Malokdo lahko bolj objektivno oceni področje javnega naročanja v Sloveniji kot Vesna Cukrov, naša današnja sogovornica, sicer odvetnica, nekoč predsednica Državne revizijske komisije, pred tem na vidnih položajih v javni upravi, zdaj pa je poleg odvetništva tudi sodna izvedenka za javna naročila. In ji gre upravičeno prisluhniti, ko pravi, da se »nihče ne zaveda, da je javno naročanje samo orodje za izbor najboljšega ponudnika, ki pa ima pomemben cilj - zagotoviti konkurenčnost med gospodarskimi subjekti.«
Za pravni članek smo tokrat izbrali članek Gregorja Berkopeca iz podjetja Deloitte svetovanje, d.o.o., z naslovom Iznos in zakonitost iznosa osebnih podatkov v tretje države. Iznos osebnih podatkov v tretje države predstavlja realnost poslovanja marsikatere družbe, a je skladnost iznosa z veljavno zakonodajo bolj kompleksna, kot to zgleda na prvi pogled.
V današnji Temi tedna predstavljamo članek Domna Romiha iz marčevske številke revije Denar z naslovom Tveganja pri samoprijavah. Samoprijava je učinkovito sredstvo, ki zavezancem omogoča, da tudi naknadno izpolnijo davčne obveznosti brez hujših posledic. Vendar velja nasvet, da se vsakokrat posebej presodi konkretne okoliščine davčnih obveznosti, ki so predmet samoprijave. Le na takšen način je namreč mogoče zagotoviti, da bo samoprijava dosegla svoj osnovni namen oziroma da bodo pozitivni učinki samoprijave tako na strani države kot tudi zavezancev.
Vabljeni k branju!
TFL Glasnik:
Ga. Vesna Cukrov, bili ste predsednica Državne revizijske komisije, pred tem na vidnih položajih v javni upravi, zdaj ste odvetnica in sodna izvedenka za javna naročila. Zanimiva karierna pot. Najprej me zanima: na kaj ste najbolj ponosni?
Vesna Cukrov:
V svoji karieri sem večkrat izbirala odločne poteze in enkrat mi je celo uspelo doseči umik predloga novele zakona iz parlamentarne procedure, ker je ta po moji oceni nasprotovala evropskim direktivam. To si štejem za veliko zmago. Karierno pot sem imela uspešno, a ni bila vedno lahka. Ko sem iz pravosodja kot zelo mlada prišla na vodstvene položaje, sem se spraševala, kako mi bo za dosego ciljev, ki sem si jih zastavila, uspelo motivirati svoje številne sodelavce. A vselej sem imela vero vase in energijo ter bila usmerjena v doseganje ciljev. In moji sodelavci so zgledu sledili.
Ponosna sem na vso pot, ki sem jo prehodila, so mi pa moje izkušnje v pravosodju, na vodilnih položajih v gospodarstvu, položajih na državni ravni in ne nazadnje predsednikovanje Državni revizijski komisiji omogočili lažjo pot tudi v sedanjem poklicu. Zaradi poznavanja jedra vseh sistemov lažje in hitreje prepoznam krajšo pot do cilja.
TFL Glasnik:
Javno naročanje je nekako osrednja tema vašega delovanja, o tem ste imeli odličen intervju v sobotni prilogi Dela, zanima pa me vaš današnji pogled, ko ste na neki način zunaj tega. Kako ocenjujete stanje v Sloveniji? Smo majhna država, ravnokar je sprejet nov zakon, veliko interesov je, ponudnikov, naročnikov. Zanima me nekakšna vaša diagnoza.
Vesna Cukrov:
Javno naročanje ima pomembno mesto v vseh državah članicah. Na ravni EU obsega 16 odstotkov BDP, v Sloveniji približno deset odstotkov. Pa vendar, področje javnega naročanja je samo orodje, kako izbrati najugodnejšega ponudnika in pri tem zagotoviti konkurenco, država pa ob tem mnogokrat pozablja, da so za gospodarstvo pomembni vsi aspekti posla, vključujoč to, kako bo potekala izvedba pogodbe, in ne samo to, kako bo posamičen gospodarski subjekt prišel do posla. Javno naročanje ni osamljen otok, ki se ga lahko ocenjuje parcialno. Izjemen vpliv ima na konkurenčnost gospodarstva in treba ga je ocenjevati z vidika vseh sfer, na katere ima neposreden vpliv.
Vsakoletno spreminjanje predpisov na tem področju - takšnega tempa ne premore nobena članica - nikakor ne pripomore k urejenim razmeram. Nekega dne si bo politika preprosto morala vzeti čas, da pogleda in presodi celovite vplive tega področja na vse deležnike, še posebno na gospodarstvo, in prepozna širšo sliko. Ocenjujem, da ima Slovenija to področje slabo urejeno.
TFL Glasnik:
Kaj pa novi ZJN? Bo kaj pripomogel k temu? In implementacija direktive? Ali smo naredili korak naprej?
Vesna Cukrov:
Problem implementacije novih direktiv v zakon se bo hitro pokazal tudi v praksi, saj je na področju javnega naročanja za Slovenijo zelo značilno, da ne upoštevamo neposredno uporabljivih sodb sodišča EU in sami sebe doživljamo kot popolnoma parcialni sistem, ki ni odvisen od drugih dejavnikov. Naslednja značilnost Slovenije je, da načeloma direktive implementiramo mnogo strožje, kot bi bilo potrebno. Javno naročanje bi bilo mogoče urediti mnogo preprosteje tako za gospodarske subjekte kot za naročnike, ob tem pa bi morali vsi deležniki bolj upoštevati evropsko prakso.
Nevarnost, ki je še zlasti izrazita v zadnjem obdobju, pa je, da se dejansko nihče ne zaveda, da je javno naročanje samo orodje za izbor najboljšega ponudnika, ki ima ob napačni praksi zelo hude posledice za konkurenčnost gospodarstva. Naslednja težava je, da se je izjemno porušilo razmerje med naročniki in gospodarskimi subjekti in se je tehtnica pri tem nagnila v prid naročnikov na način, da se naročniki pogosto ne zavedajo, da morajo pri pravilih igre, ki jo določajo, torej tudi pri vsebini pogodb, kjer so absolutno močnejše pogodbene stranke, upoštevati vsa načela obligacijskega prava.
Javno naročanje ni samo sebi namen, temveč je zgolj in samo postopek za izbor najugodnejšega ponudnika, prek katerega je treba zagotoviti konkurenčnost med gospodarskimi subjekti. Ne pomeni pa tega, da smejo naročniki zgolj zato, ker sami diktirajo vsebino pogodb, ob tem popolnoma povoziti vsa pravila obligacijskega prava. Ne tako redko določanje pravil samega izvajanja pogodbe popolnoma mimo temeljnih načel obligacijskega prava in uravnoteženosti obveznosti naročnikov in gospodarskih subjektov je za gospodarstvo pogosto uničujoče. Javnega naročanja ne smemo izvzeti iz sistema celotne obligacijskopravne sfere, ker je del nje.
TFL Glasnik:
Morda še eno vprašanje o tem, saj gre za pol letnega proračuna države. Sama temu rečem, da si je administracija vzela oblast v roke postopkovno in prezapleteno. Dejansko so ponudniki na slabši strani. Kako to preseči in urediti – ali sploh lahko merimo učinke javnega naročanja? Veliko govorimo o prihrankih za državo, a v praksi očitno ni tako. Ali bi lahko katero od držav dali za zgled?
Vesna Cukrov:
Osebno sem proti temu, da bi sistem iz posamične države prekopirali, ker je vse pravne sisteme treba prilagoditi družbenemu okolju. V vsakem primeru pa je treba k celotnemu javnemu naročanju pristopiti zdravorazumsko. Slovenija ima več težav. Na eni strani imamo pavšalno kriminalizacijo tega področja. Posledica tega je, da si naročniki zakonska določila razlagajo še bolj restriktivno, kot bi bilo treba, in postopke še dodatno otežijo. Pri tem ne tako redko pozabljajo, da je postopek izbora najugodnejšega ponudnika namenjen zagotavljanju konkurence med ponudniki in ni sam sebi namen.
Direktive pogosto implementiramo strožje in bolj zapleteno, kot bi bilo treba. Če ob pripravi razpisov naročniki kot močnejša pogodbena stranka, ki sama diktira tudi vsa pravila pogodbe, pozabijo še na osnovna pravila obligacijskega prava in uravnoteženost obveznosti pogodbenih strank, je krog za gospodarstvo zaprt.
TFL Glasnik:
Omenili ste že, da je konkurenčnost gospodarstva ključna. Tudi sami se kot odvetnica vedno bolj ukvarjate s tem področjem. Kakšna je vaša ocena na tem področju, kaj se najpogosteje dogaja v gospodarskih družbah glede sporov? Menite, da je tu najbolj neurejeno ali preslabo urejeno, da bi omogočilo še hitrejši napredek gospodarstva?
Vesna Cukrov:
Država je na področju zagotavljanja konkurenčnosti gospodarstva še vedno dokaj neodzivna. Ker odvetniška pisarna zastopa predvsem gospodarske družbe, se s tem področjem veliko ukvarjam. Težava na večini področij, ki se dotikajo gospodarstva, je prenormiranost predpisov in dejstvo, da praviloma zgolj na podlagi posamičnega primera takoj spreminjamo zakonodajo, kar se pozneje v praksi načeloma odrazi kot napaka. Posledica tega je, da se gospodarski subjekti vse bolj poslužujejo tudi odškodninskih sporov.
Kot odvetnica se zavedam, da spori na sodiščih za gospodarske družbe pomenijo veliko breme, in si primarno prizadevam doseči rešitve mimo sodnih postopkov. V večini primerov se gospodarske družbe zaradi vseh okoliščin in pritiskov, pod katerimi morajo (v še vedno težkih razmerah) ustvarjati svoje prihodke, vseeno odločajo za sodne spore, ki jih potem tudi izpeljemo.
TFL Glasnik:
Mediacija kot pravno sredstvo potemtakem ni najboljša ali najpogostejša izbira.
Vesna Cukrov:
Mediacija je dobro zastavljena, lepo se sliši, vendar pri zelo resnih problemih, pri katerih je gospodarskim subjektom povzročena velika škoda, mediacije praviloma niso uspešne. V sporih z državo je pogosta težava tudi država sama, ker, tudi prek državnega pravobranilstva, še vedno raje vodi politiko, da je tožena, in mora na koncu tožeči stranki plačati v sodnem postopku prisojeno odškodnino, kot pa da bi se na začetku spora poravnala. V takšnem primeru se namreč lahko vselej postavi na stališče, da je za prisojeno odškodnino, ki jo mora plačati, kriva odločitev sodišča, in sama ne prevzema konkretne odgovornosti, kot bi jo v primeru sklenjene poravnave.
TFL Glasnik:
Lahko ocenite odstotek dobljenih sporov oziroma uspešnost gospodarstva proti državi?
Vesna Cukrov:
Čeprav je v razmerju moči šibkejša stran, je generalno uspešnejše gospodarstvo.
TFL Glasnik:
Pa bi se vam lahko zgodilo, da na vaši karierni poti še kdaj zaidete nazaj v javni sektor? Kaj če bi vas izbrali za predsednico vlade?
Vesna Cukrov:
Politika me je že večkrat povabila na razna funkcionarska mesta, tudi ministrska, vendar se za to nisem odločila. Položaja predsednice državne revizijske komisije, čeprav sem bila v državnem zboru izvoljena trikrat, ne jemljem kot funkcije v političnem smislu, temveč izključno kot strokovno. Za zdaj je moja odločitev, da se v politiko ne integriram, vendar nikoli ne reci nikoli.
TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kaj je vaše sporočilo Slovencem?
Vesna Cukrov:
Kot je rekel George Bernard Shaw: Ljudje, ki na tem svetu zmagujejo, so tisti, ki vstanejo in se ozrejo po okoliščinah, ki jim ustrezajo. Če jih ne najdejo, si jih ustvarijo.
Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Jure Horvat, www.jurehorvat.com
piše: Gregor Berkopec, univerzitetni diplomirani pravnik, Deloitte svetovanje d.o.o.
Iznos osebnih podatkov pogodbenim obdelovalcem, ki so ustanovljeni v drugi državi kot družba, ki podatke iznaša, je v primeru večine družb postala vsakodnevna realnost. Podatki na splošno ne predstavljajo nobenega problema, se pa zadeve zapletejo, ko želi družba iznašati osebne podatke. Znotraj Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in Evropskega gospodarskega prostora (v nadaljevanju: EGP) je z 62. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1) zagotovljen prost pretok osebnih podatkov, tako da prenašanje podatkov znotraj EU in EGP ni niti problematično niti težavno, dokler seveda družba, ki osebne podatke iznaša, spoštuje kogentne norme ZVOP-1 (npr. obvezna sklenitev pogodbe po 11. členu ZVOP-1).
Zaplete se, ko namerava družba iznašati osebne podatke v tretje države, ali pa ko ima pogodbeni obdelovalec, ki je ustanovljen znotraj EU ali EGP, podizvajalca v tretji državi.
Vzemimo za primer dokaj aktualno situacijo, ki je z varstva osebnih podatkov še posebno zanimiva, to je iznos osebnih podatkov k pogodbenemu obdelovalcu v ZDA.
Dokler je bil v veljavi t.i. Varni pristan (»Safe Harbour«), je bil prenos osebnih podatkov v ZDA, družbam, ki so bile zavezane načelom varnega pristana in so bile za to ustrezno certificirane, mogoč brez večjih zapletov. Varni pristan je bil zasnovan tako, da naj bi nudil enakovredno stopnjo zaščite in zasebnosti osebnih podatkov, kot jo uživajo posamezniki znotraj EU in EGP. Evropsko sodišče je v sodbi Maximilian Schrems v. Data Protection Commissioner[1] odločilo, da temu ni tako in z odločbo 6. oktobra 2015 razveljavilo institut Varnega pristana. Od tistega trenutka dalje je bil iznos osebnih podatkov družbam, ki so ustanovljene v ZDA (čeprav so bile ustrezno certificirane), nezakonit, če niso obdelovalci iznašali osebnih podatkov na podlagi izjem, ki so določene v 1. odstavku 70. člena ZVOP-1. Vendar pa temu očitno ni nujno tako, če gre za množične in ponavljajoče iznose osebnih podatkov.
Zanimivo je, da je bilo do 19. oktobra 2015, po razlagi urada Informacijskega pooblaščenca, v ZDA mogoče iznašati osebne podatke tudi na podlagi katere od izjem naštetih v 1. odstavku 70. člena, kot sledi iz smernic objavljenih na spletni strani urada: »Če organizacija v ZDA ni zavezana načelom varnega pristana, potem mora organizacija vseeno pred iznosom podatkov pridobiti dovoljenje Pooblaščenca (razen v primeru pravnih podlag iz 1. odstavka 70. člena ZVOP-1)«[2]. Izjemo je torej predstavljal tudi iznos v tretjo državo na podlagi osebne privolitve posameznika na katerega se nanašajo osebni podatki in je bil seznanjen s posledicami takšnega iznosa, ne glede na to ali je šlo za posamičen ali množičen iznos osebnih podatkov. Na prej omenjeni datum pa je urad Informacijskega pooblaščenca na svoji spletni strani objavil novico, v kateri so zapisali: »Samo posamični iznosi (torej ne množični in ne ponavljajoči, pač pa enkratni) pa lahko temeljijo tudi na kateri od izjem iz 70. člena ZVOP-1«[3]. To pomeni, da je od takrat dalje, po mnenju urada Informacijskega pooblaščenca, množičen iznos osebnih podatkov v tretje države mogoč le na podlagi 7. točke 1. odstavka 70. člena ZVOP-1 (torej le na podlagi pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja), pri čemer mora skladno z 2. odstavkom istega člena oseba, ki namerava iznositi osebne podatke, pridobiti posebno odločbo urada Informacijskega pooblaščenca, ki odloči v roku dveh mesecev.
[1]http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=169195&pageIndex=0&doclang=SL&mode=req&dir=&occ=first&part=1&cid=630392
piše: Domen Romih, vir: revija Denar (DIZI), št. 458/2016
Samoprijava načeloma varuje davčnega zavezanca pred kazenskimi posledicami, a le v primeru, ko so izpolnjeni vsi pogoji. Samoprijava je institut, ki davčnim zavezancem omogoča naknadno izpolnitev davčne obveznosti. V praksi se uporablja vse pogosteje, saj se zavezanci zavedajo prednosti navedenega instituta, ki jih lahko razbremeni morebitne globe za prekršek, prav tako pa tudi Finančna uprava pogosto zavezancem še pred začetkom postopka davčnega nadzora ponudi možnost, da sami izpolnijo dodatno ugotovljene obveznosti. V večini primerov je zadeva ugodno rešena za obe strani, pojavljajo pa se primeri, ko se zavezanci ne seznanijo z vsemi okoliščinami, reagirajo prehitro in posledično nosijo bremena, ki jih samoprijava načeloma odpravlja.
Uvod
Kot izhaja iz komentarja Zakona o davčnem postopku1, je osnovni cilj samoprijave, da se zavezance za davek privabi k izpolnitvi davčne obveznosti, ki je sicer iz katerega koli razloga niso prijavili ali so jo prijavili le delno.
Pri tem se zasleduje željo po poravnavi med storilcem in državo, na podlagi katere zavezanec za davek prostovoljno izpolni davčno obveznost, država pa ima iz tega naslova pozitivne učinke v proračunu, saj se prijavijo neznana davčna dejanja. Prav tako institut samoprijave krepi davčno moralo, ker predstavlja vez do nekaznovanosti.
Samoprijava učinkuje predvsem na prekrškovni ravni, saj pri samoprijaviteljih izključuje odgovornost za davčne prekrške. Tako je v 396. členu Zakona o davčnem postopku določena izjema od prekrška za primer, če zavezanec izpolni svojo davčno obveznost pri predložitvi davčne napovedi na podlagi samoprijave. Smiselno enako je izjema določena tudi v 399. členu Zakona o davčnem postopku, ki odgovornost za prekrške ureja tudi za primere, ko se davek plača pri predložitvi davčnega obračuna na podlagi samoprijave.
Napoved ali obračun
V skladu s predpisi velja, da davčni zavezanec sam izračuna davek, ki ga mora plačati na podlagi ugotovljene davčne osnove, davčnih olajšav in stopenj. V takšnih primerih zavezanec davek izračuna v davčnem obračunu (primeroma obračun DDV, obračun DDPO itd.). Samoprijava za opisane davčne obveznosti se odda na podlagi 55. člena Zakona o davčnem postopku, v katerem so določeni pogoji za samoprijavo, kot sledi:
a) samoprijavo se lahko vloži najkasneje do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka;
b) predloži se jo v obliki davčnega obračuna oziroma popravljenega obračuna;
c) na posebni prilogi obračuna je potrebno prikazati premalo plačane obračunane davke, skupaj z zamudnimi obrestmi;
d) hkrati s predložitvijo obračuna je potrebno davek tudi plačati.
Če želi zavezanec doseči učinke samoprijave v smislu poznejše izpolnitve davčne obveznosti, ki ga razbremeni odgovornosti za prekršek, mora izpolniti vse zgoraj navedene pogoje.
Nekoliko drugače je samoprijava urejena v primerih, ko se davek plača na podlagi odločbe, ki jo davčni organ izda po napovedi davčnega zavezanca (primeroma napoved fizične osebe za obresti in dividende, davek na darila in dediščine, davek na promet nepremičnin itd.).
