TFL Glasnik:
Ga. Ana Jaklič, ste predsednica delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in za pogovor sem vas izbrala prav zato, ker se na prvostopenjskem sodišču srečujete s prvimi primeri vseh sporov. Prej ste delali v gospodarstvu, kar je zelo redka kombinacija, da nekdo s takšnimi izkušnjami predseduje sodišču. Na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni?

Ana Jaklič:
O tem res nisem nikoli razmišljala, vendar bi rekla, da nikoli zaradi gmotnih in drugih ugodnosti nisem pohodila temeljnih moralnih vrednot, ki so zame bistvene, zato sem tudi odšla iz gospodarstva. Petnajst let sem bila kadrovska direktorica v velikem podjetju, ki ga ni več oziroma je v tujih rokah, in ko zdaj srečujem nekdanje sodelavce, sem še bolj prepričana, da sem takrat pravilno razmišljala. Nisem se strinjala s takratnimi usmeritvami vodstva in sem odšla v sodstvo, ker se mi je zdelo, da je to prava pot za nadaljevanje poštenega dela. V tistem času so se namreč začela pojavljati ravnanja, za katera sem menila, da so nesprejemljiva in tudi nepotrebna. Vedno sem menila, da je treba dobre delavce pošteno plačati in jih pohvaliti za dobro opravljeno delo. Tiste, ki ne želijo delati, pa je treba čim prej odsloviti. Tukaj ni nobenih velikih filozofiranj.

TFL Glasnik:
Ste potrditev takšnega načina razmišljanja našli v novi vlogi predsednice delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani?

Ana Jaklič:
Na tem položaju sem malo več kot leto dni in še ne morem reči, da imamo kakšne izjemne rezultate, nedvomno pa so se izboljšali, predvsem zaradi prizadevanj sodnikov. To sem jim ob letnem pregledu rezultatov tudi povedala - da so se potrudili, da so naredili več in da upam, da jih neugodno razpoloženje do sodnikov ne bo demotiviralo. Pa vendarle. Zaostanki so se zmanjšali, vsi so delali več, vsi so se potrudili in to je bistveno. Gotovo je težava, da postajajo delovni spori zadnja leta čedalje težji.

TFL Glasnik:
Težji v kakšnem smislu?

Ana Jaklič:
Ko sem bila sama še stranka na tem sodišču, je bil običajno en tožbeni zahtevek – bodisi je šlo za disciplinsko kršitev ali kaj podobnega. Danes ugotavljamo, da delavci pogosto vložijo tožbo na naše sodišče, šele ko pride do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in potem zahtevajo še vse neizplačane plače, trdijo, da je šlo za mobing itd. Menim, da izplačilo plače sploh ne bi smelo biti predmet spora – to bi morali reševati že inšpektorji za delo – oziroma da se to, da delodajalec ne plača delavcu opravljenega dela, sploh ne bi smelo dogajati.

TFL Glasnik:
Mislite, da bi bilo manj sporov, če bi inšpektorji za delo to dosledneje spremljali?

Ana Jaklič:
Inšpektorji za delo bi morali imeti več pooblastil in verjetno jih je tudi premalo. Drži, sporov bi bilo manj. Povedati je namreč treba, da je naše sodišče vedno na udaru, češ da prepočasi rešujemo zadeve. Žal se moram s tem strinjati, saj gre za spore, ki bi se morali reševat hitro. To velja tudi za socialne spore, ki jih kot edino sodišče v državi rešujemo na našem sodišču.

TFL Glasnik:
Zakaj je tako?

Ana Jaklič:
Razlogov je več, bistven je, da je sporov preveč. Vsi govorijo, koliko imamo sodnikov na število prebivalcev, nihče pa ne pove, kakšno je število vloženih tožb oziroma drugih zahtevkov. V delovnih sporih ponudimo strankam možnost rešitve spora tudi z mediacijo (v socialnih sporih zakon te možnosti ne daje), vendar je le okoli 15 odstotkov sporov, kjer ponudimo to možnost, rešenih na tak način, kar pomeni, da večino zadev rešijo sodniki v sodnem postopku.

TFL Glasnik:
Imate kakšno primerjavo z evropskimi državami? Znano je, da se Slovenci radi tožarimo, in me zanima, ali smo nad povprečjem?

Ana Jaklič:
Po podatkih so vsa sodišča v državi v minulem letu prejela v reševanje nekaj več kot 1,029.000 zadev (nas pa je dva milijona), rešila so jih več kot 1,065.000, nerešenih pa je ostalo še okoli 290.000 zadev. Število nerešenih zadev se je v primerjavi z letom 2011 zmanjšalo za 32,1 odstotka. Po podatkih imamo v Sloveniji največji pripad civilnih, gospodarskih in upravnih zadev v EU, na sto tisoč prebivalcev 45, v Nemčiji pet in v Franciji nekaj več kot tri. Za delovni oddelek našega sodišča naj povem, da pride 300 zadev na enega sodnika. To je verjetno mnogo preveč, poleg tega je mnogo zelo zapletenih zadev. Moram poudariti še drugo zadevo. Od vseh sporov je kar okrog dva tisoč množičnih zadev iz javnega sektorja.

TFL Glasnik:
Torej celo država sama krši svojo zakonodajo. Za kaj gre v teh primerih?

Ana Jaklič:
Imamo več kot tisoč zadev policistov zaradi izplačila nadur. Vodilni spis (gre za prvo zadevo, o kateri je bilo že odločeno) je zdaj na vrhovnem sodišču. Imamo mnogo vloženih tožb vojakov in drugih javnih uslužbencev, torej zadev, pri katerih je država delodajalec in kjer tožniki zatrjujejo, da država krši delovnopravno zakonodajo. Število klasičnih individualnih delovnih sporov na vseh sodiščih v Sloveniji po podatkih minulega leta pada.

TFL Glasnik:
Zakaj je tako? So postali podjetniki bolj odgovorni ali pa so delavci obupali?

Ana Jaklič:
Mislim, da oboje. Rekla bi tako: dobra podjetja imajo sorazmerno malo sporov in tako je bilo vedno. Tudi če je kakšen spor, gre večinoma za zelo hud spor. Denimo spori o pravicah iz industrijske lastnine, za katere je pristojno izključno naše sodišče, so nedvomno zahtevne zadeve, ki se ne končajo zlahka, saj je treba zaslišati več prič, izvedencev in podobno. Vendar so to normalni spori kot povsod po svetu.

TFL Glasnik:
Število bi zmanjšali – kot ste lepo rekli in me ta najin pogovor zaradi vaše konkretnosti prav razveseljuje – s povečanjem števila inšpektorjev. Da pridemo do nekih normalnih sporov in bi tiste dnevne kršitve zmanjšali.

Ana Jaklič:
Naj vam povem svojo izkušnjo iz gospodarstva. Ko smo se po letu 1991 na Gospodarski zbornici pogovarjali o neki kolektivni pogodbi in smo na dolgo razpravljali, kako obiti zakon, se je novi nemški lastnik nekega podjetja začudil, da če zakon določa, da je nekaj treba plačati, če so to pravice delavcev, potem se o tem nimamo kaj pogovarjati. Če zakon določa, da mora biti plača do 15. v mesecu, potem mora biti to storjeno do 15. v mesecu. To nam manjka in po 20 letih se še vedno sprenevedamo. Rekla bi, da smo celo na slabšem in da so žal tudi nekateri tuji lastniki ugotovili, da v Sloveniji predpisov ni treba nujno upoštevati. Zelo hudo je za delavce, kar se pogosto dogaja, da ko nekdo vloži tožbo zaradi denimo neplačanih plač in pride na vrsto, tudi če se to zgodi zelo kmalu, je njegovo podjetje že v stečaju.

TFL Glasnik:
Pri tem pa verjetno ni mogoče nič narediti?

Ana Jaklič:
Takšni primeri so še dodaten razlog, zakaj bi bilo treba še hitreje reševati spore. Ves namen mojega delovanja je v tej smeri, da bi zadeve prišle hitreje na vrsto.

TFL Glasnik:
Očitno ste uspešni.

Ana Jaklič:
Ne še dovolj. Še nekaj je, kar nas, ne samo mene, temveč tudi druge sodnike, moti. Ugotavljamo, da imamo precej sporov zaradi ugotavljanja faktičnega delovnega razmerja. To so tista delovna razmerja, ko je nekdo imel podjemno pogodbo ali je deloval prek SP ali kot študent, dejansko pa je hodil v službo in imel vse elemente delovnega razmerja. V velikem številu primerov so bili ti zahtevki ugodno rešeni.

Pogovarjala sem se z direktorjem kar velikega podjetja, ki ima zelo veliko študentov oziroma agencijskih delavcev. Zakaj jih ima? Odgovor je bil: imamo naročilo, potrebujemo delavce, ne vemo pa, koliko časa jih bomo potrebovali, ker ne vemo, kako bo z naročilom pozneje. Če bi te ljudi zaposlili, bi imeli potem težave. Menim, da potrebujemo fleksibilno delovno razmerje, da bi lahko zaposlovali tudi za en teden, če bi bilo treba, in da bi bilo to normalno delovno razmerje, ki se lahko po enem tednu preneha brez težav. Ob tem ugotavljamo, da imajo tisti, ki so zaposleni za nedoločen čas, svoj status zelo varovan. Potem imamo mlade, ki po desetih ali petnajstih letih sploh ne pridejo do prve zaposlitve, oziroma delavce, predvsem starejše, ki so delo izgubili zaradi poslovnih razlogov in lahko delajo samo še na črno, ker jih nihče več ne zaposli. Tu se postavi vprašanje enakosti. Najmanj vprašanje enakosti. Seveda ne smemo pozabiti na pretirano visoke stroške dela in vso nepotrebno birokracijo pri zaposlovanju.

TFL Glasnik:
Kaže, kot bi se v teh dneh srečevali v mislih. Moj prispevek, ki sem ga pisala prejšnji teden, je imel praktično enake nastavke. Počaščena sem, da predsednica delovnega sodišča razmišlja tako, in samo želimo si lahko takšnega razmišljanja, a ne le v sodni veji oblasti, temveč tudi širše v javnem sektorju. Na koncu običajno vprašam, kaj je vaše sporočilo Slovencem.

Ana Jaklič:
Situacija ni rožnata, če pa bi vsak najprej počistil pred svojim pragom in prispeval, kar lahko prispeva, bi se morda tudi kaj spremenilo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Jure Horvat Photography