Ne spominjam se, da bi bila vloga mladih v Sloveniji kdaj tako velika in pomembna, kot je zdaj. Zagonska podjetja in kriptosvet so jih dvignili na piedestal, kjer jih starejši gledamo s spoštovanjem – seveda predvsem zaradi lastnega neznanja. Mislim, da je prvič v zgodovini tako, da se je relacija mladi-stari obrnila. Vse to je zagotovo naredila digitalizacija, ki jo imajo mladi v svojih prstih in glavi. Starejši so na ravni SMS-ov in elektronske pošte ter iskanja po internetu, potem se njihovo znanje počasi konča.

Seveda je dobro, da je tako. Dobro predvsem zato, ker je na tak način lahko prišlo do spodbujanja kreativnosti in številnih idej, ki bi jih z običajnim financiranjem zelo težko dobili. Tehnologija veriženja blokov in na njej nastajajoča vrsta različnih rešitev, od pametnih pogodb, zavarovalnih poslov, sledenja izvora hrane do medicine in tehnologije, bo obsegala tako rekoč vsa področja našega delovanja.

Dobro je tudi zato, ker so mladi z vsem tem po levi strani prehiteli vse, predvsem regulatorje, ki se zdaj na svetovni ravni soočajo z manjkajočo regulativo za kriptosvet. Modre in izkušene finančne glave, ki se zavedajo, da je vse to lahko kot nov finančni instrument, ki po osnovni monetarni filozofiji nima kritja v ekonomskih transakcijah za nenadoma povečano količino denarja v obtoku in, poenostavljeno povedano, lahko poči.

A vendar, vse to je zdaj tukaj, izzivi so pred starejšimi, mladi so svoje že naredili.

Tudi v Sloveniji vlada izjemno vzdušje, naklonjeno mladim. Pravzaprav ga kar sami rojevajo. Zagonska podjetja, ki so financirana z jasno shemo, kažejo izjemnost v tehnologiji veriženja blokov, ki bo zagotovo spremenila svet. Še pomembneje je to, da gre ven študirat ali delat okoli 5000 ljudi, ki se bodo vrnili – ko bodo razmere prave. In kdaj bodo razmere prave?

Ko bo presežena domačijskost v politiki in gospodarstvu. V gospodarstvu bo šlo lažje takrat, ko bo lastninjenje dokončno končano, kar velja predvsem za banke in še nekaj večjih podjetij. V politiki pa bo potreben čas. Po moji oceni okoli deset let. Konkretno, ko bodo v politiki zavladali profesionalci tipa menedžer, ki so že dokazali svojo uspešnost na poslovnem področju, z vsaj 90 odstotki svojih prihodkov, ustvarjenih v tujini, in ko se bo v njih prebudila želja stopiti iz eksekutive ob seveda že ustvarjenem poslu in dobičku ter ustvariti nekaj več za državo, za druge, takrat bomo imeli profesionalce. Takih nastajajočih podjetij in ljudi je v Sloveniji kar precej in verjamem, da bodo takšni, kot so Skazova, Akrapovič, Češko, Batagelj in še kdo, prišli do tovrstnih spoznanj.

A vmes je deset let. Naših deset let, ko se bomo dokončno naučili podjetništva, ko bomo uspešnim privoščili na pošten način zaslužen dobiček, ko bomo razumeli, da moramo za delo poskrbeti tudi sami, ko bomo ponosni, ko se bomo vsako jutro zadovoljno nasmehnili in ugotovili, da smo najboljši. In ko bomo demokraciji pustili, da je demokracija. Vmes pa ohranili izjemno čisto Slovenijo.

piše: mag. Tanja Bogataj, vir: revija HRM, številka 13/2017

Vodenje v državni upravi je področje, ki je po mojih petnajstletnih izkušnjah dela v državni upravi med najbolj šibkimi področji in ima velik potencial za izboljšave, tako z vidika izboljšanja samega vodenja kot tudi z vidika vpliva vodenja na učinkovitost državne uprave. Funkcija vodenja v državni upravi je še vedno velikokrat razumljena predvsem kot forma, kot naziv, ki daje avtoriteto in moč, manj pa z vidika vsebine in aktivnega vodenja.

piše: dr. Barbara Kresal, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)

Članek analizira sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) glede pravice do stavke. Čeprav pravica do stavke v Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) ni izrecno zapisana, jo ta varuje v okviru določbe 11. člena, ki zagotavlja pravico do svobodnega zbiranja in združevanja. Sodna praksa ESČP o pravici do stavke je nazoren primer dinamične razlage oziroma vključujočega pristopa k razlagi EKČP, katerega rezultat je vključevanje ekonomskih in socialnih pravic v okvir varstva človekovih pravic po EKČP.

1 Uvod

Pravica do stavke v Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) ni izrecno zapisana. Po ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa je pravica do stavke varovana v okviru 11. člena EKČP.

Člen 11 EKČP določa:

»1) Vsakdo ima pravico, da mirno zboruje in se svobodno združuje, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese.
2) Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti samo z zakonom, če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali zločinov, za zaščito zdravja ali morale ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Ta člen ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic.«

Bistven je zadnji del določbe prvega odstavka 11. člena EKČP, ki v okviru splošne pravice vsakogar do svobodnega zbiranja in združevanja nato še posebej izrecno poudari »vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese«. Ta del določbe je podlaga za priznanje in varstvo sindikalnih pravic po EKČP, to je pravic sindikatov oziroma pravic delavcev v zvezi z njihovim sindikalnim organiziranjem in delovanjem.

EKČP sindikalno svobodo torej obravnava kot obliko oziroma poseben vidik splošne pravice do svobode združevanja, kar izhaja tudi iz ustaljene prakse ESČP (tako že v sodbi v zadevi National Union of Belgian Police in številnih drugih). Ne gre za posebno pravico, temveč sestavino in vidik splošne svobode združevanja. Vendar pa ta vidik v EKČP ni natančneje konkretiziran. Kakšen je obseg in domet sindikalnih pravic, ki izhajajo iz določbe 11. člena EKČP, oziroma kaj vse sindikalna svoboda kot poseben vidik svobode združevanja zajema, se je tako postopno izoblikovalo skozi sodno prakso ESČP.

Na prvi pogled bi se morda zdelo, da 11. člen EKČP varuje le organizacijski in individualni vidik (posameznik lahko skupaj z drugimi ustanovi sindikat in/ali se mu pridruži). Vendar taka okrnjena jezikovna razlaga ni sprejemljiva, saj je treba upoštevati tudi tisti del določbe prvega odstavka 11. člena EKČP, ki govori o namenu svobodnega združevanja v okviru sindikatov, in sicer: posamezniki ustanavljajo sindikate in se vanje včlanjujejo zato, da bi zavarovali svoje interese; posamezniki sodelujejo v okviru sindikata(ov) z namenom varovanja oziroma uveljavljanja svojih interesov. Sindikalna svoboda se zato ne izčrpa z ustanovitvijo sindikata oziroma z včlanitvijo v sindikat, temveč gre tu za zbir raznovrstnih upravičenj in zahtev, tako glede ustanavljanja in včlanjevanja kot tudi glede sindikalnega delovanja, ki je usmerjeno v zagotavljanje učinkovitega varovanja interesov delavcev. Gre za različne sestavine in vidike sindikalne svobode. Članek bo v nadaljevanju obravnaval le enega od njih, to je pravico do stavke.

Da je tudi pravica do stavke ena od sestavin sindikalne svobode, ki jo varuje 11. člen EKČP, izhaja iz sodne prakse ESČP, vendar je bil razvoj postopen in dolg. Sprva je bilo strasbourško sodišče zelo zadržano in je zlasti poudarjalo široko polje proste presoje držav glede tega, kako zagotavljajo uresničevanje sindikalne svobode ter znotraj tega tudi pogoje in omejitve glede stavke, sčasoma pa je v svoji sodni praksi razvilo strožja pravila in se jasneje opredelilo, da je stavka pomembna, tudi bistvena sestavina sindikalne svobode oziroma neločljivo povezana z njo.

2 Zgodnejša sodna praksa ESČP glede pravice do stavke

Prve pomembne sodbe ESČP, ki se nanašajo na obravnavano temo, so tri sodbe iz 1970. let, in sicer National Union of Belgian Police, Schmidt in Dahlström ter Swedish Engine Drivers' Union. V njih je sodišče postavilo osnovni okvir za obravnavo sindikalnih pravic v okviru 11. člena EKČP; izražajo zelo zadržan pristop sodišča, ki daje široko polje proste presoje državam glede tega, kako je urejeno uresničevanje sindikalne svobode (Kresal Šoltes, 2011: 68, 83; Novitz, 2003: 225, 229 idr.). Konkretno na stavko se nanaša zadeva Schmidt in Dahlström, drugi dve pa na kolektivno pogajanje in na posvetovanje sindikata z delodajalcem.

V zadevi Schmidt in Dahlström sta bila pritožnika zaposlena v javnem sektorju in člana dveh različnih sindikatov. Po izteku veljavnosti kolektivne pogodbe in v času pogajanj o novi, v katerih je sodelovalo več sindikatov, sta ta dva sindikata organizirala selektivne stavke (le v nekaterih dejavnostih, pritožnika nista bila sama udeležena v stavkah). V novi kolektivni pogodbi je bil med drugim dogovorjen neki retroaktivni dodatek, do katerega niso bili upravičeni delavci, ki so bili člani tistih sindikatov, ki so izvajali stavke v času pogajanj, torej tudi pritožnika ne. Delavci, ki so bili člani drugih sindikatov, ki niso izvajali stavk med pogajanji, ali niso bili člani nobenega sindikata, so bili do te dajatve upravičeni. Pritožnika sta menila, da taka ureditev delavce in sindikate odvrača od uveljavljanja pravice do stavke, ki je po njunem mnenju »organska pravica«, vsebovana v 11. členu EKČP. Sodišče je odločilo, da ni bilo kršitve 11. člena EKČP.

Sodišče je poudarilo, da konvencija sindikatom zagotavlja svobodo njihovega delovanja, tako da lahko tako varujejo poklicne interese svojih članov, in da morajo države dopustiti ter omogočiti tako delovanje sindikatov. Vendar pa določba 11. člena EKČP državam pušča prosto izbiro sredstev, ki naj se uporabijo v ta namen.

»Zagotavljanje pravice do stavke je nedvomno eno najpomembnejših sredstev, vendar so tudi druga« (tč. 36 obrazložitve). Sodišče je še omenilo, da pravica do stavke ni izrecno določena v konvenciji in da lahko države to pravico uredijo tako, da predvidijo njene omejitve v določenih primerih.

Kot ugotavlja Ewing (2003: 3), je v teh sodbah ESČP pripoznalo, da sindikat mora imeti pravico in možnost delovati za varstvo interesov svojih članov, vendar pa je hkrati zavzelo stališče, da določba 11. člena EKČP ne zagotavlja nekih določenih načinov, oblik, skozi katere bi se to zagotavljalo. Iz pravice do svobode združevanja iz 11. člena EKČP torej ne izhajajo nujno pravica sindikata do posvetovanja z delodajalcem, do kolektivnega pogajanja ali pravica do stavke, je bilo prvotno stališče strasbourškega sodišča, zato omejitev pravice do stavke ni presojalo po strogem testu iz drugega odstavka 11. člena konvencije. Dorssemont (2013: 337) poudarja, da ESČP stavke prvotno ni štelo za nepogrešljivo sredstvo sindikata pri varovanju interesov svojih članov.

Posledično bi lahko poseg v pravico do stavke pomenil kršitev 11. člena EKČP le v dveh primerih: če sindikat ne bi imel na voljo nobenih drugih ustreznih alternativnih oblik delovanja za varstvo interesov delavcev ali, v povezavi s 14. členom konvencije, če bi bile omejitve pravice do stavke diskriminatorne (Velyvyte, 2015: 76–77).

Zdi se, da je bilo tako zadržano stališče sodišča posledica, v tistem času v delu teorije, prevladujoče stroge ločitve med civilnimi in političnimi pravicami, ki naj bi jih varovala EKČP, ter socialnimi, vključno z delavskimi pravicami, ki naj bi jih varovala Evropska socialna listina (ESL). Ker sta bili pravica do kolektivnega pogajanja in pravica do stavke izrecno zapisani v ESL, v drug temeljni instrument Sveta Evrope o človekovih pravicah, ki ima predviden svoj sistem nadzora, naj ESČP torej teh vprašanj ne bi podrobneje obravnavalo in izvajalo sodnega nadzora nad temi pravicami. Tak, zelo zadržan, lahko bi rekli celo izključujoč pristop k razlagi EKČP glede socialnih človekovih pravic, je značilen za zgodnejše obdobje sodne prakse ESČP.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar 479/2017

V slovenskem pravnem redu velja, da mora davčni zavezanec, ki bo v zadnjih dvanajstih mesecih presegel 50.000 evrov obdavčljivega prometa, pridobiti identifikacijsko številko za DDV že za mesec, v katerem bo presegel predpisani mejni znesek 50.000,00 evrov obdavčljivega prometa. Davčni organ lahko v primeru dvoma o upravičenosti dodelitve identifikacijske številke za DDV od davčnega zavezanca zahteva, da mu slednji predloži (ustrezen) instrument zavarovanja za izpolnitev prihodnje davčne obveznosti iz naslova DDV.

Če davčni zavezanec ne predloži instrumenta zavarovanja, si davčni organ pridržuje pravico do zavrnitve dodelitve identifikacijske številke za DDV. Zavarovanje velja za največ dvanajst mesecev, medtem ko višina zneska zavarovanja oziroma njegov razpon nista opredeljena niti z ZDDV-1 niti s PZDDV-1. Prav tako omenjena predpisa ne opredeljujeta drugih pogojev za identifikacijo. Kakšni so pogoji za zavarovanje izpolnitve (bodoče) davčne obveznosti v eni od držav članic EU je predstavljeno v nadaljevanju tega članka.

Ureditev v Sloveniji

Davčni zavezanec mora, preden preseže 50.000,00 evrov obdavčljivega prometa, pridobiti identifikacijsko številko za DDV na podlagi zahtevka, h kateremu je treba priložiti pogodbe oziroma predpogodbe, poslovni načrt, listine o nabavah za namene opravljanja dejavnosti ipd., s čimer zavezanec izkazuje resnost prihodnjih poslov (kot da le-te ni izkazal že z dosedanjim poslovanjem, a to ni tema tega članka). Če davčni organ dvomi o poslovanju davčnega zavezanca in s tem o upravičenosti do dodelitve identifikacijske številke, ima pravico, da od zavezanca zahteva ustrezno zavarovanje, in sicer tako vnaprej, to je pred dodelitvijo identifikacijske številke, kot tudi po dodelitvi le-te, torej post festum. V slednjem primeru lahko davčni organ zavezancu, ki ne predloži zavarovanja, po uradni dolžnosti odvzame identifikacijsko številko.

Natančnejših oziroma bolj opredeljenih pogojev za pridobitev identifikacijske številke ZDDV-1 in PZDDV-1 ne določata, temveč davčni organ v vsakem posameznem primeru na podlagi dokazil in njemu znanih okoliščin posebej presoja, ali je davčni zavezanec upravičen do dodelitve identifikacijske številke za DDV.

V nadaljevanju na kratko predstavljam primer slovaškega davčnega zavezanca, ki je podal zahtevo za registracijo za DDV.

Sodba C-534/16 (BB construct s.r.o.) z dne 26. oktobra 2017

Sodba obravnava primer slovaške družbe BB construct, ki je podala zahtevek za registracijo za DDV, ker je v zadnjih dvanajstih mesecih dosegla obdavčljiv promet 49.790,00 evrov, kar je mejni znesek za registracijo po slovaškem pravu. Ker je bil direktor oziroma družbenik družbe BB construct osebno ali premoženjsko povezan z družbo, ki je imela davčni dolg iz naslova DDV, je davčni organ od družbe BB construct zahteval predložitev zavarovanja v višini 500.000,00 evrov, čemur je slednja močno ugovarjala.

Slovaški zakon o DDV namreč določa, da mora davčni zavezanec, ki je vložil zahtevek za registracijo za namene registracije za DDV predložiti zavarovanje za plačilo davka, in sicer z gotovinskim pologom na transakcijski račun davčnega organa ali s predložitvijo bančne garancije brez pridržkov za 12 mesecev v korist davčnega organa. Omenjeno zavarovanje je treba predložiti, če je poslovodja ali družbenik davčnega zavezanca fizična ali pravna oseba, ki je ali je bila poslovodja ali družbenik druge pravne osebe in če ta pravna oseba ima ali je imela na datum prenehanja opravljanja svoje dejavnosti davčne dolgove v višini 1.000,00 evrov ali več, in so ti davčni dolgovi nastali v času, ko je bila navedena fizična ali pravna oseba poslovodja ali družbenik davčnega zavezanca, in na dan vložitve zahtevka za registracijo za namene DDV ti dolgovi še niso poravnani.

Višino zneska za zavarovanje po slovaškem pravu določi davčni organ ob upoštevanju tveganja, da bo davčni zavezanec imel določene davčne dolgove. Iz sodbe izhaja, da višino zneska zavarovanja izračuna računalniški sistem, na katerega se ne da vplivati. Slovaški zakon o DDV določa, da se znesek zavarovanja določi v razponu od 1.000,00 do 500.000,00 evrov.

Slovaški zakon o DDV naj bi pri tem sledil 273. členu Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: direktiva), ki določa, da lahko države članice določijo še druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, pri čemer morajo upoštevati zahtevo po enakem obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo formalnosti pri prehodu meja.

Družba BB construct je znesku za zavarovanje v višini 500.000,00 evrov močno ugovarjala in je trdila, da je znesek glede na njen promet oziroma prihodke nesorazmeren, ter da predstavlja tak ukrep poseg v svobodo gospodarske pobude. Prav tako je družba trdila, da je s tem ukrepom kršeno načelo prepovedi retroaktivnosti, ker temelji na preteklih dejstvih.

Bistveno vprašanje, ki ga je zastavilo predložitveno sodišče Slovaške, je, ali je tako zavarovanje združljivo s pravom Unije. V iskanju odgovora na to vprašanje je bilo treba primarno ugotoviti, ali je določba slovaškega zakona o DDV dejansko v skladu s ciljem 273. člena direktive, to je v preprečevanju goljufij, in v okviru tega, ali okoliščina, da je poslovodja davčnega zavezanca bil poslovodja druge pravne osebe, ki ima neporavnan davčni dolg, dejansko predstavlja upravičen razlog, da davčni organ lahko zahteva zavarovanje v višini do 500.000,00 evrov.

V zvezi z določbo 273. člena direktive je sodišče presodilo, da ta državam članicam ne določa pogojev niti obveznosti in da imajo države članice diskrecijsko pravico, to je pravico do proste presoje glede določanja sredstev, s katerimi zagotavljajo pobiranje DDV in se bojujejo proti utajam na tem področju. Pri tem pa države članice ne smejo preseči tistega, kar je nujno za uresničitev teh ciljev (upoštevanje načela sorazmernosti) in ne smejo ogroziti nevtralnosti DDV. Tako vidimo, da Sodišče EU v vsebinski presoji obravnavanega primera poudarja in opozarja na spoštovanje načela nevtralnosti in sorazmernosti, kot to lahko zasledimo v več sodbah Sodišča EU.

