Dr. Alenka Žnidaršič Kranjc je lastnica in predsednica upravnega odbora pokojninske družbe Prva group.

TFL Glasnik:
Imate vse atribute za postavitev novih standardov v politiki: poslovno ste uspešni, premožni (premoženje ste si ustvarili z lastnim delom), ste ženska; v politiko bi lahko vstopili neobremenjeno in polni znanja. Veljali ste za kandidatko za predsednico vlade. Kaj se je zgodilo, da vas politika ne mika več?

Alenka Žnidaršič Kranjc:
Imam atribut, ki po mojem mnenju v tem trenutku ni pravi, to je, da sem ženska. Ženska bo prišla na vrh v Sloveniji, ko bo dovolj hudo, oziroma ko bodo moški spoznali, da je dovolj hudo, da tega sami niso zmožni izpeljati. Drugi vidik, ki je s tem povezan in je razlog, zakaj sem naredila korak nazaj, je ta, da še nimamo oblikovanega vedenja o tem, kaj želimo kot narod. Brez tega vedenja celotnega kolesja ni mogoče premakniti. Seveda se moraš vedno vprašati, kdo naj oblikuje to vedenje. V osnovi ga mora "prvi človek", vendar mora iti skozi katarzo tudi ljudstvo.

Poglejmo, kaj se dogaja v Grčiji, v Italiji, v Franciji, v Veliki Britaniji. Pri nas smo še kar doma in se hodimo sončit. Dokler ljudstvo ne ugotovi, da nekaj ni v redu in kaj ni v redu, so prepričevanja prepričanih o tem, kdo je bolj pameten nekaj, s čemer se ne želim ukvarjati.

TFL Glasnik:
In kdaj predvidevate, da bomo doživeli omenjeno katarzo v Sloveniji?

Alenka Žnidaršič Kranjc:
Ne vem. Morda bo z odločitvijo gospoda Jankovića, da bo kandidiral, ta katarza nepotrebna, ker bo on vse rešil. Jaz mu želim veliko uspeha, mislim, da je pogumen in mu želim, da bi šlo vse v pravo smer, da bi bili čez štiri leta tam, kjer moramo biti in da bi naslednjih 20 let peljal Slovenijo po poti uspeha. Me pa zelo skrbi, da kakorkoli obračamo stvari, bosta v tem trenutku, če se gospod Janković odloči za kandidaturo, (intervju smo pripravljali minuli teden, op.ur.) nasprotnika z gospodom Janšo. To za Slovenijo ni dobro. V tem je moja glavna bojazen, ob tem, da predsednik države, če ga prav razumem, pravi, da gospodu Janši ne bo omogočil, da bi poskusil postati mandatar. Tudi če bi imel relativno večino. To je za Slovenijo zelo nevarno in nam želim veliko sreče v naslednjih štirih letih. Upam, da ne bo nikoli prišel čas za žensko.

TFL Glasnik:
Večina vas vidi ali pričakuje v politiki. Sprašujem vas, kako bi se kot gospodarstvenica znašli v politiki? Bi prenesli osnovno razliko, ki je v tem, da v poslovnem svetu velja nek dogovor in kdor ga krši navadno izgubi svojo verodostojnost? Tekmeci ga ne spoštujejo več, izgublja posle. V politiki pa še zdaleč ni tako, kršitve dogovorov so stalnica. Vas ne bi to motilo?

Alenka Žnidaršič Kranjc:
Sama tega ne vidim tako. Če pa je tako, situacije v Sloveniji na obstoječi način ni mogoče rešiti. In se raje pogovarjam o gospodarstvu, kjer je v tem trenutku hudo, stvari se slabšajo in leta 2012 bo slabše kot leta 2008 in 2009, dodaten problem pa bo, da nimamo dveh milijard, ki bi jih lahko poslali v gospodarstvo, da bi se zadeve obrnile v pravo smer. V tem kontekstu je v gospodarstvu zelo hudo.

Ni videti rešitev, ki bi prišle od zunaj, notranje pa se »sesuvamo« sami vase. Če tega ne premaknemo naprej, samo z dogovarjanji malo dopoldne pa malo popoldne ne bo šlo. Treba je pognati.

TFL Glasnik:
Mislite, da bi sanacija bančnega sistema bistveno pripomogla k temu? Kaj, ko bi vas povabili kot glavno sanatorko bančnega sistema v Sloveniji?

Alenka Žnidaršič Kranjc:
Glavni sanator bančnega sistema v Sloveniji bo predsednik vlade in vlada. V enemu delu smo to zamudili, da bi udarili po mizi. Vse druge države so namreč že leta 2008 in 2009 opravile vse odpise, ki so bili potrebni v bančnem sistemu in dokapitalizirale banke. Vse so to naredile z državnim denarjem. Tri leta kasneje se umikajo iz teh dokapitalizacij tam, kjer se lahko. Slovenija tega ni naredila in v največji krizi razpravlja o umiku iz bančnega sistema. Posledice teh odločitev in cincanja nosimo Slovenci.

Verjetno je ena najpomembnejših odločitev vsaj ta hip ta, da se v bančni sistem vrže dve milijardi evrov. Kdo je pobral ta denar – tajkuni, ali je šlo za pokojninski sistem, je ta hip drugotnega pomena. Država potrebuje močne banke. Čigave so te banke je teoretično vseeno, problem, ki ga imamo, je da nobena banka ni pripravljena vreči dve milijardi v slovenske banke. Mislim, da smo to že ugotovili in če smo, potem se moramo vprašati, ali je sploh kdo z dvema milijardama. In če ga ni, potem se moramo vprašati, kdo bo financiral slovensko gospodarstvo. V osnovi se odločamo o tem, ali pošljemo NLB v stečaj ali ne. Menim, da je to nekoliko neracionalno razmišljanje.

TFL Glasnik:
Menite, da bi, denimo, pri reševanju tega problema pomagalo, da bi banke naložbe, ki jih imajo v obliki unovčenih hipotek, stanovanj in drugega, razprodale na trgu v dogovoru z državo? Ta bi pomagala morda z neko socialno politiko stimuliranja nakupov teh stanovanj, da bi vsaj en del tega zneska prišel nazaj v bančni sistem.

Alenka Žnidaršič Kranjc:
Če bi banke pospešeno prodale premoženje, ki ga imajo, bi pokazale, kakšno luknjo glede na povpraševanje imajo v svojem premoženju v tem trenutku. Tako bi se tudi v njihovih bilancah pokazalo, da potrebujejo dve ali štiri milijarde, ki jih je potrebno nekje zagotoviti. In ker teh milijard nimamo, bi to resno ogrozilo banke, v nadaljevanju pa tudi varčevalce. Ko stopiš na neko pot, se moraš v osnovi vprašati, kdo bo to dokapitaliziral z manjkajočim denarjem, ne pa da o tem z lahkoto govorimo po časopisih.

Drugi vidik pa je vprašanje, koliko realnih kupcev s prihranki v resnici imamo na drugi strani, ne pa da bi s kreditiranjem bank omogočali te nakupe. To zopet pomeni, da bi banke dale kredite – za nižje cene in to spet nekomu, ki tega tako ali tako ni zmožen vrniti. Ali pa državi, ki tega tako ali tako ni zmožna kupiti, ker nima denarja. Zato je moj odgovor na ta vprašanja takšen, kot sem govorila v uvodu pogovora. Ko se bomo zedinili.

Obstaja več rešitev za isto stvar. Kar mene zadeva, so vse sprejemljive, pomembno je, da se odločimo za eno in če že govorimo o socialnem dialogu v Sloveniji, potem moramo biti vsi za isto rešitev, ne za modifikacije štirih osnovnih rešitev, temveč za izpeljavo ene. Samo konsistentna izpeljava ene variante pripelje do konsistentnih posledic. Ko pa rečeš, smo za prvo varianto, ampak... Se zadeve sesujejo. Če konsenza ni, če se začne politiziranje, potem ne gre več. Na žalost.

TFL Glasnik:
Morda na koncu še nekaj o področju, ki ga gotovo najbolj obvladate, saj ste prvi začeli s tem. Pokojnine in pokojninska reforma. Kaj menite o predlagani reformi in v čem bi jo spremenili, ko bo spet na mizah?

Alenka Žnidaršič Kranjc:
Sama sem bila na koncu ena tistih, ki v resnici nisem šla na referendum, bila pa sem proti, da bi bila reforma sprejeta. Nisem pa šla zato, ker nisem hotela prispevati k temu, da ne bo sprejeta. Sliši se čudno, ampak tako je. Zakon, kakršen je bil, je bil spet eden tistih, ki ob na primer štirih rešitvah, izbere sicer četrto, vendar s celo vrsto popravkov. To ni več rešitev. Nimam mnenja o tem, kakšna naj bi bila nova pokojninska reforma, saj obstaja več variant, vendar mora biti konsistentna.

Ta, ki naj bi jo sprejemali, je že bila rezultat raznih popuščanj, saj so jo največji zagovorniki kritizirali, da je bila že v trenutku, ko je bila sprejeta, premalo rigorozna ali premalo konzervativna. V osnovi pa je imela toliko tehničnih in vsebinskih napak, da ni bilo nič zato, ker je padla. Kakšna naj bo? Delati bomo morali dlje, imeli bomo nižje pokojnine in lahko se dogovarjamo le o tem, koliko nižje pokojnine bomo imeli.

TFL Glasnik:
Ali je dodatno pokojninsko zavarovanje sploh dovolj stimulativno, glede na stanje v družbi?

Alenka Žnidaršič Kranjc:
Kar zadeva dodatno pokojninsko zavarovanje, v resnici sam zakon vanj ni veliko posegal oziroma je posegal v delu, ki je lahko nekaterim všečen, bil pa je za množice zelo problematičen. Del, o katerem je bilo v času sprejemanja največ govora, da naj bi zaradi kritike nalaganja z garantiranim donosom spremenili naložbeno politiko in so posamezniku dovolili, da se odloči, da bo namesto po fiksno 4,5 odstotka zadnjih deset let, v večjem delu nalagal v delnice, v odvisnosti od tega, koliko je star, s čemer bi sprejemal naložbeno tveganje. Meni kot izvajalcu je to všeč, ker ne nosim tveganja jaz, temveč ga nosi posameznik. Finančni direktorji so sposobni to tveganje prepoznati in se odločati: ali sem pripravljen izgubiti 30 odstotkov in zaslužiti v poprečju 8 odstotkov ali pa nisem pripravljen prevzemati tveganja za tistih 30 odstotkov in bom zato ostal na področju garantiranega donosa, ki mi zagotavlja 4 odstotke na dolgi rok. 99 odstotkov naših varčevalcev so ljudje, ki so samo enkrat v življenju imeli delnice v procesu privatizacije in potem nikoli več. Odločitev o tem, da varčujejo, sprejemajo njihovi finančni direktorji, sami pa teh tveganj ne razumejo, ne vedo o čem je govora, se ne znajo odločat. S to reformo bi jih potisnili v to, da bi postali glede tveganja bolj izpostavljeni. Zato, da bi na drugi strani nekaj ljudi, ki mislijo, da vsi znamo kupovat in prodajat delnice v pravem trenutku, lahko svoje delnice prodajali na ta način. Sam tretji steber s to reformo ne bi zgubil nič, v osnovi pa je bila to za nas dobra reklama. Kajti, ko smo pred desetimi leti uvajali dodatno pokojninsko zavarovanje, smo mi govorili: »penzij ne bo«, država pa je rekla, da govorimo neumnosti, da pokojnine vedno bodo. Pokojnine sicer vedno bodo, kako visoke bodo, se je pokazalo zdaj ob sprejemanju te spremembe. Da bodo pač tako nizke, da ne bodo zagotavljale minimalnega standarda.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar