TFL Glasnik:
G. Zlatko Šetinc, že več kot tri desetletja ste odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika, vmes tudi Dnevnika. Nedeljski ima med tedniki nedvomno največjo naklado in največji doseg bralcev v Sloveniji in imate dober vpogled v delovanje medijev. Na kaj ste najbolj ponosni?

Zlatko Šetinc:
Čisto pragmatično – najbolj sem ponosen, da smo po dosegu še vedno največji slovenski tednik. Prišli so drugi mediji in po številu tiskanih izvodov nismo več absolutni rekorder iz časov mojega prihoda na Nedeljski dnevnik. To je bilo leta 1980, ko je bil Nedeljski v zelo dobri kondiciji in se je dalo z nekaterimi ukrepi in veliko truda ob sodelovanju sodelavcev sijajno nadgrajevati časopis. Takrat smo pogosto rekli, da smo svetovni rekorder po številu bralcev na število prebivalcev, ki govorijo določen jezik. Glede tega kriterija smo, če upoštevamo časopise, ki jih je treba plačati, verjetno še vedno svetovni prvaki.

TFL Glasnik:
Kolikšna je naklada?

Zlatko Šetinc:
Tiskana revidirana naklada zadnje številke je bila 96.400.

TFL Glasnik:
To je vendarle še vedno rekord.

Zlatko Šetinc:
Pred 30 leti je bila 260.000.

TFL Glasnik:
Ob elektronskih medijih in vsem, kar vam dela konkurenco, je to v teh razmerah izjemna številka in vam iskreno čestitam. Po drugi strani je tudi 30 let dolgo in lepo obdobje. Zagotovo imate izjemno dober vpogled v dogajanje na medijski sceni. Zanima me, kaj se pravzaprav dogaja? Kako bi opisali trenutno stanje?

Zlatko Šetinc:
Moram reči, da se s tem ne ukvarjam več ne vem kako poglobljeno. Pa ne zato, ker imam le še dve leti do izteka delovne dobe, ampak je bilo na tej sceni toliko prerivanj in raznih modrih misli, da je človek preprosto naveličan tovrstnih razglabljanj. Zdi se mi, da ni bila pomembna prelomnica prihod elektronskih medijev ali interneta, ampak prihod Pop TV. Ta je naredil marsikaj dobrega, prinesel je neko ameriško šolo v ta prostor, ki ima pluse in minuse.

Plusi so, da je poživila to sceno, da so se tudi bolj zaspani mediji začeli hitreje obračati, bojim pa se, da tista druga plat ni toliko pozitivna. To je "poplitvenje" tega medijskega prostora in hlastanje po neki dramaturgiji za vsako ceno. Temu so hočeš nočeš nasedli tudi tiskani mediji, čeprav jim ne bi bilo treba. Še večji problem, se mi zdi, čeprav to ni moje področje, je nastal v oglaševalskem prostoru.

TFL Glasnik:
V kakšnem smislu velja to za slednje?

Zlatko Šetinc:
Prej smo imeli neke vrste tržni red in pravila delovanja. Ne da bi bili to kakšni kartelni dogovori, temveč je šlo za to, da smo vsi deležniki upoštevali neka pravila: ne pretiravati s popusti – za pošteno ceno pošten oglasni prostor. Potem je prišel fenomen "daj denar" in mi vam damo "boga in pol". V bistvu so dobesedno sesuli ta oglaševalski trg. To ni nič novega, saj so se zaradi tega pritoževale tudi druge medijske hiše, znana je prijava varuhu konkurence, vendar premalo poznam podrobnosti.

TFL Glasnik:
Kaj pa lastništvo medijev? Se vam ne zdi, da je tukaj ključ vseh težav, ki se v tem trenutku zrcalijo v slovenskem medijskem prostoru? V mislih imam to, da je večina glavnih medijev v nezavidljivem finančnem položaju zaradi lastninjenja, ki je potekalo tako, kot je potekalo. Koliko ta nejasna lastniška struktura vpliva na uredniško politiko posameznih medijev?