V zvezi s spoštovanjem načela sorazmernosti je Sodišče EU poudarilo, da znesek zavarovanja avtomatično izračuna računalniški program, in na izračun le-tega ni mogoče vplivati, zato je lahko tako izračunana višina zneska zavarovanja nesorazmerna v smislu, da presega tisto, kar je nujno za zagotovitev pravilnega pobiranja DDV. Načelo sorazmernosti namreč zahteva, da je znesek zavarovanja v sorazmerju s tveganjem neplačila v prihodnosti in z zneskom prejšnjih davčnih dolgov.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

pišeta: dr. Erna Štefe, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2017

Kljub temu da je notranje revidiranje v slovenskem javnem sektorju obvezno že več kot 15 let, še vedno ni razvito in zagotovljeno tako, kot bi moralo biti. Ena od priložnosti za razvoj notranjega revidiranja je nadaljnje ustanavljanje skupnih notranjerevizijskih služb, predvsem na ministrstvih in občinah. Koristi skupnih notranjerevizijskih služb se multiplicirajo, saj se izsledki notranjih revizij in priporočil lahko razširijo na vse proračunske uporabnike. Tako lahko ustvarijo večjo dodano vrednost za izboljšanje poslovanja večjega števila proračunskih uporabnikov, kot je to možno pri lastnih notranjerevizijskih službah in zunanjih izvajalcih notranjega revidiranja.

1. UVOD

V slovenskem javnem sektorju je notranje revidiranje za proračunske uporabnike obvezno. Za nekatere od njih je določena obvezna ustanovitev lastne notranjerevizijske službe, drugi pa si lahko notranje revidiranje zagotovijo z lastno službo, z več proračunskimi uporabniki ustanovijo skupno službo ali pa najamejo zunanjega izvajalca notranjega revidiranja. Ker je predmet naše obravnave skupna notranjerevizijska služba, bomo v nadaljevanju opredelili le to obliko zagotavljanja notranjega revidiranja.

Skupna notranjerevizijska služba je organizirana za zagotavljanje notranjega revidiranja za več proračunskih uporabnikov. Skupaj jo organizirajo zainteresirani proračunski uporabniki, da zanje izvaja notranje revidiranje. Pri zagotavljanju notranjega revidiranja obstaja več možnosti združevanja proračunskih uporabnikov. Skupna notranjerevizijska služba se lahko organizira na posameznem ministrstvu za zagotavljanje notranjega revidiranja za ministrstvo, organe v njegovi sestavi ter posredne proračunske uporabnike iz njegove pristojnosti; ustanovi jo lahko tudi več posrednih ali neposrednih proračunskih uporabnikov; na posamezni občini se lahko organizira za zagotavljanje notranjega revidiranja za občino in vse proračunske uporabnike iz njene pristojnosti; ustanovi se lahko za več občin in njihove proračunske uporabnike itd.

V navedenih primerih je skupna notranjerevizijska služba kot notranje-organizacijska enota umeščena pri enem od proračunskih uporabnikov, ki so skupno notranjerevizijsko službo ustanovili, običajno je to ministrstvo ali občina.

1.1. Namen prispevka in metode ter omejitve raziskovanja

Namen prispevka je ugotoviti stanje notranjega revidiranja pri proračunskih uporabnikih, predvsem z vidika pokritosti z notranjim revidiranjem posameznih skupin proračunskih uporabnikov ter organizacijskih oblik notranjega revidiranja, ki jih uporabljajo proračunski uporabniki z zagotovljenim notranjim revidiranjem. Nadaljnji namen prispevka je proučiti pozitivne vidike zagotavljanja notranjega revidiranja s skupno notranjerevizijsko službo, tudi v primerjavi z lastno notranjerevizijsko službo in zunanjim izvajalcem notranjega revidiranja, ter odgovoriti na vprašanje, ali bi nadaljnje ustanavljanje skupnih notranjerevizijskih služb vplivalo na razvoj notranjega revidiranja v javnem sektorju. Za reševanje navedenih vprašanj smo povezali več znanstvenoraziskovalnih metod: deskripcijo, opazovanje, kompilacijo, komparacijo, analizo in sintezo.

Pri analizi pokritosti proračunskih uporabnikov z notranjim revidiranjem ter izračunu splošne povprečne ocene notranjega nadzora javnih financ smo izhajali iz podatkov v oddanih Izjavah o oceni notranjega nadzora javnih financ v letih 2015 in 2016. Verodostojnosti podatkov v izjavah nismo preverjali.

Negativnih vidikov zagotavljanja notranjega revidiranja s skupno notranjerevizijsko službo v tem prispevku podrobneje ne obravnavamo zaradi prostorske omejitve.

Medsebojne primerjave skupne notranjerevizijske službe z lastno notranjerevizijsko službo in zunanjim izvajalcem notranjega revidiranja smo opravili ob predpostavki, da imajo vse tri oblike zagotavljanja notranjega revidiranja zagotovljene ustrezne finančne, kadrovske in druge pogoje za delo.

2. ZAGOTAVLJANJE NOTRANJEGA REVIDIRANJA PRI PRORAČUNSKIH UPORABNIKIH

Od začetka uvajanja notranjega revidiranja v javnem sektorju je minilo že več kot 15 let, zato bi pričakovali, da predstojniki proračunskih uporabnikov razumejo pomen in koristi notranjega revidiranja ter da imajo vsi ustrezno zagotovljeno notranje revidiranje (še posebej zato, ker je to zakonsko predpisano). Lastne in skupne notranjerevizijske službe bi imele zadostne kadrovske, finančne in druge vire za svoje delovanje, pri proračunskih uporabnikih, ki nimajo lastne ali skupne notranjerevizijske službe, pa bi zunanji izvajalci notranjega revidiranja zagotavljali celotno notranje revidiranje. Pričakovali bi tudi, da so dana zagotovila notranjih revizorjev o uspešnosti delovanja notranjega kontrolnega sistema ter priporočila za njegovo izboljšanje v večji meri upoštevana, kar bi privedlo do smotrnejšega poslovanja proračunskih uporabnikov. Dejansko stanje je precej drugačno od pričakovanega, kar izkazujejo tudi vsakoletna poročila Urada RS za nadzor proračuna (v nadaljevanju: UNP).

Za potrebe prikaza pokritosti notranjega revidiranja pri proračunskih uporabnikih v letih 2015 in 2016 smo analizirali podatke, pridobljene iz Izjav o oceni notranjega nadzora javnih financ za leti 2015 in 2016, v katerih so predstojniki proračunskih uporabnikov med drugim poročali, ali so imeli zagotovljeno notranje revidiranje in na kakšen način. Uporabili smo tudi informacije iz Poročila o stanju notranjega nadzora javnih financ v RS za leto 2016, ki ga je pripravil UNP.

Ugotovili smo, da še vedno približno tretjina proračunskih uporabnikov nima zagotovljenega notranjega revidiranja (leta 2015 759 oziroma 29 %, leta 2016 pa nekoliko manj, 706 oziroma 27 %). Proračunski uporabniki brez notranjega revidiranja imajo večinoma nizke letne prihodke, zato kot enega od najpogostejših razlogov za nezagotavljanje notranjega revidiranja navajajo pomanjkanje finančnih sredstev.

Brez zagotovljenega notranjega revidiranja je bilo v letih 2015 in 2016 več neposrednih kot posrednih proračunskih uporabnikov. Med neposrednimi proračunskimi uporabniki je bilo v obeh letih takšnih 38 %, med posrednimi proračunskimi uporabniki pa leta 2015 21 %, leta 2016 pa 18 %. Nadalje smo ugotovili, da leta 2016 le 4 % neposrednih proračunskih uporabnikov državnega proračuna ni imelo notranjega revidiranja (leta 2015 je bilo takšnih 6 %), medtem ko je bil ta odstotek pri neposrednih proračunskih uporabnikih občinskih proračunov v obeh letih znatno večji in je znašal kar 42 %. Tako visok odstotek pri tej skupini proračunskih uporabnikov je posledica le polovične pokritosti z notranjim revidiranjem pri krajevnih in drugih lokalnih skupnostih. Te predstavljajo kar 72 % vseh neposrednih proračunskih uporabnikov, kar vpliva tudi na nižji odstotek pokritosti z notranjim revidiranjem pri neposrednih proračunskih uporabnikih (62 %) v primerjavi s posrednimi proračunskimi uporabniki (pribl. 80 %). Med posrednimi proračunskimi uporabniki je bilo brez notranjega revidiranja več proračunskih uporabnikov, katerih ustanoviteljice so občine (24 % leta 2015 in 21 % leta 2016), medtem ko je bilo med posrednimi proračunskimi uporabniki, katerih ustanoviteljica je država, takšnih 15 % leta 2015 in 10 % leta 2016. Podrobnejši prikaz po posameznih podskupinah neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikov brez zagotovljenega notranjega revidiranja v letih 2015 in 2016 prikazujemo v sliki 1.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: mag. Gaja Ana Pavliha, vir: revija Odvetnik, številka 5(83)/2017

Reševanje odvetniških etičnih izzivov je pogosto zahtevno, saj pri tem v odvetniku poteka boj med pravom, poklicno etiko, lastno vestjo, pravnim občutkom, splošno etiko in drugimi vidiki. Pri tem poštena pot pogosto pomeni tudi daljšo in težjo pot. Dandanes se nam neredko zdi, da so moralne in etične razsežnosti (pre)hitro poteptane v zameno za dobiček, družbeni ugled ali kako drugo osebno korist. V ospredju sta pogosto predvsem individualizem in posledično boj za lastno preživetje, ne glede na ceno, ki jo tovrstno obnašanje zahteva.

Namen tega prispevka je orisati odvetniško poklicno etiko prek strnjenega prikaza nekaterih etičnih dolžnosti in izzivov, ki jih ureja Kodeks odvetniške poklicne etike in s katerimi se (slovenski) odvetniki soočajo v praksi. Nekaj besed bo namenjenih tudi predlogom za izboljšanje trenutnega stanja in ureditve.

Etika je nedvomno neločljiv del odvetniškega dela in domala vsakega pravniškega poklica. Pravniki se namreč nenehno soočajo z določanjem meje med tistim, kar je prav, in tistim, kar ni. Sleherni pravnik bi torej moral biti etično zasidran, saj lahko le na takem temelju uresničuje pravico. Menim, da je prav etična naravnanost ena izmed temeljnih prvin, ki kažejo na dobrega odvetnika oziroma pravnika. Zato je izredno pomembno, da vsak pravnik pozna (in spoštuje) splošna etična načela, načela poklicne etike in etične kodekse pravniških poklicev. Zavedati bi se moral, da so pravičnost, etika in morala spiritus agens njegovega delovanja.

Odvetniška poklicna etika

Odvetništvo je poklic, ki od nosilca ne zahteva le strokovno podkovanega znanja, temveč tudi vrednotno ustrezno ravnanje, tako v poklicnem kot v zasebnem življenju. Ko govorimo o odvetniški poklicni etiki, je pomembno vedeti, kaj je telos oziroma namen odvetniškega poklica. Po eni strani odvetnik pomaga ljudem iskati pravičnost, po drugi pa svoje delo opravlja zaradi lastnega preživetja oziroma zaslužka. Med tema ciljema mora odvetnik nenehno iskati ravnotežje. Pri tem mora paziti, da pri pehanju za ciljem ne krene s poti, temveč se med svojim poklicnim delovanjem trdno drži pravnih in etičnih meja.

Poglaviten vir odvetniške etike je Kodeks odvetniške poklicne etike (kodeks), ki je bil sprejet 16. decembra 1994 na skupščini Odvetniške zbornice Slovenije (OZS). Kodeks določa temeljna etična načela in pravila slovenskega odvetništva, pri čemer naj bi vsi odvetniki skrbeli, da skupaj s kolegi spoštujejo kodeks, in si poleg tega prizadevali, da v svoje delo vnašajo popolnejše etične prvine. Določbe etične narave najdemo tudi v preostalih virih, na primer v Zakonu o odvetništvu, Statutu OZS, nekaterih pravilnikih in poslovnikih, dokumentih na evropski in mednarodni ravni itd.

Etični izzivi odvetniškega poklica

Pri odvetnikovem delu se v odnosu do klientov, kolegov in javnosti nenehno pojavljajo etični izzivi. Odvetnik ima namreč številne etične dolžnosti v razmerju tako do strank kot tudi do drugih oseb, prava in pravosodnega sistema.

1. Za zaprtimi vrati odvetniških pisarn

Neetično obnašanje je ponekod mogoče zaznati že med samimi zaposlenimi znotraj odvetniških pisarn, kar ima potencialen vpliv na njihovo poklicno delovanje v odnosu do tretjih oseb. Na podlagi podatkov študije, ki jo je opravil avstralski pravniški svet, je bilo ugotovljeno, da so neetična ravnanja, kot so nadlegovanje, diskriminacija, ustrahovanje in podobno, pogosta tudi znotraj odvetniških pisarn. Nadalje se pri slovenskem Varuhu človekovih pravic srečujejo s pritožbami, da se v odvetniških pisarnah izkorišča mlajše sodelavce. Zagotovo je izredno pomembno, da se etika uresničuje že za štirimi stenami odvetniških pisarn, nato pa tudi povsod drugod.

2. Odvetnikov odnos do strank

Razmerje med odvetnikom in stranko ima za odvetniški poklic bistven pomen, poleg tega se v tem razmerju pogosto pojavljajo etični izzivi. Pomembno je, da odvetnik v prvi vrsti ohranja brezpogojno in popolno neodvisnost od vsakega zunanjega vpliva pri obrambi strank. Ko odvetnik sprejme zastopanje neke stranke, ga mora izvrševati vestno, pošteno, skrbno in po načelih odvetniške poklicne etike. Zagotovo ne sme stranke obravnavati kot objekt, prek katerega lahko (dobro) zasluži. Nepoštena ravnanja nakazujejo, da odvetnika bolj zanimata lastna kariera in zaslužek kot pa strankini legitimni interesi.

Eden od etičnih izzivov, s katerimi se odvetnik sooča v razmerju do stranke in tudi do pravosodnih organov, je uporaba možnih zakonitih sredstev v korist lastne stranke. Odvetnik načeloma sme uporabiti vsako možno in dopustno zakonito sredstvo, za katerega meni, da lahko njegovi stranki koristi. Pri tem je relevantno vprašanje, ali sme vložiti (očitno neutemeljeno) pravno sredstvo, z izključnim namenom, da doseže odlog nastanka neugodnih posledic za zastopano stranko? Ali tako ravnanje pomeni kakovostno zastopanje ali pa zlorabo procesnih pravic v korist klientov? Pravniška stroka je pri tovrstnih vprašanjih razdeljena na dva diametralno nasprotna si pola, kar kaže na zapletenost tega etičnega izziva. Na eni strani nekateri zagovarjajo stališče, da se odvetnik lahko oprime vseh pravno dovoljenih orodij, ki so njegovi stranki v korist. Pri tem del strokovnjakov celo zagovarja tezo, da je to odvetnikova etična dolžnost (in ne le izbira). Nasprotno naj bi šlo za kršitev poklicne etike, ko bi odvetnik tako pravno sredstvo vložil le zaradi golega nagajanja nasprotni stranki ali ko bi stranko sam napeljeval k zlorabi pravice. Na drugi, povsem nasprotni strani pa strokovnjaki zagovarjajo uporabo le tistih institutov, ki sovpadajo z etičnimi načeli in pravili. Hkrati opozarjajo, da običajno ne obstajajo pravno dovoljeni cilji, ki bi opravičevali pravna sredstva, katerih edini namen je zavlačevanje s postopkom. Tudi sama se pridružujem stališču, da odvetniki pri zastopanju svojih strank ne bi smeli uporabljati nezakonitih sredstev in ciljev, kakor tudi ne zlorab pravic in preostalih neetičnih ravnanj.

Nadalje odvetnika med drugim obvezujejo dolžnosti lojalnosti, zaupnosti in varstva poklicne tajnosti. Na področju zaupnosti zagotovo pomeni sporen etični izziv prevzem zastopanja tretje osebe zoper svojo sedanjo ali nekdanjo stranko. V zvezi s tem je bil leta 2009 kodeks dopolnjen s pravilom, po katerem odvetnik tudi po prenehanju pooblastilnega razmerja ne sme prevzeti zastopanja zoper svojo nekdanjo stranko, če bi lahko s tem prekršil načelo zaupnosti. Slovensko odvetništvo torej ne pozna absolutne prepovedi zastopanja zoper svojo nekdanjo stranko, zaradi česar se je treba vprašati, ali je trenutna ureditev dovolj stroga. Po eni strani bi lahko odgovorili pritrdilno, saj naj bi relativna prepoved varovala načelo zaupnosti. Poleg tega je verjetnost, da odvetnik prevzame primer proti svoji nekdanji stranki, precej visoka, ker je Slovenija majhna država, prav tako se njeni državljani radi pravdajo. Na omenjeno vprašanje bi lahko odgovorili tudi negativno, kajti pri nas imamo široko izbiro odvetnikov, povrhu tega je načelo zaupnosti eno od temeljnih načel odvetništva. Menim, da slednji razlog pretehta, zaradi česar bi lahko uvedli absolutno prepoved zastopanja zoper nekdanjo stranko. Čeravno bi to pomenilo strogo omejitev, je načelo zaupnosti vendarle temelj, na katerem je zgrajeno vsakršno odvetnikovo razmerje s stranko, zato bi ga morali v celoti zavarovati, tako med trajanjem kakor tudi po prenehanju tega razmerja.

3. Izkazovanje etičnih prvin nasproti preostalim

Čeravno so spiritus agens odvetnikovega delovanja njegove stranke, je izredno pomemben tudi odvetnikov odnos do nasprotnih strank, drugih odvetnikov in preostalih sodelujočih v konkretnih postopkih. Odvetnik mora pri svojem delu vselej obzirno upoštevati tudi preostale vpletene, recimo po naslednjem merilu: »Mera prava ni samo moja mera, vselej gre tudi za mero do drugega.« Odvetnik je del pravosodnega sistema, zato njegova naloga ni le varovanje interesov lastne stranke.

Odvetnik mora torej v razmerju do nasprotne stranke spoštovati etične norme, si prizadevati za mirno rešitev spora ter poskušati s taktnostjo, subtilnostjo in objektivnostjo preprečiti morebitno zaostritev sporov. Izjemno pomembno je določilo kodeksa, ki odvetniku prepoveduje izkoriščati zmoto, nepoučenost ali boječnost nasprotne stranke, da bi dosegel neupravičen uspeh za lastno stranko.

Odvetnik je dolžan izkazovati spoštovanje tudi nasproti odvetniškim kolegom. Etični problemi v odnosu do teh – na primer različne oblike nelojalne konkurence in samoreklamiranje – nastajajo predvsem zaradi vse manjše kolegialnosti in večje tekmovalnosti. Kodeks vsebuje izrecno prepoved reklamiranja in vodilo, da naj odvetniki med seboj tekmujejo le s kakovostjo svojega dela. Obstajajo argumenti za in proti taki absolutni prepovedi oglaševanja. Nekateri strokovnjaki nasprotujejo slovenski per se prepovedi oglaševanja v odvetniškem poklicu, saj menijo, da je taka ureditev zastarela in prestroga. V nekaterih državah, na primer v Združenih državah Amerike, je oglaševanje odvetniških storitev dovoljeno. Čeprav se strinjam s posameznimi argumenti proti trenutni ureditvi, menim, da ima prepoved reklamiranja več dobrih kot slabih plati. Ta etična prepoved preprečuje razmah odvetništva kot čisto komercialne dejavnosti, ki bi se jo v družbi vsepovprek oglaševalo. Zagotovo je s tako prepovedjo težje najti (dobrega) odvetnika, a tudi reklama ne bi nič povedala o kakovosti odvetniških storitev, hkrati pa velja, da »dober glas seže v deveto vas«.

Celoten članek je dostopen za naročnike!