TFL Glasnik:
G. Soršak, za vami je že kar zavidljiva kariera: odvetnik, potem zagotovo najuspešnejši direktor urada za varstvo konkurence, leta 2011 ste se vrnili med odvetnike, spogledujete pa se tudi s politiko, saj ste veljali za kandidata za ministra Državljanske liste. Na kaj ste pri vsem tem najbolj ponosni?

Jani Soršak:
Verjetno sem najbolj ponosen na zastopanje nekaterih strank, tam je bilo še največ uspeha.

TFL Glasnik:
Kaj pa na čas, ko ste bili direktor urada za varstvo konkurence?

Jani Soršak:
No, na to sem tudi ponosen, a vprašali ste me, na kaj sem najbolj ponosen. Res pa je, da je iz časov delovanja na uradu ostalo kar nekaj zadev nedokončanih. Pozitivno je, da končno agencija, čeprav ne natančno tako, kot smo mi zastavili, nadaljuje delo.

TFL Glasnik:
Za vami je ostala vidna sled. Če omenimo le gradbenike, kjer je bil nekdo, ki je sploh posegel v to. Morda bi vas v tem kontekstu vprašala, kakšno je danes po vašem mnenju stanje pri varstvu konkurence v Sloveniji. Ne glede na to, da se podjetja bojujejo za preživetje, je konkurenca tisti postulat, ki dela tržno gospodarstvo takšno, kot je.

Jani Soršak:
Kriza je sama po sebi razbila nekaj omenjenih navez, največji problem pa so ostala javna naročila – ne samo v Sloveniji. Gre pač za najbolj pregleden postopek, ki daje udeležencem največ možnosti za dogovarjanje in prirejanje ponudb. Ne glede na krizo vidim, da tu ni nikakršnega napredka. Tudi ne na strani naročnikov, čeprav imamo zdaj agencijo, ki centralizira naročila, kar še celo povečuje možnost kapiliranja. Tako da pri tem država zelo veliko zgublja, zlasti v tej krizi, ko je zasebni sektor upadel bolj kot državni. Menim, da bi na tem področju lahko naredili veliko več. Oziroma bi morali, namesto da se denar meče skozi okno.

TFL Glasnik:
Kaj bi predlagali, saj je v javnih naročilih v igri polovica proračuna.

Jani Soršak:
Vprašanje je, kako so postavljene notranje kontrole. To, da vemo, kakšna naj bi bila javna naročila, je ena plat, drugo pa je vprašanje notranje kontrole: kdo, kdaj, s kom, kje.

TFL Glasnik:
Menite, da je politika pravi odgovor?

Jani Soršak:
Ne. Politika ureja stvari generalno, javna naročila pa niso tema za politiko.

TFL Glasnik:
Kaj storiti po vašem mnenju?

Jani Soršak:
Dobro prakse morajo biti objavljene, kot imajo urejeno v tujini, po drugi strani pa morajo biti izpostavljene notranje kontrole. Za tebe kot naročnika je dobro, da imaš nekoga na tem področju, ki je dela navajen, vendar se ga ponudniki navadijo in ga lahko povozijo. Da torej kombiniraš ljudi, da prihajajo in odhajajo, da se menjavajo in dopolnjujejo. Ni ti treba spreminjati zakonov, gre za čisto organizacijske posege in za zdravo pamet. In nekatera veča podjetja to že počnejo tako: ne dovolijo, da se ljudje v nabavi preveč zbližajo s ponudniki, saj se korupcija dogaja tudi v zasebnih podjetjih.

TFL Glasnik:
Gospodarstvu ste tako ali drugače zvesti in v mislih imam stečajno zakonodajo. V pripravi je nov predlog zakona, katerega cilj je, poenostavljeno povedano, da bi se deli podjetij, ki so v težavah, vendarle ohranili. Zanima me, kako gledate na ta predlog?

Jani Soršak:
Pred leti sem sodeloval pri pripravi študije za svetovno banko na področju stečajne zakonodaje. Ko smo dobili celovito poročilo, se je izkazalo, da smo se v Sloveniji presneto hitro odločali za stečaje. Po eni strani slišimo očitke, da s tem odlašamo, da so zaradi tega upniki manj poplačani, po drugi pa smo vedno gledali, kot da je stečaj rešitev za upnike. Poudarek, če bo zakon v tej obliki, je v tem, da naj bi se upniki še bolj vključevali že pred stečajem. Poleg delavcev so upniki tisti, ki pač imajo največ interesa za reševanje.

Če nekdo pripelje firmo tako daleč, potem je očitno, da je ni bil sposoben voditi in je čas, da delavci, ki so tudi upniki, in drugi upniki prevzamejo vodenje firme. Ni nujno, da bolje, vendar imajo zagotovo večji interes ali pa bodo pripeljali nekoga, ki bo to znal bolje.

TFL Glasnik:
Kako konkretno je to videti v predlogu novega zakona? Kje je zakon predvidel takšna dejanja, da bo to tudi v praksi tako potekalo?

Jani Soršak:
Če bo šlo v tej obliki, bo šlo za avtomatsko razlastninjenje. Vendar se pojavlja dosti nasprotovanj, ker imamo ceh stečajnih upraviteljev, ki so zelo močni, ki dobesedno živijo od stečajev. Na drugi strani je dosti dolžnikov zaradi spornih dejanj, izčrpavanja in podobnega, in morda menijo, da so zakoni pisani konkretno zoper njih. Opozicija temu zakonu je zelo močna in ne vemo, v kakšni obliki bo prišel ven.

TFL Glasnik:
Kateri pogoji pa bi morali biti izpolnjeni, da se zgodi avtomatsko razlastninjenje?

Jani Soršak:
Pogoji so zelo podobni: če je družba kapitalsko neustrezna in če lastnik ne ponudi drugega zavarovanja.

TFL Glasnik:
Kako bo s časovnimi roki? Bodo krajši?

Jani Soršak:
V predlogu so roki za odločanje skrajšani, roke za sporno obdobje za pregled pa skušamo podaljšati. Vendar je pri tem tudi največ nasprotovanj in ne vem, v kakšni obliki bo zakon prišel ven.

TFL Glasnik:
Vsekakor je pomembno, da se ta del skrajša, da lahko podjetja zaživijo. Menim namreč, da je ta zakon prišel na vrsto precej pozno. Večina stečajev, upam, je vendarle že za nami. Menite, da nam bo s spremembo te filozofije vseeno uspelo kaj rešiti?

Jani Soršak:
Tu je več zadev. Poglejva, kdo so največji upniki – običajno so to banke. Govori se, da je Banka Slovenije z nekim sklepom naložila bankam, da morajo pristopit k prestrukturiranju in da banke zdaj to počno. Do konca leta 2012 pa pri bankah ni bilo praktično nobenega posluha za prestrukturiranje. Banke so trdile, da tega ne znajo delati, v resnici pa so zelo zaspale. Komaj zdaj so začele, so pa banke tiste, ki imajo v rokah škarje in platno.

Generalno bomo lahko prestrukturirali s slabo banko. Če ne bo pozitivnega učinka na podlagi prevzema slabih terjatev, potem smo davkoplačevalski denar vrgli skozi okno. Vendar preveč zaupamo bankam in bi kazalo ta osnutek zakona dopolniti in zaostriti še v tej smeri, da bo lahko skočila Banka Slovenije.

TFL Glasnik:
Kaj menite o slabi banki?

Jani Soršak:
Ena od možnih rešitev, ki pa morda ni najcenejša.

TFL Glasnik:
Kaj bi vi predlagali?

Jani Soršak:
Dvostopenjsko pot. Najprej bi ustanovil slabe banke znotraj bank, ker pač imajo banke vse potrebne podatke. Argument nasprotovanja je bil, da ne bomo nikoli prišli do podatkov o kreditih, s čimer se ne strinjam. Banki pač naročiš, da mora izročiti te podatke. Torej bi po tistem, ko bi na te enote znotraj bank prenesli slabe terjatve, kar je lahko zelo dolg in zapleten postopek, vse to urejeno prenesli na slabo banko.

Tako pa bo zdaj ta prenos potekal in trajal v slabi banki.

TFL Glasnik:
Koliko časa bo trajal?

Jani Soršak:
Poglejva tako: ali že imava osnovne delničarje slabe banke? Ali se že ve, kdo bo … Zdaj bo spet na vrsti koalicijsko usklajevanje, kdo bo noter in kdo ne, nekateri bodo iskali ljudi v tujini, nekateri bi imeli domače strokovnjake, stvar se pa odmika. Na to so opozarjale tudi že banke. Dvostopenjski postopek bi bil bolj praktičen, dosegli pa bi isto.

