TFL Glasnik:
Ga. Uršula Cetinski, ta trenutek vas najverjetneje najbolj zaznamuje to, da ste od 15. oktobra lani generalna direktorica Cankarjevega doma, potem ko ga je 32 let vodil Mitja Rotovnik. Še prej ste v Cankarjev domu vodili plesni in gledališki program, vmes od leta 2006 ste bili direktorica Slovenskega mladinskega gledališča. Začela bi z običajnim vprašanjem: na kaj ste najbolj ponosni v vaši dosedanji karieri in v življenju?

Uršula Cetinski:
Vsak človek v življenju dela manjše in večje kompromise, da pač lahko kot socialno bitje živi z drugimi ljudmi. Toda če pogledam svoje življenje, ki se ga bo prihodnje leto nabralo za kar pol stoletja, lahko na splošno rečem, da sem živela zelo močno v sozvočju sama s sabo. Na to sem najbolj ponosna. Do tega je prišlo, ker sem ogromno dela, prizadevanj in učenja vložila v svoj poklic, po drugi strani pa lahko rečem, da sem imela pri vsem skupaj tudi srečo. Takrat, ko je bila najbolj potrebna. Poznam veliko ljudi v Sloveniji in po svetu, ki imajo izjemne talente, pa imajo kljub temu zaradi različnih dejavnikov zelo zapleteno življenjsko pot. Stvari se jim ne iztečejo vedno prav dobro. Pri meni so se v veliki meri v skladu s pričakovanji in željami.

Ponosna sem tudi na to, da sem recimo na področju gledališča začela z nič. Prvič sem se z gledališčem začela ukvarjati po daljšem urednikovanju na Radiu Študent, ko so me povabili v Koreodramo, ki je bila takrat zelo majhna gledališka skupina, ki jo je vodil režiser Damir Zlatar Frey. Tam sem opravljala delo direktorice te skupine in tudi delo dramaturginje, v resnici pa sem počela čisto vse: od prodaje vstopnic do kupovanja rekvizitov – kot bi rekli, deklica za vse. To se mi zdi zelo dobro. Da se gradiš ne le v šoli, temveč tudi v praksi.

Imela sem srečo, da sem spoznala različne gledališke poklice in sem jih tudi sama opravljala. Ko sem začela voditi Slovensko mladinsko gledališče, kar sem počela osem let, sem se dela lotila suvereno, saj sem bila opremljena s številnimi praktičnimi in ne le teoretičnimi izkušnjami. Zato menim, da imamo v Sloveniji na številnih področjih premalo uvajanja zaposlenih na novih delovnih mestih. Velik in zapleten zavod, kot je recimo Cankarjev dom, je dobro čim bolje poznati, tudi delovna mesta in naloge, ki jih opravljajo kolegi, s katerimi sodeluješ.

TFL Glasnik:
Namenoma sem začela s poudarkom na vašem velikem predhodniku in s kopico dvomov, ki so se porajali. Pred časom sem vas poslušala na neki prireditvi. Bili ste izjemno simpatični, ko ste pripovedovali o tem, da so vas, ko ste prevzemali ta položaj, spraševali, ali vas je kaj strah. Rekli ste, da ste položaj prevzeli kot ženska, ker ni bilo primernega moškega kandidata z enakovrednimi referencami, saj bi bil ta v prednosti zaradi svojega spola. Same lepe iztočnice. A vendarle razčistiva to. Osebno menim, da si niste obuli prevelikih čevljev, a ste ženska na takšnem položaju – kako ste to uredili pri sebi?

Uršula Cetinski:
Nikoli nisem dvomila o tem. Za službo sem se vedno prijavila, ko sem bila trdno prepričana, da lahko posel dobro opravim. Zato pri meni v tem pogledu ni bilo nikakršnega dvoma. Vendar je ena plat medalje, kako se doživljaš sam, in druga, kako te doživlja okolica oziroma širši prostor. V obdobjih do kandidature za generalno direktorico Cankarjevega doma sem imela že lepo prehojeno pot od Radia Študent prek Koreodrame, Mladinskega gledališča do Mesta žensk. Navsezadnje do dragocene izkušnje v moji prvi službi v Cankarjevem domu, ki je trajala skoraj devet let in mi je pomagala, da to institucijo zelo dobro spoznam, čeprav me še vedno vsak dan znova preseneča.

