Zbornica davčnih svetovalcev Slovenije (ZDSS) je 17. in 18. novembra v Ljubljani v soorganizaciji z mednarodnim združenjem davčnih svetovalcev CFE (Confédération Fiscale Européenne) organizirala priznano mednarodno davčno konferenco PAC, ki vsako leto poteka v drugi državi članici CFE.

Slovenija je bila tokrat prvič gostiteljica srečanja evropske in slovenske davčne stroke, konferenca pa je prvič na enem mestu združevala predstavnike OECD, Evropske komisije in Evropskega parlamenta.

Prvi dan prireditve je potekal 9. kongres Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije (ZDSS), ki je odgovoril na odprta in aktualna vprašanja in bil posvečen izogibanju plačevanja davkov in statusu davčnih svetovalcev.

Drugi dan prireditve pa je potekala mednarodna davčna konferenca. Rdeča nit konference je bila predstavitev novih orodij za boj proti davčnim utajam ter vključevanje davčnih svetovalcev in njihova vloga pri boju proti davčnim utajam ter posledično potreba po novi ureditvi poklica davčnega svetovanja.

OECD razmišlja o uvedbi pravil obveznega razkritja za izvajalce specifičnih davčno-načrtovalnih shem kot protiukrep za erozijo davčne osnove in prelivanje dobičkov v davčno bolj ugodna območja. Enak ukrep predlaga tudi Evropska komisija, ki gre še korak dalje od OECD, s tem ko predlaga enotna pravila na ravni EU ter bolj podrobno opiše, o katerih podatkih bi bilo potrebno poročati. Evropski parlament predlaga uvedbo Evropskega kodeksa ravnanja za vse svetovalce ter obvezna pravila razkrivanja za svetovalce iz specifičnih jurisdikcij. Prav tako predlaga strožje sankcije za svetovalce, ki sodelujejo pri nezakonitih davčnih evazijah. Še korak dlje je šel davčni organ Velike Britanije, ki predlaga celo, da bi morali tisti svetovalci, ki so svetovali nezakonito davčno evazijo, plačati za izgubljeni davčni prihodek kot posledico takšnega svetovanja.

Predstavnik OECD, John Peterson, je tako na konferenci npr. predstavil poročilo o aktivnostih OECD glede oblikovanja pravil davčnega načrtovanja davčnih zavezancev v EU ter glede oblikovanja pravil minimalnega standarda glede tega, kaj mora davčni zavezanec razkriti pri čezmejnih transakcijah. Opozoril je, da morajo davčni zavezanci pri izdelavi poročil uporabljati vsa obstoječa davčna orodja, pri čemer je potrebno upoštevati medsebojno izmenjavo informacij med davčnimi organi različnih držav. Dober primer tega sta angleški in irski model.

Predstavnik Evropske komisije, Reinhard Biebel, je v svoji predstavitvi poudaril številne mehanizme, ki jih je Evropska komisija že lansirala, bodisi jih ima še namen, pri čemer je dal največji poudarek davčni transparentnosti ter ukrepu BEPS št. 12 glede obveznih pravil razkrivanja, še posebej glede mednarodnih davčnih shem.

V zelo zanimivi in poučni razpravi med sodelujočimi predavatelji je bilo zaznati pomisleke glede tega, da same države članice EU znotraj svojih internih davčnih pravil dopuščajo in omogočajo davčno izogibanje, zato je nujen pristop k podpisu multilateralnih dogovorov glede te problematike, pri čemer bi se naj nekoliko spremenile tudi konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Čezmerno sodelovanje mora temeljiti na davčni predvidljivosti.

Na koncu so predstavniki vseh sodelujočih organizacij izpostavili, da davčni organi ne smejo izhajati iz stališča, da je vsaka čezmejna transakcija že sama po sebi davčno izogibanje.

Iz predstavitve predstavnikov OECD, Evropske komisije, Evropskega parlamenta in CFE izhaja, da bo potrebno nekoliko preurediti tudi poklic davčnega svetovanja, bodisi ga regulirati z zakonom tam, kjer to še ni urejeno, ali dati večji poudarek osrednji organizaciji, ki v posamezni državi združuje davčne svetovalce, pri čemer je na takšni organizaciji, da z internimi pravili strožje uredi pravila glede tega, kdo vse pod kakšnimi pogoji lahko ta vedno bolj pomemben poklic sploh opravlja.

Poročilo pripravil: Aleš Budja, sekretar Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije
Foto: Sami Rahim

piše: univ. dipl. ekon. Silva Koritnik Rakela, Izobraževalna hiša Cilj

Uvod

Kadar govorimo o stroških dela, razmišljamo o podlagah, ki določajo njihovo višino. Ob tem pomislimo na zakon o delovnih razmerjih, na kolektivne pogodbe in razne uredbe, ki predvsem davčno omejujejo priznavanje stroškov, povezanih z delom. Le redko ob tem pomislimo na način računovodskega poročanja, ki v določenih podjetjih lahko vpliva na višino prejemkov poslovodstva.

Formule za izračun višine plače, ki jih vključujejo pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev v podjetjih z znanimi lastniki, pogosto vključujejo gospodarske kategorije iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida. Vsebina kazalcev je v pogodbah natančno opredeljena in se lahko razlikuje od tistih, ki jih najdemo v literaturi. Na ta način določen kazalec je realen in ne dopušča možnosti prilagajanja njegove vrednosti na podlagi odločitev poslovodstva ali spremenjenih določb računovodskih standardov.

Prejemki poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije

V Sloveniji imamo Zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZPPOGD).

Zakon ureja prejemke predsednikov in predsednic, članov in članic uprav, izvršnih direktorjev in direktoric, poslovodij in poslovodkinj ter prokuristov in prokuristk (v nadaljnjem besedilu: direktor) v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: družba).

Direktor je v skladu s pogoji, določenimi v tem zakonu, upravičen do:

• osnovnega plačila, to je bruto plačila, nezmanjšanega za davke in prispevke (v nadaljnjem besedilu: osnovno plačilo),
• spremenljivega dela plačila za uspešnost poslovanja (v nadaljnjem besedilu: spremenljivi prejemek) in
• odpravnine.

Zakon opredeli osnovno plačilo direktorja ki se določi v višini povprečne bruto plače, izplačane v družbah v skupini, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije, ali v družbi, če ni skupine, v preteklem poslovnem letu, pomnožene z mnogokratnikom, glede na velikost in dejavnost družbe.

Ni jasno zakaj zakonodajalec osnovno plačilo v nadaljevanju zakon poimenuje osnovno plačilo, spremenljivo plačilo pa spremenljivi prejemek.

Očitno smo potrebovali tudi avtentično razlago besedila glede izračuna povprečne bruto plače, ki je bistvena. V skladu s to razlago naj se povprečne bruto plača v družbah v skupini, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije, izračuna tako, da se upošteva po­stavka »stroški plač« iz izkaza poslovnega izida. To pa je znesek, ki predstavlja obračunane plače in ne izplačane plače, ki jih zakon navaja kot izhodišče za izračun prejemkov direktorjev.

Na podlagi zakona je bila sprejeta Uredba o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev. Uredba torej določi mnogokratnik povprečne izplačane plače iz zakona. Ta lahko znaša za male družbe največ 3, za srednje družbe največ 4 in za velike družbe največ 5. Pri opredelitvi velikosti družbe se uporabljajo merila, kot jih določa zakon, ki ureja gospodarske družbe.

Iz zakona je razvidno, da je imel zakonodajalec v mislih velikost družbe za namene računovodskega poročanja, ki pa se lahko razlikuje od velikosti družbe na podlagi dejanskih podatkov.

Velikost podjetij po ZGD -1

Zadnja sprememba ZGD-1 v veljavi od 1.1.2016 je za namene računovodskega poročanja prinesla tudi drugačno opredelitev velikosti družb. Nekatera družbe so namreč za namene računovodskega poročanja vedno veliko družbe, ne glede na dejansko velikost družbe po merilih, ki jih vsebuje 54. člen ZGD-1.

V vsakem primeru so za namene računovodskega poročanja velike družbe:

• subjekti javnega interesa,

• borza vrednostnih papirjev,

• družbe, ki morajo po 56. členu tega zakona pripraviti konsolidirano letno poročilo.

56. člen ZGD-1 je od 1.1.2016 spremenjen. Konsolidirane računovodske izkaze izdelujejo le še velike skupine podjetij. To ne velja, če je obvladujoča družba ali katera od odvisnih družb subjekt javnega interesa. Konsolidiranega letnega poročila ni treba sestavljati obvladujoči družbi, ki ima le odvisne družbe, ki jih je mogoče izključiti iz konsolidacije na podlagi sedmega odstavka tega člena.

Ta določba bo torej vplivala na velikost prejemkov direktorjev. Vse tiste srednje skupine podjetij, ki so se v letu 2015 za namene računovodskega poročanja obravnavale kot velike, zaradi dejstva, da so izdelovale konsolidirane izkaze – in to na podlagi zakona, ne prostovoljnih konsolidacij, so se obravnavale kot velike družbe. Od 1.1.2016 bodo razvrščene med srednje družbe.

Bruto plača izplačana v družbi

Obrazec izkaza poslovnega izida je za uporabnike zbirke Slovenskih računovodskih standardov (SRS) predpisan. Najprej v 66. členu ZGD-1 in nato ponovljen v SRS 21. Možni sta dve členitvi izkaza poslovnega izida. V kolikor se uporabi oblika iz 3. odstavka tega člen potem stroška dela - med katere je uvrščen tudi strošek plač, ne moremo razbrati iz izkaza poslovnega izida. So pa ti podatki pri revidiranih družbah razkriti v Prilogi s pojasnili.

Pustimo ob strani problem iskanja podatkov v izkazih, ki to pravzaprav ni. Družbe morajo v treh mesecih po koncu poslovnega leta poslati AJPES-u podatke iz letnih poročil o svojem premoženjskem in finančnem poslovanju ter poslovnem izidu za državno statistiko ter druge evidenčne, analitsko-informativne, raziskovalne in davčne namene. Podatki se oddajajo na »poenotenih obrazcih« in iz teh poenotenih obrazcev pa vedno lahko razberemo strošek bruto plač.

Očitno je v praksi bilo še nekaj nejasnosti. Zato je bilo reviji SIR*IUS 5/2016 objavljeno strokovno navodilo z naslovom: Izpolnjevanje obrazca podatki iz izkaza poslovnega izida. To navodilo temelji na priporočenem kontnem načrtu, ki ga v Sloveniji uporablja večina družb. Tako navodila v postavko »Stroški plač« vključuje plače zaposlenih in nadomestila plač zaposlenih.

Verjetno bi bilo za namen ugotavljanja dovoljenih najvišjih plač v skladu z ZPPOGD primerno vključiti še nekaj »plač«. Predvsem bi znesek plač, delavcev zaposlenih preko agencij zmanjševal povprečno bruto plačo v družbi. Delež tovrstnih zaposlitev v nekaterih podjetjih je velik.

SRS 13.7 zahteva, da družba v pojasnilih k računovodskim izkazom posebej razkrije tudi stroške storitev, ki se ne obravnavajo kot stroški dela, v zvezi z agencijami za posredovanje delovne sile na podlagi pogodb o posredovanju delovne sile ter število teh zaposlenih, upoštevajoč število delovnih ur na podlagi teh pogodb.

V skladu s SRS 13.10 morajo družbe za tisti del zneska stroškov dela, katerega izplačilo zahtevajo zaposleni na podlagi zakona, kolektivne pogodbe, splošnega akta organizacije ali pogodbe o zaposlitvi, organizacija pa takemu izplačilu nasprotuje, oblikovati rezervacije, če so izpolnjeni pogoji iz SRS 10. Pojavlja se vprašanje kam umestiti tovrstne plače, ki jih bo podjetje moralo izplačati na podlagi tožbenega zahtevka.

piše: Boštjan Koritnik, univ. dipl. pravnik, tajnik in asistent na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, strokovni urednik revije Pravnik

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) je temeljni sistemski zakon na področju prava družb v Republiki Sloveniji. Letos mineva deseto leto od njegove uveljavitve, z njim pa je zakonodajalec celovito prenovil do takrat veljavno ureditev prava družb v Republiki Sloveniji. Povsem na novo je uvedel institut evropske delniške družbe (Societas Europaea) kot nadnacionalno pravnoorganizacijsko obliko gospodarske družbe, hkrati pa je uvedel evro in kosovne delnice ter omogočil enotirni sistem upravljanja delniških družb.

Kljub temeljiti prenovi področja je bilo zaradi nenehnih sprememb zakonodaje na ravni Evropske unije (kar je bil v večji meri tudi razlog za zadnje tri novele prej veljavnega ZGD iz leta 1993, tj. uskladitev slovenskega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije) in v samem poslovnem okolju v desetih letih sprejetih kar devet sprememb in dopolnitev ZGD-1, vseh sprememb in posegov v besedilo ZGD-1 pa je bilo kar 15.

Novel je bilo doslej devet:

• ZGD-1A (Uradni list RS, št. 10-307/2008),
• ZGD-1B (Uradni list RS, št. 68-2960/2008),
• ZGD-1C (Uradni list RS, št. 42-2040/2009),
• ZGD-1D (Uradni list RS, št. 33-1587/2011),
• ZGD-1E (Uradni list RS, št. 91-3912/2011),
• ZGD-1F (Uradni list RS, št. 32-1401/2012),
• ZGD-1G (Uradni list RS, št. 57-2405/2012),
• ZGD-1H (Uradni list RS, št. 82-3035/2013),
• ZGD-1I (Uradni list RS, št. 55-2281/2015),

S prvo novelo ZGD-1A, ki je bila sprejeta januarja 2008, je bil zakon usklajen z Deseto direktivo o čezmejnih združitvah kapitalskih družb, ki omogoča tako imenovane čezmejne združitve, tj. spojitve in pripojitve domačih kapitalskih družb s kapitalskimi družbami drugih držav članic, z drugo novelo ZGD-1B, ki je bila sprejeta julija 2008, je bil usklajen z direktivami o bilančnem pravu (Direktivo 2006/43/ES, Direktivo 2006/46/ES, Direktivo 2006/68/ES) in direktivo, ki se nanaša na poenostavitve v zvezi z združitvami ali delitvami delniških družb (Direktivo 2007/63/ES),[1] itd., v obravnavo v Državni zbor pa je bil letos poslan predlog že desete novele (ZGD-1J).

S predlogom novele ZGD-1J se v slovenski pravni red prenaša obvezne določbe Direktive 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin. S tem se določi obveznost za velike družbe, ki so subjekti javnega interesa in katerih povprečno število zaposlenih je večje od 500, da v poslovnem poročilu priložijo tudi izjavo o nefinančnem poslovanju. Izjava o nefinančnem poslovanju se nanaša na preteklo obdobje poslovanja in vsebuje podatke o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, spoštovanju človekovih pravic ter zadevah v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju.[2]

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Blanka Vezjak, vir: revija SIR*IUS, številka  6/2016

Notranja revizija obvladujoče družbe ima bistveno večjo odgovornost kot sicer notranja revizija posamezne družbe. Poskrbeti mora za kakovostni razvoj notranje revizije v vseh družbah skupine, pa tudi za dajanje zagotovil (in svetovanje, če je potrebno) na ravni skupine. Pripraviti mora načrt delovanja notranje revizije tako za obvladujočo družbo kot za skupino, saj ključna tveganja, na katerih temeljita, običajno niso enaka. V prispevku predstavljam značilnosti delovanja notranje revizije na ravni povezanih družb, pomembno odvisnih tudi od stopnje razvitosti upravljanja družb in skupine ter notranje revizije.

1. UVOD

Kakšno vlogo mora odigrati notranja revizija obvladujoče družbe na ravni skupine povezanih družb (odslej Skupina)? Katere so njene pristojnosti in odgovornosti? Kako jih formalnopravno ustrezno določiti? Ali in kako nanje vpliva razvitost korporativnega upravljanja in notranje revizije? Katere naloge ima notranja revizija skupine in kako notranja revizija obvladujoče družbe pri njihovem izvajanju sodeluje z odvisnimi družbami? Kateri so pri tem izzivi?

Na ta in podobna vprašanja odgovarjam v tem prispevku. Oblikovala sem ga na podlagi dolgoletnega temeljitega proučevanja strokovnih pravil notranjega revidiranja ter spremljanja in presojanja kakovosti notranjerevizijske prakse v različnih družbah in skupinah, z obvladujočimi družbami v Sloveniji in tujini. Za vsa pojasnila, prikaze rešitev, intervjuje in strokovne razprave se zahvaljujem vsem, ki so v zadnjih 15 letih mojega aktivnega ukvarjanja z notranjerevizijsko stroko prispevali k razumevanju, predstavljenem v tem prispevku.

Zanimivo in nepojasnjeno ostaja, zakaj vodilne mednarodne strokovne organizacije tem vprašanjem ne posvečajo pozornosti. Sploh, ker obstajajo v svetu številne skupine, tudi zelo velike. Iz vzorčnega pregleda letnih poročil mednarodnih korporacij in njihovih spletnih predstavitev ugotavljam, da je notranja revizija vzpostavljena, da deluje v skladu z Mednarodnimi standardi strokovnega ravnanja pri notranjem revidiranju (odslej Standardi), s katerimi nalogami se ukvarja in podobno, ni pa odgovorov na uvodoma zastavljena vprašanja.

Osebno sem doslej na vprašanja notranje revizije na ravni povezanih družb odgovarjala na podlagi analogije z računovodskim skupinskim oziroma konsolidiranim poročanjem in njihovim revidiranjem, ki je v praksi že vrsto let vpeljano in ne povzroča posebnih dilem, kako ga za skupino zagotoviti, kateri upravljavski organi ga obravnavajo, in drugih vprašanj, s katerimi se notranje revizije skupine še ukvarjajo.

Način delovanja notranje revizije je odvisen predvsem od vrste skupine ter njene razvitosti korporativnega upravljanja in notranje revizije, zato v prispevku najprej predstavljam s tem povezane vidike. Razvitost korporativnega upravljanja in notranje revizije sem opredelila s svojima poenostavljenima tristopenjskima zrelostnima lestvicama.

V nadaljevanju opisujem načine delovanja notranje revizije na ravni skupine po vsebinskih sklopih, od načrtovanja njenega delovanja do zagotavljanja in izboljševanja njene kakovosti. Na njihovo ureditev vplivajo tudi značilnosti skupine, kot so njena velikost oziroma število odvisnih družb, mednarodna organiziranost in druge.

2. VLOGA NOTRANJE REVIZIJE SKUPINE

Ključno vlogo ima notranja revizija obvladujoče družbe, še posebej njen vodja . Za ustrezno izpolnjevanje vloge pa so seveda potrebni primerni okviri upravljanja družb v skupini in celotne skupine ter zavzeti in strokovni notranji revizorji vseh družb.

V tej točki predstavljam nekaj značilnosti delovanja, od katerih je odvisno delovanje notranje revizije skupine, torej posebna in dodatna vloga notranje revizije obvladujoče družbe v primerjavi z notranjo revizijo drugih družb.

2.1. Vrste skupin

Zakon o gospodarskih družbah (odslej ZGD-1) med povezane družbe šteje pravno samostojne družbe, ki so v medsebojnem razmerju tako, da:

• ima ena družba v drugi večinski delež (družba v večinski lasti in družba z večinskim deležem);

• je ena družba odvisna od druge (odvisna in obvladujoča družba);

• so koncernske družbe;

• sta dve družbi vzajemno kapitalsko udeleženi, ali

• so povezane s podjetniškimi pogodbami.

Družbe v skupini so obvladujoča družba in od nje odvisne družbe. V prispevku bom predstavljala notranjo revizijo v takšni skupini.

Skupina lahko sestoji samo iz slovenskih družb ali pa imajo nekatere družbe sedež v tujini. Organiziranost in delovanje notranje revizije sta gotovo odvisna tudi od sedeža obvladujoče družbe (in z vidika formalnopravnih podlag tudi ostalih družb). V prispevku opisujem notranjo revizijo z vidika usmerjanja notranje revizije slovenske obvladujoče družbe. Upoštevanje usmeritev notranje revizije obvladujoče družbe s sedežem v tujini v odvisni družbi v Sloveniji se smiselno razbere iz predstavljenega delovanja. O poslovanju skupine odloča uprava obvladujoče družbe, spremlja ga nadzorni svet. Smiselno se vse predstavljeno v prispevku lahko nanaša na druge skupine organizacij pod skupnim nadzorom.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: Božena Macarol, vir: revija Denar, številka 465/2016

Nekatere evropske države so že pred več desetletji uvedle drugo, »zneskovno« obliko pavšalne obdavčitve.

Obdavčitev na podlagi normirano priznanih odhodkov ali pavšalna obdavčitev v višini 80 odstotkov ustvarjenega prometa je občutno poenostavila poslovanje mikro podjetij in gospodarskih družb. Vlada pa razmišlja, da bi jo »popravila«.

Pavšal v EU

Prvo pobudo za uvedbo pavšalne obdavčitve je leta 2011 podala Podjetniško-trgovska zbornica. Sestavni del te pobude je bila primerjalna analiza pavšalnih sistemov obdavčitve v nekaterih državah EU. Iz analize je izhajalo, da obstajata vsaj dve obliki pavšalne obdavčitve, da pa je »dohodkovna« oblika pavšalne obdavčitve v različnih državah EU (med drugim tudi na Češkem, Poljskem, Madžarskem in Hrvaškem) najbolj uveljavljena. Ker je v tem primeru davčna osnova odvisna od višine prometa, je takšna oblika pavšalne obdavčitve tudi pravičnejša od drugih oblik, pri katerih se davek plača ne glede na višino prometa. Posamezne države so z njo že imele pozitivne izkušnje, zato je bilo smiselno uvesti podobno, prilagojeno obliko tudi v Sloveniji, ki jo je uzakonila leta 2013, nato pa z zakonskimi spremembami še dopolnjevala.

Nekatere evropske države so že pred več desetletji uvedle drugo, »zneskovno« obliko pavšalne obdavčitve, ki temelji na pavšalni oceni davčne osnove (npr. odvisna je od števila miz, kvadrature poslovnega prostora in njegove lege, od števila osnovnih sredstev ipd.). V Sloveniji takšen način pavšalne obdavčitve trenutno zagovarja le Obrtno-podjetniška zbornica. Po oceni nekaterih davčnih strokovnjakov je »zneskovni pavšal« zastarel in zelo zahteven za odmero, uporabljajo pa ga le še nekatere države zunaj EU, ki ga tudi že ukinjajo. Zneskovna pavšalna obdavčitev je namreč nepravična do tistih, ki prometa sploh ne ustvarjajo, ali pa jim je ta občutno upadel. Za razliko od dohodkovnega pavšala, kjer davčni zavezanec, ki ne ustvari prometa, davka ne plača, je pri zneskovnem pavšalu davek potrebno plačati ne glede na to, da nismo ustvarili niti enega evra prometa.

Po podatkih, ki so nam bili kasneje, med leti 2011 do 2013 na voljo, je povprečna višina davčne osnove mikro gospodarskih subjektov v primerjavi z njihovimi prihodki znašala le 3,5 odstotka. Pri poslovnih subjektih s storitveno ali intelektualno dejavnostjo je povprečna davčna osnova v primerjavi s prihodki znašala 14 odstotkov. To pomeni, da se zaradi pavšalne obdavčitve, pri kateri znaša davčna osnova 20 odstotkov ustvarjenih prihodkov, v proračun ni nakapljalo manj denarja, pač pa vsaj toliko, kot bi se ga, če pavšalne obdavčitve ne bi bilo.

Razlogi za pavšal

Po podatkih ministrstva za finance se za pavšalno obdavčitev odločajo največ samostojni podjetniki, ne pa toliko zastopniki mikro gospodarskih družb. In zakaj ne? Razlogov je več. Prvi je ta, da so kljub takšni obdavčitvi dolžni sestavljati računovodske izkaze, zato jim takšna obdavčitev ne prinaša odprave birokratskih ovir, kar je tudi prav, saj so bilance nujno potrebne. Drugi vzrok je v negativnem odnosu bank do takšne obdavčitve, zlasti pri odobravanju posojil, ki je vsaj na začetku izhajal iz nepoznavanja te obdavčitve. Tretji, zelo utemeljen vzrok, da se mikro gospodarske družbe ne odločajo v večji meri za pavšalno obdavčitev, je preprosto v tem, da se zlasti na začetku poslovanja, ko večina začetnikov praviloma izkazuje izgubo, takšna obdavčitev enostavno ne splača.

