TFL Glasnik:
G. Danijel Starman, za vami je pestra kariera, polna javnih odmevov: bili ste predavatelj na ekonomski fakulteti, vodili ste dve zavarovalnici, ste predsednik AMZS in podpredsednik mednarodne avtomobilistične organizacije FIA, zdaj ste generalni sekretar Rdečega križa Slovenije. Običajno začnem z vprašanjem, na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni, pri vas pa bi dodala še podvprašanje: zakaj ste takšna motnja v našem slovenskem sistemu, čeprav vam v resnici nihče ne more ničesar očitati?

Danijel Starman:
Najbolj sem ponosen na tri hčere, kar je bilo tudi najtežje doseči, ker je bilo treba devet let prositi za tretjo. Vse druge cilje sem dosegel v krajših obdobjih. V vsakem poslovnem obdobju kariere so prijetni spomini na uspehe, ko pa z izkušnjami gledaš nazaj, se spomniš, kaj bi naredil drugače.

Na drugi del vašega vprašanja nimam pravega odgovora. Med pogovorom z nekom sem slišal, da je danes treba hoditi po svetu z očali, ker so med ljudmi takšne povezave, da niso več ne levi in ne desni. In če hodiš po svetu brez očal, potem včasih počneš stvari, ki niso nikomur všeč. Pomembno je, da delaš po vesti in da zjutraj, ko se briješ pred ogledalom, veš, da si v preteklosti vedno delal prav.

TFL Glasnik:
Kakšen izziv predstavlja vodenje Rdečega križa? To je vendarle ena najuglednejših humanitarnih organizacij tudi v svetovnem merilu, žal pa ne morem mimo omenjanja madeža na tej organizaciji v Sloveniji. Čeprav to mogoče sploh ni madež.

Danijel Starman:
Mednarodni Rdeči križ je svetovna organizacija in družina 189 društev, ki ravno letos praznuje 150 let od prve konference 31 predstavnikov iz 16 držav v Ženevi, sklical pa jih je naš ustanovitelj Henry Dunant. To je velika družina, ki jo združuje sedem temeljnih načel. Osnovno je, da pomaga ljudem v najrazličnejših stiskah. Na srečo zadnjih 22 let ni vojnih stisk, so pa druge. Rdeči križ je organizacija, ki izvaja javna pooblastila na štirih področjih – krvodajalstva, prve pomoči, reševanja v primeru naravnih nesreč in iskanja pogrešanih. Kar 70 odstotkov naših aktivnosti v tem času recesije je na žalost namenjenih socialni dejavnosti.

Vodenje takšne organizacije je izjemen izziv, ker je tako raznolika glede na področja delovanja, in moram povedati, da je bilo menedžersko delo v vseh prejšnjih okoljih v luči tega veliko bolj enoznačno. Tu je splet od krvodajalstva, ki letos praznuje 60-letnico, do tega, da moraš stalno skrbeti za uvajanje sodobnih in pravih praks na področju izobraževanja iz prve pomoči in izvajanja pooblastila za oblikovanje ekip, ki so pripravljene sodelovati pri večjih nesrečah ali pomagajo pri odmevnih javnih prireditvah, kot je recimo Planica ali Eurobasket. Navsezadnje so tu socialne stiske in tudi naš biser, to je dejavnost na Debelem rtiču na slovenski obali. Petdeset let je tega, kar je bil tam s prostovoljnim delom zgrajen prvi paviljon, v katerem še danes in žal v podobnih razmerah kot takrat vsako poletje letuje 750 otrok na dan oziroma 15.000 na leto.

Glede na razmere smo majhna ekipa, na sedežu Rdečega križa nas je 12, na Debelem rtiču pa pod vodstvom mag. Ane Žerjal dela 60 ljudi. Kot zveza društev sodelujemo in se povezujemo s 56 območnimi združenji po vsej Sloveniji. Ta raznolikost pomeni delo od sestanka do sestanka, od telefona do telefona: enkrat rešuješ nekaj v zvezi s krvodajalstvom, malo kasneje te sprašujejo o možnosti solidarnostne pomoči po nekem požaru, potem sledi organizacija vaje skupaj s civilno zaščito. Večina kolegov in znancev je presenečenih, ko jim opišeš svoj delavnik, saj si pod nazivom generalni sekretar predstavljajo udobno birokratsko in pisarniško delo.

TFL Glasnik:
Kako se financira Rdeči križ v teh časih?

Danijel Starman:
Financiramo se iz več virov, sredstva pa se iz leta v leto zmanjšujejo, ker je državna blagajna vse bolj prazna. Sistemskih sredstev je relativno malo – 12 odstotkov, delno smo za dejavnost in za program financirani iz sredstev, ki jih humanitarnim organizacijam namenja fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij, gre za sredstva, ki se stekajo iz loterije in iger na srečo. Vendar smo prišli tako daleč, da ne velja več rek, da ko je kriza, igrajo ljudje igre na srečo, temveč smo še dlje, igre na srečo so v upadanju, kar pomeni zelo veliko skrb za humanitarne in invalidske organizacije.

Zaradi pomanjkanja denarja pri igralcih in zaradi povečanega davka od iger na srečo se najbolj vneti igralci usmerjajo na internet in na igre v tujini, kar pomeni, da smo humanitarne organizacije letos prejele 15,7 odstotka manj sredstev, padec pa je napovedan tudi za prihodnje leto. Očitno se bo moral zlomiti in deregulirati tudi sistem iger na srečo – celo urad za nadzor nad igrami na srečo smo razpustili, kar je posredno povzročilo razpad dveh velikih sistemov, Hita in Casinoja Portorož. Belgijci in Finci so lahko ubranili svoje pozicije, mi pa smo se odprli in odprli lov na internetne igre, ki imajo sedeže kdo ve kod. Tako slovenska akumulacija uhaja k drugim.

Donacije so ravno tako pomemben vir, nekaj dobimo iz dejavnosti izvajanja izpitov prve pomoči, košček pa pomeni naša založniška dejavnost. Za območna združenja obstaja podoben razrez, bistveno premajhen del pa ministrstvo namenja krvodajalstvu, po zakonu o delovanju Rdečega križa za programe skrbijo občine, žal pa zakon ne določa višine in je niti ne priporoča.

TFL Glasnik:
O kolikšnem denarju govorimo, kolikšen je vaš proračun? Ali so sredstva, ki jih namenja država, namenjena tudi drugim organizacijam?

Danijel Starman:
Rdeči križ Slovenije ima na voljo slabe štiri milijone evrov na sedežu, če prištejemo še Debeli rtič, je to sedem milijonov. Seveda pri pridobivanju sredstev tekmujemo na natečaju skupaj s številnimi drugimi humanitarnimi organizacijami, ki jih je vse več. Pogosto gre za majhne organizacije z enim ali dvema zaposlenima, ki ne pokrivajo območja vse Slovenije kot Rdeči križ, ki ima poleg 56 območnih združenj tudi 890 krajevnih odborov, v katerih delajo izključno prostovoljci.

TFL Glasnik:
Kako ponovno povrniti ugled Rdečemu križu?

Danijel Starman:
Med našimi uporabniki, če jim smem tako reči, imamo izjemno dober ugled. To je več kot 150.000 ljudi, ki so zaradi osebne stiske prisiljeni priti vsak mesec ali vsaki drugi mesec po osnovno pomoč v prehrani. Oni vedo, koliko dela in truda vlagajo prostovoljci. Samo pri razdeljevanju hrane iz evropskega ukrepa sodeluje recimo 5.000 prostovoljcev. Ugled na terenu ni bil nikoli vprašljiv.

TFL Glasnik:
Je bolj vprašanje donatorjev?

Danijel Starman:
Gotovo mislite na dogodke iz leta 2001, od takrat je minilo že dvanajst let. Dandanašnji in ob tem delu na terenu, ko samo na področju krvodajalstva zagotavljamo, da je Slovenija v preskrbi s krvjo že 60 let samozadostna - tudi ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem 110.000 krvodajalcem - ta madež potegnejo ven le tisti, ki nimajo namena pomagati in jim je to v resnici nekakšen izgovor.

Trdno sem prepričan, da pomenimo velike humanitarne organizacije, ki delujemo na vsem teritoriju države, najbolj učinkovit sistem delovanja. Odlično sodelujemo s centri za socialno delo, s programom e-sociala skrbimo, da je transparentno, kdo je kaj dobil. Na tem področju ni nikakršnih dvomov več.

TFL Glasnik:
Takrat je bilo to bolj politično vprašanje kot kaj drugega in smo prišli do tega, da je sistemski vir financiranja poleg Rdečega križa dobil tudi Karitas.

Danijel Starman:
To je bolj vprašanje zgodovine in takrat nisem bil vpet v to. Danes gre za veliki organizaciji, ki pomembno prispevata k reševanju problematike. S Karitasom sodelujemo, treba pa je poudariti, da ni sistemsko financiran, pač pa dobiva denar iz Fiha, kjer njihov obseg prejetih sredstev vsako leto narašča. Samo ob lanskih poplavah nam je država zaupala ves proces razdeljevanja in zagotavljanja pomoči ter dodatnih sredstev. Gotovo pa je v želji po dokazovanju kdo od ekstremnežev v kateri koli organizaciji pripravljen narediti škodo drugim. Po mojem mnenju to ni pravi način, ker je dovolj dela za vse. Vedno si želim le to, da so deleži razdeljeni skladno s tem, koliko uporabnikov imaš, ne da se recimo sredstva iz evropskega sklada pomoči delijo arbitražno pol – pol, temveč odvisno od, kot sem rekel, števila uporabnikov.

TFL Glasnik:
Ob koncu še nekaj. Dobrodelnost se zdi privlačna, ko imamo stanje blaginje, ko pa postanejo humanitarne organizacije glavni distributerji za golo preživetje, se moramo vprašati, kaj ta država sploh misli? Saj ljudje vendarle želijo delati in je treba dati veljavo podjetniškemu segmentu, dobrodelnosti pa mesto, ki ji gre. Vendarle ste ekonomist in predavatelj podjetništva, zato me zanima vaš komentar o tem.

Danijel Starman:
Humanitarne organizacije so dejansko postale servis države za opravljanje dejavnosti, ki bi jih morali organizirati na drugačni osnovi in ne prepuščati prostovoljstvu. Že obseg ljudi, ki so profesionalno zaposleni pri Rdečem križu, je neprimerljiv z drugimi organizacijami po svetu, Slovenci smo zelo skopi in restriktivni. Sedež hrvaškega Rdečega križa imam 77 zaposlenih, v Avstriji jih je samo v mednarodni službi 27, pri nas pa ima sodelavka, ki se ukvarja z mednarodno dejavnostjo, na skrbi še mladinsko dejavnost in prostovoljstvo.

Samo z dobrodelnostjo ne bo mogoče reševati socialne problematike; ljudje so pripravljeni delati, žal je med našimi prosilci veliko takih, ki so bili v preteklosti donatorji, danes pa z minimalno plačo ne morejo sestaviti začetka s koncem meseca. Torej je revščina tudi med zaposlenimi in so razmere podobne po vsej Evropi. Tudi v državah, ki so nam bile vzor – tudi v bogati Nemčiji živi pod pragom revščine 8 milijonov ljudi ali 10 odstotkov. Gre za sistemsko napako, globalizacija je prinesla to, da imamo v vsaki državi tanek sloj zelo bogatih in vse več revnih ob izginjanju srednjega sloja. Tu bomo morali Slovenci precej nadoknaditi.

TFL Glasnik:
In zadnje vprašanje – kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Danijel Starman:
Morali bi biti bolj samozavestni, bolj optimistični, predvsem pa bi se moral vsak pri svojem delu zazreti vase. Iz preteklosti smo navajeni komentirati vse in vsakogar, manjka nam sposobnost timskega dela in tudi upoštevanja avtoritete. Tako pa se vsi po tihem veselijo: bo prišla trojka in bo naredila red. Zakaj ne verjamemo, da so tudi pri nas ljudje, ki bi nas lahko vodili in nas popeljali do lepše prihodnosti.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si