TFL Glasnik:
G. Kos, ste pravnik, kriminalist in nekdanji predsednik komisije za preprečevanje korupcije, ki je v vašem mandatu dosegla marsikaj, danes pa ste večino časa svetovalec v tujini. Poleg tega ste bili predsednik evropske GRECO, zdaj ste predsednik delovne skupine OECD proti korupciji. Na kaj ste v vaši dosedanji karieri najbolj ponosni?

Drago Kos:
To je najtežje vprašanje, s katerim sva lahko začela. Moram reči, da si ga tudi sam kar pogosto zastavim, predvsem ko vidim, da na področju boja s korupcijo in kriminaliteto v Sloveniji dosegamo slabe rezultate. Vprašaš se, kaj si v življenju sploh počel. Res je, da imamo v državi na tem področju vzpone in padce – ko smo vstopali v EU, smo zagotovo bili najboljši med novimi članicami, po vstopu pa se nam je zgodilo enako kot vsem drugim državam: začeli smo popuščati. To kar naenkrat ni bila prioriteta nikogar, predvsem zato, ker ni bilo več pritiska od zunaj.

Tako se je zgodilo tudi v drugih državah, a pri nas je še posebno problematično, ker imamo zares idealne pogoje: smo majhna država z majhnim številom prebivalcev, majhnim gospodarstvom, relativno preprosto strukturo državnih organov, stvari bi res lahko uredili tako, da bi nam vsi drugi zavidali. Nekje na tej poti smo nekaj zgubili. Ker del odgovornosti za takšno stanje leži tudi na meni, bi namesto o ponosu raje govoril o izgubljenih priložnostih.

TFL Glasnik:
Pa vendarle se o zgodovini institucije, ki je takrat nastala, največ govori. Glede na to, da ste več v tujini kot doma, me zanima vaš pogled na to, kaj na področju kriminalitete ni dobro urejeno.

Drago Kos:
Moramo ločiti med tako imenovano klasično kriminaliteto, kjer policija na podlagi prijav ves čas deluje približno enako, in med gospodarsko kriminaliteto, vključno s korupcijo, kjer je marsikaj odvisno od samoiniciativnosti in proaktivnosti policije ter njej podobnih organov. Mislim na komisijo za preprečevanje korupcije, računsko sodišče, finančno upravo. Ti organi morajo iskati, kje so v družbi deviacije. Tu nam ne gre najbolje. Vse politike doslej in vsi vodje teh služb so govorili, da je to njihova prioriteta dela. Če pogledate, koliko je to res, kar lahko ugotovite skozi proračunske in programske dokumente, navsezadnje tudi skozi statistične kazalnike, ugotovite, da pri boju z gospodarskim kriminalom, predvsem s korupcijo, od te »prioritete« ni ostalo skorajda nič.

Vsi nekaj malega govorimo o njej, na drugi strani pa je jasno, da je policija kadrovsko osiromašena, da se sprejemajo ne najbolj posrečene kadrovske rešitve na vodstvenih položajih, da ima tožilstvo zelo malo strokovnjakov, ki bi bili res usposobljeni za spoprijemanje z najhujšimi oblikami gospodarske kriminalitete, enako seveda velja tudi za sodstvo.

Govoril sem s kar nekaj predsedniki slovenskih vlad in jih prosil, naj skličejo vrhove organov v izvršilni, sodni in zakonodajni veji oblasti, pa ne zato, da bi jim naročali, kaj naj storijo, ampak zato, da bi vzpodbudili skupen zaključek, da bo boj s korupcijo in gospodarskim kriminalom v Sloveniji res prioriteta. Tega niso bili pripravljeni izpeljati. Zato smo tam, kjer smo: na svetovnih lestvicah, kjer se primerjajo države med seboj, izgubljamo prejšnje položaje, dogajajo se afere, ki se ne bi smele dogajati, in zato prav hitro ne bomo dosegli prejšnjih pozicij.

TFL Glasnik:
Zakaj se nam to dogaja? Saj je bilo tudi moje naslednje vprašanje o kadrovski izbiri, a je politična volja tisti odločilni dejavnik.

Drago Kos:
Ko smo že davno delali raziskave v policiji o tem, zakaj so policisti nezadovoljni s svojim delom in zakaj so odhajali iz naših vrst, smo ugotovili, da plače niti niso bile tako zelo pomembne. Bolj pomembno je bilo to, kako družba v celoti sprejema in vrednoti njihovo delo. Tega nam manjka. Delo sodnikov, tožilcev in policistov ni dovolj cenjeno in ne ustrezno plačano – na vaši konferenci (3. konferenca poslovne forenzike, op. a.) sem dejal, da bolj ko kriminalisti, tožilci in sodniki delajo, več ko sprejemajo odločitev, več kritik so deležni v javnosti. Kaže, da strokovnost, učinkovitost in dobri rezultati dela sploh niso več pomembni. Včasih imam občutek, da se vsa Slovenija spreminja v virtualno družbo, kjer je pomembneje, kaj o nekom poročajo televizije in drugi mediji kot pa to, kar se v resnici dogaja.

