

Kolikšen bi bil poslovni izid ob uporabi MSRP 16

Računovodska obravnava transakcij prodaje in povratnega najema se je v MSRP 16 popolnoma spremenila. V nadaljevanju bomo najprej predstavili zahteve MSRP 16 za pravila računovodenja transakcij prodaje s povratnim najemom z vidika prodajalca-najemnika. Pri merjenju izkupička (dobiček ali izguba ob prodaji) je treba opraviti naslednje ocene in izračune:

• oceniti, ali prenos sredstva pomeni prodajo,
• pripoznati dobiček ali izgubo po posebnih pravilih, če gre za prodajo,
• izvesti prilagoditve: pripoznati morebitna predplačila najemnin ali dodatno financiranje.

Če podjetje (prodajalec-najemnik) prenese sredstvo na drugo podjetje (kupec-najemodajalec), nato pa od njega to sredstvo vzame v najem, mora najemnik za obračun pogodbe o prenosu in najemu najprej oceniti, ali prenos sredstva pomeni prodajo. V skladu z MSRP 16.99 za ugotavljanje, ali se prenos sredstva obravnava kot prodaja tega sredstva, podjetje uporabi zahteve iz MSRP 15 za ugotavljanje, kdaj obveznost izpolnitve velja za izpolnjeno.

V okoliščinah, ki jih je opisal direktor, prenos sredstva predstavlja prodajo v skladu z MSRP 15. V takem primeru prodajalec-najemnik pripozna samo tisti znesek dobička oziroma izgubo v obdobju, ki se nanaša na pravice, ki jih je prenesel kupec-najemodajalec. Prodajalec-najemnik sredstvo, ki predstavlja pravico do uporabe, ki izhaja iz povratnega najema, meri sorazmerno z delom prejšnje knjigovodske vrednosti sredstva, ki se nanaša na pravico do uporabe, ki jo je obdržal prodajalec-najemnik.

Vrednost nadomestila za prodajo sredstva je enaka pošteni vrednosti sredstva, zato ni nobenih prilagoditev.

Ker je bilo vprašanje direktorja numerične narave, bomo gornja odstavka sedaj prevedli v računovodski jezik, ki prinaša odgovor v številkah – to je namreč direktor želel slišati.

Zaključek

Če gospod direktor »potrebuje« višji dobiček – njegov mandat se izteče naslednje leto in morda je njegova plača odvisna od dobička, potem bo s prodajo pohitel pred prvo uporabo MSRP 16. Dobiček pred davki bo v letu uporabe MRS 17 zaradi prodaje sredstva višji za 600.000 evrov.

Če pa bo prišlo do prodaje v obdobju uporabe MSRP 16, bo v letu prodaje dobiček višji le za 354.908 evrov, saj se del prihodkov pripozna šele v času trajanja najema. To pa je lahko že v obdobju, ko direktorja mogoče ne bo več v podjetju.

Časa za pripravo na prehod na MSRP ni več veliko. Pridružite se nam na webinarju Novi standard MSRP 16 - Najemi: računovodski in davčni vidik.

piše: mag. Ksenija Bukovac, okrajna državna tožilka, Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani

Tožilec mora biti pri pregonu kaznivega dejanja davčne zatajitve pozoren na vse okoliščine kaznivega dejanja in na zakonitost pridobljenih dokazov. Za ustrezno kvalifikacijo kaznivega dejanja mora poznati in upoštevati vse spremembe zakonskega določila in pripadajočo sodno prakso ter oceniti, ali je katero od novejših zakonskih določil za konkretnega storilca milejše. Ker je določilo blanketna norma, je potrebno tudi osnovno poznavanje ustreznih davčnih predpisov, ki to normo konkretizirajo.

Tožilec mora znati prepoznati primere, v katerih je storilec kaznivega dejanja davčne zatajitve izpolnil zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja, saj je mogoč realni stek s kaznivimi dejanji, kot so ponareditev poslovnih listin, zloraba položaja ali zaupanja ter pranje denarja. Tožilec delo policije usmerja že tekom predkazenskega postopka. Prvi korak je pridobitev dokumentacije, ki jo je zbral davčni organ. Ker taka dokumentacija prehaja v kazenski postopek, se postavi vprašanje njene uporabnosti, saj ni pridobljena z določili Zakona o kazenskem postopku. Kot izhaja iz obširne domače in tuje sodne prakse, je taka dokumentacija načeloma veljaven dokaz, če ni pridobljena s kršitvijo človekovih pravic. Prispevek je namenjen orisu prav teh dilem in prikazu zakonskih določil in sodne prakse, ki je lahko v pomoč tožilcem pri obravnavanju kaznivega dejanja davčne zatajitve.

1. Uvod

Za uspešen pregon kaznivega dejanja davčne zatajitve mora biti tožilec tekom celotnega predkazenskega in kazenskega postopka pozoren na vse okoliščine kaznivega dejanja, pridobiti mora vse dokaze, ki podpirajo njegovo tezo o kaznivem dejanju, ob tem mora paziti tudi na njihovo zakonitost. Za sestavo opisa kaznivega dejanja je potrebno poznavanje davčnih predpisov, na katere se opis sklicuje, saj je kaznivo dejanje blanketna norma, za pravilno kvalifikacijo pa mora biti tožilec seznanjen tudi z ustaljeno sodno prakso. Oceniti mora tudi, ali je storilec s svojimi dejanji morebiti izpolnil še zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja.