TFL Glasnik:
Kot eno temeljnih vprašanj se pojavlja vprašanje vrednotenja slabih terjatev.

Jani Soršak:
Že same banke imajo ovrednotene te terjatve, vprašanje je le, s kakšnim popustom se bodo kupovale ali prodajale.

TFL Glasnik:
Spet veliko vprašanje?

Jani Soršak:
Minus 30 in navzdol.

TFL Glasnik:
Strinjate pa se, da moramo to enkrat rešiti. Brez tega ne gre naprej.

Jani Soršak:
Generalno ne bo razlik glede vrednotenja, morda pri kakšnem kreditu, na splošno pa ne.

TFL Glasnik:
Izredno pregledno in poglobljeno poznate delovanje gospodarstva. Zanima me, ali je še katero področje, ki se vam zdi tako pomembno, da bi ga posebej izpostavili – s katerega koli vidika.

Jani Soršak:
Da. Sem v upravnem odboru združenja nadzornikov, kjer se ukvarjamo s korporacijskim upravljanjem. Tu je še nekaj, pri čemer Slovenija caplja za uspešnimi gospodarstvi. Vprašanje odgovornosti. Tega še zmeraj ni. Pravila so napisana, imamo jih še preveč, ni pa še učinka. Komaj zdaj padajo prve sodbe za zadeve, ki so se dogajale daleč nazaj – leta 2006, 2007.

Kje je odpovedal nadzor? Praviloma v podjetjih v državni lasti. Vsaj generalno je to mogoče rešiti razmeroma preprosto, prodaš in sprivatiziraš. S tem bi razpadla marsikatera naveza, osebni interesi. Ali imamo voljo, da to generalno naredimo? Če ustanavljamo ta državni holding, te volje očitno ni.

TFL Glasnik:
Čeprav smo sebi in drugim dokazali, da ne znamo upravljati teh podjetij.

Jani Soršak:
En problem je neposredno upravljanje, potem so tu posebne svetovalne pogodbe, posli, ki se opravljajo v tujini, korupcija, kar skupaj pomeni, da potrošniki ne dobimo optimalne ponudbe.

TFL Glasnik:
Rekla bi, da je vaše mnenje: vse čim prej prodati in privatizirati. Morda potem sploh ne bi potrebovali slabe banke.

Jani Soršak:
Po vsakih volitvah imamo podganji tek za funkcije v državnih podjetjih. Prijavljajo se nemogoči ljudje: brez znanja in potrebnih izkušenj, vsaka stranka pa trdi, da so to največji strokovnjaki pod soncem in ne samo v Sloveniji. To je značilna slovenska zgodba, ki je v tujini najpogosteje niti ne razumejo: zakaj je sploh potrebna privatizacija.

TFL Glasnik:
Pa mislite, da bi bilo to rešljivo. To je vendarle politična odločitev.

Jani Soršak:
Če kdaj, je zdaj priložnost. Država je v finančni krizi.

TFL Glasnik:
Ne glede na ceno. Cena delnice za delež KBC v NLB je bila 1 evro.

Jani Soršak:
Ali res moramo počakati, da vsi pridejo na to ceno.

TFL Glasnik:
Na koncu bi vas vprašala, ali se boste vračali v politiko?

Jani Soršak:
Kot volilec.

TFL Glasnik:
Ali boste dali prednost strokovnemu delovanju? Res je, da ima za nas politika izrazito negativno konotacijo, pa vendarle je znanje v njej nujno potrebno.

Jani Soršak:
Docela se strinjam. Glede aktivnega delovanja v politiki je moj odgovor ne, vsaj še nekaj časa ne, je pa dejstvo, da je politika neka konstanta v enačbi in jo moraš upoštevati. Je takšna kot zrak: ves čas je okoli tebe in je na koncu niti ne opaziš več.

TFL Glasnik:
Na koncu morda še kakšna vaša misel?

Jani Soršak:
S kolegicami in kolegi se pogovarjam, da je čas za zamenjavo generacij, da tisti pod 40 pridejo v pozicijo, da lahko kaj naredijo. Paradigma teh, ki jih gledamo že 20 let, in ne samo politikov, se je očitno izpela.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar