»Zelo pozorno bomo preučili vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi s konkurenčnostjo, monopolom in podobno,« je na zaključni okrogli mizi Dnevov javnega prava 2019 poudaril sekretar na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) Dušan Pichler. To vprašanje sta izpostavila odvetnik Andrej Brezavšček iz Odvetniške pisarne Brezavšček, Golobič Osterman in partnerji d.o.o. in strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami s tega področja Robert Špendl, kot eden izmed slušateljev.

Osnutek novele Zakona o varstvu okolja ZVO-1K in nove Uredbe o odpadkih in odpadni embalaži, ki sta bila sicer dana v javno obravnavo pred nekaj dnevi (zaključi se v začetku julija), spreminjata sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, uredba denimo na način, da »vsi proizvajalci plačajo vse predpisane stroške ravnanja z odpadno embalažo (in ne več ali manj), pri čemer pa so stroški na enoto embalaže za proizvajalce, ki dajejo na trg RS bolj reciklabilno embalažo, manjši kot stroški za proizvajalce, ki dajejo na trg RS manj reciklabilno embalažo in embalažo, ki sploh ni primerna za predelavo.« Pichler pa je poudaril, da ureja zakon problematiko odpadkov iz določenih vrst proizvodov, ne zgolj odpadno embalažo.

Kaj sploh želi doseči institut razširjene odgovornosti proizvajalca, je podrobno pojasnila ena od snovalk predloga, sekretarka na MOP mag. Tanja Pucelj Vidovič, poudarila pa je tudi kompleksnost razmerij (trg proizvodov Evropske unije in nacionalni trg odpadkov, prodaja na daljavo itd.) na tem področju. Vodja okrogle mize, sicer velik poznavalec tega področja, mag. Radovan Tavzes, je prav tako izpostavil, da je lahko ureditev, po kateri bi lahko bile družbe za ravnanje z odpadno embalažo (v nadaljevanju: DROE) ustanovljene zgolj s strani proizvajalcev odpadne embalaže, problematična z vidika enotnega evropskega trga, sploh če bi lahko bile ustanovitelji le »domače« družbe, na kar pa je mag. Pucelj Vidovič poudarila, da je odpadkovni trg nacionalni trg. Vseeno pa direktorica družbe Interseroh Darja Figelj meni, da (pošteno) konkurenco rabimo: »Če državljani neke storitve ne čutijo na svoji koži kot njeni neposredni uporabniki, se ne smemo obnašati, kot da zato konkurence ne potrebujejo. Občutili jo bodo namreč posredno, a zato nič manj intenzivno. Tudi Telekom Slovenije je nekoč govoril, da je za Slovenijo veliko boljše, če imamo samo enega operaterja telefonije, ker je trg tako majhen, pa poglejmo cene takrat in danes.« Tudi Tavzesov poudarek je bil prav »preoblikovanje organizacij razširjene odgovornosti proizvajalca iz monopolnega položaja v konkurenčen sistem organizacij v skladu z Direktivo 2018/851/EU«, pri čemer je citiral njeno preambulo z zahtevo po preprečevanju ovir »za nemoteno delovanje notranjega trga Evropske unije«. A je Pichler na to povedal tudi, da si verjetno nihče ne predstavlja, da bi npr. komunalne odpadke lahko zbiral kdorkoli, na prostem trgu, zasledujoč (zgolj) svoje ekonomske interese.

Odvetnik Brezavšček je sicer pojasnil, da sta ključna cilja uvedbe sistema razširjene odgovornosti proizvajalcev v pomikanju bremena zagotavljanja ustreznega ravnanja z odpadki od lokalnih skupnosti in davkoplačevalcev na proizvajalce ter v motiviranju proizvajalcev k zasnovi takih izdelkov in embalaže, ki bodo po izteku življenjske dobe čim manj obremenjevali okolje (angl. Design for Environment – DfE oziroma Eco-design), kar za sodelujoče na okrogli mizi ni bilo sporno, so se pa razhajala mnenja o načinu urejanja in nadzora nad delovanjem sistema.

Pichler je poudaril, da se odgovornost proizvajalca ne sme prekiniti denimo s podpisom pogodbe oziroma s sklenitvijo dogovora z neko družbo za ravnanje z odpadki, kar za sodelujoče prav tako ni bilo sporno.

Udeleženci so se strinjali, da so podatki in informacije o tem, kje in koliko odpadkov/odpadne embalaže nastaja, ključni, pri čemer pa sta dvom v ustreznost njihovega zbiranja oziroma točnost teh podatkov izrazila tako Brezavšček kot Polonca Poljanec Perič iz družbe Environ, ki ima denimo 17 let izkušenj dela kot okoljska inšpektorica. »Še več, ne le, da se podatki ne zbirajo ustrezno, tudi izvirni povzročitelji jih nimajo, saj se ne zavedajo, da bi jih morali imeti,« je še dodala Poljanec Peričeva. Tudi Figljeva je izpostavila, da danes podatke ocenjujemo s pogledom: »Slovenija si zasluži transparenten, trajnosten in pravičen sistem ravnanja z odpadki.« A je Pichler pojasnil, da so pri pripravi predloga izhajali iz potrebe po ustreznosti zb(i)ranih podatkov, kakšna bo na koncu odločitev ministrstva in končni predlog za zakonodajalca, pa bo verjetno znano jeseni.

Več fotografij z dogodka si lahko ogledate na Facebook profilu Tax-Fin-Lex.

Pripravil: Boštjan Koritnik, tajnik in asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, urednik revij Pravnik in Javna uprava
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

pišeta: doc. dr. Jorg Sladič in red. prof. dr. Verica Trstenjak, univ. dipl. prav.

Slovenska pravna praksa je morala že nekajkrat odločati o potrošniških kreditih, ki so bili bodisi dani v švicarskih frankih kot tuji valuti bodisi je bila vrednost teh kreditov z valutno klavzulo vezana na švicarski frank.[1] Slovenska teorija, vsaj do prihajajoče objave v prihajajoči izdaji revije Javna uprava,[2] vsebuje samo članke o zasebnopravni problematiki kreditov v švicarskih frankih.[3] A krediti v švicarskih frankih se ne končajo z zasebnopravnim vprašanjem kršitve predpogodbene pojasnilne dolžnosti, ki je določena tudi v pravu EU,[4] in vprašanjem ničnosti nedovoljenih pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah. Slovenska javnopravna vprašanja, ki izvirajo iz prava EU, namreč na sodiščih še niso bila obravnavana.

A vprašanja varstva potrošnikov so obravnavana tako v primarnem kot tudi v sekundarnem pravu EU, pri čemer so najbolj pomembne direktive o varstvu potrošnikov kot je npr. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah.[5] Pomembno je zlasti, da ima potrošnik dejansko možnost, da se seznani z vsemi pogodbenimi pogoji. Informacije, posredovane pravočasno pred sklenitvijo pogodbe glede pogodbenih pogojev in posledic sklenitve, so za potrošnika namreč bistvene, da bi se lahko odločil, ali se želi pogodbeno zavezati s pogodbenimi pogoji, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik.[6] Na podlagi tretjega odstavka 288. člena Pogodbe o delovanju EU je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar izbiro oblike in metod prepušča nacionalnim organom. To pomeni, da se lahko za izvedbo neke direktive uporabi bodisi sodni postopek pred sodišči bodisi upravni postopek pred upravnimi organi (procesna avtonomija držav članic).[7] S stališča evropskega prava o varstvu potrošnikov praviloma ni razlike med položajem potrošnika v sodnih in upravnih postopkih. Tudi če se bo slovenski upravni organ v upravnem postopku srečal z vprašanjem potrošniškega kredita v švicarskih frankih, bo moral v nekaterih primerih pri odločanju neposredno uporabiti pravo EU. Pravna razmerja z državno in javno upravo pa lahko vsebujejo na primer upravnokazensko dejansko stanje (prekrški) zaradi kršitve varstva potrošnikov ali pa celo kakšne prepovedi delovanja in dajanja kreditov.

O mejah prava EU

Omejitve državi pri prenosu direktive so zlasti v načelih enakovrednosti in učinkovitosti. Meje polja presoje držav članic EU pri uporabi direktiv o varstvu potrošnikov določa sodna praksa Sodišča EU, denimo v zadevah Horžić in Milivojević. Zadeva Horzić[8] se nanaša na prekrške pri dajanju kreditov v švicarskih frankih. Sodišče EU je ostro začrtalo meje te možnosti. Zadeva Milivojević[9] se nanaša tudi na možnost omejevanja dajanja kreditov v tujih valutah in pogojevanja dejavnosti dajanja kreditov s predhodnimi odobritvami. Tako pogojevanje je v nasprotju s prostim pretokom storitev v pravu EU, saj se ne brani kakšna javna korist, temveč zgolj ekonomski interes kreditojemalcev.

