Volitve v evropski parlament so pokazale, da nam je Slovencem malo mar za širši okvir države. Težko razumem ignoranco več kot 70 odstotkov Slovencev, da niso šli na volišče in se odločili, komu bodo dali svoj glas. Volitve so edina možnost, ki jo ima državljan v demokratični državi, da pove, kaj misli, da se izreče, da pokaže, kaj podpira in česa ne.

Poceni izgovor je, da jih to ne zanima, da ne vedo, kaj kdo zastopa, kakšen program imajo in podobno. In morda še to, da je bilo lepo vreme in so ljudje šli na izlet. Nezaslišano! Ali je 70 odstotkov ljudi odpotovalo za konec tedna? Dolžnost vsakega državljana, ki uživa v tem, kar mu država zagotavlja – mir, varnost, spodobno življenje – je, da se vsaj toliko zanima za to, kaj se v njegovi državi dogaja, da gre na volišče in voli. To ni pravica, volitve so dolžnost. Volitve so obveza.

Zakaj to pišem? Ker me je kar malo sram, da smo se znašli na repu evropskih držav članic, kjer je bila volilna udeležba na nedeljskih volitvah v evropski parlament ena najnižjih v vsej Evropi 28 članic. Kaj nam to pove o nas?

Morda to, da je tudi 27 let demokracije premalo, da se zavedamo, da lahko sami odločamo o tem, kdo bo vladal. Tako težko pridobljena pravica, ki je iz nerazumljivih razlogov ne spoštujemo in ki niti približno ni samoumevna. Saj si verjetno ne želimo, da bi nam nekdo vladal in se samooklicano postavil na oblast, kajne? Preblizu so še ti spomini iz preteklosti, tudi ne tako zelo daleč od nas so živi primeri tovrstne oblasti danes.

Ali je bilo preslabo predstavljeno, kam natančno, v katero skupino evropskih sorodnih strank se bo določena slovenska stranka s svojim predstavnikom uvrstila v evropskem parlamentu? Morda res, tu bi lahko več naredili z ozaveščanjem, a vendarle kljub temu ostaja elementarna dolžnost vsakega državljana, da gre na volišče in voli. Tu je bistvo.

Nespoštljiv izgovor je tudi, da ne vemo, koga bi volili. Dolžnost vsakega državljana je, da izoblikuje svoj odnos do vrednot, ki jih ima tudi osebno. Lahko je bolj socialno usmerjen, lahko krščansko, lahko ima rad zdravo okolje, lahko pa je radikalen. Vse to govori o njem samem in vsaka izbira je prava.

Volitve so osnovna higiena demokracije. Nimaš samo možnosti, imaš pravico in imaš dolžnost, da sodeluješ. Za vzpostavitev odnosa do države in do volitev so z družinsko vzgojo odgovorni starši, ki bi morali, seveda najprej z lastnim zgledom, otrokom privzgojiti, da so volitve, bodisi parlamentarne bodisi predsedniške ali evropske, nekaj, kar pač kot državljani moramo in želimo narediti, saj gre za nas in naše življenje. Vsak ponosen slovenski starš bi moral ob vseh slovenskih praznikih skupaj z otroki izobesiti zastavo in jih, tudi ko so še majhni, prijeti za roko in jih vsaka štiri leta popeljati kot nekaj posebnega s seboj na volišče. Enako kot moramo v šolo in službo ali pa imamo družinsko tradicijo barvanja pirhov, praznovanja prvega maja in skoka na morje vsak konec tedna. Slednje le, če ga naše potrpljenje dopušča.

piše: mag. Tamara Prezelj, revija Denar št. 496/2019

Nižja stopnja DDV za elektronsko knjigo, oprostitev plačila ddv za RTV-prispevek, globe za prekršek pa se določijo glede na ekonomsko moč davčnega zavezanca.

Če je kdo pomislil, da bo imel po uveljavitvi novele ZDDV-1J s 1. januarjem 2019 vsaj kakšno leto mir pred spremembami, se je očitno zmotil, saj nas je ministrstvo za finance že v začetku aprila spet seznanilo z novim predlogom sprememb in dopolnitev zakona¹, ki jih pripravlja in s katerimi se bodo v letu 2020 uvedle v domači pravni red spremembe Direktive o DDV 2006/112/ES, ki so jih prinesle Direktive 2018/1713, 2018/1910, 2018/2057 in 2019/475. Po navadi se ob priliki prenosa določb direktiv v zakonu tu in tam naredi še kak manjši ali večji (redakcijski) popravek, in tako je tudi tokrat.

Kaj bo novega?

Z namenom postopnega odpravljanja pomanjkljivosti obstoječega sistema, odprave administrativnih ovir, omejevanja možnosti za izogibanje plačevanju DDV in dvojnega obdavčevanja se spreminjajo:

• pravila za obdavčevanje dobav blaga pri skladiščenju na odpoklic,
• vsebinski pogoji za uporabo oprostitve za dobave blaga znotraj EU,
• poročanje pošiljčnih poslov,
• dodaja se pravilo za pripis prevoza v verigi zaporednih dobav znotraj EU ter
• uvaja nižja stopnja DDV za elektronske knjige in publikacije.

Z naslednjim letom se bodo na nivoju EU poenotili tudi kriteriji za dokazovanje dobav blaga znotraj EU. Vendar ker gre za dopolnitev določb Izvedbene uredbe 282/2011², ki se uporablja neposredno, prenosa te vsebine v zakon ne bo.

Od drugih sprememb naj omenimo uskladitev zakona s sodbo Sodišča EU C-11/15 Český rozhlas, v skladu s katero opravljanje RTV-storitev ni predmet obdavčitve z DDV, kadar se financira s prispevkom, ki je uveden na podlagi zakona, in dejstvo, da v primeru tatvine ne bo več treba popraviti odbitka vstopnega DDV (dopolnitev 68. člena).

Po predlogu bo treba bolj dosledno prijavljati pridobitve prevoznih sredstev iz EU, saj bo opustitev te obveznosti poslej sankcionirana.

Zakon posega tudi v kazenske določbe in globe ter zastaralne roke usklajuje z Zakonom o prekrških in določbami Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

Posebna ureditev za skladiščenje blaga na odpoklic

Za prenos blaga v skladišče v drugo državo članico EU z namenom prodaje blaga kupcu, ki je davčni zavezanec, na odpoklic, je po domači ureditvi že doslej veljala poenostavitev, v skladu s katero se je štelo, da dobavitelj opravi obdavčljivo dobavo v EU (šele) v trenutku, ko njegov kupec blago izvzame iz skladišča. Na ta način se je dobavitelj izognil identifikaciji za namene DDV v državi kupca, ki bi bila potrebna, če bi se po splošnih pravilih štelo, da opravi (oproščen) prenos blaga v skladišče in obdavčeno pridobitev ter v nadaljevanju dobavo kupcu na ozemlju skladiščenja. Zaradi spremembe direktive bodo poslej to poenostavitev uvedle vse države članice, z novim 9.a členom ZDDV-1 pa se natančneje urejajo pogoji in uvajajo dodatne administrativne zahteve za tovrstne transakcije.

Med pogoji je določeno, da davčni zavezanec, ki odpošilja ali prevaža blago oziroma za račun katerega se odpošilja ali prevaža blago, ne sme imeti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote v državi članici, v katero je blago odposlano ali odpeljano, in da je davčni zavezanec, kateremu je namenjena dobava blaga, identificiran za DDV v državi članici, v katero je blago odposlano ali odpeljano, njegova identiteta in identifikacijska številka za DDV, ki mu jo je dodelila ta država članica, pa sta v trenutku, ko se začne odpošiljanje ali prevoz blaga, davčnemu zavezancu – dobavitelju blaga – znani.

Če v roku 12 mesecev od premika blaga v skladišče ne pride do dobave, blago pa se ne vrne v Slovenijo, če se blago dobavi kateri koli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec, če se blago iz skladišča odpošlje ali odpelje v drugo državo članico ali če pride do uničenja, izgube ali tatvine blaga, se transakcija na zakonsko določen dan obravnava kot prenos blaga v EU.

Z vidika administriranja se dobavitelju nalaga evidentiranje premika blaga v posebni evidenci, na podlagi katere lahko davčni organi preverijo skladnost prenosa in dobav z ureditvijo skladiščenja na odpoklic iz 9.a člena zakona, in obveznost navedbe identifikacijske številke prejemnika v rekapitulacijskem poročilu (ki se bo za te namene razširilo z novimi rubrikami). Zavezanec bo v RP-O ločeno poročal najprej premik blaga v skladišče in kasneje še opravljeno dobavo.

Prav tako bo moral vsak davčni zavezanec, ki se mu blago dobavi v okviru ureditve skladiščenja na odpoklic v skladu z 9.a členom zakona, voditi evidenco o prejetem blagu. Vsebina evidenc je podrobneje določena v 54.a členu Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2018/1912, ki se uporablja neposredno.

Če se skladišče, iz katerega se blago dobavlja na odpoklic, nahaja v Sloveniji, bo davčni zavezanec, ki je prejemnik blaga, evidentiral pridobitev blaga iz druge države članice in obračunal DDV v skladu s splošnimi pravili, ko mu bo blago dobavljeno.

Vsebinski pogoji za uporabo oprostitve za dobave blaga znotraj EU

Sprememba vsebinskih pogojev za uporabo oprostitve za dobave blaga zavezancem v EU pomeni, da bodo dobave oproščene plačila DDV, če se bo blago, ki ga prodajalec ali oseba, ki pridobi blago, ali druga oseba za njun račun, odpošlje ali odpelje z ozemlja Slovenije v drugo državo članico:

a) dobavilo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v drugi državi članici³;

b) davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, kateremu se dobavi blago, bo identificiran za DDV v drugi državi članici, in bo to identifikacijsko številko za DDV sporočila dobavitelju in

c) je davčni zavezanec, ki je dobavil blago v drugo državo članico, predložil rekapitulacijsko poročilo, v katero je vključil tudi popolne in pravilne podatke v zvezi z dobavo.

V primerjavi z besedilom veljavne 1. točke 46. člena sta novosti dve. Kupec bo moral dobavitelju sporočiti svojo identifikacijsko številko za DDV, dobavitelj pa bo lahko uporabil oprostitev le, če bo dobavo tudi poročal v rekapitulacijskem poročilu. Ne bo več zadostovalo, da bo dokazal, da je blago zapustilo Slovenijo (kot je to zdaj). S tem se kot vsebinski pogoj za uporabo oprostitve določi, da mora prejemnik blaga dobavitelju predložiti DDV-številko, ki jo je izdala država članica, ki ni Slovenija, dobavitelj pa mora podatke o prejemniku vključiti v svoje rekapitulacijsko poročilo. Če dobavitelj podatkov o dobavi ne bo vključil v rekapitulacijsko poročilo, uveljavljanje oprostitve ne bo mogoče, razen če bo dobavitelj davčnemu organu predložil opravičljive razloge za svojo napako in hkrati napako tudi odpravil.

Poročanje pošiljčnih poslov

V 20. člen zakona se uvaja obveznost davčnega zavezanca, ki opravlja pošiljčne posle in preseže prag za identifikacijo, ali se v državi kupca identificira prostovoljno, da mora davčnemu organu najpozneje do 31. januarja leta po preteku leta, v katerem so bile te dobave opravljene, v elektronski obliki poročati o letnem prometu, ki ga je dosegel v posamezni državi članici, o obdobju poročanja in identifikacijski številki za DDV v namembni državi članici ter o datumu začetka oziroma konca identifikacije za DDV v tej državi članici.

Obveznost poročanja pošiljčnih poslov, obdavčenih v drugih državah članicah EU, je veljala že do zdaj, in sicer na podlagi 135. člena pravilnika. Z njeno umestitvijo v zakon se hkrati za kršitve na novo določa tudi sankcija. Način poročanja bo urejen v pravilniku.

Verižni oziroma zaporedni posli

Kot smo ugotavljali v zadnjih dveh številkah revije Denar, je pri tristranskih, s tem pa tudi sicer pri verižnih oz. zaporednih poslih, ključno vprašanje, kateri od transakcij v verigi pripisati prevoz blaga, ki se opravi od prvega dobavitelja v drugo državo članico EU k zadnjemu kupcu.

Za verižne posle bo zakon v 20.a členu določil posebno pravilo za pripis prevoza na način, da bo pri prevozu blaga iz Slovenije v drugo državo članico veljalo, da se odpošiljanje ali prevoz za namene uveljavljanja oprostitve plačila DDV dobave v EU pripiše samo dobavi, ki se opravi vmesnemu subjektu. Odpošiljanje ali prevoz se v skladu s tem pravilom pripiše dobavi blaga, ki se opravi vmesnemu subjektu, če je ta svojemu dobavitelju sporočil identifikacijsko številko za DDV, ki mu je ni izdala država članica, iz katere se blago odpošilja ali odpelje (torej Slovenija). Za »vmesni subjekt« velja dobavitelj, ki ni prvi dobavitelj in ki odpošilja ali prevaža blago oziroma za račun katerega se blago odpošilja ali prevaža.

To pravilo ne velja, kadar prevoz opravita prvi ali zadnji v verigi. Kadar vmesni subjekt dobavitelju predloži DDV-številko države, iz katere se blago odpelje (torej slovensko), se prevoz pripiše dobavi, ki jo opravi sam. Naj pojasnimo na primeru.

Če si zamislimo verigo štirih dobav blaga, ki se opravijo med zavezanci A, B, C, D in E, pri čemer je A dobavitelj s sedežem v Sloveniji, E pa davčni zavezanec z nemško identifikacijsko številko, pri čemer se opravi samo en prevoz blaga, in sicer iz Slovenije v Nemčijo, opravi pa ga B, po opisanem pravilu velja:

• če B predloži svojemu dobavitelju A DDV-številko države članice EU, ki ni Slovenija, bo s prevozom opravljena dobava med A in B. A bo uporabil oprostitev po 1. točki 46. člena ZDDV-1 (če bodo za to izpolnjeni vsi predpisani pogoji), B pa bo opravil obdavčeno pridobitev. Vse nadaljnje transakcije so dobave brez prevoza in kot take obdavčene v Nemčiji;
• če bo B predložil svojemu dobavitelju slovensko DDV-številko, bo kot transakcija, opravljena s prevozom, štela druga, torej dobava med B in C. Tako bo A pri dobavi obračunal slovenski DDV (dobava brez prevoza), oprostitev pod pogoji iz 1. točke 46. člena ZDDV-1 pa bo uporabil B. Transakciji, ki jih opravita C in D, sta opravljeni brez prevoza in imata kraj obdavčitve v Nemčiji.

Ali bo novo pravilo veljalo tudi za tristranske posle, pri katerih prevoz opravi srednji v verigi, ni čisto jasno. Glede na definicijo zaporednih dobav menim, da da, v obrazložitvi predlagatelja pa je navedeno, da to pravilo za tristranske posle ne velja⁴, vendar se v zvezi s tem omenja 48. člen pravilnika, torej prave tristranske posle.

Nižja stopnja DDV za elektronske publikacije

Nižja stopnja DDV se po veljavni ureditvi uporablja za dobavo, vključno s knjižnično izposojo, knjig na vseh fizičnih nosilcih (vključno z brošurami, letaki in podobnim tiskanim gradivom, otroškimi slikanicami, vključno s tistimi za risanje ali barvanje, glasbenimi deli, tiskanimi ali v rokopisu, zemljevidi in hidrografskimi ali podobnimi kartami), časopisov in periodičnih publikacij, razen gradiv, ki so v celoti ali v pretežnem delu namenjena oglaševanju.

Do zdaj nižje stopnje DDV ni bilo mogoče uporabiti za elektronsko dobavljene publikacije, kar pa se je z Direktivo Sveta (EU) 2018/1713 spremenilo. V skladu z njo se nižje stopnje DDV lahko uporabljajo tudi za dobave knjig, časopisov in periodičnih publikacij v elektronski obliki. Razlog za to je, da ob siceršnjem priznavanju razlik med tiskanimi in elektronskimi publikacijami glede na način, na katerega so dobavljene (fizično ali elektronsko), publikacije v obeh primerih potrošnikom dajejo enako bralno vsebino, zaradi česar so z vidika stopenj DDV dobave publikacij na fizičnih nosilcih in dobavljene elektronsko v primerljivem položaju.

Storitve RTV oproščene plačila DDV

V veljavnem zakonu je v 16. točki 42. člena med oprostitvami v javnem interesu določeno, da je prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti po zakonu, ki ureja RTV Slovenije, oproščen plačila DDV.

Določba, kot je zapisana, ni smiselna, ker predmet obdavčitve nikoli ni plačilo, pač pa vedno le dobava blaga oziroma storitev, v zvezi s katero se plačilo opravi. Vendar pa je sprememba posledica sodbe Sodišča EU C-11/15, v kateri je bilo jasno povedano, da dejavnost javne radiodifuzije, ki se financira iz obveznega zakonskega prispevka, ki ga plačujejo (v obravnavanem primeru) lastniki ali imetniki radijskega sprejemnika, opravlja pa jo z zakonom ustanovljena radiodifuzna organizacija, ne pomeni opravljanja storitev za plačilo in ne spada na področje uporabe DDV-direktive. Razlogi za to tičijo v dejstvu, da med storitvijo javne radiodifuzije in prispevkom ne obstaja neposredna zveza, prispevek pa ne pomeni plačila cene za to storitev, če med RTV-organizacijo in osebami, ki so zavezane za plačilo radijskega prispevka, ne obstaja pravno razmerje, v okviru katerega bi se izmenjavale vzajemne dajatve, niti ne obstaja neposredna povezava med storitvijo javne radiodifuzije in prispevkom, saj plačnikov in RTV-organizacije ne veže nikakršno pogodbeno razmerje ali transakcija, ki bi zajemala določitev cene, niti kakršna koli pravna zaveza, ki bi jo ena stran svobodno prevzela v korist druge. Poleg tega obveznost plačila prispevka ne izhaja iz zagotavljanja storitve, glede katere bi ta prispevek pomenil neposredno protivrednost, saj ta obveznost ni povezana z uporabo storitve javne radiodifuzije, ki jo zagotavlja RTV-organizacija, od oseb, za katere velja navedena obveznost, ampak zgolj s posedovanjem radijskega sprejemnika, ne glede na to, za kaj se ta uporablja.

Storitve RTV, ki se financirajo z obveznim RTV-prispevkom, bodo po uveljavitvi spremembe zakona zunaj DDV-sistema, oproščene plačila DDV pa bodo dejavnosti, razen tržnih, ki se opravljajo kot javna služba na področju radijske in televizijske dejavnosti. RTV Slovenija bo po novem, gledano z vidika DDV, opravljala tri različne vrste transakcij.

Obveznosti pri pridobitvi prevoznih sredstev

Z novim 93.a členom ZDDV-1 se v poglavje o obveznostih glede nekaterih transakcij pri uvozu in izvozu (!) dodaja obveznosti zavezancev poročati o pridobitvah prevoznih sredstev iz drugih držav članic. Davčni organ v praksi zaznava, da vsi registracijski organi ne zahtevajo predložitve obrazca za prijavo pridobitve, ki je predmet obdavčitve z DDV v Sloveniji (obrazec DDV-PPS), ampak se registracija opravi že, če zavezanci podajo izjavo, da je vozilo namenjeno nadaljnji prodaji. Na tak način je nadzor nad obdavčitvijo otežen, zato se obveznost poročanja iz pravilnika seli v zakon in v njem določa tudi sankcijo za njeno kršitev.

Obveznost prijave bo veljala pri pridobitvi:

• novega prevoznega sredstva, ki jo opravi davčni zavezanec,
• rabljenega prevoznega sredstva, ki se registrira v Sloveniji, od prodajalca, ki je rabljeno prevozno sredstvo dobavil pod pogoji, ki so enaki pogojem iz 1. točke 46. člena ZDDV-1

če prevozno sredstvo ni namenjeno nadaljnji prodaji. Rok za prijavo je v obeh primerih 15 dni od dneva pridobitve.

Po trenutni ureditvi mora davčni zavezanec prijavo pridobitve rabljenega prevoznega sredstva opraviti takoj ob pridobitvi, po novem pa bo rok izenačen z rokom prijave novega prevoznega sredstva.

Davčni prekrški

S predlaganimi spremembami 140. in 141. člena se globe za davčne prekrške določijo v odvisnosti od velikosti in organizacijske oblike ter s tem ekonomske moči davčnega zavezanca (samostojni podjetniki, posamezniki, ki opravljajo dejavnost, male in srednje gospodarske družbe ter velike gospodarske družbe), ki stori davčni prekršek. Hkrati se tako minimalna kot maksimalna zagrožena globa za storilca prekrška zniža glede na trenutno veljavno, medtem ko se minimalne zagrožene globe za odgovorne osebe nekoliko zvišajo, maksimalne zagrožene globe zanje pa nekoliko znižajo ter s tem uskladijo z globami za davčne prekrške po zakonu, ki ureja davčni postopek (pregled glob v prilogi).

Prekrški, ki zaradi teže kršitve sodijo med hujše prekrške, kot so nepredložitev obračunov po 127. in 130.e členu zakona ali neplačilo DDV po 128. in 130.f členu, so združeni in preneseni med hujše prekrške, določene v 141. členu. Prekršek nepravilnega določanja davčne osnove se prekvalificira v hujši davčni prekršek. Nekateri, do zdaj opredeljeni kot »hujši«, se po novem umestijo med »običajne« davčne prekrške.

Na novo se predpiše prekršek za registrski organ, ki registrira prevozno sredstvo, pridobitve katerega davčni zavezanec ni prijavil, in globe za posameznike, ki storijo prekršek kot fizične osebe (ne kot nosilci dejavnosti).

Veljavni 141.a člen zakona omogoča, da zavezanec kljub kršitvi ne odgovarja za prekršek, če na podlagi samoprijave obračun odda naknadno oziroma popravi napake iz preteklih v tekočem DDV-obračunu. Vendar na podlagi te določbe ni v vseh primerih jasno, odgovornosti za katere prekrške se lahko zavezanec izogne, saj vseh kršitev, ki so določene v zakonu, ni mogoče sanirati z odpravo napak v tekočih DDV-obračunih ali z naknadno predložitvijo novega obračuna. Upoštevaje navedeno se podrobneje opredelijo prekrški, za katere zavezanec ne odgovarja, če na podlagi samoprijave odda davčni obračun po izteku roka ali naknadno popravi napake v že oddanem obračunu.

S samoprijavo po 88.b, 88.c ZDDV-1 ali 140.a členu Zakona o davčnem postopku se zavezanec razbremeni globe za naslednje davčne prekrške:

• če DDV ne obračuna oziroma ne obračuna DDV, ko nastane obveznost obračuna DDV (33., 33.a, 34.,35., 39., prvi odstavek 61. in četrti odstavek 131. člena);
• DDV obračuna po nepravilni stopnji (40., 41. člen);
• uveljavlja oprostitve DDV v nasprotju z zakonom (42. do 44. člen, 46. do 56. člen);
• ne obračuna ali nepravilno obračuna DDV za predpisano davčno obdobje (89., 134. in 135. člen);

in hujše davčne prekrške, ki so storjeni s tem, da zavezanec:

• določi davčno osnovo v nasprotju z zakonom (36., 36.a, 37., 38. in 39. člen);
• davčnemu organu ne predloži obračuna DDV ali ne predloži obračuna DDV v predpisanem roku ali ne predloži obračuna DDV na predpisan način ali v predloženem obračunu DDV navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke ali podatke, ki so v nasprotju s tem zakonom (63. do 70., 87., 88., 88.a., 127., 130.e, 137.e člen);
• naročniku prodaje ne izda obračuna ali v izdanem obračunu navede nepopolne, nepravilne ali neresnične podatke (117. člen).

Tudi sistem izrekanja glob v primeru posebej hudih posledic prekrškov se usklajuje z ureditvijo po zakonu o davčnem postopku. Poenotili se bodo tako razponi zagroženih sankcij kot tudi kriteriji, ki kažejo na posebno hudo naravo prekrška (naklep, koristoljubnost, višina povzročene škode in višina pridobljene protipravne premoženjske koristi). Na novo se določa, da je narava prekrška posebno huda zaradi višine pridobljene protipravne premoženjske koristi, če se s hujšim davčnim prekrškom povzroči ali bi se lahko povzročilo neplačilo DDV, ki v primeru storitve prekrška s strani posameznika presega 5000 evrov, v primeru storitve prekrška s strani samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, presega 8000 evrov, v primeru storitve prekrška s strani pravne osebe presega 10.000 evrov in v primeru storitve prekrška s strani pravne osebe, ki se po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, presega 25.000 evrov.

Veljavni 143. člen omogoča, da davčni organ v hitrem postopku zaradi davčnega prekrška izreče globo, ki je višja od minimalno zagrožene globe in znaša 50 % neplačanega DDV. Ker ne pride pri vseh prekrških nujno do neplačila DDV, se s spremembo besedila člena določa, da lahko davčni organ vedno v hitrem postopku izreče globo v znesku, ki je višji od minimalno zagrožene globe po zakonu (pravni osebi, samostojnemu podjetniku posamezniku ali posamezniku, ki samostojno opravlja dejavnost v višini dvakratnika zneska prikrajšanega DDV in odgovorni osebi pravne osebe ali odgovorni osebi samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorni osebi posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, ter posamezniku v višini zneska prikrajšanega DDV, vendar v razponu, ki je določen za prekršek), in bolj jasno določa kriterije, po katerih lahko davčni organ določi globo v odstotku od neplačanega DDV, če gre za prekrške, pri katerih dejansko pride do neplačila DDV. Globa v odstotku od neplačanega DDV se določa tako za storilca prekrška kot tudi za njegovo odgovorno osebo.

Iz zakona se črtajo zastaralni roki za posebno hude davčne prekrške. Posledično za prekrške po ZDDV-1 veljajo splošni in posebni zastaralni roki iz 42. člena Zakona o prekrških.

Predvideno je, da bo zakon začel veljati 15. dan po objavi, uporabljal pa se bo od 1. januarja 2020.

Opombe:

1 Predlog z dne 1. 4. 2019, EVA 2019-1611-0004.

2 Izvedbena uredba Sveta (EU) 2018/1912 z dne 4. decembra 2018 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede nekaterih oprostitev za transakcije znotraj Skupnosti.

3 Ne določa se več, da mora delovati kot davčni zavezanec v državi, kamor se odpelje blago.

4 Na 8. strani predloga je navedeno: »Ta določba pa ne velja za tristranske posle, pri katerih gre za verižne posle, v katerih sodelujejo tri osebe, identificirane za namene DDV, vsaka v svoji državi članici.«

piše: doc. dr. Matija Damjan, raziskovalec na Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

V petek, 17. maja 2019, je bila v Uradnem listu EU objavljena Direktiva 2019/790 o avtorski in sorodnih pravicah na enotnem digitalnem trgu,^[1] ki jo je mesec dni poprej po dveh letih usklajevanj in predhodni potrditvi v Evropskem parlamentu sprejel Svet EU.^[2] Direktiva prilagaja evropski okvir avtorskega prava današnjemu digitalnemu okolju.^[3] V ta namen uvaja obvezne izjeme glede avtorskih pravic pri besedilnem in podatkovnem rudarjenju, spletnih dejavnostih poučevanja ter ohranjanju in spletnem širjenju kulturne dediščine. Ustanovam za varstvo kulturne dediščine olajšuje pridobitev licenc za zagotovitev širšega dostopa do razprodanih avtorskih del, državam članicam pa omogoča uvedbo sistema razširjenega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic za spletno uporabo del.

Direktiva vsebuje tudi pravila za lažjo uporabo vsebin, ki so že v javni domeni. Burne javne polemike v času sprejemanja direktive pa so se osredotočile skoraj izključno na tako imenovani davek na hiperpovezave (15. člen) in obveznost filtriranja uporabniških vsebin (17. člen). Ti rešitvi naj bi priljubljene spletne platforme, kot so Facebook, Google in Twitter, primorali k delitvi svojih prihodkov z imetniki avtorskih in sorodnih pravic, vendar pri mnogih vzbujata skrb, da bosta bolj posegli v položaj navadnih uporabnikov interneta.

V 15. členu direktiva medijskim hišam podeljuje novo sorodno pravico za uporabo (delov) njihovih publikacij v okviru spletnih storitev. Pravica naj bi zajela zlasti položaje, ko spletni združevalniki novičarskih virov reproducirajo kratke izseke novinarskih člankov in tako s tujimi vsebinami povečujejo svoje oglaševalske prihodke. Direktiva v uvodnem delu pojasnjuje, da uporaba posameznih besed ali zelo kratkih izvlečkov medijskih publikacij ni zajeta z založnikovo pravico, prav tako je ohranjena svoboda citiranja. Glede na očiten namen zakonodajalca, da nova pravica uporabo medijskih publikacij omeji bolj kot obstoječe avtorske pravice (ki so navadno že tako prenesene na založnika), bo sicer težko določiti jasno mejo med zelo kratkim izvlečkom, ki ga nova pravica ne zajema, in kratkim izsekom, za uporabo katerega je že treba pridobiti dovoljenje medijske hiše. Uporaba izvlečkov ciljne vsebine kot dela hiperpovezav je pomembna, saj hočejo bralci še pred klikom na povezavo vedeti, kam ta vodi. Kljub izrecni določbi direktive, da pravica založnika ne preprečuje vstavljanja hiperpovezav, lahko nova rešitev bistveno okrni praktično funkcionalnost hiperpovezav. Dvom o učinkovitosti sprejete rešitve zbujajo tudi slabe izkušnje iz Nemčije in Španije, kjer so podobno pravico že uvedli, vendar je Google namesto plačevanja licenčnine založnikom raje prenehal prikazovati obogatene povezave na njihove vsebine. Zaradi upada spletnega prometa so bili založniki prisiljeni licence podeliti brezplačno.^[4] Vprašanje je, če bo direktiva založnikom dala kaj večjo pogajalsko moč.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

[4] Impact assessment on the modernisation of EU copyright rules, SWD(2016) 301 final, 14. 9. 2016, str. 159–160.

piše: dr. Branko Mayr, revija Poslovodno računovodstvo št. 2/2019

Sodni izvedenci pogosto analiziramo računovodska poročila s ciljem, da se izrečemo o poštenosti računovodskega poročila. Pogledi so za nazaj – ex post. Svoje mnenje moramo dokazati. Ali lahko mnenja utemeljimo s kazalniki računovodske analize in računovodskimi kazalci? V prispevku analiziramo razpoložljivo tujo prakso izraznosti kazalnikov računovodske analize in računovodskih kazalnikov za ex post potrditev suma goljufivega poročanja.

1 Uvod

Forenzično računovodstvo, znano je tudi kot finančna forenzika, se nanaša na posebno strokovno področje računovodstva. V njegovem okviru se izvajajo tudi naloge izvedenstva v sodnih postopkih.

Strokovno področje izvedenstva je široko, eno pomembnih je izrekanje o goljufivem poročanju. Vsaka ugotovitev izvedenca mora biti dokazana, postopki ugotavljanja pa ponovljivi. Enako velja za mnenja o goljufivem poročanju.

Dokazovanje goljufivega poročanja je strokovni izziv. Izvedenci smo omejeni z izsledki predhodnih preiskovalcev. Pogosto se o njih izrekamo. Pri tem sta omejitev obseg in kakovost predhodne preiskave. Za svoje mnenje potrebujemo čvrste dokaze. Ali je mednje mogoče šteti tudi kazalnike računovodske analize in računovodske kazalnike, ali je na njihovi podlagi mogoče sklepati, da je računovodsko poročilo ex post goljufivo? Odgovor, ki temelji na tujih izkušnjah, je v tem prispevku.

2 Problem, cilj, hipoteza, omejitve, raziskovalne metode

Kazalniki računovodske analize in računovodski kazalci so sestavina letnega poročila. Glede na tehniko njihovega izračuna in izraznost se uvrščajo v različne skupine[1]. Zanima nas, ali je na njihovi podlagi mogoče ex post dokazati goljufivo poročanje.

Raziskovalna hipoteza je bila: S pomočjo računovodskih kazalnikov in kazalcev je mogoče ex post dokazati, da je bilo računovodsko poročilo goljufivo.

Hipotezo smo testirali s pomočjo izsledkov v svetu objavljenih raziskav uporabe kazalnikov računovodske analize pri utemeljevanju goljufivega poročanja. Število dosegljivih raziskav na obravnavano temo je omejitev tega sestavka.

V primeru, če bo hipoteza potrjena, jo bomo do naslednje konference na Visoki šoli za računovodstvo in finance preizkusili na vzorcu slovenskih podjetij, ki so dokazljivo goljufivo poročala.

3 Kazalniki računovodske analize in računovodski kazalci kot indikator oziroma sled goljufivega poročanja

3.1 Uvod

Goljufivo poročanje kot pojavna oblika prevare je pogosto. Preiskovalci goljufivega poročanja se sprašujemo, ali je goljufivo poročilo mogoče prepoznati na podlagi izraznosti računovodskega kazalnika ali računovodskega kazalca.

Nesporno velja, da je izraznost opazovanega kazalnika računovodske analize in / ali računovodskega kazalca odvisna od poštenosti prikaza ekonomskih kategorij, ki so vključene v njegov izračun. Iz povedanega izhaja, da goljufiva kategorija vpliva na izraznost kazalnika računovodskega kazalnika in/ali računovodskega kazalca. Zato je uporaba tekočih kazalnikov računovodske analize in/ali računovodskih kazalnikov za identifikacijo goljufivega poročanja občutljiva. Kaj pa, če jih opazujemo skozi daljše časovno obdobje in če jih primerjamo s primerljivimi podjetji? Prepričani smo, da primerjava kazalnikov računovodske analize v obdobjih pred, med in po obdobjih goljufivega poročanja nudi zadovoljive podlage za izrek o sumu goljufivega poročanja. To smiselno izhaja tudi iz raziskave Hollie in soavtorjev (2011, 25).

3.2 Nekatere pojavne oblike goljufivega poročanja in motivi za goljufivo poročanje

V računovodskih poročilih je veliko pojavnih oblik prirejanja ekonomskih kategorij. Nekateri primeri so:

Nepravilno vrednotenje sredstev

Zaradi napak pri vrednotenju sredstev (na primer: nepremičnin, premičnin, finančnih naložb, neopredmetenih dolgoročnih sredstev, zalog, terjatev) pride do napačnega prikazovanja premoženjske kategorije v bilanci stanja. Napaka vpliva na poslovni izid. Nekateri primeri takega vrednotenja so:

• napačne amortizacijske stopnje (na primer: uporaba davčnih amortizacijskih stopenj, uporaba predpisanih amortizacijskih stopenj v javnem sektorju);
• napake v merjenju poštene vrednosti osnovnih sredstev (posledično je amortizacija napačna, napačen je kapital itd.);
• napake v vrednotenju dolgoročnih in kratkoročnih finančnih naložb (posledica je napačen prikaz potrebnih slabitev in krepitev, ki lahko vpliva na poslovni izid in/ali na kapital);
• napake pri vrednotenju zalog (občutljive so zaloge učinkov, pri katerih lahko z uporabo različnih metod vrednotenja vplivamo na njihovo izkazano vrednost in posledično tudi na poslovni izid);
• napake pri vrednotenju terjatev (občutljive so napake pri potrebnih slabitvah terjatev; pogosto so pod vplivom davčne regulative, ki je do slabitev zadržana; neupoštevanje diskontiranja dolgoročnih terjatev, ki se ne obrestujejo).

Nepravilno vrednotenje obveznosti

Zaradi napak pri vrednotenju obveznosti so pogosto obveznosti v bilanci stanja izkazane nepošteno. Posledice so tudi v izkazanem izidu. Nekatere pojavne oblike takih nepravilnosti so:

• v obveznosti za kredite niso prištete do poročevalskega datuma natekle obresti (posledica je napačen, previsok, poslovni izid);
• obveznosti do dobaviteljev so postale naturalne in so še vedno v poslovnih knjigah (posledica je napačen poslovni izid, prenizek);
• neevidentirane garancije za tuje obveznosti (poudarjeno je tveganja njihove unovčitve, ki lahko pomembno vpliva na finančni položaj opazovanega podjetja).

Napake pri prihodkih – odhodkih

• Problem so navidezni prihodki, ki v opazovanem obdobju dvigujejo izid iz poslovanja in povečujejo terjatve. Ti prihodki praviloma niso plačani in v prihodnosti bo prišlo do odpisa terjatev in korekcije poslovnega izida.
• Napake pri časovnem izkazovanju prihodkov (smiselno enako tudi odhodkov) selijo poslovni izid iz enega obdobja v drugega. Te napake so pogoste pri proračunskih uporabnikih, ki na ta način regulirajo porabo proračunskih virov financiranja.

Goljufije z vrednostnimi papirji

Te goljufije le posredno učinkujejo na bilančne kategorije. Tako so prisotni primeri napake pri ocenjevanju kakovosti posameznih bilančnih postavk, ki so povezane z goljufijami z vrednostnimi papirji.

• Napačni izračuni škode in izkazovanje odškodnine v računovodskih poročilih (nepravilne terjatve, nepravilen poslovni izid).
• Zavarovalniške goljufije in njihovo prikazovanje v poslovnih knjigah
• Posledica so napačni prikazi kategorij stanja in kategorij poslovnega izida.

Prikaz še zdaleč ni popoln. Njegov namen je le opozoriti na možne napake.

Možni motivi goljufivega poročanja so zlasti:

• dolgoročna in kratkoročna plačilna nesposobnost;
• podaljševanje izkazanega obdobja uresničitve predpostavke delujočega podjetja zaradi izogibanja neugodnim posledicam, na primer v primeru grožnje stečaja.
• reorganizacija, s katero se prikriva dejansko stanje;
• kadrovski premiki (obnovitev mandata upravi, zamenjave uprave itd.);
• obdavčitev (davčne špekulacije glede višine obdavčitve dobička, goljufije pri DDV in drugo);
• poslovne kombinacije in z njimi povezani interesi (napake v vrednotenju menjalnega razmerja, napačno prikazovanje dobrega ali slabega imena, napačno prikazovanje kapitalskega dobička itd.);
• spori zaradi komercialnih interesov, kršitve garancij, nezakoniti zaslužki.

Prispevek sodi v Zbornik referatov 5. konference o analizi poslovanja "Vloga analize pri notranjem poročanju".

Celoten članek je dostopen za naročnike!