Zlatko Šetinc:
Za druge medije ne morem govoriti. Pri Večeru je to recimo najbolj izrazito, vendar kot "kvalificiran" bralec tega ne čutim v njihovi vsebini. Lahko je bolj narušen sistem odnosov, mislim, da zagotovo so težave z lastništvom, vendar so prevečkrat izgovor tudi za težave, ki izvirajo od drugod. Če govorim za našo hišo in kar zadeva mojo izkušnjo, v zgodovini Dnevnika, tudi pred osamosvojitvijo, nismo imeli težav s pritiski lastnika. Problemi so nastajali bolj v samem podjetju, v odnosih med posameznimi službami, v relacijah med uredništvom in upravo ter prodajno in oglasno službo. Če so bile sinergije in timsko delo, je bil tudi uspeh, če pa ne, potem ne. In tega ti ne more dati sam lastnik.

Je pa res, da dokler je v zlatih časih ta produkt dajal dobičke, so bili tudi odnosi z lastnikom takšni, da skorajda nismo vedeli, da obstaja. Seveda se situacija zaostruje, vendar je tu treba pogledati sliko na obeh straneh. Vsaka stvar nekaj stane in za to moraš dobiti na trgu ustrezno plačilo. Če tega ni, boš bodisi povečal kakovost, postal še boljši in prodajno bolj zanimiv bodisi boš moral znižati stroške, ker ne moreš pričakovati, da ti bo nekdo drago plačeval neki produkt kar tako.

TFL Glasnik:
Mediji so se profilirali na desne in leve, kot je tudi Slovenija politično profilirana. Priznati moramo, da obstaja neka korelacija med lastništvom in političnim profilom medija. Po drugi strani pa se bojim, da težka finančna situacija povzroča pristajanje na marsikaj tudi v novinarskem cehu. Mar ni to tista nevarnost, da postane medij dovzeten za vplive politike, česar si resen medij ne bi smel dovoliti?

Zlatko Šetinc:
Veste, jaz še vedno pravim, da imamo mi občinstvo oziroma strukturo publike, ki pričakuje neko korelacijo, ujemanje z njenimi predstavami. Vsak teden dobimo prodajne podatke in si lahko "lojalen" komur koli, a če ti podatki tega ne pokažejo v plusu, nisi nič naredil. Novinarji imajo lahko srce na določeni strani, a še vedno morajo biti predvsem dobri. V Nedeljskem dnevniku sem to ob raznih jubilejih tudi napisal. Doživel sem jih kar nekaj, ker sem pač toliko časa tu. Eden od politikov, ki mi ves čas vztrajno šteje delovna leta na Nedeljskem dnevniku, zlasti na kakšni nočni seji, ne pozabi povedati, koliko časa sem že urednik. Kakor koli, napisal sem kar nekaj priložnostnih uvodnikov, a se vedno spomnim mojega začetka, ko sem kot 30-letnik prišel k Nedeljskemu dnevniku z Dnevnika. Moram povedati, da sem prišel v šolo med zelo kvalitetne novinarje in urednike – zlasti nekatere, ki so žal že pokojni, kot denimo Ladislav Lesar. Nekoč sem o njem napisal, da sem razmišljal, zakaj ga imajo ljudje tako radi. Zato, ker je dober človek – dober človek v tem smislu, kot je pokojni akademik dr. Janez Milčinski rekel, da mora biti zdravnik dober človek, ki zna medicino, kar sem parafraziral, da mora biti novinar dober človek, ki zna pisati. Dokler imamo na Nedeljskem dnevniku takšne ljudi, potem me ni strah tega, kako nas opredeljujejo, kje smo, kakšni smo, čigavi smo.

Preprosto smo drugačni glede tega, tudi če nam kdo pripiše neko stran. Pred dnevi sem prebral kolumno pesnika, pisatelja in zdravnika Alojza Ihana. Pisal je o prijatelju Miru Cerarju, ki da se opredeljuje za levosredinskega, Ihan pa pravi, da ne, da je glede na to, koliko Cerar poudarja vrednote, koliko poudarja avtoriteto in odgovornost države, to desnosredinsko. Levosredinsko bi bilo predvsem zagovarjanje svobode (proti avtoriteti) in individualnih pravic. Po tej definiciji smo tudi mi, če se pošalim, včasih bolj desnosredinski časopis.

TFL Glasnik:
Mediji so četrta veja oblasti. Torej so odgovorni tudi za to, kar s svojimi dejanji povzročijo v prostoru. Imate vedno dokaze za to, kar pišete? Ste odgovorni pri tem, kar počnete?

Zlatko Šetinc:
Moram se vrniti k svoji vlogi urednika Nedeljskega, ki je pač drugačna kot pri dnevnikih. Kar zadeva nas, pogosto pravim, da se ne ukvarjamo z junaki tranzicije, kot počno dnevni časopisi, ki jih imajo pogosto na naslovnicah. Ukvarjamo se bolj s posledicami dejanj teh junakov in z njihovimi žrtvami. Je pa res, da nam je marsikatero packarijo uspelo tudi preprečiti. Mislim, da je poslanstvo takšnega medija, kakršen je naš tednik, bolj v tem, da skozi zgodbe ljudi opozarja na te zadeve.

Redko kdaj se ukvarjamo s tako imenovanimi aferami. Pa ne zato, ker ne bi znali, preprosto gre za to, da se mi zdi, da imajo ljudje dovolj negativizma, tudi če upravičeno govoriš, kaj je narobe. Naravnanost v slogu: to bomo razkrili, tistega bomo odkrili in sesuli, po mojem mnenju vodi samo k še večjemu malodušju v družbi. Potem pa se sprašujemo, zakaj smo Slovenci vendar takšni? Saj smo tudi mediji mnogo mnogo prispevali k temu.

In tega se mi držimo: iskati dobro v ljudeh. Pomagati komu skozi takšne zgodbe tako, da lahko reče, saj je mogoče tudi drugače. Mislim, da je to na dolgi rok bolj učinkovito kot kar tako sekati po raznih vidnih in nevidnih nepravilnostih.

TFL Glasnik:
V resnici ste mi odgovorili na zadnje vprašanje, saj sem vas hotela vprašati, kako lahko kot družinski časopis prispevate k preseganju teh delitev na leve in desne ter na takšne in drugačne? To so pozitivne zgodbe. Bi še kaj dodali?

Zlatko Šetinc:
Težko je vedno najti samo pozitivne. Vendar mora biti pristop tak, da če smo že prišli v družbo tekmovalnosti oziroma so nas prepričali, da tako mora biti, naj bo tekmovalnost v tem, da se trudiš biti boljši od drugega, da mu daš zgled, da bo še on kaj bolje naredil. Mi pa smo obtičali v tekmovalnosti po načelu premagati nekoga, potolči, ustaviti nekoga. Menim, da tako ne bi smelo biti, in očitno je, da bralci takšne formule ne nagrajujejo. Če pa kateri od urednikov misli, da je to njegovo poslanstvo, potem naj pač vsak mesec gleda tiste prodajne številke. In bo zelo sfrustriran in bo govoril, da je to problem nejasnega lastništva, problem uprav. Pogosto je prej problem mentaliteta v uredniških in novinarskih glavah ter pomanjkanje prave vizije o tem, kako se spopasti s krizo medijev.

TFL Glasnik:
Lepo vas je poslušati kot nostalgika pravega novinarstva.

Zlatko Šetinc:
No, saj tega ni tako malo. Tudi pri naši konkurenci. Nekoč se je reklo, da je to le Jana, ko pa so se pojavile Slovenske novice, so tudi te v mnogo čem konkurenca, čeprav so dnevni časopis. Celo njim, predvsem prejšnjemu uredniku, lahko pripišem, da so bili dobri pisci, dobri uredniki, ki jih težko daš v kalup tega samorazdiralnega negativizma, ki je nastal v mnogih novih medijih.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Zlatko Šetinc:
Ne vem, ali imam sporočilo Slovencem, mi dajemo sporočilo našim bralcem. Trudimo se vsak teden narediti tak časopis, ki ponuja nekaj takega, česar ne bi dobili nikjer drugje, še najmanj na internetu. Če tega ne bi znali, potem nismo več potrebni. Mi pa bi radi ostali sestavni del družine, kot smo bili leta in desetletja, čeprav so morda zlati časi res minili.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Jure Horvat