Na koncu pa je treba omeniti mnenje Evropske centralne banke glede prisilnih menjalnih tečajev za potrošniške kredite v švicarskih frankih.[10] Vprašanje, ali se lahko kredite v švicarskih frankih retroaktivno konvertira v evre na podlagi posebnega nacionalnega prisilnega predpisa za varstvo jemalcev kreditov v švicarskih frankih, zahteva glede na mnenje Evropske centralne banke (ECB) nikalen odgovor. Tak odgovor je vezan predvsem na vsebino predloga zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih, ki ga je leta 2017 vložila v postopek skupina poslancev. ECB je ugotovila, da udeležba Banke Slovenije kot organa, ki je pristojen in nadzoruje konverzijo iz švicarskih frankov v evre, ni v skladu s pravom EU, saj se tako prikrito financira slovensko državo. Za slovenske pravnike zanimiv argument neskladnosti konverzije kreditov iz švicarskih frankov v evre je tudi pomanjkanje posebnih meril, po katerih bi bili kreditojemalci upravičeni do udeležbe v konverziji.

ECB je dala sicer negativno mnenje glede podobnega hrvaškega zakona (Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih)[11] in glede že omenjenega slovenskega predloga zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih iz leta 2017. Za razliko od Hrvaške, ki še ni v Evroobmočju, je slovenski zakonodajalec precej bolj vezan na mnenje ECB. Ta pa je zlasti grajala, da bi zakon učinkoval retroaktivno, kar pa ogroža pravno varnost in krši načelo zaupanja v pravo. Za slovenske kreditojemalce je najbolj pomembna kritika ECB, da je predlog zakona predvideval, da bi stroške konverzije kreditov nosile izključno banke: ECB je zahtevala delitev bremen v obliki udeležbe kreditojemalcev in opozorila tudi na neenako obravnavanje kreditojemalcev.

Poudariti je treba, da izdaja ECB mnenja tudi v nacionalnih zakonodajnih postopkih, v katerih se predlog zakona dotika vprašanj denarne unije in bančništva. Izdaja mnenja ECB je procesna predpostavka pri sprejemanju slovenskega zakona (obvezna pridobitev mnenja pred sprejetjem zakona), morebitna odločitev slovenskega zakonodajalca, da mnenju ECB s sprejemom nekega zakona ne sledi, pa bi lahko bila predmet presoje – na podlagi prvega odstavka 19. člena Pogodbe o EU – v sodnem postopku pred Sodiščem EU.[12]

[1] Na primer v zadnjem letu sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 141/2017 z dne 18. oktobra 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.141.2017, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 201/2017 z dne 7. maja 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.201.2017, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 137/2018 z dne 25. oktobra 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.137.2018, sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018 z dne 25. oktobra 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.195.2018, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 197/2018 z dne 20. decembra 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.197.2018.

[2] Jorg Sladič in Verica Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, v: Javna uprava, št. 1-2/2019, str. 73–94.

[3] Glej na primer Damjan Možina: Kreditne pogodbe v švicarskih frankih. GV Založba, Ljubljana 2019; Jorg Sladič: Die Anwendung der Verbraucherschutz-Richtlinien durch die slowenischen Gerichte, str. 101–116, v: Rudolf Welser (ur.): Der Einfluss des EU-Rechts in den Jahren 2007–2017 auf die Privatrechtsordnungen der CEE-Staaten. Manz, Dunaj 2019; Branka Sedmak: Ekonomske pravice potrošnikov in krediti v švicarskih frankih, v: Pravna praksa, št. 47/2018, str. 11–12; Jorg Sladič: Še o teoriji predpogodbenih informacijskih in pojasnilnih dolžnosti, v: Pravna praksa, št. 1-2/2019, str. 6–8; Jorg Sladič: Potrošniški krediti, nominirani v švicarskih frankih – na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji, Romuniji in Španiji, v: Pravna praksa, št. 7/2019, priloga, str. II–VII; Jorg Sladič: Vpliv evropskega prava varstva potrošnikov na izvršilno pravo, v: Pravosodni Bilten, št. 3/2018, str. 23–40.

[4] Glej tudi U. Škufca: Pojasnilna dolžnost ni obligacija rezultata, v: e-novice Uradnega lista Republike Slovenije, 6. maj 2019.

[5] UL ES L 95, 21. april 1993, str. 29.

[6] Sodišče EU, OTP Bank Nyrt. in OTP Faktoring Követeléskezelő, C-51/17, ECLI:EU:C:2018:750, točka 75.

[7] Glej o tem na primer J. Sladič, nav. delo (2018), str. 23–40.

[8] Sodišče EU, Horžić in Pušić, C-511/15 in C-512/15, ECLI:EU:C:2016:787.

[9] Sodišče EU, Milivojević, C-630/17, ECLI:EU:C:2019:123.

[10] Mnenje Evropske centralne banke z dne 16. aprila 2018 o konverziji kreditov v švicarskih frankih (CON/2018/21), <https://www.ecb.europa.eu/ecb/legal/pdf/sl_con_2018_21_f_sign.pdf> (9. 6. 2019).

[11] Zakon o izmjeni i dopunama Zakona o potrošačkom kreditiranju, Narodne Novine št. 102/2015. Mnenje ECB glede hrvaške zakonodaje: Opinion on the conversion of Swiss franc loans (CON/2015/32), Croatia, 18. september 2015.

[12] Podrobneje o vseh v tem prispevku obravnavanih vidikih v J. Sladič in V. Trstenjak, nav. delo.

piše: dr. Nana Weber, odvetnica v Odvetniški družbi Weber o.p. d.o.o.

Zakonodajalec je z ZDR-A obljubil postopno reformo dela, ki jo je izpeljal z ZDR-1. Celovita reforma je na zakonski ravni vzpostavila večjo varnost delavcev, delodajalcem pa omogočila fleksibilnejše prilagajanje razmeram na trgu.

Naj naštejemo pomembnejše institute, pri katerih je reforma zagotovo uspela. Že ZDR-A je razširil pravne podlage za uporabo fleksibilnih oblik zaposlovanja. Določeni so bili dodatni kriteriji za presojo, ali se delo v posameznem primeru lahko opravlja na podlagi delovnega razmerja ali pogodb civilnega prava, s čimer je zakonodajalec delovno razmerje postavil pred podjemne, avtorske ali druge pogodbe civilnega prava. ZDR-1 je uvedel institut ekonomsko odvisne osebe. To je samozaposlena oseba, ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravlja delo v okoliščinah ekonomske odvisnosti ter sama ne zaposluje delavcev, 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pa pridobi od istega naročnika.

Ekonomsko odvisna oseba uživa omejeno delovnopravno varstvo, in sicer:

• prepoved diskriminacije,
• zagotavljanje minimalnih odpovednih rokov,
• prepoved odpovedi pogodbe v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov,
• zagotavljanje plačila za pogodbeno dogovorjeno delo, kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost prevzetega dela, upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo naročnika,
• obveznost plačila davkov in prispevkov;
• uveljavljanje odškodninske odgovornosti.

Z ZDR-A so se razširile možnosti sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, predvsem v primerih, ko nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za opravljanje dela, ter v primerih zaposlovanja vodilnih delavcev (prej je bilo za določen čas možno zaposliti le poslovodne, ne pa vodilnih delavcev), in zaposlitev za opravljanje dela na projektu. Prejšnja splošna dvoletna časovna omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas se je spremenila toliko, da omogoča prožnejše zaposlovanje. ZDR je pri projektnem delu omogočal odstop od splošne prepovedi sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo v skupnem trajanju dlje kot dve leti, vendar le, če je tako določila kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. Tega pa večina kolektivnih pogodb ni vsebovala, zato je ureditev po ZDR-A, da se lahko pogodba o zaposlitvi za tovrstno delo sklene za ves čas trajanja projekta, če projekt traja več kot dve leti, ustreznejša. ZDR-1 je ureditev nadgradil, saj je uredil sklepanje pogodb za določen čas tako, da preprečuje sklenitev ene ali več pogodb za določen čas za isto delo (ne več z istim delavcem), katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti. Za isto delo se šteje delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni sklenjeni pogodbi za določen čas.[1]

Prepoved diskriminacije je bila določena že prej, ZDR-A pa je dodal prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu ter dolžnost delodajalca, da zagotavlja tako delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu ali drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

Ureditev delovnega časa je z ZDR-A postala fleksibilnejša, dodane so vzpodbude za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, kar pomeni, da lahko delodajalci prilagajajo delovni časa potrebam delavcev s starševskimi obveznostmi. Starši šoloobveznih otrok so dobili pravico, da izkoristijo vsaj en teden letnega dopusta v času šolskih počitnic, čeprav varovalka za delodajalca še vedno obstaja: starši lahko pravico izkoristijo, če to dopuščajo potrebe delovnega oziroma proizvodnega procesa. Varstvo staršev, ki koristijo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela, je večje. Prejšnja praksa, ki je na podlagi zakona omogočala, da delavca – starša, ki se vrne iz porodniškega dopusta na delovno mesto, pričaka odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več dopustna (razen, če je podana že prej določena izjema, predhodno soglasje inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca). ZDR-A je namreč podaljšal varstvo staršem tako, da jim je pogodbo o zaposlitvi nemožno odpovedati še en mesec po izrabi starševskega dopusta.

Na uporabo ZDR-1 oziroma na pravice delavcev pa vplivajo tudi drugi pravni akti. Med pomembnejšimi sta Zakon o partnerski zvezi (ZPZ) in Družinski zakonik (DZ), ki se v celoti uporablja od 15. aprila letos. Več o slednjem na seminarju Družinski zakonik – poglavitne spremembe na področju zakonske (in zunajzakonske) zveze ter v razmerjih med starši in otroki, ki bo 19. junija 2019 na sedežu družbe Tax-Fin-Lex.

piše: Tomaž Kuralt, revija Denar 496/2019

Zavezanec je začel opravljati dejavnost kot postranski poklic in hitro ugotovil, zakaj je dobro, da se tudi »popoldanski« s. p. obrne po strokovno pomoč.

Zavezanci za davek, v prvi vrsti seveda tisti, ki šele začenjajo oziroma so šele začeli opravljati dejavnost, se še vedno srečujejo s (očitno) sistemsko težavo, ki jo priznavajo tudi uslužbenci Finančne uprave. Čeprav je zakonska dolžnost in hkrati pričakovanje zavezancev, da bodo v e-Davke prejeli predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost, tega obračuna ni. Četudi so prispevki plačani, Finančna uprava pozove zavezance k vložitvi obračuna, sicer grozijo z visokimi globami.

Pravna podlaga

Postopek pobiranja posameznih davkov je urejen v petem poglavju Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 13/11 – UPB, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17 in 13/18 – ZJF-H). Postopek pobiranja obveznih prispevkov za socialno varnost je določen v drugem poglavju, ki ima le tri člene.

Obvezne prispevke za socialno varnost, določene z zakoni, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in družinske prejemke in zaposlovanje, izračunavajo zavezanci za prispevke v obračunu prispevkov za socialno varnost. V obračunu prispevkov za socialno varnost mora zavezanec za prispevke za socialno varnost navesti podatke, ki so resnični, popolni in pravilni glede na posamezen zakon o obdavčenju in ne smejo spraviti v zmoto organa za pobiranje prispevkov za socialno varnost.

Prispevki za socialno varnost se izračunajo po stopnjah, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti za plačilo prispevkov za socialno varnost, kot je določeno v zakonu. Zavezanec za prispevke za socialno varnost mora predložiti obračun prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu, plačati pa najpozneje do 20. dne v mesecu za pretekli mesec.

Predizpolnjen obračun

Finančna uprava sestavi predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost za zavezance za prispevke za socialno varnost, za katere so izpolnjeni naslednji pogoji:

• so sami zavarovanci;
• morajo sami izračunati in plačati prispevke za socialno varnost v obračunu prispevkov za socialno varnost in
• Finančna uprava razpolaga s podatki za določitev osnove za plačilo prispevkov za socialno varnost.

Finančna uprava je v svoji publikaciji Prispevki za socialno varnost – Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost (1. izdaja, april 2017) identificirale, katere osebe so to: samozaposlene osebe, družbeniki, osebe, ki opravljajo versko službo v Sloveniji kot verski uslužbenci v skladu s predpisi, ki urejajo versko svobodo, zavezanci, ki opravljajo dejavnost kot postranski poklic (osebe, ki samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost in v obvezno zavarovanje niso vključene na podlagi opravljanja dejavnosti, temveč na drugi podlagi; osebe, ki opravljajo dopolnilno dejavnost na kmetiji in niso obvezno zavarovane na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti; osebe, ki v skladu s predpisi, ki urejajo gostinstvo, le občasno, največ do pet mesecev v koledarskem letu, opravljajo dejavnost kot sobodajalci – fizične osebe) ter kmečki zavarovanci (obvezno in prostovoljno vključene v obvezno socialno zavarovanje).

Finančna uprava predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost vroči zavezancu za prispevke elektronsko po portalu e-Davki najpozneje do 10. v mesecu za pretekli mesec. Vročitev velja za opravljeno z dnem, ko je Finančna uprava odložila predizpolnjeni obračun prispevkov za socialno varnost v portal e-Davki. Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost postane za obračun prispevkov za socialno varnost (tudi izvršilni naslov) zavezanca za prispevke za socialno varnost, če zavezanec za prispevke za socialno varnost ne odda »svojega« obračuna prispevkov za socialno varnost.

Če zavezancu za prispevke za socialno varnost predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ni bil vročen do 10. v mesecu za pretekli mesec ali če so podatki v predizpolnjenem obračunu prispevkov za socialno varnost nepravilni ali nepopolni, mora po portalu e-Davki predložiti obračun prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu.

Obračun ne bi bil pravilen, če bi zavezanec uveljavljal določene pravice (bolniška odsotnost, starševski dopust), ali če bi spreminjal zavarovalno osnovo. V teh primerih mora zavezanec v obračunu prispevkov za socialno varnost sam posredovati morebitne spremembe osnov.

Finančna uprava ne bo sestavila predizpolnjenega obračuna prispevkov za socialno varnost za tistega zavezanca, ki bo sam oddal obračun prispevkov za socialno varnost v elektronski obliki po portalu e-Davki do 10. v mesecu za pretekli mesec.

Če pa zavezanec odda obračun prispevkov za socialno varnost do 15. v mesecu za pretekli mesec po tem, ko Finančna uprava zanj že sestavi predizpolnjen obračun, velja obračun prispevkov za socialno varnost, ki ga odda zavezanec.

Primer

Zavezanec za davek je začel opravljati dejavnost kot postranski poklic s 1. januarjem 2019. Pravočasno je priglasil ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov. Pričakoval je, da mu bo Finančna uprava do 10. februarja vročila predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost za januar. Ker se to ni zgodilo, je prispevke za socialno varnost vseeno plačal v roku, obračuna prispevkov za socialno varnost pa ni predložil. Zaradi nizke predvidene davčne osnove in posledično nizke akontacije dohodnine je zavezanec dolžan akontacijo dohodnine plačevati za trimesečje (tudi ta obveznost še ni izkazana v e-Davkih).

Nato pa je 27. februarja sledila poštna pošiljka s Finančne uprave. Zanimivo, da je bila poslana po navadni pošti in ne elektronsko npr. odložena v e-Davke. Bil je poziv zavezancu za predložitev obračunov prispevkov za socialno varnost za obračunsko obdobje januar 2019.

V skladu z določbo 129. člena ZDavP-2 Finančna uprava nadzoruje obračune prispevkov za socialno varnost. Po določbi 1. točke prvega odstavka navedenega člena obsega nadzor obračunov za davke tudi nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti predlaganja obračunov prispevkov za socialno varnost. V okviru tega nadzora Finančna uprava v skladu z drugim odstavkom 129. člena preverja, ali so zavezanci za obračun prispevkov za socialno varnost v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju predložili obračun prispevkov za socialno varnost.

Na podlagi prvega odstavka 353. člena ZDavP-2 in 2. člena Pravilnika o obrazcih za obračun prispevkov za socialno varnost je zavezanec dolžan predložiti Finančni upravi obračun prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec.

Ker Finančna uprava do izdaje poziva ni prejela zgoraj navedenega obračuna prispevkov za socialno varnost, je pozvala zavezanca, da v roku 8 dni od prejema poziva predloži manjkajoč obračun prispevkov za socialno varnost v elektronski obliki po sistemu e-Davki, zraven pa so navedli še naslov spletne strani.

V skladu s 36. točko prvega odstavka 397. člena ZDavP-2 se z globo v višini od 800 do 10.000 evrov kaznuje za prekršek samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če ne predloži obračuna prispevkov za socialno varnost na predpisan način oziroma v predpisanih rokih. Poleg tega se z globo v višini od 400 do 4000 evrov za isti prekršek kaznuje tudi odgovorna oseba samostojnega podjetnika ali odgovorna oseba posameznika, ki opravlja samostojno dejavnost.

Celoten članek je dostopen za naročnike!