TFL Glasnik:
Kaj sploh lahko naredimo? Prave ljudi na prava mesta? Na koncu se vse zreducira na neko osebo in voljo politike ter smo se zavrteli v neki čuden krog.

Drago Kos:
Tudi s sedanjimi kadri bi bilo mogoče veliko narediti, a kot sem rekel, pomembna je predvsem oseba na vrhu. Poglejte, trenutni predsednik vlade je zagotovo oseba z zelo veliko stopnjo osebne integritete, kar je dokazal z različnimi odslovitvami ministrov, poslanca in generalnega sekretarja stranke, vendar zgolj njegova osebna integriteta ne bo izboljšala sistema.

Podoben primer sem imel v Afganistanu, kjer je predsednik države zagotovo zelo pošten in pameten človek, razglašen je bil celo za drugega najpomembnejšega misleca na svetu, vendar človek ne razume, da se je treba proti takšnim stvarem boriti s sistemom. Ne da bi to počel on, temveč da bi od ljudi, ki so za to postavljeni, terjal odgovornost za delo, za katerega so plačani.

Dokler minister za notranje zadeve ter generalna direktorica policije in direktor NPU ne čutijo nobenega pritiska, da je na področju korupcije treba delati še več in bolje, bo tako, kot je. Spomnite se, da smo imeli v času približevanja EU sanjsko moštvo – imeli smo strokovnjake, ki so nam jih zavidali po vsej Evropi. Potem smo se raztepli na različne konce iz različnih razlogov. In kot da bi zdaj postale strokovnost, marljivost in učinkovitost manj pomembni v primerjavi z nekimi drugimi kriteriji, kot so ubogljivost, poslušnost in mehkoba hrbtenice.

TFL Glasnik:
Kaj naj rečem, naj pozoveva predsednika vlade, naj se ukvarja s sistemom?

Drago Kos:
Saj predsednik mora zgolj izreči nekaj stavkov. Na pravem mestu pravim ljudem in bodo že razumeli, kaj morajo storiti.

TFL Glasnik:
Bili ste tudi predsednik organizacije GRECO, ki nadzira, kako se države bojujejo proti korupciji.

Drago Kos:
Zdaj sem predsednik delovne skupine OECD proti podkupovanju, kar je podobno kot GRECO, vendar na svetovni ravni.

TFL Glasnik:
Čestitam! Kakšna je vaša vloga na tem položaju?

Drago Kos:
Delo v GRECO je bilo kot sprehod po parku v primerjavi s sedanjim delom. Nadziramo, kako se 44 držav članic (ekonomsko najmočnejše države sveta) bojuje proti korupciji. Transparency International nas predstavlja kot zlati standard na področju monitoringa držav, naša poročila pa so zelo odmevna, imajo posledice in je odziv držav bistveno drugačen kot pri delu GRECO. Zato pa se nam predvsem iz največjih držav sveta politika pogosto vpleta v delo. Moram reči, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem se privadil na to.

Včasih so stvari dokaj lahke, včasih pa so zelo zelo zapletene. Sledijo protesti, ugovarjanja, kritike v medijih, vendar to sodi k našemu delu. Moram reči, da se ravno ta trenutek srečujemo z zelo veliko nevarnostjo pretiranega suverenizma, ki ji sam pravim antiglobalizem. Eksperti za boj proti korupciji smo se mnogo let trudili, da bi sestavili globalen odgovor na korupcijo v svetu, vendar zdaj prehajamo v situacijo, ko se začenjajo nekatere države v imenu svoje »suverenosti« požvižgati na svetovne vsebinske in postopkovne standarde boja zoper korupcijo. Pravijo, kaj nam bo mednarodna skupnost oziroma mednarodne organizacije pravile, kaj je za nas dobro, mi že vemo, kaj je najboljše za nas.

S tem izgubljamo vsi, predvsem pa zgubljajo te države, saj če pogledamo, katere so te države, vidimo, da so to države, ki so že zdaj zelo skorumpirane ali pa na lestvici skorumpiranih držav tonejo vse globlje. To pomeni, da je nekaj narobe znotraj teh držav. Sam pravim, da tisti, ki pravijo, da jih ne zanima, kaj počne preostali svet v boju zoper korupcijo, tega ne počnejo, ker bi bili pravi suverenisti, temveč to počno samo zato, da zaščitijo svoje nečedno početje.

TFL Glasnik:
Kako je s Slovenijo na tej lestvici?

Drago Kos:
Slovenija je za zdaj še vedno vzorna članica globalnega odgovora na korupcijo, je pa seveda problem v tem, ker bi lahko prispevali veliko več. Prej omenjena notranja pasivnost se kaže tudi navzven: to je zaznal GRECO, to je zaznal OECD oziroma naša delovna skupina, in moram povedati, da sem že večkrat moral odgovarjati na vprašanja kolegov iz tujine, kaj se dogaja s Slovenijo. Zakaj recimo Slovenija dopušča parlamentarno preiskavo o delu tožilcev? To je nedoumljivo tudi za države, ki so na dosti nižji stopnji pravnega razvoja in imajo dosti bolj avtoritarne sisteme.

TFL Glasnik:
Ali gre pri vašem delu v OECD za mandat in kdaj ste ga nastopili?

Drago Kos:
Začel sem leta 2014, prvi mandat mi je potekel leta 2018 in so mi ga podaljšali še za štiri leta, vendar moram vsako leto decembra dobiti zaupnico vseh članic.

TFL Glasnik:
Vaš mednarodni položaj je v Slovenji neznan ali premalo znan. Kako to? To je vendarle svojevrstno ambasadorstvo Slovenije.

Drago Kos:
Naše zunanje ministrstvo ve, kaj počnem v Parizu, vendar pa to za slovensko javnost pač ni zanimivo, ker se ne ukvarjam s problemi znotraj Slovenije. Po svetu pa naša Delovna skupina predstavlja hud izziv za države, ki bi se rade včlanile v OECD, saj smo med več kot 30 delovnimi telesi te organizacije najbolj rigorozni. Bolj od tega, da malokdo ve, kaj počnem v OECD, pa me moti to, da naša država noče izkoristiti znanja nas, ki smo aktivni zunaj njenih meja.

TFL Glasnik:
Kot da ga ni.

Drago Kos:
To opazujem pri kolegih različnih strok, ki so se iz mednarodnih organizacij vrnili v Slovenijo, pa jih nihče niti ne povoha. Kot da ima Slovenija neizčrpen bazen talentov.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Drago Kos:
Na toliko področjih dokazujemo, da znamo sodelovati, da dosegamo najboljše rezultate, tudi v svetovnem merilu, dajmo že enkrat vsi – javni, zasebni in nevladni sektor - začeti sodelovati tudi na tem področju. Tako majhni, kot smo, bi lahko bili bolje urejeni in tudi na tem področju vzor marsikateri drugi državi. Ne potrebujemo dosti, malo prave politične volje, malo več pripravljenosti za delo in kakšno leto časa. Predvsem pa se moramo začeti odkrito pogovarjati o problemih na tem področju, brez stalno prisotnih političnih debat tipa »kdo je je bolj pošten oziroma bolj korumpiran«.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

piše: dr. Živko Bergant, revija Poslovodno računovodstvo št. 3-4/2019

1 Uvod

Izguba je tudi v pogovornem jeziku splošno znana in uporabljana beseda v primeru neugodnega izida pri poslovanju ali kakih posameznih transakcijah. V splošnem, zlasti v vsakdanjem življenju, imamo torej občutek, da ta pojem dobro razumemo.

To morda velja v zasebnem življenju, v okviru poslovanja podjetij pa je izgubo koristno podrobneje obravnavati. To je smiselno tudi zato, ker se v razmahu vlaganj zasebnikov v podjetja in vrednostne papirje, osebne finance že tesno povezujejo s poslovnimi financami.[1]

V nadaljevanju bomo zato obravnavali izgubo z različnih vidikov, saj ima številne razsežnosti.

2 Etimološki vidik izgube

Izguba (angl.: loss) ima po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 1975, 101) vsaj štiri pomene:

1. primanjkljaj izkupička glede na stroške ali prodajne cene glede na nakupno,
2. glagolnik od izgubiti (npr. izguba dokumentov, staršev, las, barve, časti, časa, pravic),
3. kar je izgubljeno (npr. izguba obdelovalne površine, toplotna ali energijska izguba, vojna izguba),
4. izraz nepomembnosti ali nekoristnosti (npr. ta človek je prava izguba, marsikaj je šlo v izgubo, klavna izguba, šahovska izguba).

Za nadaljnjo obravnavo sta pomembni prvi dve razlagi izgube. Pri tem naj opozorimo na vsebinsko nedoslednost SSKJ v drugi točki, ki je v splošni rabi sicer ne zaznamo, ekonomsko gledano pa je izredno pomembna. Izguba dokumentov namreč še vedno daje možnost njihove najdbe, izguba staršev pa je nepovratna in dokončna. Te razlike z vidika ekonomske stroke seveda ne smemo zanemariti, kar bomo še posebej obravnavali v poglavju o pokrivanju izgube podjetja.

2 Računovodski vidik izgube

Izguba je vrsta poslovnega izida in nasprotje od dobička, zato poznamo toliko vrst izgub z računovodskega vidika, kolikor je vrst dobička, ki jih lahko pridobimo iz izkaza poslovnega izida (SRS 21). To področje podrobneje urejajo Pravila skrbnega računovodenja (PSR, 2016, točka 4.2). Na podlagi PSR, kjer so opredeljene temeljne vrste poslovnih izidov, lahko razlikujemo:

• dobiček ali izgubo iz prodaje,
• dobiček ali izgubo iz poslovanja,
• dobiček ali izgubo iz rednega delovanja,
• celotni dobiček ali izgubo,
• čisti dobiček ali čisto izgubo.

Za znesek čiste izgube se zmanjša kapital v bilanci stanja, s tem pa se zmanjša tudi bilančna vsota podjetja. Zmanjšanje kapitala v bilanci stanja pomeni zmanjšano oceno vrednosti lastniškega vložka v podjetje (manjša obveznost do lastnikov kapitala, ki nastane ob prenehanju podjetja).

Posledično to za lastnike načeloma pomeni zmanjšanje njihovega premoženja.

Na podlagi drugega odstavka točke 4.2. PSR lahko razlikujemo še nekatere druge vrste poslovnega izida, ki pa so lahko zanimive samo pri podrobnejšem analiziranju poslovanja. Med njimi naj poudarimo pojem dodane vrednosti, ki je zaradi svoje pomembnosti popolnoma neupravičeno uvrščen med druge poslovne izide.[2]

Posebej je treba omeniti tudi združbe (npr. zavodi, društva), za katere računovodski predpisi (npr. ZR, SRS 33) opredeljujejo poslovni izid kot presežek prihodkov nad odhodki, kar vsebinsko ustreza dobičku, oziroma kot presežek odhodkov nad prihodki, kar vsebinsko ustreza izgubi.

3 Ekonomski vidik izgube

Računovodski vidik poslovanja zanemarja dejstvo, da investitorji v trenutnem družbeno ekonomskem sistemu pričakujejo ustrezni donos na kapital, vložen v podjetje. Le-ta naj bi ustrezal ceni kapitala na trgu. Če je ta donos večji od pričakovanega, govorimo o ekonomskem dobičku, sicer pa o ekonomski izgubi. Ocena tega donosa zahteva precejšnje prilagoditve računovodskih podatkov, zato ga ni možno oceniti neposredno iz izkaza poslovnega izida.[3]

Ekonomski dobiček je informacija o uspešnosti poslovanja v razmerah, ko je dobiček opredeljen kot cilj poslovanja. Ekonomska izguba načeloma zmanjšuje vrednost podjetja na trgu.

Zato naj poudarimo, da model ekonomskega dobička popolnoma zanemarja vlogo in vrednost prispevka intelektualnega kapitala v podjetju. Če le-tega upoštevamo, se cilj poslovanja iz dobička spremeni v dodano vrednost.[4] To je sodobnejši model merjenja učinkovitosti, zato je treba tudi pojem izgube drugače obravnavati, kar bomo storili v poglavju 8.

4 Finančni vidik izgube

S finančnega vidika proučujemo vpliv izgube na plačilno sposobnost podjetja. Tega vpliva na tekočo plačilno sposobnost ni, če je čista izguba v nekem obdobju manjša ali enaka nereinvestirani obračunani amortizaciji v tem obdobju.

Seveda pa se vpliv izgube pokaže, kadar želi podjetje investirati celotno obračunano amortizacijo, saj se mora za to naložbo dodatno zadolžiti.

Ob predpostavki reinvestirane obračunane amortizacije (ki je na daljši rok smiselna), čista izguba pomeni samodejno povečano zadolženost podjetja, in sicer do dobaviteljev. Podjetje torej ni več sposobno zagotoviti enakega obsega poslovanja pri enakih pogojih kot v preteklem letu.

Z zmanjšanjem kapitala zaradi čiste izgube se zmanjšajo tudi dolgoročni viri financiranja, s tem pa se ob nespremenjenih dolgoročnih naložbah zmanjša obratni kapital in poslabša kapitalska ustreznost podjetja. Zato se poveča tveganje v zvezi s plačilno sposobnostjo podjetja. Poveča se namreč znesek kratkoročnih obveznosti, ki jih podjetje ni sposobno vrniti in jih je prisiljeno stalno obnavljati.[5]

5 Pokrivanje izgube

V poslovnem življenju pogosto slišimo o pokrivanju izgube. Gre za knjigovodsko transakcijo, kjer se v bilanci stanja konto nepokrite izgube zapre z zmanjšanjem drugih kapitalskih postavk. To ne vpliva na bilančno vsoto, saj se spremeni samo struktura kapitalskih postavk. To pomeni, da je odstranjena samo "lepotna napaka", ker ni več postavke nepokrite izgube. Temeljna posledica izgube ostaja, to je zmanjšanje kapitala (in s tem tudi zmanjšanje premoženja lastnikov kapitala).

Zato z novo pridobljenim dolgoročnim posojilom ne moremo pokriti izgube, temveč z njim zmanjšamo njen učinek na kapitalsko ustreznost podjetja. Pri tem je treba opozoriti, da je to samo začasno, saj bo to posojilo treba vrniti iz prihodnjih dobičkov podjetja.

Izgubo podjetja lahko pokrijemo samo z dokapitalizacijo podjetja, vendar tudi to pomeni samo nadomestitev izgube. Podobno lahko samo z novogradnjo nadomestimo hišo, ki je pogorela. Z dokapitalizacijo lahko preprečimo samo temeljni negativni učinek izgube, to je poslabšanje kapitalske ustreznosti podjetja.

Stanje pred nastankom izgube lahko vzpostavimo samo z donacijo podjetju v višini izgube, kajti oseba, ki dokapitalizira podjetje, ima praviloma svoje interese in prinaša nove zahteve glede poslovanja. Tega pa pri donaciji načeloma ni.

Izgube podjetja torej ne moremo in ne smemo razumeti v smislu, da smo nekaj izgubili in bomo lahko spet našli. Zato izgube tudi ne moremo nadoknaditi iz prihodnjih dobičkov.

6 Izguba kot informacija deležnikom

Izguba kot informacija z ekonomskega vidika pomeni, da je podjetje porabilo več, kot je ustvarilo. Za to je seveda najprej odgovorno poslovodstvo, če ni delovalo skladno z načeli profesionalne odgovornosti.

Za lastnike vloženega kapitala izguba pomeni zmanjšanje vrednosti njihovega vložka in s tem tudi zmanjšanje njihovega premoženja.

Za zaposlence izguba pomeni verjetnost zmanjšanja plač oziroma neizpolnitev pričakovanj o njihovem povečanju ali o drugih prejemkih. S tem je povezano večje tveganje v zvezi z odpuščanjem v okviru sanacije poslovanja.

Za upnike izguba podjetja pomeni večje tveganje glede plačila poslovnih terjatev oziroma vračila posojil.

Za deležnike v ožjem in širšem okolju podjetja izguba pomeni informacijo o njegovi nezmožnosti ustvarjanja dodane vrednosti kot prispevka z ekološkega in s socialnega vidika.

7 Izguba kot informacija drugim

Zaradi izgube in povečanega tveganja v poslovanju se poslabšuje splošna ocena bonitete podjetja. Z boniteto razumemo namreč oceno vseh tveganj, ki delujejo na podjetje.[6] Taka ocena ni pomembna samo za obstoječe upnike, ampak tudi na morebitne prihodnje poslovne partnerje in investitorje.

Med prihodnjimi poslovnimi partnerji so pomembni novi dobavitelji in kupci, ki želijo poslovati s finančno in poslovno stabilnim podjetjem in zato presojajo njegovo boniteto. V to skupino štejemo tudi poslovne banke, s katerimi podjetje želi navezati poslovne odnose.

Nadaljnja skupina, za katero je izguba pomembna informacija, so investitorji, zlasti kupci morebitnih obveznic podjetja in zainteresirani vlagatelji kapitala z nakupom delnic ali deležev v podjetju. Zaradi izgube lahko pade njihov interes.

Posebna skupina so družbe, ki iščejo podjetja v težavah kot prevzemne tarče in s poceni nakupom želijo:

1. sanirati podjetje in ga dražje prodati;
2. likvidirati podjetje in z dobičkom na trgu prodati njegovo morebiti knjigovodsko podvrednoteno premoženje,
3. zagotoviti prenehanje podjetja, ki je njihov konkurent in s tem povečati svoj trg in obseg poslovanja ali pridobiti ključne delavce oziroma znanja.

S tega vidika pomeni izguba podjetja še dodatno nevarnost za njegov obstoj.

8 Družbeno ekonomski vidik izgube

Z družbeno ekonomskega vidika presojamo delovanje podjetja glede na njegov vpliv na družbeno blaginjo.[7] Ta vpliv se kaže kot dodana vrednost v najširšem smislu.[8]

S tega vidika moramo ugotoviti, da odsotnost dobička še ne pomeni, da podjetje ne prispeva k družbeni blaginji. Kljub izgubi ima lahko podjetje pozitivno dodano vrednost. To pomeni, da je delež ostalih deležnikov v dodani vrednosti večji od računovodsko izkazane izgube. V tem primeru so lastniki kapital sicer izgubili deloma na račun drugih deležnikov v podjetju (zaposlencev, bank in države), podjetje pa je kljub temu prispevalo k večji blaginji države. Če pa podjetje ne ustvarja dodane vrednosti, so bila sredstva v poslovanju neustrezno (u)porabljena.

To dejstvo utemeljuje in daje podlago za drugačno obravnavanje izgube v podjetjih, še zlasti pa drugačno obravnavanje poslovanja in stečajev podjetij s strani države. Država je namreč:

1. pomemben deležnik v dodani vrednosti posameznih združb;
2. nosilec in varuh interesa vseh državljanov glede povečevanja ravni splošne blaginje, torej rasti bruto družbenega proizvoda;
3. nosilec in izvajalec ukrepov za zagotavljanje ustreznega gospodarskega okolja in pogojev za uspešno poslovanje združb;
4. nosilec in pospeševalec ideje in ukrepov za trajnostni razvoj in družbeno odgovornost podjetij.

Iz tega sledi, da ima država legitimen interes za uspešno poslovanje združb, saj se v nasprotnem primeru zmanjšuje bruto družbeni proizvod. Ta interes pa ni dovolj zaščiten z veljavno zakonodajo in obstoječo prakso.[9]

Seveda ne moremo izgube zagovarjati s pozitivno dodano vrednostjo. Zato nekateri trdijo, da

»so izgubarji najbolj družbeno neodgovorni« (Jaklič, 2005, 273). Če podjetje porabi več kot je ustvarilo in je to posledica neustreznega profesionalnega delovanja, je to družbeno nesprejemljivo.

Zato je obravnava izgube v podjetjih tudi z družbenega vidika izredno pomembna, vendar v okviru današnjega razmišljanja, zakonodaje in prakse, še zdaleč nezadostna.

LITERATURA IN VIRI

1. Bergant, Živko (2010): Finance, finančna služba in finančna funkcija. Poslovodno računovodstvo št. 3/2010, str. 107–120.
2. Bergant, Živko (2012): Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
3. Bergant, Živko (2016): Dodana vrednost in stečaji. Časnik DELO, 3. maj, 2016, str. 5.
4. Bergant, Živko (2017): Dodana vrednost iz novega zornega kota. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo.
5. Jaklič, Marko (2004): Najbolj (družbeno) neodgovorni so izgubarji. Finance, št. 227, 22. novembra, 2004, str. 11.
6. Mook, L. Ingrid (2007): The Expanded Value Added Statement. Doktorska disertacija, University of Toronto. (Pridobljeno: januar, 2016).http://home.oise.utoronto.ca/~lschugurensky/Mook_Thesis.pdf.
7. Pravila skrbnega računovodenja (PSR) (2016). Vrste poslovnega izida.
8. Slovar slovenskega knjižnega jezika II (1975). Ljubljana: SAZU, DZS.
9. Stiglitz E. Joseph, Fitoussi Jean-Paul, Durand Martine (2018): Beyond GDP: Measuring What Counts for Economic and Social performance. Pariz: OECD Publishing. (Pridobljeno: december, 2018). http://www.oecd.org/publications/beyond-gdp-9789264307292-en.htm.
10. Stiglitz E. Joseph, Fitoussi Jean-Paul, Durand Martine (2018a): For Good Measure: Advancing Research on Well-being Metrics Beyond GDP. Pariz: OECD Publishing. (Pridobljeno: december, 2018). http://www.oecd.org/publications/for-good-measure-9789264307278-en.htm
11. Slovenski računovodski standardi (2016). SRS 21: Oblike izkaza poslovnega izida za zunanje poročanje. (Pridobljeno: avgust, 2019). https://si-revizija.si/datoteke/standardi/1533/srs-2016-www.pdf
12. Slovenski računovodski standardi (2016). SRS 33 – Računovodske rešitve v društvih in invalidskih organizacijah. (Pridobljeno: avgust, 2019). https://si-revizija.si/datoteke/standardi/1533/srs-2016-www.pdf
13. Zakon o računovodstvu (ZR) (1999, 2002, 2006). Pridobljeno: avgust, 2019 s spletne strani http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1597.

piše: Petra Krilić, diplomirana pravnica, partnerka, Fintech Factory d.o.o.

Kai-Fu Lee je v predgovoru k slovenski izdaji knjige Velesili umetne inteligence: Kitajska, Silicijeva dolina in novi svetovni red zapisal: »Evropejci nadvse cenijo zasebnost, vendar je pomembno, da s politko in ukrepi izberejo ustrezno mero med nadzorom UI in spodbujanjem inovacij.«[1] Njegov zapis me je spomnil na Splošno uredbo EU o varstvu podatkov[2] (GDPR ali Uredba), ki državljanom Evropske unije prinaša več pravic glede varstva osebnih podatkov, ter na blockchain, inovativno tehnologijo veriženja blokov, ki predstavlja v svojem bistvu nov način shranjevanja in izmenjevanja informacij.[3] Težko se izognemo vprašanju, ali blockchain lahko sploh sledi pravilom Uredbe.

GDPR in blockchain predstavljata vsak svojo paradigmo upravljanja s podatki. Prva zagovarja centralizirano zbiranje, shranjevanje in procesiranje osebnih podatkov,[4] blockchain pa je v svojem bistvu decentralizirana podatkovna baza, ki se vzdržuje z algoritmom oziroma mehanizmom soglasja ter shranjevanjem na večih vozliščih (angl. nodes).[5] K temu pa lahko dodamo še stališče GDPR, da je podatke vedno mogoče spremeniti in zbrisati,[6] medtem ko tehnolgija veriženja blokov skorajda onemogoča takšna dejanja.[7]

V luči navedenega se tako poraja vprašanje, ali posameznik v povezavi s tehnologijo veriženja blokov sploh lahko udejanja svojo pravico do izbrisa (»pravico do pozabe«), ki mu jo v 17. členu podeljuje GDPR. V skladu s tem členom ima posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico doseči, da upravljavec brez nepotrebnega odlašanja izbriše osebne podatke v zvezi z njim, upravljavec pa ima obveznost osebne podatke brez nepotrebnega odlašanja izbrisati, kadar velja eden od pogojev, določenih v 17. členu GDPR.[8]

Lahko bi rekli, da nespremenljivost, ki je ena najbolj opevanih lastnosti blockchaina,[9] trči ob posameznikovo pravico do pozabe. Pa to drži? Treba je poudariti, da pravica do pozabe ni absolutna pravica – drugi odstavek 17. člena GDPR namreč določa, da sprejme upravljavec, ko je dolžan izbrisati osebne podatke – ob upoštevanju razpoložljive tehnologije in stroškov izvajanja – razumne ukrepe, vključno s tehničnimi, da upravljavce, ki obdelujejo osebne podatke obvesti, da posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, od njih zahteva, naj izbrišejo morebitne povezave do teh osebnih podatkov ali njihove kopije. Nadalje je treba izpostaviti tudi dejstvo, da obstaja na tem področju določena pravna negotovost zaradi nejasne razlage pojma izbrisa, kot ga določa 17. člen GDPR,[10] ter vpliv novejše sodne prakse[11] na razlago pojma upravljavca (angl. data controller), ki bi tako posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, lahko omogočila, da se obrne na kateregakoli akterja v verigi, ki izpolnjuje svoje pravice kot skupni upravljavec (angl. joint controller).[12]

Navsezadnje, pri taki presoji je treba upoštevati tudi obstoj različnih tehnologij razpršene evidence (angl. distributed ledger technology ali DLT)[13], ki se med seboj pomembno razlikujejo: lahko gre za javno razpršeno evidenco brez omejitev (npr. Bitcoin) ali pa zasebno razpršeno evidenco z omejitvami dostopa (npr. Ripple), pomembno pa je tudi, v kakšni obliki so podatki shranjeni,[14] kar seveda tudi vpliva na presojo, ali takšna tehnologija lahko sledi zahtevam zakonodaje.

Hiter razvoj tehnologij pripomore k »večnemu konfliktu« s posameznimi sistemskimi ureditvami ter na nek način vsiljuje uporabo pravnih norm »stare šole« na nove tehnologije. Le ugibamo lahko, kaj bo prinesla prihodnost, vendar menim, da bo pomembno vlogo pri njenem izoblikovanju igrala zmožnost sodelovanja in razumevanja med inovatorji in regulatorji, ki bodo imeli izjemno težko nalogo povezati pravo, tehnologijo in inovacije na način, da se bo še vedno omogočalo inovacije, hkrati pa ustrezno zaščitilo posameznika pred neželjenimi posegi.

[4] Glej uvodni izjavi 3 in 7 GDPR.

piše: dr. Klavdija Snežič, revija Denar 500/2019

Največja napaka je, ker v Sloveniji nismo določili ničelne točke osebnega premoženja premožnih davčnih zavezancev. V osebnih davčnih pregledih je največja težava začetno stanje premoženja davčnih zavezancev, ki so predmet osebnega davčnega pregleda. Davčni organ ne prizna niti enega samega evra gotovine na ta presečni dan, saj kot trdi, ni dokaza, da je ta gotovina obstajala na ta dan, in to čeprav je bilo pozneje kupljeno premoženje. Davčni organ nato to obdavčuje s 70-odstotnim davkom. Zato smo potrebovali ponastavitev premoženja, to je da prijavite, kar imate, pa potem iz te ničelne točke gradimo našo Slovenijo, sami sebe in blaginjo naših otrok.

Predlog, ki ga predstavljam v nadaljevanju, bi lahko prispeval k izboljšanju gospodarstva, večjemu in svobodnemu pretoka kapitala v državi, vlaganju v infrastrukturo, spodbujanju potrošnje in porabe ter še marsikaj in s tem k blaginji slovenskega naroda v smislu – svobodno razpolaganje s svojim premoženjem. Seveda je treba predhodno zmanjšati stopnjo DDV in stopnjo obdavčitve podjetij. Če bomo davčno optimalni, bomo državljani ter morebitni vlagatelji priča davčni disciplini, ki je trenutno pri nas ni ali je na najnižji možni ravni. Pritok tujih naložb in s tem kapitala pa ne bi škodil niti davčnemu organu.

Seveda se tega ne zavedamo, dokler težko prigaran dobiček delimo skoraj na pol z državo, ki nam da kaj? Še večje davke, birokracijo, ki zapleta, nekorektno postopanje državnih ustanov, slabo infrastrukturo in še bi lahko naštevala. Vse se vrti v začaranem krogu. Ničelna točka bi lahko edina presekala te anomalije, nato bi lahko prišlo do dviga blaginje v naši državi.

Moj predlog je, da na dan 1. 1. 2020 vsi državljani Fursu prijavimo premoženje v obliki nepremičnin, premičnin in denarja (gotovine), ki je zdaj mogoče na varnem le v domači nogavici, domačih in tujih sefih. Furs vse te podatke vnese v svoj sitem in evidenca začetnega stanja je vzpostavljena.

Ni pomembno to, ali si denar podedoval, ali si ga morebiti dobil, ali si ga priigral v kakšni igralnici. Pomembno je le, da se prijavi in da država ve, kaj vse njeni državljani imamo ali nimamo. Potem bi lahko svobodno upravljali z nepremičninami, kapitalom in premičninami in šele potem bi se lahko preverjalo odstopanje v smislu 68. a člena ZDavP-2.

Večina davčnih svetovalcev zelo dobro pozna ta člen in njegove posledice in zato se ne moremo znebiti občutka, da je ta člen samo konstrukt, naperjen proti svobodnemu razpolaganju s sredstvi za zasebno porabo. ZDavP-1, ki se je vpeljal v obdobju med 1. 1. 2005 in 31. 12. 2006, je institut cenitve davčne osnove uredil tako, da je določil, da se davek odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba ima na voljo sredstva za zasebno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki znatno presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, ki jih ima na voljo davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. Postopek za odmero davka se v tem primeru lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih petih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Iz navedenega izhaja, da je z uveljavitvijo ZDavP-1 posebej uredil postopek cenitve davčne obveznosti v primerih, ko davčni organ tako ali drugače zazna neskladnost med prihodki, navedenimi v davčni napovedi, in premoženjem, ki ga ima zavezanec dejansko na voljo.

Zakon je nadalje določil tudi način izvedbe takšnega postopka cenitve, in sicer je davčnemu organu omogočil, da zavezanca pozove, naj predloži dokazila o izvoru lastnega premoženja. Vse v redu. Vendar so zavezanci – fizične osebe, ki jih doleti osebni davčni pregled po 68. a členu ZDavP-2, svoje premoženje ustvarjali že pred letom 2005, morebiti podedovali gotovino ali jo dobili v dar od sorodnikov (prvi dedni red), morebiti so jo že stari starši skrivali, ker ne zaupajo v bančne ustanove. Življenjskih situacij je toliko, kolikor je ljudi, in vsako je treba upoštevati z vsem spoštovanjem. Seveda želi Furs imeti vse podatke, recimo temu črno na belem, pa vendar imamo primer, ko babica podari svojim vnukom gotovino za dobro opravljene izpite, za pomoč okoli hiše (daril se čez leto nabere). Ali bomo zdaj za vse te zneske hodili k notarju in podpisovali darilne pogodbe, babice in dedke pa prisiljevali, da nam denar nakažejo na bančni račun, nato pa ga še prijavimo Fursu? Ali naj dobroverna babica pri prodaji npr. gozda, ki ga poseduje, vnukom razdeli svoj denar ob kaminu doma ali naj pelje vnuke k notarju? To je realno stanje, ki izgublja kompas. Sosed pomaga sosedu in dobi tisoč evrov kazni, ker mu pomaga pri prenovi hiške, stare 40 let. Furs trdi, da gre za delo na črno in da je kazen med nižjimi. Meni odmeva samo dejstvo in bistvo dogodka: kazen za pomoč prijatelju – ali naj tako vzgajamo tudi svoje otroke?

Takšna ureditev, ki upošteva nekatere posebnosti cenitve davčne osnove fizičnih oseb, ki temeljijo na predhodnem spoznanju o neskladnosti njihovega dejanskega premoženja z dohodninskim napovedi, je logična in skladno s siceršnjim namenom cenitve, ki je v tem, da se s pomočjo zakonov, mišljenja in logike doslednih in sklepčnih postopkov oziroma s pomočjo izkušenj pa tudi primerjav, temelječih na ugotovitvah, določi davčna osnova zavezanca. Vendar pa je takšna ureditev tudi pomanjkljiva, saj ne določa t. i. ničelne točke – torej časovne točke, od katere naprej bi bilo mogoče preverjati izvor zavezančevega premoženja. Upoštevati je namreč treba, da je bil inštitut cenitve davčne osnove za fizične osebe v primerih neskladnosti njihovega premoženja z davčnimi napovedmi uvedena šele s 1. 1. 2005, pred tem pa davčni organi niso imeli pooblastil za tovrstno preiskavo izvora zavezančevega premoženja.

Davčni organi posledično tudi niso imeli pooblastil, da bi za namen cenitve davčne osnove zavezance pozvali, da predložijo dokazila o izvoru tega premoženja, zaradi česar posledično zavezanci niso imeli dolžnosti, da takšna dokazila sploh zahtevajo oziroma hranijo. Ali je posamezno premoženje, ki izvira iz obdobja pred 1. 1. 2005, pridobljeno legalno ali ne, in ali je davčni zavezanec v postopku njegovega pridobivanja prijavil odmero davka, je s tega vidika povsem nerelevantno, saj takšen institut ocene pred uveljavitvijo ZDavP-1 sploh ni obstajal.

Celoten članek je dostopen za naročnike!