Večji del dokumentacije, ki jo tožilec uporabi za dokazovanje kaznivega dejanja v kazenskem postopku, je pridobil davčni organ tekom davčnega postopka. Ker so dokumentacija in izjave oseb pridobljene na podlagi pooblastil davčnega organa v postopku, v katerem je položaj davčnega zavezanca bistveno drugačen od položaja osumljenca/obdolženca, se postavi vprašanje o njihovi uporabnosti v kazenskem postopku. Dokazi, ki so pridobljeni s kršitvijo pravic obdolženca, se morajo v kazenskem postopku izločiti, zato mora tožilec paziti na način, na katerega so posamezni dokazi pridobljeni, saj mora skrbeti tudi za zakonitost kazenskega pregona.

V tem prispevku bom predstavila najpomembnejše okoliščine, na katere mora biti tožilec posebej pozoren pri pregonu kaznivega dejanja davčne zatajitve, zlasti glede uporabnosti dokazov iz davčnega postopka v kazenskem postopku, in nekatere druge dileme, s katerimi so se tožilci srečevali pri pregonu tega kaznivega dejanja v preteklosti, opozorila pa bom tudi na morebitne probleme pri sedanji opredelitvi tega kaznivega dejanja.

2. O kaznivem dejanju davčne zatajitve

Kaznivo dejanje davčne zatajitve je urejeno v 249. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, 2008). Gre za specialno goljufijo, pri kateri storilec z lažnimi podatki preslepi organ, pristojen za odmero in nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti.¹ Dejanje je mogoče storiti le z direktnim naklepom, namen storilca pa je usmerjen v izogib plačilu davčnih oziroma drugih podobnih obveznosti.

Kazenskopravna norma davčne zatajitve je blanketna norma, zato napotuje na dopolnitev z normo iz davčnih predpisov, ki opredeljujejo posamezne dolžnosti davčnih zavezancev. V opisu dejanja morajo biti konkretizirani vsi zakonski znaki, dopolnilna norma, ki nadomešča del opisa dejanja, pa mora biti jasno označena. Navedba lažnih podatkov je konstitutivni znak kaznivega dejanja, zato splošno sklicevanje na določbe blanketne norme ne zadošča (Vrhovno sodišče, 2016b).² Potrebno je navesti ustrezen predpis, na katerega se konkretizacija sklicuje, ni pa potrebno vnesti vsebine takega predpisa (Vrhovno sodišče, 2016b).

Kaznivo dejanje je mogoče storiti s storitvijo (prvi odstavek) ali z opustitivijo (drugi odstavek). Velika premoženjska vrednost skupne višine neporavnanih obveznosti, neupravičeno vrnjenega davka ali obveznosti, ki se jim je storilec izogibal, je objektivni pogoj kaznivosti.³ V primeru inkriminacije davčne zatajitve pa je ta obenem tudi ločnica med kaznivim dejanjem in prekrškom.

Storilec kaznivega dejanja je lahko vsakdo, običajno je to fizična oseba ali odgovorna oseba davčnega zavezanca, bistveno je, da ima storilec pravico do razpolaganja s sredstvi pravne osebe. Za kaznivo dejanje je skladno s 4. členom in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD, 1999) odgovorna tudi pravna oseba. Sodna praksa za storilca šteje tudi osebo, ki sicer ni formalni zastopnik družbe, če je dejansko vodila njeno poslovanje (Vrhovno sodišče, 2016b).⁴ Pri kaznivem dejanju ne gre za delictum proprium, zato je mogoče sostorilstvo z osebo, ki ni davčni zavezanec, vendar pa odločilno prispeva k dejanju (Vrhovno sodišče, 2014h).⁵ Kaznivo dejanje ne spada med lastnoročna kazniva dejanja, ki jih je mogoče izvršiti zgolj z lastno dejavnostjo. Skladno s sodno prakso torej ni pomembno, kdo je lažen obrazec oziroma lažne listine sestavil in jih oddal davčnemu organu, saj se upošteva, kdo je imel oblast nad dejanjem in interes za posredovanje takšnih lažnih podatkov (Vrhovno sodišče, 2016a).⁶

Predmet kaznivega dejanja so lahko le davki – zamudne obresti, upravne kazni in drugi stroški niso všteti (Šinkovec, 1999). Predmet obdavčenja so lahko le zakoniti posli. Fiktivni posli se upoštevajo le v delu, v katerem na podlagi teh davčni zavezanec zmanjšuje davčno osnovo za plačilo davka. Dokumentacija, ki take fiktivne posle spremlja, je lahko predmet drugega kaznivega dejanja.⁷ Če pravni subjekt opravlja dejavnost, za katero ni registriran, je dolžan prijaviti dohodke tudi od te dejavnosti, saj ne gre za ukvarjanje s prepovedano dejavnostjo (Vrhovno sodišče, 2006b).

Trenutno veljavni zakon določa, da je kaznivo dejanje izvršeno z enim ali več ravnanji utaje katerekoli vrste obveznosti v višini, ki presega 50.000 evrov, v časovnem obdobju največ 12 mesecev, ki začne teči od prve opustitve ali storitve. Utajenih je lahko več različnih davkov in obveznosti, skupna višina pa mora v tem obdobju doseči znesek velike premoženjske koristi. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da začne časovno obdobje teči od prve storitve ali opustitve, ki pomeni izvršitveno ravnanje tega kaznivega dejanja, dejanje pa je dokončano v trenutku, ko znesek utajenih davkov ali obveznosti, vključno z neupravičeno vrnjenim davkom, samostojno ali v seštevku preseže 50.000 evrov (Vlada Republike Slovenije, 2015).

Višina dosežene premoženjske koristi je tudi ključen faktor razmejitve med kaznivim dejanjem davčne zatajitve in prekrškom. Prednost ima izvedba kazenskega postopka in v času teka kazenskega postopka zastaranje pregona zaradi prekrška ne teče. V primeru pravnomočne ustavitve kazenskega postopka, pravnomočne oprostilne sodbe, zavrženja kazenske ovadbe ali pravnomočne zavrnitve ali zavrženja obtožnega akta je mogoče nadaljevati postopek o prekršku, vendar le, če ga razlogi odločitve ne izključujejo (Zakon o prekrških [ZP-1], 2003) ali če je nastopilo absolutno zastaranje pregona prekrška. Če je ob uvedbi kazenskega postopka postopek o prekršku že končan, se sankcija, ki jo je obdolženi prestal ali plačal za prekršek, všteje v kazen izrečeno za kaznivo dejanje (ZP-1, 2003).

3. Kvalifikacija in uporaba milejšega zakona

Skladno z zakonskimi določili se uporabi zakon, ki je veljal ob storitvi dejanja, v primeru poznejše spremembe pa zakon, ki je za storilca milejši (KZ-1, 2008). Ali je nov zakon milejši, je potrebno presoditi v vsakem posameznem primeru glede na vse okoliščine in za konkretnega storilca. Vsako novo inkriminacijo je mogoče uporabljati le od njene uveljavitve dalje, razen če je bilo tak opis dejanja pred tem mogoče kvalificirati po kakšni drugi določbi.

Pred letom 2004 je bilo kaznivo dejanje davčne zatajitve zaradi uporabe dovršne oblike glagola izogniti⁸ dokončano šele z izdajo odločbe na podlagi predloženih lažnih podatkov. Če davek ni bil odmerjen in odločba davčnega organa ni bila izdana, ker je davčni organ že tekom postopka izdaje odločbe ugotovil, da gre za lažne podatke, je dejanje ostalo pri poskusu. Za kaznivo dejanje v kvalificirani obliki pa je morala biti velika premoženjska korist tudi dejansko dosežena, do česar je lahko prišlo le z izdajo dokončne davčne odločbe (Vrhovno sodišče, 2006a). Obenem je morala biti taka višina premoženjske koristi zajeta s storilčevim naklepom. Od začetka veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika KZ-B (KZ-B, 2004), je dejanje dokončano že s samo predložitvijo lažnih podatkov, saj ni več vezano na pridobitev protipravne premoženjske koristi. Zato tudi ni potrebno, da bi bil upravni postopek že pravnomočno končan. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika iz leta 2012 (KZ-1B, 2012) je bila kvalificirana oblika prenešena v temeljno obliko kaznivega dejanja, ob tem pa zakonodajalec ni prenesel tudi posebnega namena storilca utajiti obveznosti v višini velike premoženjske koristi, zato se vrednost utajenih obveznosti po spremembi šteje kot objektivni pogoj kaznivosti (Selinšek, 2012).

Prav tako je potrebno izpostaviti, da je bilo pri davkih, ki se plačujejo na podlagi samoobdavčitve⁹, dejanje vedno dokončano že s samo vložitvijo obračuna, saj davčni organ odločbo izda v poznejšem postopku nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja take obveznosti (Vrhovno sodišče, 2012c). Skladno s sodno prakso je dejanje lahko storjeno tudi na način, da storilec v obračunu izkaže presežek davka na dodano vrednost, ki ga nato kot dobroimetje prenese v naslednja davčna obdobja, s čimer se višina plačanega davka zmanjša šele v naslednjih obdobjih in ne neposredno v obdobju, v katerem odda obračun. V takih primerih je kaznivo dejanje dokončano takrat, ko je storilec izkazal presežek in se je zaradi njegove preslepitve davčnega organa prikazan znesek beležil kot dobroimetje v evidencah davčnega organa (Višje sodišče v Ljubljani, 2015c).¹⁰

Ker je s spremembo KZ-1B (2012) dotedanja kvalificirana oblika kaznivega dejanja prešla v temeljno obliko, se je prag kaznivosti dvignil na višino velike premoženjske koristi. Sprememba je torej pomenila dekriminacijo vseh dejanj, pri katerih znesek premoženjske koristi ni dosegel takega praga po spremembi. Za dejanja, ki so bila storjena pred spremembo v kvalificirani obliki (torej so dosegala prag kaznivosti tudi po spremembi), je potrebno uporabiti staro kvalifikacijo, saj bi uporaba nove določbe pomenila, da storilcu ne bi bilo več potrebno dokazati direktnega naklepa tudi glede višine pridobljene koristi, zato nov zakon za takega storilca ne pomeni milejšega zakona.

Zaradi dviga praga kaznivosti se je odprlo vprašanje o vezanosti kaznivega dejanja davčne zatajitve na davčna obdobja. Problem je tožilstvo videlo zlasti v primeru utaje davščin ob uvozu rabljenih motornih vozil iz druge države članice Evropske Unije. Tožilstvo je bilo mnenja, da ni primerna vezanost na davčna obdobja, kot jih določajo davčni predpisi, saj je zakonodajalec uporabil množinsko obliko »obveznosti« in nedovršno obliko glagola »izogibati«, s čimer je nakazal, da je mogoče storilcu očitati tudi izogibanje različnim davčnim obveznosti v daljšem časovnem obdobju (torej tudi v več davčnih obdobjih skupaj). Navedeno narekuje tudi naklep storilca, ki je vseskozi enoten in usmerjen v pridobitev skupne premoženjske koristi v veliki vrednosti, pri čemer gre za kontinuirano in neprekinjeno dejavnost storilca v daljšem časovnem obdobju. V konkretnem primeru je šlo celo za davščine iz uvoza istega blaga, kar je dodatno nakazovalo, da gre te šteti kot celoto, saj jih je kot takšne smatral tudi storilec. Delitev ravnanj na posamezna ravnanja je po mnenju tožilstva nasprotovala vsebini življenjskega dogodka kot celote in pomenila diskriminatorno obravnavo davčnih utajevalcev, saj ne omogoča pregona storilca, ki kot mesečni davčni zavezanec za davek na dodano vrednost vsak mesec utaji po 50.000 evrov (torej na letni ravni kar 600.000 evrov davka), po drugi strani pa se preganja storilca, ki kot polletni zavezanec v zgolj enem obdobju utaji »le« 50.001 evrov davka. Dilemo je podkrepilo dejstvo, da sta Višje sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Mariboru v smiselno enakih zadevah podali različni odločitvi in stališči.¹¹ O zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva je Vrhovno sodišče (2015e) v zadevi I Ips 8257/2010 odločilo, da seštevanje posameznih davčnih obveznosti v istem davčnem obdobju ni pravilno. Seštevek bi bil tako dopusten le, če bi posamezni znesek izpolnil kriterij velike premoženjske koristi. Po mnenju sodišča bi interpretacija, ki bi preko seštevka vrednosti iz posameznih dejanj omogočala pretvorbo prekrškov v kaznivo dejanje, presegla okvir dovoljene razlage določb kazenskega zakonika v škodo storilca. Pri periodičnih obveznostih je kaznivo dejanje dokončano vsakokrat, ko storilec z aktivnim ravnanjem ali opustitvijo preslepi davčni organ o svoji davčni obveznosti.¹²

Ker je zakonodajalec z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika KZ-1C (KZ-1C, 2015) zamejil časovno obdobje, v katerem je lahko storjeno kaznivo dejanje davčne zatajitve in v katerem je potrebno doseči premoženjsko korist v višini določenega praga kaznivosti, je dr. Selinšek glede kvalifikacije kaznivega dejanja podala več vrst različnih kombinacij. Če je prag kaznivosti dosežen v krajšem obdobju od 12 mesecev, v preostalem obdobju pa znesek utajenih davščin ne doseže praga, gre za eno kaznivo dejanje v celotnem obdobju. Višina seštevka utajenih obveznosti se v takem primeru upošteva pri odmeri kazni. Če je prag kaznivosti dosežen z več dejanji utaje iste vrste obveznosti, se lahko uporabi institut nadaljevanega kaznivega dejanja.¹³ Davčna zatajitev je namreč vrsta premoženjskega kaznivega dejanja, ki je izvršeno iz koristoljubnosti. Pri utaji različnih vrst obveznosti znotraj 12-mesečnega obdobja pa gre za pravi stek več kaznivih dejanj. V primerih, v katerih bodo dejanja trajala preko zakonsko določenega obdobja, bo glede dejanj, storjenih izven tega obdobja, potrebno postopati po določbah o steku kaznivih dejanj ali pa uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja, če bodo izpolnjene okoliščine za uporabo tega instituta. Dejanja, ki bodo storjena v času pred ali po tem obdobju in ne bodo izpolnjevala znakov kaznivega dejanja, pa bodo ustrezno obravnavana v prekrškovnih postopkih (Selinšek, 2015).

Osebno mi opisani način ni najbližji, saj zakonsko določilo razumem tako, da se vsa ravnanja storilca v celotnem 12-mesečnem obdobju upošteva kot eno dejanje, v višini seštevka utajenih obveznosti. Dejanja, storjena izven takega obdobja, pa lahko pomenijo ločeno kaznivo dejanje davčne zatajitve, kjer se nato uporabi določila o steku ali institut nadaljevanega kaznivega dejanja, če pa ne dosegajo praga kaznivosti, pa jih je mogoče obravnavati le kot prekršek. Dejstvo je, da način, kot ga je opisala dr. Selinšek (2015) izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva, saj to navaja, da je dejanje dokončano v trenutku, ko je znesek utajenih obveznosti dosegel prag kaznivosti. Kar pa me ponovno čudi, ker v tem primeru sploh ne more priti do kaznivih dejanj v večjih zneskih, saj je potrebno ravnanja zamejiti vsakokrat pri dosegu zneska 50.000 evrov, znotraj enega 12-mesečnega obdobja pa je torej lahko storjenih več takih posameznih dejanj. Kako se bodo reševali taki primeri, bosta pokazali šele tožilska in sodna praksa.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Tomaž Kuralt, vir: revija Denar 481/2018

Mednarodno delovanje poslovnih subjektov in posameznikov je odprlo še eno poglavje, ki sproža burne odzive med slovenskimi davčnimi zavezanci. Davčni rezidenti Slovenije, ki imajo registrirano dejavnost v drugi državi, imajo davčne obveznosti tudi doma. Obveznosti pa niso nič kaj prizanesljive do njih. Marsikdo med vami si bo zastavil povsem legitimno vprašanje, zakaj slovenski rezidenti sploh registrirajo dejavnost v tujini, saj slovenska zakonodaja ob izpolnjevanju določenih pogojev omogoča relativno nizko stopnjo obdavčitve dohodka iz dejavnosti.

Namen članka ni odgovoriti na omenjeno vprašanje, temveč predstaviti obveznosti zavezancev, ki imajo dejavnost registrirano v tujini.

Davčno rezidentstvo

Če bi se davčni zavezanci želeli izogniti dodatnim davčnim obveznostim v Sloveniji, bi si morali ob odhodu v tujino, kjer registrirajo dejavnost, urediti status davčnega nerezidenta v Sloveniji. Pa si ga ne. Zavezanci bodisi na to pozabijo ali pa ne izpolnjujejo pogojev (največkrat zaradi uradno prijavljenega stalnega prebivališča v Sloveniji). Zato se po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2) še vedno štejejo za davčnega rezidenta Slovenije. Rezident je zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji, in od vseh dohodkov, ki imajo vir zunaj Slovenije. Torej tudi od vseh dohodkov iz dejavnosti, ki imajo vir v drugi državi. Ob vse bolj učinkovitem mednarodnem sodelovanju davčnih organov (predvsem znotraj Evropske unije) je Finančna uprava skoraj zagotovo obveščena tudi o dohodkih iz naslova opravljanja dejavnosti v tujini. Zato je bolje, da jih davčni rezidenti redno napovedujejo v Sloveniji.

Nedvomno je torej, da morajo zavezanci rezidenti dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti napovedati. Ni pa nujno, da bo do obdavčitve dohodka tudi dejansko prišlo. Če ima Slovenija sklenjeno mednarodno pogodbo o izogibanju dvojnega obdavčevanja z državo, v kateri ima zavezanec registrirano dejavnost, imajo zavezanci pravno podlago, na katero se lahko sklicujejo pri uveljavljanju oprostitve plačila dohodnine.

V praksi še vedno ni dovolj jasnega razlikovanja med davčnim rezidentstvom po ZDoh-2 in davčnim rezidentstvom po mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Predvsem tisti zavezanci, ki davčne zadeve urejajo sami, prehitro obupajo. Običajno vložijo vlogo za formalno ugotavljanje rezidentskega statusa in ko jim Finančna uprava izda odločbo, se njihovo delo ustavi. Ne vedo namreč, da si lahko uredijo status davčnega nerezidenta po bilateralni mednarodni pogodbi. Seveda ob dveh predvidevanjih: da je mednarodna pogodba z določeno državo sklenjena in da izpolnjujejo pogoje za status nerezidenta.

Če se zavezanec po notranjih zakonodajah obeh držav pogodbenic šteje za dvojnega rezidenta, je treba najprej določiti status rezidentstva za namene mednarodne pogodbe z uporabo prelomnih pravil iz mednarodne pogodbe. Ti kriteriji dajejo prednost povezanosti davčnega zavezanca z eno državo pred povezanostjo z drugo.

Prelomna pravila, določena z mednarodno pogodbo, se za namene določitve davčne ugodnosti uporabijo zaporedno, kar pomeni, da se najprej ugotavlja prvo vprašanje, kje ima zavezanec stalno bivališče. Če je posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se v skladu s prelomnimi pravili iz mednarodne pogodbe šteje za rezidenta samo tiste države, v kateri ima stalno prebivališče (stalni dom, stanovanje). Stalno prebivališče po mednarodni pogodbi se ne sme enačiti z uradnim prijavljenim stalnim bivališčem (v Sloveniji se ga obravnava po Zakonu o prijavi prebivanja), temveč je treba na podlagi dejstev in okoliščin posameznega primera presojati, v kateri državi je pogoj »stalnega prebivališča oziroma stalnega doma« res izpolnjen. Stalno bivališče mora imeti oseba v trajni uporabi (v lasti ali v najemu), da ji je to bivališče stalno na voljo.

Če ima davčni zavezanec dejavnost registrirano v tujini, obstaja velika verjetnost, da jo tam tudi opravlja. Če jo v tujini vsak dan opravlja, potem tam tudi prebiva. Zato ne bi smelo biti težko dokazati, da ima zavezanec stalni dom v tujini. Praviloma velja, da se dohodek, ki ga dobi rezident države pogodbenice iz opravljanja dejavnosti, obdavči samo v tej državi. Zato zavezanci, ki imajo dejavnost registrirano v določeni državi, stremijo k temu, da dokažejo stalno prebivališče po mednarodni pogodbi zgolj v tej isti državi.

Na tem mestu velja razrešiti še en mit. Obstoj oziroma prebivališče družine ni ključno pri ugotavljanju rezidentskega statusa v skladu s prelomnimi pravili po mednarodnih pogodbah o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Četudi družina zavezanca, ki ima v tujini registrirano dejavnost, jo tam opravlja in ima v tujini tudi stalni dom, ostane v Sloveniji, se lahko tak zavezanec šteje za nerezidenta Slovenije po mednarodni pogodbi. Izpolnjevanje pogoja »stalno prebivališče (dom)« je namreč superiorno pogoju »osebni odnosi«. Taka hierarhija pa ne velja po ZDoh-2, kjer sta ta dva pogoja načeloma enakovredna.

Opredelitev dohodka

Dohodki, doseženi v tujini oziroma z virom v tujini, se za potrebe obdavčenja v Sloveniji opredelijo po vsebini v skladu s slovensko zakonodajo. To pomeni, da je treba odgovoriti na vprašanje, kako bi bil dohodek dosežen iz določenega naslova (na primer iz naslova opravljanja dejavnosti) v tujini, davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz tega istega naslova v Sloveniji. Tudi v drugih državah obstajajo oblike poslovnih subjektov, podobne našim samostojnim podjetnikom.

Za dohodek iz dejavnosti se šteje dohodek, dosežen z neodvisnim samostojnim opravljanjem dejavnosti, ne glede na namen in rezultat opravljanja dejavnosti. Opravljanje dejavnosti pomeni opravljanje vsake podjetniške, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, poklicne dejavnosti ali druge neodvisne samostojne dejavnosti, vključno z izkoriščanjem premoženja in premoženjskih pravic (46. člen ZDoh-2).

Napoved tujih dohodkov

Čeprav bi morala biti napoved dohodkov, prejetih v tujini, čim bolj enostavna, se v tej fazi zaplete. Za zavezance bi bilo najlažje, če bi vložili zgolj ugovor zoper informativni izračun dohodnine oziroma napoved za odmero dohodnine. V obeh primerih bi pri šifri dohodka 2100 »dobiček, ugotovljen na podlagi davčnega obračuna« izpolnili le polja »dohodek«, »akontacija v RS« in »tuji davek«. Na podlagi teh podatkov bi nato Finančna uprava izdala odločbo o odmeri dohodnine.

Vendar se Finančna uprava s takim postopkom ne strinja in zahteva nesorazmerno več birokracije. V Sloveniji se dobiček iz naslova opravljanja dejavnosti obdavčuje v skladu s slovensko zakonodajo. To pomeni, da morajo zavezanci za davek v Sloveniji izvesti popolnoma enako proceduro kot vsi ostali, ki opravljajo dejavnost. Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti (prvi odstavek 48. člena ZDoh-2). Za ugotavljanje prihodkov in odhodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb (drugi odstavek 48. člena ZDoh-2). Ob tem je zavezanec dolžan upoštevati tudi določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki urejajo akontacijo dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti.

Davčni zavezanec, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti, sam izračunava akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti, v davčnem obračunu. V primerih, določenih z zakonom, ki ureja dohodnino, v katerih davčni zavezanec plačuje od dohodkov iz dejavnosti, tudi davčni odtegljaj, davčni odtegljaj izračuna plačnik davka v obračunu davčnih odtegljajev. Davčni obračun, ki ga predpiše minister, pristojen za finance, vsebuje tudi podatke o poslovanju, ki jih davčni zavezanec vodi v evidencah v skladu s tem zakonom, drugimi predpisi in računovodskimi standardi, in podatke iz poročil, ki jih davčni zavezanec sestavlja v skladu s posebnimi predpisi in računovodskimi standardi (295. člen ZDavP-2). Davčni zavezanec mora predložiti davčni obračun davčnemu organu najpozneje do 31. marca tekočega leta za preteklo leto, če ni s tem zakonom drugače določeno (drugi odstavek 297. člena ZDavP-2).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2018

Problematiko organizacijske neodvisnosti je obravnaval Odbor sekcije preizkušenih revizorjev informacijskih sistemov (v nadaljevanju: PRIS) in pripravil naslednjo strokovno razlago.

IZHODIŠČE

ITAF™: Okvir strokovnega ravnanja za dajanje zagotovil/revidiranje IS-jev, 3. izdaja v povezavi z organizacijsko neodvisnostjo pri poslih dajanja zagotovil in revidiranju IS-jev zahteva, da mora biti dajanje zagotovil/revidiranje IS-jev neodvisno od pregledovanega področja ali aktivnosti, da je omogočeno nepristransko dokončanje posla (standard ITAF 1002.1).

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

STROKOVNA RAZLAGA

Za zagotovitev organizacijske neodvisnosti posla dajanja zagotovil/revidiranja IS-jev je treba zagotoviti ustrezno organizacijsko umestitev funkcije revidiranja v organizaciji in neodvisnost funkcije revidiranja in njenih izvajalcev od področja, ki je predmet posameznega posla dajanja zagotovil/revidiranja IS-jev.

Ustrezno organizacijsko umestitev funkcije revidiranja v organizaciji je mogoče doseči med drugim z:

• vzpostavitvijo funkcije revidiranja v revizijski listini kot neodvisne funkcije zunaj operativnih oddelkov[1];
• vzpostavitvijo poročanja na tisti ravni v organizaciji, ki funkciji revidiranja omogoča neodvisnost1;
• sporočanjem in/ali posredovanjem v odobritev pristojnim za upravljanje načrta dela in proračuna funkcije revidiranja1;
• zagotovitvijo izrecne podpore organov upravljanja in izvršnega vodstva organizacije1;
• vzpostavitvijo sistema zagotavljanja kakovosti, ki bo vključeval tudi postopke za zagotavljanje neodvisnosti tako na ravni revizijske funkcije kot tudi na ravni posameznega posla dajanja zagotovil in revidiranja IS-jev;
• oblikovanjem usmeritev in postopkov, ki zagotavljajo ustrezna znanja s področja neodvisnosti vsem, ki neposredno ali posredno sodelujejo v izvajanju revizijske funkcije;
• vzpostavitvijo ustreznih usmeritev in postopkov za ukrepanje v primeru zaznanega vpliva ali vpliva na videz neodvisnosti tako na ravni revizijske funkcije kot tudi na ravni posameznega posla dajanja zagotovil in revidiranja IS-jev.

Kadar se funkcija revidiranja IS-jev v organizaciji izvaja kot najeta zunanja storitev, je treba naštete elemente v smiselni obliki zagotoviti v okviru listine o poslu.

Neodvisnost funkcije revidiranja in njenih izvajalcev od področja, ki je predmet posameznega posla dajanja zagotovil/revidiranja IS-jev je mogoče doseči med drugim z:

• opredelitvijo primerov morebitnih oslabitev neodvisnosti za funkcijo revizije kot celoto na ravni posameznega PRIS-a, v primeru zunanjega izvajanja revizijske funkcije pa tudi na ravni revizijske družbe v revizijski listini ali v listini o poslu;
• ocenami vpliva na neodvisnost pri vsakem poslu dajanja zagotovil/revidiranja IS;
• razkritjem oslabitev neodvisnosti ustreznim osebam, na primer naročniku, nadzornemu svetu in/ali poslovodstvu;
• načrtovanjem ukrepov za zmanjšanje vplivov na neodvisnost na sprejemljivo raven.