Samoprijava za takšne primere je urejena v 63. členu Zakona o davčnem postopku, ki določa naslednje pogoje:
a) samoprijavo se lahko vloži najkasneje do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma do vročitve odmerne odločbe oziroma do začetka postopka o prekršku oziroma kazenskega postopka;
b) predloži se jo v obliki davčne napovedi oziroma popravljene davčne napovedi.
Če se davek odmeri na podlagi napovedi zavezanca, le-temu v trenutku samoprijave ni potrebno izračunati zamudnih obresti, niti plačati davka. Vse to je predmet odločbe, ki jo Finančna uprava izda po vloženi samoprijavi. Z odločbo se odmeri davek kot tudi zamudne obresti, prav tako pa se z odločbo določi rok za plačilo.
Tveganja
Če zavezanec ne preuči vseh okoliščin v zvezi z dohodki, ki naj bi bili predmet samoprijave, lahko nosi nepopravljive davčne posledice.
Primeroma lahko zapišemo, da Finančna uprava v postopku mednarodne izmenjave informacij pogosto pridobi podatke o tujih dohodkih zavezancev. Takšni izmenjavi sledi davčna kontrola, v kateri se ugotavlja, če je zavezanec tuje dohodke prijavil ali ne. Če dohodkov ni prijavil, Finančna uprava zavezancu za davek pošlje poziv, s katerim ga povabi, da se oglasi na informativni sestanek, na katerem lahko pojasni okoliščine teh dohodkov ali pa vloži samoprijavo. Kdor izbere možnost, da se udeleži sestanka, je pogosto presenečen nad tem, da ga kontrolor na hitro povpraša od kod mu dohodki, nato pa tudi določi vrsto dohodkov in tudi izračuna potencialno davčno osnovo.
Pozor! Zavezanec za davek se mora v takšnem trenutku zavedati, da kontrolorju ni nujno posredoval vseh informacij, ki so pomembne za obdavčitev, kar lahko vodi v napačno kvalifikacijo vrste dohodka ali v opustitev uporabe ugodnosti, ki jih zavezanec lahko uveljavlja na podlagi sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja. V praksi je že bilo mogoče zaslediti primere, ko je bila izračunana potencialna davčna obveznost v višini več deset tisoč evrov, a po natančnem pregledu transakcij do odmere davka sploh ni prišlo.
Uporaba višje davčne stopnje
Pojavljajo se tudi primeri, ko davčni zavezanci vložijo samoprijavo za dohodke, za katere je pravica davčnega organa do odmere davka že zastarala. Finančna uprava v takšnih primerih izda sklep, s katerim ugotovi, da je pravica do odmere davka že zastarala, saj v skladu s 125. členom Zakona o davčnem postopku pravica do odmere zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.
Če je od nastanka davčne obveznosti minilo več kot pet, vendar manj kot deset let, Finančna uprava takšen dohodek obravnava kot nenapovedani dohodek, od katerega obračuna davek po 68.a členu Zakona o davčnem postopku po stopnji 70 odstotkov. V praski se tako pojavljajo primeri, ko so zavezanci želeli izpolniti že zastarano davčno obveznost (primeroma kapitalski dobički), pri čemer se jim namesto 25 odstotkov dohodnine odmeri davek po bistveno višji stopnji.
Primeri, opisani v prejšnjem odstavku, bodo slej kot prej predmet sodne presoje. Kako bodo o zadevah odločala sodišča, ni mogoče napovedati, vendar pa najmanj do tedaj velja, da Finančna uprava s kazenskim davkom obdavčuje dohodke, katerih odmera je že zastarala oziroma so bili pridobljeni pred več kot petimi leti, če jih zavezanec napove v samoprijavi. V takšnem primeru Finančna uprava ne prizna učinka samoprijave in samoprijava ne doseže želenega učinka po poravnavi med zavezancem in državo, saj država zavezanca kljub samoprijavi sankcionira.
Kazenske posledice, če ni plačan davek
Prav tako samoprijava ne učinkuje, če se jo predloži v obliki popravljenega davčnega obračuna in davek ob vložitvi takšnega obračuna ni plačan. V praski obstajajo primeri, ko je družba naredila samoprijavo, v kateri je razkrila davčne nepravilnosti, a ni imela sredstev za plačilo teh obveznosti. Ker se je družba znašla v insolvenčnem postopku, davčna obveznost ni bila poravnana, poslovodstvo družbe pa je kazensko odgovarjalo iz naslova zatajenih davčnih obveznosti.
Tudi sicer velja dodati, da samoprijava obligatorno ne izključuje kaznivega dejanja davčne zatajitve po kazenskem zakoniku, zato ta institut običajno ne privlači k samoprijavi tistih zavezancev, ki so se namenoma izognili davčnim obveznostim. Čeprav v Sloveniji ne poznamo samoprijave na področju kaznivega dejanja davčne zatajitve, lahko pride v poštev prostovoljni odstop od kaznivega dejanja, na podlagi katerega se sme storilcu kazen odpustiti. Storilec lahko odstopi pri nedokončanem poskusu preprosto tako, da preneha nadaljevati izvršitveno dejanje, pri dokončanem poskusu pa tako, da po tem, ko je že storil vse potrebno za povzročitev prepovedane posledice, osebno prepreči njen nastanek.
ZAKLJUČEK
Samoprijava je učinkovito sredstvo, ki zavezancem omogoča, da tudi naknadno izpolnijo davčne obveznosti brez hujših posledic. Vendar velja nasvet, da se vsakokrat posebej presodi konkretne okoliščine davčnih obveznosti, ki so predmet samoprijave. Le na takšen način je namreč mogoče zagotoviti, da bo samoprijava dosegla svoj osnovni namen oziroma da bodo pozitivni učinki samoprijave tako na strani države kot tudi zavezancev.
Opombe:
1 Zakon o davčnem postopku s komentarjem, Tone Jerovšek in avtorji, Ljubljana, izdal Davčno izobraževalni Inštitut, 2008, stran 143 in naslednje
1.0 DAVČNI ZAVEZANEC
Zavezanec za davek na dediščino in darila je fizična ali pravna oseba zasebnega prava, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja ali darovanja, in tudi fizična oseba, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma na podlagi darilne pogodbe za primer smrti.
Za pravne osebe zasebnega prava po tem zakonu se štejejo: društva, fundacije, skladi, ustanove, zasebni zavodi in gospodarska interesna združenja.
2.0 POSEBNE DOLOČBE V PRIMERU SOLASTNINE IN SKUPNE LASTNINE
Pri razdelitvi solastnine plača vsak solastnik ali solastnica davek od tistega brezplačno prejetega dela premoženja, ki presega njegov solastniški delež.
Pri skupni lastnini so davčni zavezanci vsi lastniki ali lastnice premoženja solidarno.
3.0 PREDMET OBDAVČITVE
Predmet obdavčitve je premoženje, ki ga fizična oseba prejme od fizične ali pravne osebe kot dediščino ali darilo in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Predmet obdavčitve po tem zakonu je tudi premoženje, ki ga pravna oseba prejme od pravne ali fizične osebe kot darilo ali dediščina, ki se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb.
Za premoženje se štejejo nepremičnine, premičnine ter premoženjske in druge stvarne pravice. Med premičnine se štejejo tudi vrednostni papirji in denar. Kot darilo se šteje tudi volilo.
Darilo ali dediščina, ki zajema le premičnine, ni predmet obdavčitve, če je skupna vrednost premičnin nižja od 5.000 eurov.
Davek se ne plača od podedovanega ali podarjenega začasnega ali dosmrtnega užitka nepremičnine in od tistega dela nepremičnine, na katerem dedič ali obdarjenec po veljavnih predpisih ne more pridobiti lastninske pravice, pravice uporabe ali užitka.
4.0 NASTANEK DAVČNE OBVEZNOSTI
Davčna obveznost nastane:
(*Darilo velja za sprejeto ob podpisani darilni pogodbi, izročilni pogodbi, pogodbi o preužitku oziroma ob dejanskem sprejemu darila.)
5.0 DAVČNA OSNOVA
Osnova za davek na dediščino in darila je vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek.
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-190/15-10, z dne 5. 5. 2016, objavljeno v Uradnem listu RS št. 36/16, dne 20. 5. 2016, razveljavilo drugi odstavek 5. člena Zakona o davku na dediščine in darila (ZDDD). Z razveljavitvijo te določbe se izvaja obdavčitev na podlagi splošnih določb Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).
Davčni organ ima na podlagi splošnih določb ZDavP-2 tako pravico preveriti resničnost dejstev, ki jih navaja davčni zavezanec, to je: ali vrednost nepremičnine, ki je razvidna iz pravnomočnega sklepa o dedovanju oziroma ki jo je davčni zavezanec navedel v napovedi za odmero davka od prejetega darila, ustreza tržni vrednosti nepremičnine ali pa je bila vrednost nepremičnine davčnemu organu prikazana v nižjem znesku zaradi ugodnejše odmere davka. V primeru dvoma v pravilnost vrednosti nepremičnine davčni organ tržno vrednost posamezne nepremičnine ugotavlja v vsakem posameznem odmernem postopku posebej (npr. primerjava s splošno znanimi tržnimi cenami na m2 na določenem področju, primerjava s cenami iz izvedenih prodaj primerljivih nepremičnin). Po splošnih določbah ZDavP-2 pa ima davčni zavezanec pravico oceno tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene s strani finančnega urada, izpodbijati s predložitvijo individualne cenitve. V tem primeru stroške cenitve nepremičnine nosi zavezanec.Pri premičninah, razen pri denarju, je vrednost iz prvega odstavka tega člena tržna vrednost tega premoženja.
Pri premičninah se davčna osnova, zniža za 5.000 eurov.
Če je davčni zavezanec v obdobju dvanajstih mesecev od istega darovalca ali iste darovalke prejel več daril, se za ugotavljanje davčne osnove vrednosti prejetih daril seštevajo. Rok dvanajstih mesecev začne teči z dnem sprejema prvega darila.
Celoten članek je dostopen za naročnike!
Vir: pojasnilo FURS
Gospodarske javne službe imajo pomembno vlogo v socialni družbi, ki temelji na enakopravnem obravnavanju posameznikov, solidarnosti, dostopnosti do gospodarskih javnih služb, kohezivnosti in zavarovanju javnega interesa. Te lahko opredelimo kot dejavnost, ki se izvaja v javnem interesu in s katero se zagotavljajo javne dobrine, za njeno zagotavljanje pa je odgovorna država ali lokalna skupnost, saj zajemajo servisno dejavnost države in lokalnih skupnosti. Izvajajo se po posebnem pravnem režimu, saj gre za dejavnosti, ki jih ni mogoče delno ali v celoti opravljati na trgu v okviru tržnih mehanizmov. Na trgu namreč ne delujejo ali pa jih ne smemo prepustiti delovanju trga.
Posebnosti pri sklenitvi pogodbe
Prva posebnost se pojavi že pri načelu pogodbene avtonomije, saj zakon za izvajalce gospodarskih javnih služb določa kontrahirno dolžnost sklenitve pogodbe s posameznikom, ki izpolnjuje splošno določene pogoje. Tak posameznik ima tudi iztožljivo pravico sklenitve pogodbe z izvajalcem gospodarske javne službe, ki jo lahko uveljavi na sodišču1. Velja namreč prepoved diskriminacije glede dostopa do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti. Stranke morajo spoštovati načelo vestnosti in poštenja, med pomembnejša pa zagotovo spada dolžnost izpolnitve obveznosti, ki zavezuje tako izvajalca gospodarske javne službe, da oskrbuje uporabnika z javnimi dobrinami ali storitvami, kot tudi dolžnost uporabnika, da za to redno plačuje. Če pogodba ni izpolnjena, kot je dogovorjeno, lahko obe pogodbeni stranki računata na sankcijo zaradi kršitev. Čeprav ima v pogodbenem razmerju uporabnik podrejeno vlogo, saj izvajalec gospodarske javne službe določa splošne pogoje za sklenitev pogodbe, na katere porabnik nima vpliva, zato ti ne smejo biti nepravični ali nepošteni do porabnika.
Pojem plačilne nediscipline
Pojem plačilne nediscipline lahko opredelimo kot neupoštevanje zneskov, dogovorjenih rokov in načinov poravnavanja obveznosti2, kar velja tako za posameznike kot gospodarske subjekte. Podobno razlago daje tudi Gospodarska zbornica Slovenije, ki jo iz ekonomskega vidika opredeljuje kot nespoštovanje rokov plačil oziroma rokov poravnavanja obveznosti, načina poravnavanja obveznosti in nespoštovanja dogovorjenih zneskov pri plačilih3.
Čeprav se zdijo določbe glede odklopa zaradi neplačila jasne in izvedljive, se v praksi pogosto pojavi problem prav pri dostopu do odjemnega mesta in njegovem odklopu. Odjemno mesto se namreč v večini primerov nahaja znotraj stanovanjskih hiš, v katere pa pooblaščena oseba, ki naj bi odklop izvedla, nima vstopa brez dovoljenja lastnika. Odjemalca namreč varuje Ustava RS, ki v 36. členu določa, da je stanovanje nedotakljivo in da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti njegovi volji vstopiti v njegovo stanovanje ali prostore. Odjemalec tako ne dovoli vstopa v stanovanje in posledično odklopa odjemnega mesta, velikokrat pa prepreči odklop tudi s tem, da vrat preprosto ne odpre ali se ne odziva na klice, v skrajnih primerih pa sproži celo tožbo zaradi motenja posesti. Dobavitelju tako ne preostane drugega, kot da mu dobrino še naprej dobavlja, hkrati pa sproži tožbo proti njemu.
Postopek sodne izterjave dolgov
Ko niti opomini ne spodbudijo neplačnika, da poravna svoje obveznosti, izvajalec sproži postopek pred sodiščem, ki se lahko začne kot predlog za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine4. Posledično za dobavitelje to pomeni vsakoletno vlaganje izvršb zoper dolžnike, ki svojih obveznosti ne poravnavajo.
Po prejemu popolnega predloga za izvršbo, ki mora vsebovati zahtevo, da naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh po vročitvi sklepa plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški, in ostale potrebne sestavine za izvršbo, sodišče izda sklep o izvršbi, na katerega ima dolžnik 8 dni časa za ugovor. Ker se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vloži elektronsko na predpisanem obrazcu brez priloženih listin, ima dolžnik možnost tako imenovanega pavšalnega ugovora, s katerim zanika obstoj poslovnega razmerja5. Če ugovora ne vloži, postane sklep o izvršbi pravnomočen, upnik pa pridobi izvršilni naslov, zato nadaljnji postopek poteka po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju.
Celoten članek je dostopen za naročnike!
Vir: revija Denar - mag. Irena Prodan
Mednarodni standard strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju 2400 – Poročanje o izidih se nanaša na poročanje o izidih poslov notranjega revizorja. Revizijska poročila notranjega revizorja običajno vsebujejo priporočila za boljše obvladovanje tveganj, ki jih je notranji revizor prepoznal v revizijskem pregledu. Pri oblikovanju priporočil si notranji revizor pogosto zastavi vprašanje, kako naj bodo priporočila oblikovana, da bodo prava, koristna, vodstvu v pomoč, predvsem pa, da jih bo vodstvo sprejelo in uresničilo.
Ena temeljnih odgovornosti vodstva v vsaki organizaciji je vzpostavitev primernega sistema notranjih kontrol za upravljanje tveganj, katerim sta vodstvo in posledično organizacija izpostavljena. Če so tveganja previsoka, je dolžnost vodstva sprejemati primerne ukrepe, s katerimi se tveganja izločijo ali zmanjšajo na sprejemljivo raven. Vodstvo je namreč tisto, ki svoje področje, za katero je pristojno in odgovorno, najbolje pozna, se zaveda, kateri ukrepi so potrebni in jih bo tudi sprejelo in uresničilo; velja seveda ob predpostavki, da govorimo o odgovornem in kompetentnem vodstvu.
Glavna naloga notranje revizije je dajanje nepristranskih in neodvisnih zagotovil vodstvu in organom nadzora glede sprejemljive ravni ureditve poslovanja organizacije s poudarkom na upravljanju tveganj ter notranjih kontrolah v organizaciji. Pri izvajanju revizijskih poslov dajanja zagotovil se bo notranji revizor z uporabo različnih revizijskih načinov, metod in tehnik prepričal, ali so v poslovnem procesu, ki je predmet revidiranja, vzpostavljene vse potrebne notranje kontrole, s katerimi organizacija obvladuje ključna tveganja, katerim je izpostavljena pri svojem strateškem in izvedbenem poslovanju.
O rezultatih svojega dela notranji revizor poroča vodstvu ter organom nadzora. Kadar ugotovi, da se organizacija pri svojem delovanju izpostavlja nesprejemljivim tveganjem, oblikuje priporočila za zmanjšanje tveganj in jih vključi v revizijsko poročilo. Pri oblikovanju priporočil je ena najpomembnejših nalog notranjega revizorja poiskati razlog in ne le znake (simptome) za nastanek problema ter predlagati ukrepe, ki bodo odpravili razloge za nastanek težav. Da bi notranji revizor lahko oblikoval takšna priporočila, s pomočjo katerih bo organizacija lahko izboljševala svoje sisteme notranjih kontrol in upravljanja tveganj, mora zelo dobro proučiti in spoznati lastnosti revidiranih procesov in delovanje celotne organizacije. Zato potrebuje ustvarjalno sposobnost in smelost, in le na ta način bo delo notranjega revizorja dodalo vrednost organizaciji.
Vodstvo revidiranega področja, ki je odgovorno in kompetentno za odločanje in spremljajoča tveganja, lahko v konstruktivnem dialogu z notranjim revizorjem (po)išče najprimernejše rešitve za zmanjševanje poslovnih tveganj. V takih primerih ne gre zgolj za opozarjanje na ugotovljene pomanjkljivosti in/ali odsotnosti notranjih kontrol, temveč za strokovno pomoč pri izboljšanju sistema notranjih kontrol, vse seveda ob temeljni predpostavki, da je odgovornost za tovrstne popravljalne odločitve še vedno v pristojnosti poslovodnikov in da njegovo angažiranje ne okrni temeljnih postulatov notranjega revidiranja, to je neodvisnosti in nepristranskosti.
Na tej osnovi objavljamo naslednjo strokovno razlago.
Razmišljanje in delovanje notranje revizije je možno le v dovolj naprednem okolju, v katerem se vodstvo na vseh ravneh organizacije zaveda svoje odgovornosti za vzpostavitev kontrolnega sistema in obvladovanja tveganj. V takem okolju je notranja revizija podporni partner, ki pomaga izboljševati uvajanje in uresničevanje primernih notranjih kontrol ter uspešnost upravljanja tveganj. Napredno vodstvo vidi v notranji reviziji svojega pomočnika in je pripravljeno z njim odkrito spregovoriti ter izmenjati poglede na izboljšanje tveganj, katerim je izpostavljeno pri svojem delu.
Napredno, torej dovolj zrelo okolje zahteva tudi napredno notranjo revizijo, ki ne išče samo krivcev in napak in ne vztraja pri vzpostavitvi vsake notranje kontrole, ne glede na njene koristi in stroške implementacije. Vodstvo naj obravnava kot svojo stalno stranko, ki jo razume, pozna njihove težave in ji želi s svojim poslovno-ekonomskim znanjem pomagati pri premagovanju poslovnih težav.
V zrelem okolju se vodstvo in notranji revizor odkrito pogovorita o težavah in izzivih že pri izdelavi načrta revizijskih pregledov za prihodnje leto in kasneje pri sami pripravi na revizijski pregled. Med revidiranjem notranji revizor sproti seznanja vodstvo s svojimi ugotovitvami in jih ne "skriva" do zaključka pregleda, zlasti če so pomembne. S tem omogoči vodstvu takojšnje ukrepanje in njegovo proaktivno ravnanje primerno izpostavi v samem poročilu. Pri zaključevanju revizije notranji revizor vodstvu predstavi končne izsledke. V skupnem dogovoru izbereta najprimernejše ukrepe in se dogovorita za izvedbene roke. Revizijsko poročilo je le še primeren zapis in dokaz dogovorjenega.
Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!
Vir: revija SIR*IUS - Iz prakse v prakso
Trajnostno poslovanje načeloma zagotavlja dolgoročno ekonomsko uspešnost, vendar ne na škodo zaposlenih, poslovnih partnerjev, širše družbene skupnosti in narave (Vezjak, 2013, 58). Trajnostna naravnanost je najvišji izraz družbene odgovornosti podjetja, saj se odraža na ekonomskem, socialnem in ekološkem področju. Zato je vpeta v cilje, strategije in spremljanje poslovanja podjetja z vseh teh vidikov (Vezjak, istotam).
Temu primerno je treba izpopolniti tudi informacijski sistem v podjetju, tako za zunanje kot tudi za notranje poročanje. Pri tem se postavlja vprašanje, katere informacije so tiste, ki omogočajo podjetju odločanje v smeri trajnostnega razvoja.
V prispevku bomo obravnavali računovodski vidik teh informacij ter predstavili zamisel poslovodenja podjetja z usmeritvijo v trajnostni razvoj.
»Produktivistična miselnost, ki se je razvila na Zahodu, je pahnila svet v krizo, iz katere se je treba izviti z radikalnim odmikom od strategije kopičenja "vedno več", tako na finančnem področju, kot v znanosti in tehniki. Skrajni čas je, da prevladajo skrb za etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje. Kajti zdaj nam grozijo mnogo hujše stvari. Lahko se zgodi, da se bo zaradi njih končala človeška pustolovščina na planetu, ki bi utegnil postati neprimeren za življenje« (Hessel, 2011, 43).
Zgornja misel je lahko temeljno izhodišče za trditev, da samo dobiček ni in ne more biti cilj podjetja, ki želi biti trajnostno naravnano. Ugotoviti je treba, da sodobnejši pogled obravnava podjetje kot zavestno in prostovoljno, z določenim namenom oblikovano organizacijo za zadovoljevanje potreb družbe na določenem področju. Stabilnost, rast in dolgoročni obstoj podjetja so odvisne predvsem od bogastva (angl.: wealth), ki nastaja zaradi skupnih naporov vseh deležnikov, vlagateljev kapitala, zaposlencev in države. Zato je vsak od njih po svoje upravičen do deleža v dosežkih poslovanja podjetja.
Klasično računovodstvo ponuja standardizirane računovodske izkaze, ki pa ne ustrezajo vsem interesnim skupinam. Izkaz poslovnega izida namreč ne kaže dosežkov vseh deležnikov na ustrezen način.
Za odločanje v zvezi s trajnostnim poslovanjem podjetja je z računovodskega vidika mnogo primernejša informacija o dodani vrednosti,[1] s katero računovodstvo dosega tri pomembne cilje (Lagrange in Saint-Ferdinand, povzeto po: Haller, Stolowy, 1999, 3), saj daje:
Dodana vrednost torej odraža družbeno koristnost obstoja združbe, s tem pa pomeni tudi pogoj za njegovo preživetje in trajnostni razvoj. Obstoj je na kratek rok možen brez ustvarjanja dobička, preživetje združbe pa ni možno brez ustvarjanja dodane vrednosti. Dobiček je predstavnik lastniške teorije podjetja, dodana vrednost pa je izraz podjetniške teorije, ki upošteva več interesnih skupin.
Odsotnost dobička še ne pomeni, da podjetje ne prispeva k družbeni blaginji. Kljub izgubi ima lahko podjetje pozitivno dodano vrednost. To pomeni, da je delež ostalih deležnikov v dodani vrednosti večji od izgube. V tem primeru so lastniki kapital izgubili deloma na račun drugih deležnikov v podjetju (zaposlencev, bank in države). Podjetje je kljub temu prispevalo k večji blaginji države.
Nekateri celo menijo, da je »optimiranje dodane vrednosti bolj pomembno od optimiranja dobička« (npr. Mandal, Goswami, 2008, 102). Zato je pomembno, da dodano vrednost postavimo kot sodilo pri pripravi poslovnih načrtov podjetij. Celo več: dodana vrednost bi lahko bila ustrezno sodilo za razporejanje poslovnih prvin (angl. resource allocation) (Mandal, Goswami, istotam).
S tega vidika so »plače zaposlencem enako pomembne kot izplačilo dividend« (Donleavy, 1954, 398). Dosledno gledano, dodana vrednost meri vpliv delovanja podjetja na družbo in je zato pomembnejša od izkaza poslovnega izida (Donleavy, istotam) oziroma poplačilo deležnikov za njihovo sodelovanje v poslovanju. Podobno lahko na ta način tudi dobiček razumemo samo kot enega od stroškov poslovanja (Ianniello, 2010, 372), tako kot so davki strošek, potreben za vzdrževanje ustreznega gospodarskega in družbenega okolja
Poskus širšega razumevanja dodane vrednosti je "razširjena dodana vrednost" (angl. expanded added value) (npr. Mook, 2003). Temu primerno se merjenje dodane vrednosti ne omejuje več samo na računovodske podatke, saj so že razviti modeli, ki dopolnjujejo klasične računovodske informacije (npr.: EVAS-expanded value added statement, Community Social Return on Investment Model) (Mook et al., 2003a in 2007). Načeloma tak pristop podpira tudi Direktiva Evropske unije (EU, 3003, točka 14b), ki priporoča tudi neračunovodske kazalnike za boljše razumevanje dosežkov združbe.
Celoten članek je dostopen za naročnike!
Vir: revija Poslovodno računovodstvo - dr. Živko Bergant
Vlada je na seji sprejela dopolnila, ki jih bo vložila k noveli zakona o odvetništvu. Z njimi bi določila, da višino vpisnine v odvetniški imenik določi statut Odvetniške zbornice Slovenije. Novelo zakona o odvetništvu je v DZ vložila NSi, z njo pa predlaga, da se vpisnina v odvetniški imenik z zakonom omeji na višino povprečne bruto plače.
Skupščina odvetniške zbornice je namreč aprila izglasovala bistveno povišanje vpisnine v odvetniški imenik, kar je pogoj za opravljanje tega poklica, in sicer z 2500 na 9000 evrov.
Takšna odločitev je naletela na vrsto kritičnih odzivov. Tudi na ministrstvu za pravosodje so odvetniško zbornico zaprosili za pojasnila. Obenem so napovedali, da bodo pripravili spremembe zakona, niso pa želeli razkriti kakšne.
Medtem je odvetniška zbornica za 1. junij sklicala skupščino, na kateri naj bi po predlogu upravnega odbora višino vpisnine znižali na 3000 evrov. NSi pa je v DZ vložila novelo zakona o odvetništvu, po kateri bi se vpisnina omejila na višino povprečne bruto plače.
Vlada je v zvezi z novelo danes ocenila, da ni skladna z ustavno opredelitvijo odvetništva kot samostojne in neodvisne službe ter da vanjo nesorazmerno posega. Vprašanja glede zagotavljanja sredstev za delo odvetniške zbornice namreč po mnenju vlade ureja statut odvetniške zbornice, "kamor bi sodila tudi določba glede določanja višine vpisnine".
Vlada je zato sprejela dopolnila k noveli, s katerimi bi se določilo, da vpisnino in višino vpisnine v imenik odvetnikov določa statut odvetniške zbornice, torej odvetniška zbornica sama.
Vir: STA
Ker insolvenčni zakon ne določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka, ki je bil izdan na upnikov predlog, vroči družbenikom stečajnega dolžnika, kadar je ta družba z omejeno odgovornostjo, je v neskladju z ustavo. Tako je odločilo ustavno sodišče, ki je dalo zakonodajalcu za popravke zakona leto dni časa.
Pobudo za oceno ustavnosti sta vložila družbenika podjetja ES Gorica iz Nove Gorice, ki ga je novogoriško okrožno sodišče decembra 2014 na predlog enega od upnikov poslalo v stečaj. Menita namreč, da bi jima moral biti sklep o začetku stečajnega postopka osebno vročen in šele od trenutka vročitve bi moral teči rok za vložitev pritožbe.
Tako pa sta bila zaradi zakonske ureditve vročanja po zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju postavljena v neenak položaj glede na upnike in stečajnega dolžnika, ki so upravičeni do osebne vročitve. Na sklep o uvedbi stečaja sta sicer vložila pritožbo, a šele po preteku petnajstdnevnega roka, zato jo je višje sodišče zavrglo kot prepozno.
Ustavni sodniki so soglašali, da je vročanje sodnih pisanj zelo pomembno procesno opravilo, saj se stranka na ta način seznanja s potekom postopka ter procesnimi dejanji sodišča in nasprotne stranke. Prav tako pripisuje poseben pomen vročitvi tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, so zapisali v danes objavljeni odločbi.
Da je zakon vročitev nadomestil z javno naznanitvijo, se zdi ustavnemu sodišču sicer ustavno dopustno, a v konkretnem primeru je položaj specifičen, saj je število družbenikov v družbah z omejeno odgovornostjo omejeno, zato ni mogoče predvidevati, da ti sodišču niso znani. Med težo posledic in koristmi, ki jih je zakonodajalec želel doseči z nadomestitvijo vročitve z javnim naznanilom, je torej očitno nesorazmerje.
Ustavno sodišče je tako ugotovilo, da je insolvenčni zakon v neskladju z ustavo, ker ne določa, da se sklep o začetku stečajnega postopka vroči družbeniku stečajnega dolžnika, ki je družba z omejeno odgovornostjo. Zakon je treba popraviti v letu dni, da bi medtem lahko stečajni postopki nemoteno tekli, pa morajo sodišča v tem času sklepe o začetku stečajnega postopka, kadar je ta začet na predlog upnika, vročati tudi družbenikom stečajnega dolžnika, če je ta družba z omejeno odgovornostjo.
Vir: STA
V mesecu MAJU je na portalu Tax-Fin-Lex za vse bralce TFL Glasnika brezplačno dostopen aktualen čistopis:
in vse njegove pretekle verzije.
Nekaj dejstev o zakonu:
EKO-LEX, od 25.5.2016 - 31.5.2016 | PRAVNI VIRI | |||||
TEMATSKI SKLOP | URADNI LIST RS | URADNI LIST EU | DRŽAVNI ZBOR | MINISTRSTVA | VLADA | STA Novice |
EKO-LEX | 5 novosti | 2 novosti | 2 novosti | 5 novosti | 22 novosti | 1 novost |
V tem tednu izpostavljamo:
Lex-kliping, od 25.5.2016 - 31.5.2016 | PRAVNI VIRI | ||||||
PODROČJA | URADNI LIST RS | URADNI LIST EU | DRŽAVNI ZBOR | MINISTRSTVA | VLADA | STA Novice | |
P R A V N A P O D R O Č J A |
1. DRŽAVNA UREDITEV RS in EU | 8 novosti | 15 novosti | 9 novosti | 2 novosti | 44 novosti | 9 novosti |
2. UPRAVNO PRAVO | 1 novost | 1 novost | 6 novosti | 1 novost | |||
3. CIVILNO PRAVO IN KAZENSKO PRAVO | 3 novosti | 2 novosti | 1 novost | 6 novosti | 6 novosti | ||
4. GOSPODARSKOPRAVNA UREDITEV | 4 novosti | 9 novosti | 5 novosti | 15 novosti | 3 novosti | ||
5. JAVNE FINANCE | 1 novost | 9 novosti | 4 novosti | 5 novosti | 6 novosti | 6 novosti | |
6. GOSPODARSKE DEJAVNOSTI | 8 novosti | 22 novosti | 2 novosti | 5 novosti | 18 novosti | 4 novosti | |
7. NEGOSPODARSKE DEJAVNOSTI | 12 novosti | 8 novosti | 3 novosti | 7 novosti | 36 novosti | 11 novosti | |
8. DELOVNOPRAVNA UREDITEV, SOCIALA | 4 novosti | 3 novosti | 1 novost | 1 novost | 11 novosti | 5 novosti | |
9. ZDRAVSTVENI SISTEM | 1 novost | 2 novosti | 5 novosti | 2 novosti | |||
10. MEDNARODNI ODNOSI | 3 novosti | 3 novosti | 6 novosti | ||||
11. OBČINE | 42 novosti |
Ne pozabite na Koledar obveznosti za tekoči mesec, s povezavami na obrazce. V Seznamu seminarjev vas opozarjamo na vse razpisane aktualne seminarje. Novice pa ponujajo poglobljen komentar aktualnih dogodkov s številnimi povezavami na vsebinsko relevantne dokumente.
Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk .