O tekmovanju Prav(n)a rešitev

Prav(n)a rešitev je tekmovanje, na katerem se študentje vseh slovenskih pravnih fakultet spopadejo z reševanjem praktičnih primerov s področja civilnega in gospodarskega prava, pripravljenih s strani priznanih odvetniških pisarn. Letos so bile to tako kot lani Odvetniška Družba Ilić & Partnerji, Odvetniška pisarna Jadek & Pensa, Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji in Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, po nekajletnem premoru pa se je Prav(n)i rešitvi ponovno pridružila tudi Odvetniška pisarna CMS Reich-Rohrwig Hainz – Podružnica v Sloveniji. Tekmovanja se je udeležilo rekordno število tekmovalcev – kar 48 ekip oz. 144 študentov prava iz vse Slovenije je preizkusilo svoje znanje prava v praksi. Naraščajoče število tekmovalcev potrjuje dejstvo, da Prav(n)a rešitev ostaja priljubljeno in priznano tekmovanje, ki dopolnjuje predvsem teoretično obarvan študij prava s prakso.

Potek tekmovanja

Tekmovanje je sedaj že tradicionalno potekalo v dveh delih. Prvi, predtekmovalni del, se je odvijal 5. in 6. aprila 2019. Študentje so pisno preko spleta reševali primere vseh sodelujočih odvetniških pisarn. Najboljših 15 ekip se je nato uvrstilo v finale. Prvi del finala je potekal 12. aprila 2019 v prostorih Pravne fakultete v Ljubljani. S slavnostnim govorom ga je otvoril prof. dr. Franjo Štiblar, mentor Ženevskega kluba pravnikov, sledile pa so mu predstavitve portala Tax-Fin-Lex in vseh sodelujočih odvetniških pisarn. Z žrebom se je 15 finalnih ekip razporedilo med vseh pet odvetniških pisarn. Pred predstavniki posamezne pisarne so se tako pomerile tri ekipe, vsaka sestavljena iz treh članov. Predstavniki pisarn so nato svojim trem ekipam predstavili nov primer, vse ekipe pa so imele nato 32 ur časa za rešitev primera. Tekmovalci so imeli v tem času omogočen tudi brezplačen dostop do portala Tax-Fin-Lex, ki so ga lahko s pridom izkoristili za iskanje zakonodaje, sodne prakse, člankov ipd. Na prvem delu finala so tekmovalci prejeli tudi diplome in vrečke s simboličnimi darili, med katerimi je bil tudi promocijski material Tax-Fin-Lex.

Drugi del finala je potekal 13. aprila 2019, tokrat v prostorih sodelujočih odvetniških pisarn na 5 različnih lokacijah. Po ocenjevanju oddanih pisnih izdelkov je sledil ustni del tekmovanja, na katerem so tekmovalci pred komisijo, sestavljeno iz predstavnikov konkretne odvetniške pisarne, lahko preizkusili še svoje veščine javnega nastopanja, argumentiranja in retorike.

Slavnostna razglasitev zmagovalcev in večerno druženje

Sklepno dejanje – razglasitev zmagovalcev in podelitev nagrad – je potekalo v prijetnem ambientu kavarne Slamič. Večer je z nagovorom prisotnih otvorila predsednica Ženevskega kluba pravnikov, Urša Demšar. Sledilo je druženje finalistov, predstavnikov odvetniških pisarn in članov organizacijskega odbora, ki je bilo kot vedno namenjeno nekoliko bolj osebnemu spoznavanju in navezovanju stikov med tekmovalci in predstavniki odvetniških pisarn.

Sledila je težko pričakovana razglasitev zmagovalcev. Pri Odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji so to bili Klemen Kreča, Gal Gračanin in Anže Kimovec (ekipa Katul), pri Odvetniški družbi Ilić & partnerji Lea Lepoša, Leon Lah in Barbara Smogavc (ekipa Terra), pri Odvetniški pisarni Jadek & Pensa Simon Jančar, Meta Močnik in Ana Roš (ekipa Simetra), pri Odvetniški pisarni CMS Reich-Rohrwig Hainz – Podružnica v Sloveniji Leonardo Rok Lampret, Dalija Čebašek in Žaklin Butinar (ekipa BCL & Partners, LLC) ter pri Odvetniški pisarni Miro Senica in odvetniki Tjaša Obadič, Sara Dolinar in Anja Valantič (ekipa Victoria).

Vsi zmagovalci VIII. Prav(n)e rešitve so za nagrado prejeli enomesečno plačano prakso pri odvetniški pisarni, katere primer so reševali v finalu tekmovanja. Poleg tega je vsaka zmagovalna skupina prejela tudi stekleno plaketo.

O organizaciji VIII. Prav(n)e rešitve

Organizacijski odbor VIII. Prav(n)e rešitve, ki je priredil dogodek, je letos vodila predsednica Ženevskega kluba Urša Demšar, sestavljali pa so ga še Manca Bratina, Tim Čebulj, Katarina Černivec, Jan Kohek, Maks David Osojnik, Luka Ržek, Ana Rozman, Nina Strmljan in Nejc Širec. Tako kot vsako leto je bil tudi letos organizacijski odbor sestavljen iz starih in novih članov Ženevskega kluba, kar omogoča prenašanje obstoječega znanja in izkušenj s starih na nove člane, obenem pa novi člani k organizaciji doprinesejo nove ideje in svež način razmišljanja.

Celotnega tekmovanja pa nikakor ne bi bilo možno izpeljati na tako visokem nivoju brez sodelovanja sponzorjev, za kar se jim organizacijski odbor letošnjega tekmovanja iskreno zahvaljuje.

Vizija Prav(n)e rešitve in Ženevskega kluba nasploh

Ženevski klub želi s svojim delovanjem obogatiti študijsko izkušnjo na Pravni fakulteti v Ljubljani, zlasti s tekmovanjem Prav(n)a rešitev pa želi isto doseči tudi na preostalih dveh pravnih fakultetah v Sloveniji. Člani Ženevskega kluba pravnikov si s svojim delom aktivno in neumorno prizadevajo prispevati k izobraževanju prihodnjih generacij pravnikov. Prav(n)a rešitev je zagotovo eden izmed boljših načinov, kako to tudi doseči.

Prav(n)a rešitev kot eno izmed številnih pravniških tekmovanj izstopa zaradi svoje praktične vrednosti. Številne odvetniške pisarne z zmagovalci namreč vzpostavijo trajnejše vezi, na primer v obliki zaposlitve, ki presega prvotno nagrado, to je enomesečno plačano prakso. Ostali tekmovalci pa se podrobneje seznanijo z delom v odvetništvu, hkrati pa imajo priložnost spoznati predstavnike priznanih odvetniških pisarn tudi na bolj neformalen način v sproščenem vzdušju večernega druženja.

Prav(n)a rešitev je tudi tekmovanje, ki se vseskozi razvija in stremi k napredku. Letos je bila posebna pozornost namenjena promoviranju tekmovanja tudi na mariborski in novogoriški pravni fakulteti s ciljem povečati udeležbo študentov teh dveh fakultet na Prav(n)i rešitvi, kar se je dejansko izrazilo v povečanem številu prijav teh študentov v primerjavi s prejšnjimi leti, skupno pa v rekordnem številu prijavljenih tekmovalcev. Za Ženevski klub pomeni to potrditev njihovega dosedanjega dela in obenem spodbudo za prihodnost, saj želijo člani kluba projekt vsako leto ponesti na še višji nivo.

Več fotografij z dogodka si lahko ogledate na Facebook strani Ženevskega kluba.

Pripravili: Manca Bratina in Urša Demšar
Foto: Anže Furlan za KoKa Press

piše: mag. Tanja Kaltnekar, revija Denar št. 495/2019

V današnjem prispevku vam predstavljam vsebino študije Mednarodnega denarnega sklada (IMF), v kateri so predstavili njihovo analizo slovenskega davčnega sistema z namenom najti možnosti, da bo slovenski davčni sistem dolgoročno vzdržen na način, da bo omogočena gospodarska rast ob hkratni nižji obremenitvi iz naslova socialnih prispevkov, ki se jo nadomesti z drugimi davčnimi viri, predvsem iz naslova davkov od premoženja, delno pa tudi z dohodnino in DDV.

piše: as. dr. Karmen Lutman, univ. dipl. prav., LL.M.

Povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino predstavlja enega izmed najpogostejših sporov s področja neupravičene obogatitve v slovenski sodni praksi. Razlog za pogostost tovrstnih sporov je razpad različnih oblik življenjskih skupnosti, v katerih je eden od družinskih članov vlagal v nepremičnino drugega. Mladi namreč pogosto stanovanjsko stisko rešujejo tako, da se vselijo v nepremičnino, ki pripada staršem enega od partnerjev, ter vanjo vlagajo sredstva in delo. Če taka zveza razpade in se vlagatelj izseli, ima po 48. členu SPZ na voljo restitucijski zahtevek za povrnitev vlaganj.

Po stališču sodne prakse pa ni upravičen zahtevati povrnitve vrednosti opravljenih vlaganj, temveč le toliko, za kolikor se je zaradi njih povečala vrednost nepremičnine. Le takšno stališče naj bi bilo namreč v skladu z obogatitvenim načelom. Na letošnjih Dnevih civilnega in gospodarskega prava bo pravu neupravičene obogatitve posvečena posebna sekcija, ki bo obravnavala tako teoretična kot praktična vprašanja s tega področja obligacijskega prava. Predmet razprave bo tudi obogatitveno načelo in razlogi za spremembo omenjenega stališča sodne prakse.

Zahtevek za povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino spada v skupino verzijskih zahtevkov zaradi potroškov v tujo korist, katere pravno podlago predstavlja 196. člen OZ (uporaba stvari v tujo korist).^[1] Čeprav določba izrecno govori le o uporabi stvari v tujo korist, jo je treba razlagati širše, tako da obsega tudi opravo dela v tujo korist.^[2] Gre za splošni verzijski zahtevek, kjer pride do obogatitve zaradi ravnanja prikrajšanega in ne gre za izpolnitev tuje obveznosti iz 197. člena OZ, ki je primerjalnopravno gledano običajno poseben tip verzije.

Določba 48. člena SPZ ureja verzijski zahtevek zaradi povečanja vrednosti nepremičnine. Tudi v tem primeru nastane obogatitev zaradi ravnanja prikrajšanega – vlaganja v tujo nepremičnino, zato lahko zahtevek uvrstimo med uporabo stvari v tujo korist 196. člena OZ. Po določbi prvega odstavka tega člena velja, da tisti (graditelj), ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Gre za določbo, ki kot posledico učinkov načela povezanosti zemljišča in objekta graditelju podeljuje verzijski zahtevek nasproti lastniku, in sicer za toliko, kolikor je bil ta zaradi vlaganj obogaten. V praksi gre najpogosteje za vlaganja sredstev in dela zakonskih ali zunajzakonski partnerjev v hišo, ki pripada enemu od njiju ali pa staršem enega od partnerjev. Če zveza razpade, partner, ki se izseli, od lastnika običajno zahteva povrnitev vlaganj. Drugi pogost primer vlaganj so tista, ki jih izvajajo osebe, ki imajo na tuji nepremičnini obligacijsko ali stvarno pravico do uporabe (najemnik, zakupnik ipd.).

Kadar gre za vlaganja enega partnerja (zakonca ali zunajzakonska partnerja) v nepremičnino drugega partnerja, ki je njegovo posebno premoženje, sodna praksa za povrnitev vlaganj uporablja določbe ZZZDR (v prihodnje DZ[3]).[4] Drugače pa velja za povrnitev vlaganj v razmerju do tretjih oseb, saj se zanje (ob odsotnosti specialnejše ureditve) uporabljajo določbe o neupravičeni obogatitvi.

Iz dikcije 48. člena SPZ, ki govori o tem, da lahko vlagatelj zahteva tisto, za kar je bil lastnik obogaten, ter splošnega pravila 190. člena OZ, ki govori o nadomestitvi vrednosti dosežene koristi, sodna praksa utemeljuje obogatitveno načelo na način, da lahko vlagatelj zahteva le toliko, za kolikor je lastnik obogaten, tj. povečano vrednost nepremičnine.[5] Upnik mora torej tožiti na povrnitev večvrednosti nepremičnine in ne vrednosti vloženih sredstev, saj bi sicer po stališču sodne prakse zasledovali vrnitveno načelo.[6] Na drugi strani je zahtevek po višini omejen z vrednostjo vlaganj, saj naj se v primeru, ko se vrednost nepremičnine poveča za več, kot so znašala vlaganja, vlagatelju povrne le vrednost vlaganj.[7]

Številni razlogi govorijo v prid spremembi dosedanjega stališča sodne prakse, ki zavrača vrednotenje restitucijskega zahtevka skozi prizmo opravljenih vlaganj. Obogatitvenega načela namreč ne gre razlagati tako ozko, da bi z restitucijskim zahtevkom, ki se glasi na povračilo opravljenih vlaganj, nujno zasledovali vrnitveno načelo. Obogatitev se namreč vrednoti tudi v prihranku lastnih sredstev, tako da je lastnik nepremičnine zaradi tujih vlaganj obogaten v višini prihranka stroškov. Pri tem je treba upoštevati tudi, da je graditelj vlaganja v vmesnem času lahko tudi sam koristil in so tekom časa izgubila na vrednosti, zaradi česar bo upravičen zahtevati le vrednost opravljenih vlaganj, od katerih je odštel strošek amortizacije. Tudi drugi razlogi teoretične in praktične narave govorijo v prid »stroškovni metodi« vrednotenja opravljenih vlaganj.

piše: dr. Janez Čebulj, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 3-4/2018

1 Ustavnopravna izhodišča: civilnopravni ali javnopravni koncept

Pravica do povračila škode, ki je posledica sodnikovega protipravnega ravnanja, je ustavno zajamčena kot človekova pravica v 26. členu Ustave, ki pripada tako fizičnim kot tudi (civilno) pravnim osebam.[1] Gospodarski subjekti (gospodarske družbe, samostojni podjetniki) so lahko nosilci človekovih pravic, seveda tistih, ki so po naravi stvari takšne, da jih lahko gospodarski subjekti kot pravne osebe lahko uresničujejo. Gre zlasti za t. i. procesne človekove pravice (npr. pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave)[2], vendar tudi za t. i. materialne človekove pravice, med katerimi so npr. lastninska pravica (33. člen Ustave) ter seveda svoboda podjetništva iz 74. člena Ustave.

Skladno s prvim odstavkom 26. člena Ustave ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Iz te človekove pravice v prvi vrsti izhaja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, in sicer ne glede na to, prek katere veje oblasti je bila škoda povzročena.[3] Smisel pravice do povračila škode je zagotoviti odškodninsko varstvo pred protipravnimi ravnanji državne oblasti.[4] Po prvem odstavku 26. člena Ustave je podlaga te odgovornosti (1) protipravno ravnanje državnega organa ali organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri čemer gre za (2) ravnanje pri izvrševanju oblasti oziroma v zvezi z njenim izvrševanjem, katerega posledica je (3) nastanek škode.

Kljub ustavnopravnim nastavkom odgovornosti države pa je eno temeljnih vprašanj v zvezi z odgovornostjo države,[5] ali se pravica do povračila škode uveljavlja po klasičnem civilnopravnem konceptu (ki je v teoriji in v sodni praksi prevladujoč) ali pa po javnopravnem konceptu. Bistvena razlika je v tem, da po civilnopravnem konceptu država odgovarja za škodo, samo, če je organ (oseba, ki izvaja službo)[6] ravnal krivdno; protipravnost v tem primeru obstaja samo, če je do škode prišlo zaradi krivdnega ravnanja (naklepno ali iz velike malomarnosti).[7] Pri javnopravnem konceptu odgovornosti države za škodo, povzročeno pri opravljanju službe, pa je protipravnost dovolj, ne zahteva se krivda (torej krivdnega protipravnega ravnanja).[8]

2 O sodniški napaki

Pri sodniških napakah[9] gre seveda lahko samo za javnopravno odškodninsko odgovornost države za napačno odločitev sodišča. Za javnopravno odškodninsko odgovornost gre zato, ker država ne nastopa v teh razmerjih kot civilnopravni subjekt (iure gestionis), temveč kot javnopravni subjekt pri izvrševanju (sodne) oblasti (iure imperii).[10] Zato ne pridejo v poštev civilnopravne določbe o odškodninski odgovornosti (razen morda deloma po analogiji), kar se kaže predvsem v dveh elementih: država odgovarja objektivno (ker je prišlo do škode zaradi napake pri izvrševanju sodne oblasti, je »kriva« država) ne zaradi krivde, temveč zaradi protipravnega ravnanja, poleg tega (drugi element) ne odgovarja (niti na podlagi regresnega zahtevka države) sodnik, ki je sodil in storil sodniško napako.

Če gornje strnem, in to je tudi ključni razlikovalni znak med odgovornostjo države za škodo, ki jo povzroči sodna veja oblasti, in za škodo, ki jo povzroči izvršilna veja oblasti: odgovarja država in ne sodnik.[11] To izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča. Iz njegove sodbe II Ips 111/2009 z dne 10.9.2012 izhaja, da čeprav je dejanski povzročitelj škode sodnik, je za odškodninsko odgovornost bistveno, da je bilo škodno ravnanje storjeno pri delovanju države – pri njenem izvrševanju sodne oblasti, kar pomeni, da je škodo povzročila država in ona zanjo tudi odgovarja. Člen 26 Ustave je torej potrebno razlagati tako, da predstavlja pravno podlago za uveljavljanje povračila škode od države po obeh podlagah: če jo povzroči organ ali oseba pri izvrševanju državne oblasti.

Izključenost civilnopravnih določb (določb OZ[12]) izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča. V sodbi II Ips 315/2010 z dne 21.10.2010 je med drugim zapisalo: »Zato je v primeru, ko država in njeni organi povzročijo škodo pri izvrševanju dejanj oblasti pravna podlaga odškodninske odgovornosti 26. člen URS in ne določbe ZOR ali OZ, saj jamčevanje države v obravnavanih primerih sodi v javno pravo. Ta določba URS je materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, marveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebitno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. Takšna posebna odgovornost bi terjala tudi posebno zakonsko ureditev, ki pa je žal nimamo.« Kar nekaj je zakonov, ki izrecno urejajo odškodninsko odgovornost za na zakonit način povzročeno škodo (npr. razlastitev) ali za protipravno povzročeno škodo (npr. sojenje v razumnem roku; neutemeljen obsodba za kaznivo dejanje), ni pa zakona, ki bi urejal odškodninsko odgovornost države za sodniško napako, za kakršno gre lahko npr. v primeru stečaja. Zato je treba izhajati iz prvega odstavka 15. člena Ustave in iz 26. člena Ustave (in deloma po analogiji uporabiti določbe OZ).

Kot problem bi se lahko postavilo vprašanje pravnomočnosti sodnih odločb, zaradi katerih (ker so posledica sodniške napake) bi država odškodninsko odgovarjala. Vendar pravnomočnost sodnih odločb, ki naj bi sanirala vse neustavnosti in nezakonitosti, ni problem, ker odškodninska odgovornost države nič ne posega v pravnomočno sodno odločbo. Poleg tega praviloma pride do vprašanja (in uveljavljanja) odškodninske odgovornosti šele potem, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo. Po stališču Ustavnega sodišča v odločbi št Up-252/96 z dne 30.9.1999 pa se »z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja«, oziroma z drugimi besedami: s pravočasno vložitvijo ustavne pritožbe se ustavni pritožnik varuje pred učinki pravnomočnosti.[13]

Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je predpostavka za nastanek odškodninske obveznosti, da je prizadeta stranka izčrpala pravna sredstva, s katerimi bi v za to predvidenem postopku dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne pravnomočne sodne odločbe, ne pa, da se o teh vprašanjih razpravlja v postopku, ki za to ni predviden (npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 879/2008 z dne 29.3.2012). Če tega stranka ne naredi, škoda ni posledica sodniške napake, temveč je posledica nedejavnosti stranke. Neizčrpanje pomeni tudi neobstoj vzročne zveze (med protipravnim ravnanjem in nastankom škode): oškodovanec, ki bi z vložitvijo pravnega sredstva lahko preprečil škodne posledice, je z opustitvijo te aktivnosti preusmeril tek vzročne zveze.

Za t.i. sodniško napako je, kot je bilo že poudarjeno, odgovorna država in ne sodnik. Sodnika varuje (v smislu imunitete) t.i. sodniška neodvisnost,[14] ki se seveda nanaša zlasti na razlago in uporabo prava (ne varuje pa ga npr. pred korupcijo pri sojenju). Zato neposredno odškodninsko odgovarja samo država. Sodnikova neodvisnost (in imuniteta) je s tem ohranjena, sodnik je zavarovan pred (neutemeljenim) nadlegovanjem (s tožbami nezadovoljnih strank), ustavna pravica oškodovanca do povračila škode iz 26. člena Ustave pa zavarovana. Tožena stranka je torej država. Pri sodniški napaki ne pride v poštev drugi odstavek 26. člena Ustave kot podlaga za odškodninski zahtevek neposredno zoper sodnika (ne samo, ker ni zakonske podlage za to, temveč tudi zaradi ohranjanja sodniške neodvisnosti).

Država torej odškodninsko odgovarja za sodniško napako. Zastavi pa se vprašanje, kdaj sploh lahko govorimo o sodniški napaki. Gre za dva vidika tega vprašanja: pri katerih ravnanjih sploh lahko govorimo o sodniški napaki in ali morajo biti ta ravnanja storjena krivdno. Moje stališče glede slednjega: ker gre za javnopravno odgovornost države in ne za njeno civilnopravno odgovornost, ni pomemben civilni delikt – ni torej pomembna krivda sodnika. Pomembno je to, kar je zapisano že v 26. členu Ustave, ki na ustavni ravni ureja tri pogoje za odgovornost države: obstoj škode, protipravno ravnanje (ne krivda!) državnega organa v zvezi z opravljanjem njegove službe ali druge dejavnosti in vzročno zvezo med škodo in protipravnim opravljanjem službe ali dejavnosti.

Glede protipravnega ravnanja sodnika, za katerega odškodninsko odgovarja država, se v teoriji zastavlja vprašanje, ali je za obstoj protipravnosti ravnanja (sodniške napake) treba ugotoviti krivdo sodnika. Z drugimi besedami: ali pojem protipravnosti krivdo absorbira ali pa je tako kot pri civilnih odškodninskih obveznostih krivda tudi tu ena od predpostavk za protipravnost ravnanja. Sodna praksa je sprejela klasičen civilistični model tudi za javnopravno odškodninsko razmerje, medtem ko so v teoriji stališča deljena: eni zagovarjajo, da mora biti tudi pri javnopravni odgovornosti države sodnikova protipravnost krivdna (po civilističnem konceptu, da država odgovarja za izbiro drugega, če je ta škodo povzročil krivdno), drugi zagovarjajo stališče, da ne gre za vprašanje krivde sodnika, temveč za krivdo države in da je država kriva vedno, kadar ravna protipravno. Moje mnenje je, da bi bilo treba iti po tem konceptu, da je država kriva vedno, kadar ravna protipravno. Tudi stališče Zobca je: »Vrinjenje subjektivnih, krivdnih prvin v javnopravno odškodninsko razmerje med državo (kot povzročiteljem škode s svojim oblastnim ravnanjem) in civilnim subjektom (kot oškodovancem) ne bi bilo v skladu z ustavnim konceptom odgovornosti države za protipravno izvrševanje oblasti.« in »Zato prvi odstavek 26. člena Ustave govori o samo treh predpostavkah: škodi, protipravnosti ravnanja in vzročni zvezi med takim ravnanjem in škodo. Krivda, ki se vselej navezuje na konkretnega storilca, je tu absorbirana s protipravnostjo ravnanja – preprosto zato, ker velja splošna prepoved izvrševanja oblasti na protipraven način, ne glede na to, prek katere veje oblasti je bila škoda storjena in kdo je bil tisti, ki je protipravno ravnal (oblast so ljudje, konkretni posamezniki – personalni substrat države).«[15] Ne nazadnje tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-695/11 z dne 10.1.2013 izhaja, da lahko privede dosledno vztrajanje pri konceptu krivdne odgovornosti v takih primerih do protiustavne razlage 26. člena Ustave.[16]

Vendar se tudi v primeru javnopravne odgovornosti države za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem organa (brez zahteve po krivdi), za protipravno ravnanje sodnika oziroma sodišča (za katerega odgovarja država kot za sodniško napako) lahko štejejo samo tista ravnanja, ki pomenijo grobe kršitve sodniške dolžnosti – sodniška samovolja pri razlagi prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje se izraža prek očitne napačnosti), zloraba oblasti, korupcija, nespoštovanje pravice do sojenja v razumnem roku, druge grobe kršitve poštenosti postopka. Sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti, kakršno predstavlja tudi napake, ki so »povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (v smislu arbitrarnosti, izdaje odločbe izven kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka, neuporabe povsem jasne zakonske določbe ali neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse)« (sodba Vrhovnega sodišča III Ips 48/2010 z dne 17.12.2012). Po Zobcu se tako napolnjen standard protipravnosti že izenačuje s primeri sodniške samovolje, ki se navzven kaže kot očitna napačnost in ki pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.[17] Oceno samovolje oziroma arbitrarnosti namreč lahko Ustavno sodišče izreče le, če sodišče svoje odločitve ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da je mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev.[18]

Celoten članek je dostopen za naročnike!