Oslabitve neodvisnosti lahko izhajajo med drugim iz navzkrižij interesov, poslovnih ali osebnih vezi PRIS-a in revizijske skupine z upravljavci in zaposlenimi na področju, ki je predmet posla dajanja zagotovil/revidiranja IS-jev, koristoljubja in celo iz ustrahovanja. Do oslabitev neodvisnosti lahko pride tudi v okoliščinah, ko se od PRIS-ov zaradi njihovih posebnih znanj zahteva sodelovanje v nerevizijskih vlogah, na primer prevzem upravljavskih zadolžitev, vključevanje v razvoj, preizkušanje, nameščanje in konfiguriranje IS-jev, snovanje kontrol IS-jev, svetovanje poslovodstvu in sprejemanje poslovodskih odločitev ter izvajanje različnih nerevizijskih storitev na področjih, ki bodo v prihodnosti predmet revizijskega posla dajanja zagotovil/revidiranja IS-jev. Po drugi strani rutinska in administrativna opravila ali aktivnosti v zvezi z manj pomembnimi zadevami, ki niso vodstvene zadolžitve, v splošnem ne slabijo neodvisnosti.

V določenih okoliščinah, na primer v primerih poslovnih ali osebnih vezi PRIS-a in upravljavcev ter zaposlenih revidiranega področja, je vpliv na neodvisnost mogoče zmanjšati na sprejemljivo raven na primer tako, da vodenje revizijske skupine prevzame PRIS, katerega neodvisnost ni oslabljena, ali da se v posel dajanja zagotovil/revidiranja IS-jev vključijo dodatni postopki zagotavljanja kakovosti, ki jih izvajajo PRIS ali drugi ustrezni sodelavci znotraj revizijske skupine, katerih neodvisnost ni oslabljena.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: dr. Vesna Rijavec, vir: revija Odvetnik, številka 1(84)/2018

Pravo ureja razmerja med ljudmi, da bi bilo mogoče doseči sožitje in sodelovanje, ki je varovalka človekovega obstoja in razvoja. Pravna pravila uporabljajo posamezniki in institucije in ta uporaba ima izjemne razsežnosti. Zato v vseh sistemih obstaja poklic odvetnika, ki kot pravni strokovnjak ublaži primanjkljaj tistih, ki prava niso tako vešči, da se kljub temu zavarujejo njihove pravice. Obstajajo tudi drugi pravni strokovnjaki, ki pa poklicno niso organizirani tako, da bi zagotavljali obseg pravnih storitev na način, ki se je v zgodovini razvil za odvetnika.

Družbeno okolje se ves čas spreminja in pravo običajno caplja za temi spremembami. Njegova vloga je namreč taka, da nastale družbene razmere šele presoja in se nanje zato večinoma odziva z zamikom. Tudi v Sloveniji se je družbeno okolje od sprejema Zakona o odvetništvu (ZOdv) korenito spremenilo, zato je ta zakon potreben prenove. Tudi sam klasični, osnovni pojem odvetnika bi bilo smiselno znova analizirati in upoštevati razvoj poklica.

Zgodovinski razvoj

Pojem advocatus se v Rimu ni uporabljal v današnjem pomenu besede odvetnik oziroma advokat vse do Cicera ali morda še dalj. Izvorno beseda advocatus pomeni prijatelja, ki spremlja stranko na sodišče, kjer ji pomaga in jo podpira, zlasti toženca oziroma obtoženca v kazenskem postopku. Vselej je bilo pomembno, da je obtoženec prišel s prijatelji in privrženci, kolikor jih je le mogel zbrati. Namen je bil očiten. Večje število prijateljev je pomenilo, da je bil obtoženi dober človek, priljubljen pri mnogih. Prijatelji na sodišču so sicer molčali, a so bili tiha priča. Po drugi strani je veliko število prijateljev, zlasti če so bili med njimi vplivneži, moglo vplivati na sodišče, da je izreklo ugodnejšo sodbo.

Rimska beseda orator (govornik) je imela širši pomen kot odvetnik. Orator je bil oseba, ki poklicno govori v javnosti, vse od pravnika do politika. Znan govornik Cicero je bil oboje, pravnik in politik. Iz njegovih govorov pred sodiščem ni bilo vselej mogoče razbrati, ali je zastopal stranko ali pa je želel predstaviti predvsem svoja stališča o splošnih vprašanjih. Tudi glosatorji, ki so iz rimske kazuistike povzemali splošno in abstraktno pravno pravilo, niso bili zgolj teoretiki, ampak predvsem praktiki – svetovalci vladarjev, sodniki, odvetniki. Čeprav je bilo rimsko mandatno razmerje neodplačno, zaradi prijateljskega razmerja med mandatarjem in mandantom, je bil naročitelj svojo hvaležnost dolžan pokazati z darilom (honorarum), ki je predstavljalo simbolično protivrednost za opravljen posel. Mandat je bil značilnost različnih poklicev, kot so bili zemljemerci, zdravniki, babice, odvetniki, govorniki, učitelji itd. Povračilo zaradi neodplačne narave načeloma ni bilo iztožljivo. Za nekatere poklice je nagrada postala iztožljiva v posebnem kognicijskem postopku, drugi pa so lahko naklonitev veljavno sprejeli, ne pa je tudi zahtevali s posebno tožbo.

Kanonsko pravo je razlikovalo med zastopnikom pred sodiščem (zagovornik) in svetovalcem. Tudi v francoski zgodovini je znano razlikovanje med avocat (zastopnik pred sodiščem) in avoués (svetovalec). Danes je razlikovanje ostalo samo še pred prizivnimi sodišči.

Angloameriški sistem je prav tako razvil razlikovanje med odvetniškim poklicem, kot ga pojmujemo pri nas, in pravniki, ki strankam pomagajo v najširšem smislu, tj. attorney, counsel ali lawyer. V posameznih pravnih redih, kot je na primer angleški, pa stranke pred sodiščem zastopa le posebej akreditirani odvetnik - barrister. Solicitor pa je odvetnik, ki opravlja vse druge posle.

Opredelitev pojma v Sloveniji

Odvetništvo najbolje zajamemo z definicijo, da je to zbir (vsaj določljivih) odvetniških dejavnosti, za katere veljajo pogoji, ki jih mora posameznik izpolnjevati, da bi lahko opravljal odvetniški poklic. Obsega tudi nadzor in regulativo odvetništva ter drugo. Za odvetniško dejavnost se pogosto uporablja pojem pravna pomoč, vendar se besedna zveza pravna pomoč uporablja v različnih pomenih in zato ni najustreznejša. Bolje je ubrati opisno opredelitev funkcije odvetništva, in sicer da je to služba, namenjena uveljavljanju in zaščiti pravic fizičnih in pravnih oseb ter njihovih pravnih interesov in pravnega položaja.

Odvetništvo je nedvomno močna komponenta pravne države. Uspešno odvetništvo omogoča svobodo posameznikov. Ta je sicer lahko ogrožena bodisi v razmerju država – posameznik bodisi razmerju posameznik – posameznik.

Vloga odvetnikov je že razumsko in izkustveno nenadomestljiva, saj si ob njihovi izključenosti ni mogoče predstavljati, da bi se prej navedeni cilji uresničevali. Službe, ki bi nadomestila odvetniško, ni. Zamislimo si situacijo ad absurdum, v kateri bi država bodisi prepovedala odvetništvo bodisi šla v drugo skrajnost in dejavnost popolnoma liberalizirala. V obeh primerih bi nudenje pravne pomoči in odvetniških storitev prevzeli nestrokovni in neetični posamezniki. Slednji ne bi hoteli ali ne bi zmogli uresničevati poslanstva odvetništva v zvezi z zagotavljanjem pravne varnosti posameznika ter izgradnjo Slovenije kot pravne države.

Pomen odvetništva v sodobni družbi (in državi) prepoznavajo tudi mednarodne organizacije. Osmi kongres Združenih narodov o preprečevanju zločinov (1990) je tako sprejel akt z naslovom Temeljna načela vloge odvetnikov.

Resolucija Evropskega parlamenta o pravnih poklicih in splošnem interesu na področju delovanja pravnih sistemov v demokratični družbi pravnim poklicem v celoti priznava ključno vlogo pri zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic, pravne države in zaščite na področju uporabe zakonodaje, ko pravniki zastopajo in branijo stranke na sodišču ter jim dajejo pravne nasvete.

Definicija svobodnega poklica

Po slovenski Ustavi je odvetništvo zasebnopravna služba, ki pa je povezana z zagotavljanjem javnega interesa oziroma javne koristi (137. člen Ustave). Zato je odvetnikovo delovanje neločljivo povezano s pravom, etiko in dolžnostjo spoštovati ter upoštevati javni interes. To pa ne pomeni, da je mogoče funkcijo odvetnikov v sodobni družbi iskati izključno v vlogi varuhov vsega, kar je »javno«. Odvetnik ni del javne oblasti in tudi ne izvaja javne službe. Razumljivo je odvetnikov motiv tudi zadovoljitev njemu lastnih interesov, vključujoč pridobivanje dobička (odvetnikovi zasebni interesi), vendar odvetnik kot zastopnik stranke nastopa tudi v tujem imenu in uveljavlja tuje interese. Ti interesi so v pretežnem številu primerov zasebne narave. Večkrat so lahko strankini zasebni interesi celo v konfliktu s tistim, kar pojmujemo kot javni interes ali javna korist. Odvetnik se tako znajde v zapletenem položaju, v katerem je razpet med uresničevanjem zasebnega (lastnega in/ali tujega) interesa na eni strani in varovanjem javnega interesa na drugi strani. V konfliktu mora upoštevati svojo z Ustavo opredeljeno vlogo in dati prednost javnemu interesu.

Svobodni poklic kot pravni koncept v Sloveniji sicer ne premore pravno razdelane definicije. Sodišče EU je v sodbi v zadevi Christiane Adam podalo svoje tolmačenje, v katerem je svobodne poklice opredelilo kot dejavnosti s poudarjenim intelektualnim karakterjem, ki zahtevajo visoko raven poklicnih kvalifikacij in so podvržene jasni in strogi strokovni regulaciji, pri čemer je izrazito pomemben osebni element. V zgodovinsko- kulturnih okvirjih germanske tradicije je odvetništvo svobodni poklic z visoko mero samoregulacije in odgovornosti. Sledeč historični genezi odvetništva na Slovenskem je tudi v današnji Sloveniji to tradicionalni svobodni poklic. ZOdv določa dopustne oblike opravljanja odvetniškega poklica. Poklic opravlja odvetnik individualno, kot zaposleni odvetnik ali v okviru odvetniške družbe. Jasno pa je treba določiti, da zaposleni odvetnik ne more biti hkrati samostojni odvetnik. S tem se zagotavlja samostojnost in neodvisnost posameznega odvetnika in same družbe, kar preprečuje anomalije zaradi konfliktov interesov ter neskladja z normami delovnega prava.

Celoten članek je dostopen za naročnike!