Zadnje čase poslušamo in beremo, da namerava ministrstvo za finance s spremembami poseči v sedanji sistem pavšalne obdavčitve. Razlogi naj bi bili v povečanju prekarnega dela na račun pavšalne obdavčitve in v dejstvu, da imajo nekatere storitvene dejavnosti več od pavšalne obdavčitve kot druge dejavnosti, ki imajo s poslovanjem več stroškov, npr. proizvodnja, servisna dejavnost, trgovina. Rešitve so lahko enostavne.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Anja Primožič, vir: revija Slovenska arbitražna praksa, številka 2/2016

Bistvo instituta neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov je vsem poznano, razlikovanje med obema pojmoma pa velikokrat zahteva dodatno obrazložitev oziroma podrobnejša pojasnila. Neodvisnost arbitra se povezuje z osebnimi, socialnimi in finančnimi odnosi med arbitrom in stranko ali njenim pooblaščencem. Gre torej za objektivno merilo, ker je možno določiti, katera razmerja med stranko ali njenim pooblaščencem in arbitrom so sporna. Arbitri so dolžni pred imenovanjem razkriti vse okoliščine in razmerja, ki bi lahko vzbudila dvom o njihovi neodvisnosti (angl. duty to disclose).

Nepristranskost je za razliko od neodvisnosti subjektivna in abstraktna. Po definiciji Redferna in Hunterja je arbiter nepristranski, kadar ne stremi v korist ene stranke oziroma nima predsodkov proti eni izmed strank ali njenemu primeru. Nepristranskost narekuje arbitrom, da na abstraktni ravni, miselno vzdržujejo enako distanco proti obema strankama in ne preferirajo ene izmed njiju.

Govorimo o težko dokazljivem zavednem in nezavednem stanju arbitrovih misli. Kršitev nepristranskosti se mora manifestirati navzven, torej skozi pisno ali ustno izražanje mnenja arbitra, sicer je ni moč dokazati. Seveda je eden izmed načinov dokazovanja pristranskosti objektivno vidno pomanjkanje neodvisnosti; subjektivno pomanjkanje nepristranskosti velikokrat izvira iz razmerja zaradi katerega je vprašljiva arbitrova neodvisnost. Lahko zaključimo, da sta oba elementa, nepristranskost in neodvisnost, sicer analitično različna, vendar sta tesno povezana in se medsebojno dopolnjujeta.

Pri institutu neodvisnosti in nepristranskosti gre za temeljno načelo arbitražnega postopka, ki je bilo prvotno zapisano v 9. členu Arbitražnih pravil UNCITRAL-a leta 1977. Leta 1985 se je z Vzorčnim zakonom UNCITRAL-a razširilo in tako postalo mednarodni standard. Zahteva po neodvisnem in nepristranskem senatu se pojavi v vseh institucionalnih arbitražnih pravilih ter predstavlja pogoj za integriteto postopka in izdajo pravične arbitražne odločbe.

Hkrati institut neodvisnosti in nepristranskosti omejuje načelo avtonomije strank v arbitražnem postopku, ki sicer strankam omogoča prosto izbiro arbitrov. Tako stranka ne more imenovati arbitra, za katerega obstaja dvom o njegovi nepristranskosti in neodvisnosti. V primeru, da se pojavi navzkrižje interesov, ima nasprotna stranka na voljo zahtevo za izločitev spornega člana senata.

Kje torej nastane problem, sugeriran v naslovu prispevka?

Običajno se stranki najprej odločita za pooblaščenca, ki ju bo pred arbitražo zastopal in kasneje po pravilih določene institucije ali katerih drugih pravilih sestavita senat oziroma izbereta arbitra. Če katera od strank izbere arbitra, ki bi lahko bil v očeh druge stranke pristranski, ima slednja na voljo pravna sredstva, da prepreči njegovo imenovanje oziroma zahteva njegovo izločitev tekom postopka, ko izve za sporne okoliščine, ki bi po njenem mnenju lahko vplivale na njegovo razsojo. Problem nastane, kadar dogodki tečejo po drugem časovnem zaporedju. Stranki že izbereta arbitre, imenovan je neodvisen in nepristranski arbitražni senat in postopek steče. Naknadno ena izmed strank zamenja ali doda k svoji pravni ekipi pooblaščenca, ki je z arbitrom (ali več arbitri) v »neprimernem« oziroma domnevno spornem razmerju. Stranka seveda črpa svojo izbiro novega oziroma dodatnega pooblaščenca iz pravice do proste izbire pooblaščenca. Zavedno ali nezavedno pa s svojo potezo zamaje integriteto senata. Po pravilih o razkrivanju informacij mora arbiter tudi tekom postopka razkriti informacije o novonastalih spornih okoliščinah strankam, ki se lahko odločijo podati zahtevo za njegovo izločitev. Skozi cel postopek se varuje pravica strank do neodvisnega in nepristranskega senata z institutom izločitve arbitra. V odsotnosti drugih pravil, lahko torej stranka, ki s tekom postopka ni zadovoljna vsak trenutek pooblasti osebo, ki je morebiti v poslovnem, zakonskem ali drugem razmerju z arbitrom, ki se ga želi znebiti. S postavitvijo pooblaščenca, ki ima določeno sporno razmerje z arbitrom se lahko tudi zavlačuje postopek in preloži izdaja odločbe. Problem torej ni v tem, da stranka ne bi mogla podati zahteve za izločitev arbitra in s tem ohraniti integriteto senata v postopku, pač pa dejstvo, da je sam institut izločitve arbitra lahko predmet zlorab.

V praksi sta pred letom 2013 znana predvsem dva primera, v katerih so se stranke želele poslužiti alternative in podale zahtevek za odstranitev pooblaščenca nasprotne stranke iz arbitražnega postopka. Obe arbitražni odločbi, izdani pod okriljem Mednarodnega centra za razreševanje investicijskih sporov (ICSID),zelo nazorno razdelata pristojnosti senatov za odločanje o vprašanju odstranitve pooblaščenca in razloge za in proti takšni rešitvi.

Vprašanja, ki se pri tem pojavijo, so:

· ali se pooblaščenca lahko odstrani in kako to vpliva na pravico stranke do proste izbire pooblaščenca?

· kdo ima pristojnost odločati o odstranitvi pooblaščenca?

· kdaj je smotrno odstraniti pooblaščenca in ne izločiti arbitra?

Po mnenju Waincymerja, ki je komentiral ICSID-ovi odločbi, je potrebno pri uporabi takšnih neobičajnih pristopov in institutov upoštevati dva vidika, ki jih arbitraža mora zadovoljiti; to sta pravičnost in učinkovitost. Kadar trčita dve temeljni pravici v arbitraži, v obravnavani situaciji sta to pravica do neodvisnega in nepristranskega senata in pravica do proste izbire pooblaščenca, mora senat pravično in učinkovito razdelati vplive omejevanja. Waincymer zavzame stališče, da pravica do proste izbire pooblaščenca enostavno ne more obstajati brez omejitev. V kolikor je postopek že v kasnejšem stadiju in ne bi bilo smiselno menjavati senata ter novi pooblaščenec dejansko ogroža integriteto senata in s tem povzroča nezaupanje strank in javnosti v arbitražni postopek ter se dotičnemu pooblaščencu stranke prepove sodelovati oziroma se ga odstrani iz postopka, po mnenju Waincymerja ne gre za kršenje pravice do proste izbire pooblaščenca. Gre zgolj za neko omejitev izbire z namenom ohranjanja integritete senata in preprečevanja zlorab. Če na zadevo pogledamo z vidika izbire potencialnih arbitrov, lahko vidimo, da je situacija, kadar dogodki potekajo po drugem zaporedju, precej podobna. Strankam tudi ni omogočeno imenovati arbitra, ki bi z že izbranim pooblaščencem imel sporno razmerje. Nekako se pojavi ideja, da gre za princip »last in, first out« za namene preprečevanja dodatnih procesnih zapletov ter zasledovanja ekonomičnosti, učinkovitosti in pravičnosti, čeprav je zadeva veliko bolj kompleksna.

Celoten članek je dostopen za naročnike!