Cankarjev dom obišče skoraj pol milijona ljudi na leto, to je zelo velika organizacija, v kateri se vendarle občasno dogajajo tudi stvari, ki so nepredvidljive. A kot sem dejala, v meni ni bilo nobenega dvoma o kvalificiranosti za to delovno mesto. Družba, ne samo v Sloveniji, še vedno bolj z zadržkom sprejema ženske na najvišjih vodstvenih položajih. Pogosteje dobijo priložnost kot pomočnice generalnega direktorja, ki je običajno moški. Takšne stvari so za Evropo še vedno značilne, da o drugih kulturah sploh ne govorim.

Predvsem se mi zdi, da je medijska obravnava drugačna, kot če bi se za to delovno mesto prijavil in uspel moški. A po mojih dosedanjih izkušnjah ima v primeru, da se za isto mesto prijavita dva precej enakovredna kandidata, prednost moški – ta ima zaradi spola prednost celo, če je nekoliko manj kvalificiran od protikandidatke. Tudi mediji se pri ženskah bolj osredotočajo na njihovo zasebnost; sprašujejo jih, kako bodo združevale poklicno in zasebno življenje, medtem ko pri moških o tem nikoli ne poizvedujejo.

TFL Glasnik:
Na letni ravni morate za preživetje Cankarjevega doma zagotoviti približno 4 milijone evrov. Kako vidite ta načrt v današnjih razmerah?

Uršula Cetinski:
Tega ni lahko doseči, ker se državno subvencioniranje vsako leto močno močno krči in država oziroma ministrstvo za kulturo Cankarjev dom vse bolj potiska na trg, hkrati pa v ocenah strokovne komisije, ki ocenjuje naš program, pričakujejo neke vrhunske, nepopulistične, visokoumetniške projekte. Eno in drugo se seveda precej izključuje. Projektov, za katere tudi sama mislim, da bi bili primerni za Cankarjev dom, ni mogoče izvajati brez sodelovanja javnih sredstev. Tako je povsod po svetu. Vrhunski koncerti klasične glasbe, velika mednarodna gledališka gostovanja, tudi izredno odmevne razstave vrhunskih avtorjev brez kombinacije javnih in lastnih sredstev nikjer na svetu niso izvedljivi, saj bi bila zgolj tržna cena vstopnic za kupce odločno previsoka. To je podobno, kot če bi od vseh bolnikov pričakovali, da popolnoma sami poravnajo tržno ceno vseh zdravstvenih storitev.

TFL Glasnik:
Kakšen je delež sofinanciranja?

Uršula Cetinski:
Od 50 do 56 odstotkov, pri gledališčih pa je to pokrivanje od 80 do 85 odstotkov, celo do 90 odstotkov. Razlika med posameznimi kulturnimi zavodi je zelo velika. V Sloveniji država ne spodbuja sponzorjev in donatorjev, kot je običajno v nekaterih drugih evropskih državah in predvsem v ZDA. Celo nasprotno. V zadnjem času beremo številne pomisleke, češ da gre za neke čudne posle, kar seveda odvrača morebitne sponzorje, pokrovitelje ali donatorje. Pokrovitelji, ki so bili še pred leti izjemno veseli, da so podpirali kulturo, omogočali njeno kakovost, pestrost in predvsem dostopnost, dandanes ne želijo biti pretirano izpostavljeni – niti z logotipom niti z omembami ali zahvalami. To je nekaj povsem specifičnega za slovenski prostor. V Evropi, pa tudi v ZDA, so pokrovitelji kulture izjemno družbeno spoštovani v smislu družbene odgovornosti, njihova imena se pišejo z velikimi zlatimi črkami. Ta napačna mentaliteta je za Slovenijo škodljiva.

TFL Glasnik:
Se vam ne zdi, da je to povezano ravno s polpreteklim obdobjem gospodarske krize in tajkunizacije. Zdaj se zdi, da je počasi na obzorju neka sprememba, kar se vidi tudi iz gospodarske rasti in bodo dobra podjetja prepoznala vlogo donatorjev in sponzorjev.

Uršula Cetinski:
Res je. Verjetno gre za posledice neustrezno izpeljane tranzicije. Podjetja in posamezniki, ki vodijo ta podjetja, v bistvu radi sodelujejo. Zavedajo se, da s svojimi prispevki omogočajo širšo dostopnost kulture, s tem pa omogočajo višjo kakovost življenja, da ravno zaradi njih cene vstopnic ostajajo na sprejemljivi ravni. V resnici pokrovitelji in donatorji skupaj s subvencijami omogočajo, da je kultura še vedno dostopna širšemu krogu in ne samo bogati eliti. To je res plemenito poslanstvo, ki se ga ti ljudje tudi zavedajo, po drugi strani je družbena klima v Sloveniji takšna, da so osebe iz javnega življenja kar same po sebi obravnavane kot sumljive ali ne popolnoma zaupanja vredne in se od njih pričakuje, da dokazujejo svojo nedolžnost. V našo družbo oziroma javno življenje se je zajedla neka vrsta čistunstva, kar pa ne stimulira – ravno obrnjeno.

TFL Glasnik:
Gibljete se med tremi ravnmi: Slovencem želite dati kulturo na neki ravni, kar stane, hkrati pa omogočiti primerno ceno, da bo kultura dostopna čim širšim množicam. Vprašala bi vas, kako na tem vrtiljaku vidite odgovor na vprašanje, koliko kulture si slovenski narod sploh privošči. To je temeljno vprašanje.

Uršula Cetinski:
Mene je ravno marca izredno presenetil 17. festival dokumentarnega filma, na katerem je bilo sto dvajset odstotkov več občinstva kot leto pred tem. Prikazovali smo dokumentarne filme, ki so se dotikali resnih tem, po predvajanjih smo imeli pogovore z različnimi strokovnjaki, ki so obravnavali teme, ki so bile povezane s filmi – od navzočnosti sladkorja v prehrani do mednarodnega sodišča v Haagu. Vse je bilo polno. Potem smo imeli izjemno zanimiv cikel predavanj, ki jih je pripravila dr. Svetlana Slapšak o Iliadi. A ne zgolj historično, temveč tudi, kako se Iliada pojavlja v sodobnem življenju in v sodobni popularni kulturi.

Pri ljudeh se kultura kaže kot nekaj zelo pomembnega v življenju, je pravica in potreba, in mislim, da se veliko ljudi zaveda, da je kakovost življenja popolnoma drugačna, če človek uživa tudi kulturne dobrine, da je to enako pomembno kot dostop do znanja, izobraževanja, zdravstva … Po drugi strani je Slovenija majhna in kot taka za večino dejavnosti, tudi za kulturo, majhen trg. Če pogledamo sosede Avstrijce, vidimo, kako veliko vlagajo v kulturo in kako pomembna gospodarska panoga je kultura za njih. Tudi na področju turizma – neko mestece, kot je recimo Salzburg, nikoli ne bi bilo svetovno prepoznano, če ne bi svoje javne podobe in ugleda gradilo na Mozartovi hiši in slovitem Salzburškem festivalu, ki je prav zaščiten v avstrijski ustavi, saj morebitne izgube tega festivala pokriva avstrijska država. Festival je bil po drugi svetovni vojni ustanovljen prav zato, da utrdi sloves Avstrijcev kot kulturnega, omikanega naroda, kar je bilo med drugo svetovno vojno nekoliko postavljeno pod vprašaj.

Slovenija je zdaj samostojna država, ima prestolnico Ljubljano in je nujno, da poleg poznavanja domače umetnosti in umetnikov dobimo vsaj minimalen vpogled tudi v tisto, kar se dogaja po svetu. To je zelo pomembno, saj ne želimo biti intelektualna, duhovna provinca. Moramo biti ambiciozni in tudi v kulturnem pogledu moramo iti v korak z osrednjimi evropskimi prestolnicami.

TFL Glasnik:
Pa se Slovenci odzivamo na vašo ponudbo s svetovnih odrov?

Uršula Cetinski:
Absolutno, saj gre za zelo uveljavljene cikle na področju klasične glasbe; recimo zlati in srebrni abonma sta tako zasidrana v slovenski kulturni ponudbi, da bi bil izjemen šok za velik krog ljudi, če bi se jima odrekli. Sta naše lepo in pomembno okno v svet. Na področju glasb sveta, ki nam odstira pogled v manj znane kulturne prostore, smo zanimivi za občinstvo, ki sledi tudi neevropskim umetniškim praksam. Da, zdi se mi, da so ljudje v Sloveniji močno vedoželjni in je prebivalstvo izjemno kultivirano. Včasih me kar pretrese, ko naletim na kakšno umetnino, recimo na gledališko predstavo ali na razstavo, za katero se mi zdi, da bi močno pozitivno vplivala na našo mentaliteto in na naš način razmišljanja, pa žal ni denarja zanjo.

Pred kratkim sem naletela na fenomenalno gledališko predstavo, katere odkup za dve ponovitvi v Gallusovi dvorani bi stal 400.000 evrov, kar je za nas predrago. Če se primerjamo z Dunajčani, smo pogosto prikrajšani. Če pa se primerjamo z nekaterimi drugimi okolji, smo sicer solidni, vendar se človek, ki se ukvarja s kulturo, vedno primerja s tistimi, ki so v Evropi močnejši. To so zagotovo Avstrijci, Francozi, Nemci, Italijani pa imajo veliko težav s tem, da imajo bogato kulturno dediščino, kar je super, vendar potrebujejo za njeno vzdrževanje veliko denarja, zaradi česar jim pogosto zmanjka za sodobno umetnost.

TFL Glasnik:
Kakšen bo Cankarjev dom pod vodstvom Uršule Cetinski v prihodnjih nekaj letih?

Uršula Cetinski:
Upam da bo programsko in poslovno uspešen in da bo predvsem zelo priljubljen. V Cankarjevem domu gre vendarle za kombinacijo umetniškega in kongresno-komercialnega programa, kamor ljudje pridejo tudi, da bi se veselili in družili ob manj zahtevnih oblikah zabave in umetnosti. Seveda so v njem tudi umetniška dogajanja, ki terjajo poglobljenejši angažma obiskovalcev. Fenomenalno izkušnjo imamo s predstavo Iliada režiserja Jerneja Lorencija, saj moramo zaradi velikega zanimanja nenehno dodajati nove predstave in ocenjujemo, da si bo predstavo ogledalo več kot 25.000 ljudi, česar sprva nismo pričakovali, saj gre za predstavo, ki od gledalca zahteva zelo veliko, mu pa hkrati ogromno da. Morda smo sprva celo podcenjevali potrebe občinstva po tovrstni izkušnji in ravno ob zadnji ponovitvi so igralci Drame in Mestnega gledališča doživeli stoječe ovacije, kar se običajno dogaja samo na premieri.

Človek je prijetno presenečen in hkrati motiviran, ko vidi, da ob vsej tej poplavi resničnostnih šovov in lahkotne televizijske zabave obstaja širok krog ljudi, ki mu to ne zadošča. Krog ljudi, ki se radi bolj poglobljeno soočajo z življenjem.

TFL Glasnik:
Omenili ste, da boste odpirali vrata Cankarjevega doma tudi lahkotnejšim vsebinam. Ko omenjate to svetovljanskost, me zanima, ali vidite priložnost tudi poleti, ko je Ljubljana sicer polno mesto?

Uršula Cetinski:
Eden glavnih projektov, s katerim končamo sezono, saj zapiramo vrata pozneje kot gledališča, je naš Jazz festival v začetku julija, s katerim imamo prav letos zelo velike načrte. Zelo radi bi skupaj z našimi partnerji, to sta še Maximarket in Nova Ljubljanska banka, s katerima skupaj prebivamo v soseščini, okrožje okoli Cankarjevega doma spremenili v nekakšno jazzovsko sosesko oziroma četrt. Julija imamo v Cankarjevem domu tudi številne simpozije in kongrese, kar v Ljubljano pritegne različne strokovnjake. Prvi del avgusta je Cankarjev dom zaprt za javnost, kar je nujno zaradi vsaj treh tednov vzdrževalnih del. Hiša sicer pač obratuje s polno paro.

TFL Glasnik:
Torej Slovenci ne bomo v ničemer prikrajšani. Na koncu vedno vprašam: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Uršula Cetinski:
Vedno govorim o prebivalcih Slovenije, da se ljudje iz drugih kulturnih in geografskih območij, ki živijo tu, ne bi počutili izključene. Sporočilo Slovencem? Življenje se mi kljub plusom in minusom, s katerimi se srečujemo, vendarle zdi zelo dragocena in neponovljiva izkušnja ter je proces, pri katerem ni popravnega izpita. Veliko ljudi se sooča z res hudimi zagatami, a ne glede na vse bi bilo sporočilo to, da je dobrodošlo, če vsako jutro najdemo moč za življenje, da se najprej ozremo po plusih in šele potem po minusih. Naš prostor je srednjeevropski in smo celo malo bolj črnogledi od nekaterih drugih kultur. Imela sem priložnost nekoliko spoznati prebivalce v Latinski Ameriki, kjer okolje v velemestih še zdaleč ni tako varno kot v Evropi, a dobiš občutek, da imajo tam ljudje ne glede na težke razmere, ne glede na revščino in številne nevarnosti v sebi veliko pozitivne naravnanosti. Zato se je treba potruditi. Na srečo je dobra energija tudi nalezljiva.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya