Že za časa ministra Jureta Lebna so se začele na ministrstvu za okolje in prostor po mnenju nekaterih dogajati radikale spremembe. Ali pa tudi ne. Leta dolgo se je okoljska problematika pač vrtela le okrog tega, kako (ne)uspešni smo pri razvrščanju odpadkov v gospodinjstvih; potihoma pa so gore uspešno razvrščenih smeti odgovornim zrasle visoko čez glavo. Kupi so bili več kot vidni, a kljub temu nihče ni natančno vedel, kolikšni so in kaj vse je v njih.

Spremembe pa so se že začele. Slovenska tiskovna agencija (STA) je minuli teden poročala, da mora frizerka, ki je iz tujine naročila šampone, poročati o embalažah in škatlah, v katerih je te šampone prejela. Če podjetnik kartušo za tiskalnik kupi v tujini, mora posebej stehtati kartonsko škatlo in folijo, v katero je bila zavita, in o tem poročati Arsu … Gre za to, da morajo letos vsa podjetja, ki dajejo embalažo v promet na domačem trgu in niso plačniki okoljskih dajatev, o tej embalaži v skladu z uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo prvič poročati Agenciji RS za okolje (Arso).

Obrtnike in podjetnike, ki ne bodo spoštovali uredbe, lahko doleti globa do 4000 evrov. Nova obveznost je povzročila nemalo nejevolje pri malih podjetnikih in obrtnikih, ki jo vidijo kot neživljenjsko in dodatno administrativno breme. Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) jo je označila za birokratski nesmisel, opozarjala je tudi, da lahko folija tehta le nekaj gramov, zato so morala podjetja za izpolnjevanje zakonodaje kupiti mikrotehtnice.

Na ministrstvu za okolje in prostor so se za novo obveznost poročanja odločili, da bi v državi sploh dobili realne podatke o embalaži, ki je dana na trg. Na novo pridobljeni podatki naj bi ministrstvu pomagali, kako izboljšati sistem v prihodnje. Ravno to vprašanje je v dobršni meri zaposlovalo bivšega ministra za okolje. Ministrstvo je to zimo intenziviralo postopek priprave sprememb zakona o varstvu okolja, ki je krovni zakon na področju zaščite okolja v Sloveniji.

V prvi fazi spreminjanja zakona o varstvu okolja je ministrstvo začelo posvete (skupno jih bo pet) s pogovorom na temo ravnanja z odpadki. Namen posveta je bil skupaj poiskati rešitve za izboljšanje ravnanja z odpadki skozi ves proces, od zbiranja, prevzema, prevoza do predelave in obdelave, ter ne nazadnje tudi odpreti razpravo o najboljših možnostih njihovega odstranjevanja, torej odlaganja ali termične obdelave. Mimogrede naj spomnimo na za mnoge bogokletno idejo, da je Slovenija dovolj majhna, da bi zanjo zadostovala samo ena družba za ravnanje z odpadki.

Tudi Simon Zajc, novi minister za okolje in nekdanji tesni sodelavec Jureta Lebna, je na predstavitvah poslancem zagotavljal, da namerava zaostriti pogoje za družbe za ravnanje z odpadno embalažo. V zakon sicer ni mogoče zapisati, da lahko to nalogo opravlja le ena družba, bodo pa po besedah Zajca zapisali take pogoje, da bodo odpravljene vse anomalije in da bo končna posledica ena taka družba, ki bo bolj učinkovita.

Alojz Kovšca, predsednik državnega sveta in soorganizator enega od posvetov, se je na temo domače sežigalnice odpadkov med drugim vprašal: »Če je uspelo Dunaju, zakaj ne bi tudi nam?« Tudi predstavniki slovenskega gospodarstva povečini poudarjajo potrebo po domačih napravah za termično izrabo odpadkov. »V Evropi imamo okoli 500 objektov za sežiganje odpadkov, v EU živi 500 milijonov ljudi. V Sloveniji nas živi dva milijona,« izpostavlja Filip Kokalj z mariborske strojne fakultete in poziva, da razmislimo o povečanju samozadostnosti pri obdelavi odpadkov.

»Ni treba na Dunaj, samo do Celja je treba,« je oporekal direktor celjske družbe Simbio Marko Zidanšek, ki je navedel dobre izkušnje širše celjske regije s termično obdelavo odpadkov. Ta ne zmanjšuje reciklaže, emisije so nadzorovane in podatki o njih dostopni tudi prebivalcem. »Gre za stroškovno učinkovit center, tako za cene zbiranja, obdelave in predelave kot za končne gospodinjske uporabnike.«

Primož Gabrič iz Kostaka pa je med drugim poudaril, da imajo sodobni objekti, ki toploto ustvarjajo iz goriva, proizvedenega iz odpadkov, do desetkrat nižje škodljive izpuste od objektov, ki kurijo fosilno gorivo. Prav tako je v sodobnih objektih vzpostavljen natančen monitoring, podatki so dostopni tudi na spletu. Posvaril pa je pred tem, da se pri termični izrabi odpadkov duši zasebno pobudo.

A nevladniki imajo kajpada diametralno nasprotna mnenja o sežigalnici. Namesto osredotočanja na sežig odpadkov bi se morala država po njihovem ukvarjati s preprečevanjem nastajanja odpadkov oziroma s konceptom zero waste, so menili. V Evropi je več kot 500 občin, ki so se že zavezale k takšnemu načinu delovanja, je spomnila Erika Oblak iz Ekokroga. V občinah, ki so primerljive z Ljubljano, stopnje recikliranja odpadkov dosegajo tudi 80 ali 90 odstotkov.

Uroš Macerl iz Ekokroga je med drugim izpostavil, da bi za odločitev o sežigalnici, umeščanje v prostor, dogovor z lokalno skupnostjo in kakovostno gradnjo potrebovali najmanj pet let. Če pogledamo slovensko ravnanje v primerih drugih pomembnih projektov, lahko ta rok raztegnemo na deset let. »Zato ne govorimo, da bi s sežigalnico reševali problem sedanjih odpadkov,« je bil kritičen.

Novi minister za okolje je na vprašanje o termični obdelavi odpadkov odgovoril, da »mora vsaka država poskrbeti za svoje odpadke«. Zavzel se je za samozadostnost Slovenije pri končni obdelavi odpadkov. Poslance je informiral, da je ministrstvo že izvedlo javno razpravo na temo morebitne sežigalnice in da je tudi že poslal dopis na združenje občin, da preverijo, ali je katera od občina zainteresirana, da se tak obrat zgradi pri njih.

Zajc je prepričan, da glede na količino odpadkov novega objekta ne potrebujemo, ampak lahko prilagodimo obstoječe. Pri tem bi v primeru, da bi se odločili za sežigalnico, država morala določiti količino in vrsto odpadkov, ki bi bili termično obdelani, sprejeti odločitev o najboljši tehnologiji, izvajati bi bilo treba stalni monitoring, podatki o njem pa bi morali biti vsem na voljo na spletu. In ne nazadnje, tak obrat bi moral biti neprofiten, je še poudaril.

Zbral: Toni Perić

piše: mag. Lidija Reiter, revija Denar 493/2019

Upravljanje z denarjem (terjatve, odškodnine …) je eden od pomembnejših vidikov uspešnega finančnega poslovanja podjetij. Strankam ni več do dolgoletnega pravdanja na sodiščih, hitra rešitev spora jim postaja ključna zadeva. Kaj strankam (fizičnim in podjetjem) predvsem v gospodarskih sporih prinaša uveljavitev Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, ki se je pričel v večjem delu uporabljati s 1. 1. 2019?

Življenje je hitro, podjetja se vedno bolj izogibajo dolgotrajnim sodnim postopkom, spore želijo urediti že v fazi pogajanj z nasprotno stranko, pred vložitvijo tožbe, ko se še odločajo, ali bodo vložili tožbo ali ne, v pripravi v dokaznem postopku v pravdi, v zunajsodnem postopku.

Pretehtati želijo vsa dejstva in dokaze zanje, želijo poznati možnosti svojega uspeha in tveganj že pred pričetkom sodnega postopka. Izvedenec s svojim mnenjem posreduje manjkajoče znanje tako stranki kot tudi odvetniku, ki stranko zastopa. Nov zakon daje tudi v teh primerih bistveno večjo težo izvedeniškim mnenjem, kot je to bilo urejeno do zdaj. Izvedeniško mnenje, ki si ga je stranka pridobila pred pričetkom sodnega postopka, ima tako kot druge listine status dokaznega gradiva.

Razlogi, zakaj je ekonomsko smiselno vključiti sodnega izvedenca v fazi pred pravdo, je več:

• Izvedensko mnenje, pridobljeno pred pričetkom sodnega postopka, je dokazno sredstvo v kasnejšem sodnem postopku. To predstavlja eno izmed najpomembnejših novih določb zgoraj navedenega zakona. V sodnih postopkih je ključno dokazovanje. Dokazovanje je delovanje strank, katerega namen je sodišče prepričati o resničnosti ali neresničnosti trditev stranke. Dokazovanje je sestavljeno iz procesnih dejanj strank in sodišča in se izvaja z dokaznimi sredstvi.

Do zdaj sodišča takega izvedenskega mnenja praviloma niso upoštevala kot dokazno gradivo v samem sodnem postopku. Stranka je to uporabljala predvsem takrat, ko se je v sodnem postopku sklicevala na to, da nima ustreznega strokovnega znanja in potrebuje izvedenčevo znanje kot dokaz. Temu je pred kratkim potrdilo tudi ustavno sodišče.

Takšno dokazno gradivo predstavlja pozitivni zakonski doprinos k hitrejšemu, zlasti pa ekonomičnemu reševanju sporov za stranko tudi v fazah sporov pred vložitvijo tožbe.

• Boljša izhodišča za zunajsodni dogovor: v fazi pogajanj ima stranka z že izdelanim izvedenskim mnenjem, prav tako v arbitražnem postopku, če je ta seveda predviden v takih primerih, boljše izhodišče. Tako nekatere zavarovalnice v Sloveniji v primeru spora o izplačilu višine zavarovalne vsote že zdaj napotijo svoje stranke, naj si takšno mnenje pridobijo, vse v korist sprejemljive rešitve nastalih razhajanj. Prav tako zavarovalnice uporabljajo izvedensko mnenje zlasti pri višjih odškodninskih zahtevkih svetovalnih podjetij iz tujine, ki sicer svojo stroko dobro obvladajo, ne poznajo pa specifičnosti posameznega primera (če tega seveda stranka predhodno ne priloži), prav gotovo pa ne nekaterih unikatnih rešitev slovenskih računovodskih predpisov o vodenju knjigovodskih poslovnih knjig in evidenc in različnega pojmovanja in razumevanja dobička podjetja oz. podjetnikove dohodka pri samostojnem podjetniku.
• Ekonomski vidik prihodnje pravde: mnenje pomaga pri opredelitvi višine tožbenega zahtevka, kar posledično pomeni oceno stroškov postopka, oceno višine sodnih taks, oceno odvetniških stroškov in oceno stroškov, ki jih bo stranka poravnala nasprotni stranki, če v pravdi propade. Praksa kaže, da je višina tožbenega zahtevka pogosto previsoka in jo sodišče po opravljenem dokaznem postopku zniža. Zgoraj omenjeni stroški zaradi nižje priznane višine tožbenega zahtevka se zaradi tega ne znižajo.
• Zbiranje oziroma ustrezna priprava procesnega gradiva je pomembna iz več razlogov. Eden od razlogov je ta, da je samo z ustrezno izbrano dokumentacijo možno podpreti svoj prav. Preveč dokumentacije povzroča neusmerjenost na bistvo zahtevka, premalo pa nejasnost in pomanjkljivost dokazovanja. Prav tako naj bi bilo dokazno gradivo ustrezno opremljeno, saj le tako dokazuje verodostojnost le-tega, kar stranka želi dokazati. Navsezadnje ustrezno zbiranje in priprava procesnega gradiva spodbuja tudi procesna zakonodaja, Zakon o pravdnem postopku, ki uveljavlja t. i. razpravno načelo. To načelo stranki nalaga, da zbere dejansko in procesno gradivo do prvega naroka, da mora do prvega naroka podati vsa potrebna dejstva in predlagati dokaze zanje. Sodišče uradoma ne izvaja več dokazov, ki jih stranke niso predlagale (razen izjeme). Stranke želijo pretehtati vsa dejstva in dokaze zanje, želijo poznati možnosti svojega uspeha in tveganj.
• Stranko usmeri v pravilno podajo navedb, uporabo izrazov in kriterijev za opredelitve višine tožbenega zahtevka. Pogosto se namreč zgodi, da stranka in njen odvetnik nista predvidela vseh postavk, po katerih bi bila lahko višina tožbenega zahtevka višja, kot jo prvotno ocenita in posledično dobi stranka nižjo vrednost.
• Z izvedeniškim mnenjem se oceni in predvidi kasnejši izid eventualnega sodnega postopka ter tveganje takšnega postopka. Izvedenec ima v fazi pred pravdo možnost vpogleda v poslovanje stranke, tako dobi poglobljen pogled v sporno zadevo, v strankino poslovanje in delovanje. Opozori lahko stranko na pomanjkljivosti in predlaga odpravo le-teh ali pridobitev drugih dokaznih dokumentov. V samem sodnem postopku je dokazno gradivo že v sodnem spisu.

Stranka in odvetnik se na podlagi izvedeniškega mnenja lahko tudi odločita, da sodnega varstva ne bosta zahtevala ali pa stranka prevzame tveganje negativnega izida ali pa se utrdi v svojem prepričanju, da je bila odločitev za iskanje sodnega varstva pravilna. Strokovnost in objektivnost izvedenca za stranko je absolutno prioritetna.

Izvedeniško mnenje je pomembno tudi za odvetnika, ki stranko zastopa. Odvetnik pogosto nima na voljo specifično strokovno znanje, ne pozna specifičnih pravil stroke in znanosti, velikokrat ne zna artikulirati svojih trditev glede strokovnih vprašanj in potrebuje pomoč pri ločevanju pravno pomembnih od nepomembnih dejstev. Izvedenec stranko pouči o šibkih točkah njegovih trditev, opozori jo o dokazni šibkosti, ki lahko vpliva na kasnejši izid eventualnega sodnega postopka.

• Omejitve glede vlaganj revizij. Zakonsko so bistveno skrčene situacije, v katerih bo še možno vložiti revizijo, zato je izrednega pomena, da je dokazno gradivo sestavljeno kakovostno, sem pa spada tudi izvedeniško mnenje, pridobljeno v predhodni fazi.

Področja, kjer je smiselno pridobiti predhodno izvedeniško mnenje:

• na področju poslovanja podjetij (ocene višine gospodarske škode in izpada dohodka zaradi nastanka škodnega dogodka, skrben pregled poslovanja pri prodaji ali prevzemu podjetij, ocena plačilne sposobnosti podjetja, kapitalska ustreznost podjetja, ocena nelikvidnosti, prezadolženosti in dolgoročne nesposobnosti v smislu ZFPPIPP, analiza terjatev in obveznosti med družbami, izračun odškodnin pri zavarovalniških poslih, …);
• na področju bančništva (ocena kapitalske ustreznosti banke, ničnost kreditne pogodbe, izračuni zapadlih obresti …);
• na področju stečajnih in predstečajnih postopkov, insolventnosti: (ocena bilančnih podatkov o upravičenosti sprožitve postopka insolventnosti oziroma stečaja, ocena sposobnosti poravnavanja obveznosti za odkup terjatev za pravne osebe, ocena verjetnosti izplačila iz stečajne mase …);
• na področju odgovornost uprave in poslovodij: (ugotavljanje odgovornosti poslovodij po Zakonu o finančnem poslovanju, sum zlorabe uradnega položaja …);
• na področju patentov, licenc (ocena škode zaradi zlorabe blagovne znamke, ocena vrednosti patenta in blagovne znamke za namen prodaje, izračun odškodnine pri licenčni analogiji …).

Tako kot mora odvetnik stranko seznaniti z dejstvi, ki ji gredo v prid, kot tudi z dejstvi, ki ji gredo v škodo, mora tudi izvedenec, četudi je mnenje naročila sama stranka, stranko seznaniti tudi s tistimi vidiki zadeve, ki ne gredo v korist stranke. Zato naj bi bilo mnenje izvedenca vedno nepristransko, visoko strokovno, čeprav ne ravno všečno stranki. Mnenje mora biti natančno in popolno, sicer svojega namena ne doseže. Z izvedeniškim mnenjem, ki ustreza trenutni koristi stranke, si stranka v morebitnem sodnem postopku ne bo mogla kaj dosti pomagati.

Zaključek

Sodni izvedenci in odvetniki se bodo morali bolj kot do zdaj postavili v kožo strank, ki rešujejo svoje težave, ki so središče njihovega življenja in poslovanja. Ozračje je nabito z najrazličnejšimi čustvi. Trg bo naredil svoje in na njem bodo ostali tisti, ki se bodo prilagodili. Izvedenec s svojim mnenjem posreduje manjkajoče znanje tako stranki kot tudi odvetnikom in tako predstavlja obema strokovnega pomočnika.

piše: mag. Boštjan J. Turk, univ. dipl. prav., direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Splošno o letnem dopustu

Pravica do plačanega letnega dopusta obsega pravico do odsotnosti z dela in pravico do nadomestila plačila za čas te odsotnosti. Gre torej za dve sestavini iste pravice. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ureja pravico do odsotnosti z dela v členih od 159 do 164, pravico do nadomestila plače za čas letnega dopusta pa v 137. členu (v okviru poglavja o plači). Jedro pravice do plačanega letnega dopusta je minimalno število dni letnega dopusta, ki ne sme biti krajše od 4(ih) tednov, delavec pa mora imeti v tem času zagotovljeno denarno nadomestilo, ki gre v breme delodajalca in mora biti adekvatno delavčevi plači. Poudarjamo, da se prazniki in dela prosti dnevi, odsotnost zaradi bolezni ali poškodbe ter drugi primeri opravičene odsotnosti z dela ne vštevajo v dneve letnega dopusta.

Pravico do letnega dopusta pridobi vsak delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, ne glede na to, ali gre za pogodbo za polni ali za krajši delovni čas in ne glede na to, ali gre za pogodbo za nedoločen ali za določen delovni čas, ali za katero drugo atipično obliko dela (vključno z agencijskim delom, delom na domu, javnimi deli, delom s poslovodnimi osebami…).

V zvezi s pridobitvijo pravice do letnega dopusta je potrebno poudariti, da delavec pridobi pravico že s samo sklenitvijo delovnega razmerja (prvi odstavek 159. člena ZDR-1), kar pomeni, da zakon ne pogojuje pridobitve pravice do letnega dopusta z določenim minimalnim predhodnim trajanjem zaposlitve (kot je to veljalo do leta 2013, po prejšnjem zakonu).

V praksi se nemalokrat pojavi vprašanje, ali pridobi pravico do letnega dopusta tudi tisti delavec, ki je bil celotno koledarsko leto odsoten zaradi bolezni ali starševskega vasrtva. Odgovor je pritrdilen, saj je pravica do letnega dopusta vezana na obdobje trajanja zaposlitve in ne na obdobje dejanskega dela.

Do kdaj je potrebno izdati pisno obvestilo o odmeri letnega dopusta?

Izrecno bi želeli opozoriti, da mora delodajalec najkasneje do 31. marca (tekočega leta) obvestiti delavca o odmeri letnega dopusta. Obvestilo mora biti v pisni obliki. Delodajalec lahko delavca obvesti tudi po elektronski poti na e-naslov delavca, ki ga zagotavlja in njegovo uporabo nalaga delodajalec (drugi odstavek 160. člena ZDR-1).

Če delodajalec zamudi s pisnim obvestila o odmeri letnega dopusta (skladno z 11. točko prvega odstavka 217.b člena ZDR-1), stori prekršek, za katerega je predpisana globa od 750 pa vse do 2.000 EUR. Iz tega razloga vam svetujemo, da v najkrajšem možnem času pripravite obvestila delavcem in poskrbite za njihovo vročitev.

Katere okoliščine mora delodajalec upoštevati v obravnavanem pisnem obvestilu, je pojasnjeno v nadaljevanju.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Iz prakse za prakso, revija SIR*IUS 1/2019

Skladno s 7. točko Okvira v SRS 2016 organizacija v računovodskih izkazih pripozna posledice odbitnih začasnih razlik, ki bodo povrnjene v prihodnjih obdobjih, ter s tem v zvezi odložene terjatve za davek, med drugim tudi za prenos neizrabljenih davčnih izgub v naslednja obdobja in prenos neizrabljenih davčnih dobropisov v naslednja obdobja.

Odložene terjatve za davek pripozna za vse odbitne začasne razlike, če je verjetno, da se bo pojavil razpoložljiv obdavčljivi dobiček, v breme katerega bo mogoče uporabiti odbitne začasne razlike.

Verjetno je, da bo na razpolago obdavčljivi dobiček, če ima organizacija dovolj obdavčljivih začasnih razlik, za katere pričakuje, da se bodo odpravile v istem obdobju kot pričakovana odprava odbitnih začasnih razlik.

Odloženo terjatev za davek organizacija pripozna tudi za prenos neizrabljenih davčnih izgub in neizrabljenih davčnih dobropisov v naslednje obdobje, vendar le, če je verjetno, da bo v prihodnje na razpolago obdavčljivi dobiček, v breme katerega bo mogoče uporabiti neizrabljene davčne izgube in neizrabljene davčne dobropise.

Neizrabljeni davčni dobropisi so npr. neizkoriščene davčne olajšave, katere organizacija po zakonu lahko prenaša v naslednja davčna obdobja za zniževanje davčne osnove, pa tudi še neizrabljeni odbitki tujega davka.

Sodila za pripoznavanje odloženih terjatev za davek, ki izhajajo iz prenosa neizrabljenih davčnih izgub in davčnih dobropisov v naslednje obdobje, so načeloma ista kot sodila za pripoznavanje odloženih terjatev za davek, ki nastajajo iz odbitnih začasnih razlik, vendar je obstoj neizrabljenih davčnih izgub močan dokaz, da prihodnjega obdavčljivega dobička, v breme katerega bi organizacija lahko izrabila pretekle neizkoriščene davčne izgube in neizkoriščene davčne dobropise, morda ne bo na razpolago.

Zato organizacija, ki je imela v preteklem davčnem obdobju oziroma davčnih obdobjih davčno izgubo, pripozna odloženo terjatev za davek, ki se pojavi iz neizrabljenih davčnih izgub ali davčnih dobropisov, le toliko, kolikor ji zadostujejo obdavčljive začasne razlike, ali če obstajajo prepričljivi dokazi, da bo na razpolago dovolj obdavčljivega dobička za kritje neizrabljenih davčnih izgub ali neizrabljenih davčnih dobropisov. V takšnih okoliščinah se zahteva razkritje zneska odložene terjatve za davek in narave dokaza, ki podpira takšno pripoznanje.

Pri ocenjevanju verjetnosti, da bo na razpolago obdavčljivi dobiček za kritje neizrabljenih davčnih izgub ali neizrabljenih davčnih dobropisov, po 7. točki Okvira v SRS 2016 upošteva organizacija tale sodila:

a) ali ima dovolj obdavčljivih začasnih razlik;

b) ali je verjetno, da bo imela obdavčljive dobičke, preden zapadejo neizrabljene davčne izgube ali neizrabljeni davčni dobropisi;

c) ali neizrabljene davčne izgube izhajajo iz ugotovljivih razlogov, za katere je malo verjetno, da se bodo ponovili.

Če ni verjetno, da bo na razpolago obdavčljivi dobiček, ki bo omogočal pokritje neizrabljenih davčnih izgub ali neizrabljenih davčnih dobropisov, se odložena terjatev za davek ne pripozna.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

Celoten članek je dostopen za naročnike!