Veselje in strast ob podjetniških idejah ter nasmeh ob pogledu v denarnico porajajo v zadnjem času tistim pravim podjetnikom v Sloveniji vznesenost na njihovem obrazu. Sproščenost pridobiva prednost pred zaskrbljenostjo zadnjih let, misli o daljših počitnicah, novem avtu in morda večjem domovanju pogumno kukajo na plan.

Seveda je odlično, da je tako, naj le traja in naj to gibanje oplazi čim več Slovencev.

Ni pa vsem dano, da je tako. Ko uspešni podjetniki polnijo državni proračun z davki in država pogumno odvezuje dolgo zavezano mošnjo, krpa ceste, gradi objekte, povečuje plače, bi morala zgraditi tudi sistem podpore oziroma socialnih transferjev ali kakor koli se že reče temu. Take stvari se delajo, ko nam gre dobro, in zdaj nam gre zelo dobro.

Zakaj pišem o tem, sama znana kot zagovornica podjetništva, akcije, rasti ter organiziranega in uspešnega dela? Ravno zato. Ravno zato, ker šele ta varnost odraža uspešno državo in ravno z njo bo lahko ustvarjala nove dobičke.

Stabilen in enostaven sistem vseh vrst pomoči, ki nikoli ne bi zatajil, predvsem v najtežjih časih ne. Pomemben je kot indikator razvitosti države in njene demokracije. Pomemben je za stabilnost in predvsem za varnost ter srečo ljudi. Sem sodijo pomoč za brezposelnost, ki mora biti časovno omejena, a pametno regulirana, javna dela, ki bi jih prejemniki pomoči morali izvajati, tu so zdravstveno prizadete družine, ki jim zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov skoraj odvzamejo stanovanje, pa še vrsta osebnih zgodb družin, ki so se iz različnih razlogov znašle v težavah.

Natančno bi lahko določili odstotek davka, ki je namenjen za to, in jasno določili pravila. Tudi v časih, ko bi gospodarstvu šlo slabše in bi bilo posledično manj prihodkov iz davkov, bi bilo pač manj denarja, vsi bi delili enako usodo. A pomemben je sistem, ki bi bil preprost in zanesljiv, in iz časopisov bi izginile žalostne zgodbe. Skrajno težko je, da izgubiš vse, ko moraš prositi za pomoč, izgubiš še dostojanstvo. To ni moledovanje, pač pa apel za izgradnjo robustnega in enostavnega sistema, ki bo zdržal v vseh razmerah, zdaj, ko je dobro, in predvsem takrat, ko bo pritok denarja manjši.

Kako to delajo drugje?

Ključno za stabilnost je, da dobi človek vsak mesec fiksni znesek ne glede na to, ali je zaposlen ali ne, kar je ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD) ali temeljnega dohodka (TD), brez administracije in papirjev, enostavno ga dobi.

Na Finskem denimo izvajajo študijo, kjer so na vzorcu 2000 brezposelnih vsakemu dodelili po 560 evrov temeljnega dohodka (TD). Tudi ko so dobili zaposlitev, so smeli ta denar obdržati, pri čemer so merili, koliko ljudi se je vrnilo med zaposlene. To je tudi osnovna ideja, saj po sedanjih sistemih vsak, ki dobi zaposlitev, izgubi nadomestilo in podporo ter se spet znajde v začaranem krogu. Osnovna ideja TD je, da bi deloval kot spodbuda za zaposlovanje. To je eksperiment zaupanja.

Tudi na Nizozemskem so rezultati obetavni. Na Finskem vidijo TD kot dodatni element oziroma korektiv socialnega sistema. Vsaka država si lahko privošči neki TD. Slovenija si lahko po študiji Valerije Korošec s FDV privošči po 300 evrov na mesec. To pomeni, da bi vsak brezposelni ali tudi širše prejemal tak znesek – tu se modeli razlikujejo.

Vsaka država naj bi imela TD določen na približno polovici praga za preživetje – Slovenija ima ta prag pri 550 evrih, zato je TD 300 evrov, Finska ima prag 1150 evrov, zato je njen TD 560 evrov. Kdo se uvrsti v sistem prejemnikov in na kakšen način, je stvar politike vsake države. Takole čez prst, če vzamemo, da imamo 100.000 prejemnikov, bi to državo stalo 30 milijonov evrov na mesec, 360 milijonov evrov na leto, seveda pa je od tega treba odšteti vse prejemke, ki jih iz naslova raznih pomoči prejemajo zdaj.

Zagotovo bi hiter izračun pokazal, da je poleg količine sredstev ravno enostavnost tista, ki lahko kreira rešitve za naprej. Ustvariti dodatne razmere za izvajanje javnih del: če sta denimo oba ali je edini odrasli član družine bolan, ni obvezan vstopiti v sistem javnih del, drugi pa. Otroci morajo imeti plačano šolsko prehrano itd.

Srečni državljani, uspešna država

Na koncu je osebna sreča tisto, kar je najpomembneje. Ne le telesno zdravje, kar je seveda temelj, ampak radost in brezskrbnost, mir, ko veš, da so vse položnice plačane, in ko končno lahko razmišljaš celo o sprehodu v sončnem popoldnevu in ti hormoni sreče preplavijo telo, ki je zaradi tega spet čilo in niti pomisli ne na zdravnika, miren in brezskrben spanec ponoči pa ga samo še okrepi in nariše na obraz nasmeh, ki ga želiš deliti z bližnjimi in prijatelji. Misli pa že uhajajo k delu, ki ga tako z veseljem opravljaš.

piše: Tamara Prezelj, mag. pravnih znanosti, vir: revija Denar 476/2017

Davčni zavezanci se pri nabavi nepremičnin velikokrat srečujejo s problemom odbitka vstopnega DDV. Ob tem se jim zastavlja veliko vprašanj. Zaradi tega vam bomo v nadaljevanju predstavili nekatere primere tovrstnih nabav in posledic teh nabav.

piše: Jasna Murgel, doktorica pravnih znanosti, poslanka Državnega zbora RS

Prva leta otrokovega življenja so usodnega pomena za njegov nadaljnji razvoj, tako za biološki, telesni, kognitivni in socialni, kot tudi za razvoj osebnosti. Izsledki raziskav enoznačno kažejo na izjemen pomen tega zgodnjega obdobja za otrokovo kakovost življenja. Pri tem je treba izpostaviti, da otrok s posebnimi potrebami potrebuje celo vrsto dodatnih spodbud, da bi lahko postopoma že od rojstva dalje nadomestil svoj primanjkljaj.

Pomen zgodnje obravnave in stanje v Sloveniji

Prva leta otrokovega življenja so usodnega pomena za njegov nadaljnji razvoj, tako za biološki, telesni, kognitivni in socialni, kot tudi za razvoj osebnosti. Izsledki raziskav enoznačno kažejo na izjemen pomen tega zgodnjega obdobja za otrokovo kakovost življenja. Pri tem je treba izpostaviti, da otrok s posebnimi potrebami potrebuje celo vrsto dodatnih spodbud, da bi lahko postopoma že od rojstva dalje nadomestil svoj primanjkljaj. Raziskave kažejo tudi, da je pozitivna samopodoba, ki jo otrok razvija že od najzgodnejšega obdobja, odločilnega pomena pri njegovem sprejemanju drugačnosti. Pri tem je pomembno tudi, kako družba sprejema otrokovo drugačnost in kako se z njo sooča družina. Družina in otrok nedvomno potrebujeta zgodnjo intervencijo oziroma pomoč različnih strokovnjakov, pri čemer pristopa ne smemo deliti na strogo medicinski in psihološki ali kateri koli drugi pristop.

Zgodnja obravnava omogoča celosten pristop. Evropska agencija za razvoj izobraževanja na področju posebnih potreb v poročilu Zgodnja obravnava v otroštvu – napredek in razvoj 2005–2010 zgodnjo obravnavo opredeli kot »nabor storitev za majhne otroke in njihove družine, ki so jim na njihovo prošnjo v določenem obdobju otrokovega življenja na voljo ter pokrivajo vsakršne dejavnosti posebne podpore z namenom, da se zagotovi in spodbudi otrokov osebni razvoj, okrepi zmogljivost same družine in spodbudi socialna vključenost družine in otroka«.

Za opredelitev upravičencev do celostnega pristopa oziroma storitev zgodnje obravnave je zelo pomembno, da imamo poleg opredelitve pojma »zgodnja obravnava« natančno opredeljen tudi pojem »otrok s posebnimi potrebami«. Enotnega pojma za otroke, ki imajo posebne potrebe, ni ne v mednarodnem ne v slovenskem pravu. V slovenskih predpisih, ki zadevajo (tudi) otroke, ki so na kakršenkoli način ovirani v normalnem razvoju, se uporabljajo različni pojmi. V predpisih s področja zdravstva ter v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, 17. člen) se govori o otrocih z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Na področju socialne varnosti je v uporabi nekoliko drugačen pojem. V Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, 5. člen) se govori o otroku, ki potrebuje posebno nego in varstvo. V Sloveniji je najbolj uveljavljen pojem otrok s posebnimi potrebami, ki ga sicer uporabljajo na področju vzgoje in izobraževanja. Pojem otroka s posebnimi potrebami določajo Zakon o vrtcih (ZVrt, 8. člen), Zakon o osnovni šoli (ZOsn, 12. člen) in Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1, 2. člen), [1]

Zgodnje otroštvo je za razvoj človeka pomembnejše kot katero koli drugo kasnejše življenjsko obdobje, prikrajšanost v zgodnjem otroštvu pa ima lahko težko popravljive posledice v kasnejšem življenju. Temeljno načelo skrbi za otroke s posebnimi potrebami je zato čim zgodnejše odkrivanje otrokovih težav in posebnih potreb ter takojšnje zagotavljanje ustrezne pomoči otroku in njegovi družini. Na tak način spodbujamo razvoj pozitivnih odnosov, ki lahko prispevajo k ohranjanju ravnovesja, socialni vključenosti družine in otroka ter hkrati ustvarjajo priložnosti za interakcijo otroka z okoljem. Ob tem je treba poudariti še, da je otrokov razvoj dinamičen proces, preko katerega otroci napredujejo iz statusa odvisnosti proti kasnejšemu neodvisnemu delovanju, adolescenci in odraslosti. Spretnosti se razvijajo na področjih, ki so medsebojno tesno povezana, kot na primer senzorično-motorično, kognitivno, komunikacijsko in socialno-emocionalno področje. Razvoj na posameznem področju pa nadalje poteka preko serije mejnikov oziroma korakov in praviloma vključuje obvladovanje enostavnih znanj pred razvojem več kompleksnih spretnosti. Otroci pri razvoju svojih lastnih sposobnosti igrajo aktivno vlogo v interakciji s svojim okoljem.

V Sloveniji je 400.000 otrok, med katerimi je 40.000 do 60.000 otrok oziroma mladostnikov do devetnajstega leta starosti, ki imajo določene rizične dejavnike v razvoju.[2] Po statističnih podatkih za šolsko leto 2015/16 je bilo 85.701 otrok predšolskih otrok vključenih v vrtce, kar je prestavljalo dobri dve tretjini (78 odstotkov) vseh predšolskih otrok. V Sloveniji imamo vsako leto približno 110.000 predšolskih otrok, od tega je 15 odstotkov ali okrog 16.500 otrok z rizičnimi dejavniki. Ob tem strokovnjaki ugotavljajo, da se delež otrok, pri katerih se ugotovi obstoj rizičnih dejavnikov narašča ter da je teh otrok tudi do 25 odstotkov.

Zakaj novi zakon?

Osnovna ugotovitev, na kateri je utemeljen predlog zakona je, da v imamo Sloveniji elemente zgodnje obravnave predvsem na področju zdravstva (zlasti obravnava v razvojnih ambulantah), vzgoje in izobraževanja (usmerjanje otrok s posebnimi potrebami v redne in razvojne vrtce) in socialnega varstva (različni družinski prejemki za otroka in starša), vendar ti med seboj niso povezani. Hkrati pa so osredotočeni predvsem na otroka in ne na vso družino, ki je osnovna podporna celica otroka s posebnimi potrebami. Osnovni očitek staršev otrok s posebnimi potrebami je, da so ko dobijo otroka s posebnimi potrebami, povsem sami in da morajo iskati informacije na številnih institucijah, ki med seboj ne delujejo povezano. Ker družina nima celostne podpore, se sooča s številnimi izzivi in travmami.

Obstoječe oblike pomoči družinam z otroki s posebnimi potrebami v Sloveniji torej niso usmerjene na družino kot celoto in tudi izključujejo družino pri odločanju o potrebnih pomočeh. Prav tako obstoječe oblike pomoči na področju zdravstva, socialnega varstva, vzgoje in izobraževanja niso sistemsko urejene ter povezane v učinkovit sistem niti niso krajevno enako dostopne in porazdeljene.[3]

Pred vložitvijo ZOPOPP je parlament vsebino zakona obravnaval v okviru postopka predhodne obravnave tez za normativno ureditev, po 119. členu Poslovnika državnega zbora. [4] V predhodno obravnavo je bila vključena široka strokovna in druga zainteresirana javnost. Gre za posebno obravnavo, v kateri se obravnavajo teze za bodočo normativno ureditev. Dobra stran tovrstnega postopka je, da lahko v njem sodelujejo strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zgodnjo obravnavo otrok s posebnimi potrebami in civilna družba, še zlasti invalidska društva. Ker ne gre za klasični zakonodajni postopek, v katerem je besedilo zakona že vnaprej pripravljeno in ga ni mogoče konceptualno spreminjati, bo v postopku obravnave mogoče izoblikovati najustreznejše rešitve iz prakse. Prav izkušnje in predlogi invalidskih društev, Zveze Sonček in Zveze Sožitje, ki sta pred več kot desetletjem pripravili osnutek zakona o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami, so osnova, na podlagi katere je nastal predlog za predhodno obravnavo zakona. Na številnih okroglih mizah, ki so potekale po vsej Sloveniji, je potekala razprava o obstoječem stanju in najprimernejših rešitvah, ki naj bi jih zakon vseboval.

Kaj obsega zgodnja obravnava?

ZOPOPP v 1. členu opredeljuje, kaj obsega celostna zgodnja obravnava v predšolskem obdobju, in sicer so to obravnave otroka in njegove družine z namenom, da se zagotovi in spodbudi otrokov razvoj, okrepi zmogljivost družine ter spodbudi socialna vključenost družine in otroka.

Upravičenci

Za uveljavljanje zakona v praksi je ključnega pomena opredelitev subjektov, na katere se ta nanaša. V praksi je prišlo do težav z izvajanjem ZUOPP-1, v katerem so namesto opredelitve pojma otrok s posebnimi potrebami v 2. členu zgolj opredeljene skupine otrok, katerih pravice ureja. Če otrokova razvojna motnja ni izrecno navedena v ZUOPP-1, se zanj postopek usmerjanja ne more uporabiti. Zakon je že bil spremenjen, da je v omenjeni člen dodana alineja, ki je vanj vključila otroke z avtizmom.

Da bi se opisani težavi izognili, je v pričujočem zakonu opredelitev otroka s posebnimi potrebami splošna zato, da bi zakon zadeval otroke in družine, ki dejansko potrebujejo celovito pomoč. Skladno s 3. členom zakona so otroci s posebnimi potrebami v predšolskem obdobju otroci z razvojnimi zaostanki, primanjkljaji, ovirami oziroma motnjami na telesnem, spoznavnem, zaznavnem, socialno-čustvenem, sporazumevalnem področju ter dolgotrajnimi boleznimi. V želji, da bi zajeli čim širši krog otrok, ki potrebujejo pomoč, je zakonodajalec razširil zakon tudi na otroke z rizičnimi dejavniki. Gre za otroke, pri katerih obstajajo rizični dejavniki za razvojne primanjkljaje, zaostanke, ovire oziroma motnje. Rizični dejavniki so dejavniki, ki nastanejo v nosečnosti, med rojevanjem ali takoj po porodu, in bi lahko vplivali na kasnejši otrokov razvoj. Rizični dejavniki se lahko pojavijo tudi kasneje zaradi bolezni ali slabega socialno-ekonomskega položaja družine (4. člen).

Dodana vrednost zakona je v tem, da je namenjen celotni družini, ki ima otroka s posebnimi potrebami oziroma otroka z rizičnimi dejavniki. Predvsem je pomembno, da so starši del multidisciplinarnega tima, ki bo izdelal individualni načrt za pomoč celotni družini.

Zgodnje odkrivanje otrok z rizičnimi dejavniki in s posebnimi potrebami je je izjemnega pomena. Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni [5] določa, da je cilj preventivnega zdravstvenega varstva novorojenčkov zgodnje prepoznavanje dejavnikov tveganja bolezni v neonatalnem obdobju in s tem zmanjševanje obolevnosti, umrljivosti in invalidnosti otrok in kasneje odraslih. ZOPOPP dopolnjuje in nadgrajuje to ureditev, saj v 5. členu določa, da so otroci s posebnimi potrebami in otroci z rizičnimi dejavniki v predšolskem obdobju lahko prepoznani v okviru družine, v zdravstvenem sistemu v okviru izvajanja preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni oziroma pregledov znotraj tega okvira in drugih obravnav v vrtcu, v vzgojno-izobraževalnem zavodu, socialnovarstvenem zavodu ali v okviru storitev centrov za socialno delo. Prav tako pa novi zakon določa, da osebni zdravnik, drug zdravnik specialist, ki otroka obravnava ali zdravnik specialist pediater v porodnišnici, priporoči staršem obisk v centru za zgodnjo obravnavo. Če je otrok prepoznan pri izvajalcih iz drugega ostavka 6. člena tega zakona, strokovni delavci priporočijo obisk pri izbranem osebnem zdravniku, ki staršem po presoji priporoči obisk v centru za zgodnjo obravnavo (9. člen).

Centri za zgodnjo obravnavo

Jedro nove ureditve, ki jo prinaša ZOPOPP, so centri za zgodnjo obravnavo. Slednji bodo na podlagi 6. člena izvajali zgodnjo obravnavo. Poleg centrov bodo, zgolj na predlog centra, storitve zgodnje obravnave[6] v okviru javne mreže izvajali tudi javni vrtci in drugi vzgojno-izobraževalni zavodi, socialnovarstveni zavodi, centri za socialno delo, centri za duševno zdravje in svetovalni centri. Storitve se bodo lahko izvajajo tudi na domu, če bo multidisciplinarni tim ugotovil, da je takšno izvajanje storitve potrebno (četrti odstavek 7. člena).

Center za zgodnjo obravnavo bo deloval v okviru javne mreže, ki jo bo določil minister, pristojen za zdravje, ob soglasju ministra, pristojnega za izobraževanje in ministra, pristojnega za socialno varstvo. Zakon izrecno določa, da mora javna mreža centrov zagotavljati regijsko pokritost in dostopnost storitev glede na populacijo.

Ena najpomembnejših pridobitev zakona je določitev sestave multidisciplinarnega tima. V centru za zgodnjo obravnavo morajo po izrecni določbi drugega odstavka 8. člena delovati zdravnik specialist pediater, diplomirana medicinska sestra, srednja medicinska sestra ali administrator, fizioterapevti, delovni terapevti, logopedi, psihologi, strokovni delavci s področja specialne in rehabilitacijske pedagogike in socialni delavci ter po potrebi drugi strokovnjaki.

Zdravnik specialist pediater bo v centru za zgodnjo obravnavo izvedel prvi pregled otroka in usmeril starše k posameznim strokovnim delavcem znotraj centra za zgodnjo obravnavo ter po potrebi na center za socialno delo v storitev prva socialna pomoč. Za posameznega otroka bo zdravnik določil multidisciplinarni tim iz članov, ki so pomembni za pomoč otroku in družini s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja in socialnega varstva. Del tima bodo poleg strokovnjakov tudi otrokovi starši. Tim bodo sestavljali strokovnjaki in starši. Multidisciplinarni tim bo podal diagnozo za otroka, pripravil oceno zmožnosti in potreb otroka in njegovih staršev, pripravil in spremljal izvajanje individualnega načrta pomoči družini, preverjal doseganje ciljev iz individualnega načrta pomoči družini informiral družino o možnih oblikah pomoči in socialnih pravicah, izdelal načrt za prehod v vrtec, zavod za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, socialnovarstveni zavod in programe osnovne šole (10. člen).

Individualni načrt pomoči družini

Osrednji steber zgodnje obravnave po ZOPOPP je individualni načrt pomoči družini (12. člen). Namenjen bo torej celotni družini, saj je prav slednja najpomembnejše podporno okolje. Za otroke in njihove družine, za katere bo zdravnik presodil, da je to potrebno, bo multidisciplinarni tim pripravil individualni načrt družine, v katerem bo posebej opredelil vsakemu otroku in njegovi družini primerno zdravstveno, socialno in pedagoško pomoč. Zakon natančno opredeljuje, katere vsebine mora imeti[7] individualni načrt pomoči družini in katere lahko ima.[8] Multidisciplinarni tim bo individualni načrt pomoči družini izdelal po končani oceni potreb in zmožnosti otroka in družine. Doseganje ciljev, opredeljenih v individualnem načrtu pomoči družini, bo multidisciplinarni tim preveril najmanj enkrat letno, ko se bo lahko načrt tudi spremenil ali dopolnil.

Z namenom omejiti preveliko birokratizacijo in obremenjevanje zdravnikov je v zakonu določena možnost, da se pripravi krajši načrt za pomoč družini. Za otroke, za katere se bo zdravnik odločil, da se individualni načrt družine ne izdela, se bodo potrebne obravnave in pomoč družini določile v dogovoru s starši. O dogovoru se bo pripravil zapisnik, ki bo lahko tudi del izvida.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Vesna ŠTAGER, mag. menedžmenta, vir: revija Denar 475/2017

V članku prikazujemo tekočo problematiko glede izplačila prevoza in malice upokojencem, študentom in dijakom ter poročanjem izplačil na Furs. V zvezi s to dilemo smo finančnemu uradu postavili uradno vprašanje za primer, s katerim se srečujemo v praksi, z namenom pridobitve usmeritev glede pravilnega postopanja v skladu z veljavno zakonodajo. Pridobljen odgovor smo dopolnili tudi z obstoječim pojasnilom Fursa glede uveljavljanja dejanskih stroškov, ki je objavljen na spletni strani Fursa. Namen članka je širši javnosti predstaviti praktični primer in odgovor Fursa, ki izvaja nadzor nad poročanjem izplačil in kontrolo le-teh, da bi se izognili dilemam in z namenom davčne skladnosti davčnega zavezanca.

Izplačilo prevoza in malic upokojencem

Pri pogodbah o začasnem in občasnem delu upokojencev nas zanima, kako obračunati izplačilo stroškov v zvezi z začasnim delom upokojenca, če na primer upokojenec dela 60 ur mesečno, vsak mesec celo leto in ima na primer urno postavko 8,98 evra/h, s čimer že skoraj doseže maksimalni letni dohodek 60 x 12 x 8,98 evra = 6.465,60 evra (za leto 2017 omejitev 6.471,21 evra). Želeli bi skleniti takšno pogodbo o začasnem in občasnem delu upokojenca, da bi mu povrnili še stroške v zvezi z delom (prehrano, prevoz na delo, kilometrino in dnevnice) poleg plačila ur po navedeni urni postavki in da zaradi tega ne kršimo zakonodaje. Znano nam je, da je treba povračilo stroškov za začasno in občasno delo upokojencev všteti v davčno osnovo, zato smo Fursu zastavili naslednji vprašanji:

V zvezi s prvim vprašanjem nam je Furs pojasnil: »Dohodek iz naslova začasnega ali občasnega dela upokojenca se davčno obravnava kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu Zakona o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 13/11 – UPB, 9/12 – odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 – ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 – odl. US, 96/13, 29/14 – odl. US, 50/14, 23/15, 55/15 in 63/16). Davčna osnova dohodka iz drugega pogodbenega razmerja je prejeti dohodek, vključno z morebitnimi povračili stroškov in bonitetami, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih plača delojemalec, in za normirane stroške v višini 10 odstotkov. Poleg normiranih stroškov je mogoče uveljaviti tudi dejanske stroške prevoza in nočitev v zvezi z opravljanjem dela, in sicer se priznajo na podlagi dokazil pod pogoji in do višin, kot to določa vladna uredba (Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja).«

Iz Fursovega pojasnila izhaja, da delodajalec lahko upokojencu, ki opravlja začasno in občasno delo, izplača tudi stroške malice in prevozne stroške, to pa predvidi tudi v pogodbi o opravljanju začasnega ali občasnega dela oziroma v predvidenem skupnem znesku dohodka. V zvezi s tem torej lahko ugotovimo, da je pri sodelovanju z upokojencem treba vnaprej natančno opredeliti vse stroške, ki bodo nastali v zvezi z začasnim ali občasnim delom upokojenca. Dogovorjeni urni postavki in planiranemu številu delovnih ur upokojenca je treba prišteti stroške malice in prevoza ter tako predvideti skupni letni znesek izplačila z namenom, da se maksimalni letno dovoljeni dohodek upokojenca ne preseže in mu pristojni organ ne poseže v zmanjšanje izplačila pokojnine. Od delodajalca se tako zahteva natančna vnaprejšnja kalkulacija dohodka posameznega upokojenca, kar je treba zapisati tudi v pogodbo o delu.

V zvezi z drugim vprašanjem, ali in kako se stroški v zvezi z delom upokojencev poročajo na Furs, nam je Furs pojasnil (opozarjamo, da se vsebina odgovora bolj nanaša na prvo kot drugo vprašanje): »Ob predložitvi REK-2 obrazca mora delodajalec med dohodke iz drugega pogodbenega razmerja (v osnovo za obračun) vključiti tudi celotna povračila stroškov za malico in prevozne stroške. Kolikšna bodo ta povračila, je stvar dogovora med delodajalcem in delojemalcem (seveda v okviru zakonskih omejitev), vendar pa si delojemalec upokojenec lahko davčno osnovo za izračun dohodnine zniža le za dejanske in dokumentirane stroške prevoza na delo in z dela (ne pa tudi malice), in sicer pod pogoji in do višine, kot to določa vladna uredba. Na kakšen način lahko delojemalec upokojenec uveljavlja in dokazuje stroške prevoza na delo in z dela, je navedeno v podrobnejšem opisu Uveljavljanje stroškov v zvezi z dohodki iz zaposlitve (pod točko 2.2. in 2.3.1), objavljenem na spletnih straneh Fursa.«

Na spletnih strani Fursa smo poiskali dodatno pojasnilo glede načinov uveljavljanja dejanskih stroškov in vrste uveljavljenih dejanskih stroškov.

Načini, kako lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške

Način, kako lahko davčni zavezanec uveljavlja dejanske stroške v zvezi z dohodki iz drugega pogodbenega razmerja, določa 289. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2. Davčni zavezanec lahko dejanske stroške uveljavlja na tri načine:

1. v napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja – uveljavlja davčni zavezanec (rezident in nerezident), ki dohodek iz drugega pogodbenega razmerja prejme od osebe, ki ni plačnik davka (npr. tuji izplačevalec);
2. s predpisanim pisnim zahtevkom – uveljavlja davčni zavezanec (nerezident), ki dohodek iz drugega pogodbenega razmerja prejme od osebe plačnika davka, ki je ob izplačilu tega dohodka (v obračunu davčnega odtegljaja – obrazcu REK-2) izračunal in plačal davčni odtegljaj z upoštevanjem 10 odstotkov normiranih stroškov;
3. v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine – uveljavlja davčni zavezanec (rezident), ki dohodek iz drugega pogodbenega razmerja prejme od osebe plačnika davka, ki je ob izplačilu tega dohodka (v obračunu davčnega odtegljaja – obrazcu REK-2) izračunal in plačal davčni odtegljaj z upoštevanjem 10 odstotkov normiranih stroškov; in davčni zavezanec (rezident), ki dejanskih stroškov ni uveljavljal v napovedi iz točke 1).

Uveljavljanje in dokazovanje dejanskih stroškov

Davčni organ zavezancu, ki uveljavlja dejanske stroške prevoza in prenočevanja, le-te prizna na podlagi predloženih dokazil o njihovem nastanku. Davčni zavezanec mora torej davčnemu organu v zvezi s svojo zahtevo za uveljavljanje dejanskih stroškov dokazati, da so mu ti stroški dejansko nastali v zvezi z doseganjem dohodka iz drugega pogodbenega razmerja.

Stroški prevoza na delo in z dela se zavezancu priznajo pod pogoji in do višine po 3. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, in sicer: praviloma se prizna povračilo stroškov do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od zavezančevega običajnega prebivališča; če zavezanec iz utemeljenih razlogov (pomanjkanje javnega prevoza, časovno neustrezen vozni red ipd.) ni mogel uporabiti javnega prevoza, se mu kot strošek prevoza na delo prizna 0,18 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 5/2017

Poslovna kombinacija (združitev) je skladno s 6. točko Okvira SRS 2016 transakcija ali drug poslovni dogodek, v katerem prevzemnik pridobi obvladovanje enega podjema ali več podjemov, in se lahko izvede npr. s prenosom denarja, denarnih ustreznikov ali drugih sredstev (vključno s čistimi sredstvi, ki se nanašajo na podjem), s prevzemanjem obveznosti, z izdajanjem deležev v lastniškem kapitalu, z zagotavljanjem več kot ene vrste nadomestila ali celo brez prenosa nadomestila, izključno na podlagi pogodbe.

IZHODIŠČE

Poslovna kombinacija (združitev) je skladno s 6. točko Okvira SRS 2016 transakcija ali drug poslovni dogodek, v katerem prevzemnik pridobi obvladovanje enega podjema ali več podjemov, in se lahko izvede npr. s prenosom denarja, denarnih ustreznikov ali drugih sredstev (vključno s čistimi sredstvi, ki se nanašajo na podjem), s prevzemanjem obveznosti, z izdajanjem deležev v lastniškem kapitalu, z zagotavljanjem več kot ene vrste nadomestila ali celo brez prenosa nadomestila, izključno na podlagi pogodbe. Poslovna kombinacija, ki se izvede z izdajanjem kapitalskih deležev v lastniškem kapitalu, se lahko izvede z zamenjavo kapitalskih deležev ali v postopkih statusnih preoblikovanj, tj. združitev ali delitev, ki se izvedejo po zakonu, ki ureja gospodarske družbe (v nadaljevanju ZGD-1). Družba, ki se pripoji k drugi družbi (odslej prevzeta ali prenosna družba), skladno z ZGD-1 sestavi zaključno poročilo na dan obračuna združitve. To je bilančni presečni dan, od katerega dalje se po ZGD-1 šteje, da so dejanja prevzete ali prenosne družbe opravljena za račun prevzemne ali nove družbe. Citirana določba je prevzeta po točki (e) drugega odstavka 5. člena Direktive 2011/35/EU, po kateri se v načrtu pripojitve določi datum (ZGD-1 ga imenuje dan obračuna združitve ali delitve), od katerega dalje se šteje, da so transakcije prevzete ali prenosne družbe za potrebe računovodenja opravljene za račun prevzemne ali nove družbe. Po ZGD-1 dan obračuna združitve oziroma delitve določi poslovodstvo družb v pogodbi o pripojitvi (spojitvi) oziroma v delitvenem načrtu (pogodbi o delitvi in prevzemu).

V zvezi s tem se postavlja vprašanje, kako prevzete ali prenosne in prevzemne ali nove družbe vodijo poslovne knjige od dneva obračuna združitve oziroma delitve do vpisa transakcije v poslovni register.

Ta strokovna razlaga obravnava vodenje poslovnih knjig pri vseh združitvah in delitvah po ZGD-1, ne glede na to, ali je transakcija poslovna kombinacija (združitev) po 6. točki Okvira SRS 2016 ali ne. Strokovna razlaga ne obravnava metode računovodskega obračuna pri poslovnih kombinacijah, temveč pojasnjuje le vodenje poslovnih knjig pri prevzetih ali prenosnih in prevzemnih ali novih družbah, ki so vključene v združitve ali delitve za obdobje od dneva obračuna združitve ali delitve po ZGD-1 do dneva vpisa transakcije v poslovni register. V tej razlagi se pojem prenosna, prevzeta, prevzemna in nova družba razume, kot je opredeljen v ZGD-1 za statusna preoblikovanja družb. Razlage, ki se v tej strokovni razlagi nanašajo na pripojitve, se smiselno uporabljajo tudi za spojitve, za razdelitve, oddelitve in izčlenitve.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta naslednja strokovna razlaga.

STROKOVNA RAZLAGA

Ker so dejanja prevzete ali prenosne družbe od datuma obračuna združitve oziroma delitve opravljena v celoti za račun prevzemne oziroma nove družbe, prevzeta ali prenosna družba v obdobju od obračuna združitve oziroma delitve in do vpisa transakcije v poslovni register vodi poslovne knjige skladno s PSR 2 v svojem imenu in za račun prevzemne ali nove družbe. Če do vpisa v poslovni register ne pride, transakcija ni izvedena, zato prevzeta ali prenosna družba vodi vse poslovne dogodke v svojem imenu in za svoj račun.

Za obdobje od datuma obračuna združitve oziroma delitve do datuma vpisa transakcije v poslovni register niti prevzeta ali prenosna družba niti prevzemna ali nova družba ne sestavi ločenega letnega poročila za to obdobje.

Na dan po obračunu združitve oziroma delitve in pod odložnim pogojem, da je transakcija vpisana v poslovni register, prevzemna oziroma nova družba začetno pripozna in ovrednoti prevzeta sredstva in obveznosti, ki jih prevzame od prevzete ali prenosne družbe skladno z določbami 6. točke Okvira SRS 2016. V ta namen je prevzeta ali prenosna družba prevzemni ali novi družbi dolžna predati podatke (vpise v poslovne knjige), ki jih je v obdobju od obračuna združitve oziroma delitve in do vpisa transakcije v poslovni register vodila za račun prevzemne ali nove družbe. Prevzemna ali nova družba na podlagi prevzetih podatkov v svoje poslovne knjige začetno pripozna prevzeta sredstva in obveznosti na dan obračuna združitve oziroma delitve ter vse poslovne dogodke v zvezi s prevzetimi sredstvi in obveznostmi do vpisa transakcije v poslovni register. Kadar zaradi načina vodenja poslovnih knjig ni možen prevzem in prenos vsakega od posamičnih poslovnih dogodkov, lahko prevzemna ali nova družba po začetnem pripoznanju posamičnih sredstev in obveznosti na podlagi prevzetih podatkov v svoje poslovne knjige vnese zbirne zneske sprememb za posamezna prevzeta sredstva in posamezne prevzete obveznosti za obdobje od obračuna združitve oziroma delitve do vpisa transakcije v poslovni register ter zbirne zneske prihodkov in odhodkov po njihovih vrstah za obdobje od obračuna združitve do vpisa v poslovni register. Prevzemna oziroma nova družba pri poslovni kombinaciji, ki se obračuna po prevzemni metodi, ob upoštevanju poštenih vrednosti prevzetih sredstev in obveznosti prevzete ali prenosne družbe prilagodi obračunane zneske prihodkov in odhodkov, upoštevajoč poštene vrednosti sredstev in obveznosti na dan obračuna združitve oziroma delitve (na primer, stroške amortizacije je treba obračunati ob upoštevanju poštene vrednosti amortizirljivih sredstev na dan obračuna združitve, dobro ime pa po začetnem pripoznanju amortizirati, dokler tako določajo standardi, in preizkusiti za oslabitev) ter izloči prihodke in odhodke, ki sta jih prevzeta in prevzemna družba obračunali iz medsebojnega poslovanja v obdobju od obračuna združitve do vpisa združitve v poslovni register.

Prevzemna ali nova družba je v letnem poročilu za obdobje, v katerem se izvede združitev oziroma delitev, dolžna razkriti poslovni izid ter prihodke in odhodke iz premoženja, prevzetega v združitvi oziroma delitvi, in sicer od dneva obračuna združitve oziroma delitve do vpisa v poslovni register.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: Maša Kociper, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

V knjigi The End of the Lawyers? - Rethinking the Nature of Legal Services njen avtor Richard Susskind ugotavlja, da tradicionalna vloga odvetnika, kot smo jo poznali do zdaj, nedvomno izginja. V hitro spreminjajočem se življenju in poslovnem okolju se bodo morali odvetniki (in tudi vsi drugi, ki opravljajo storitve) soočiti z novimi izzivi. In prav od tega, kako uspešno bodo nanje odgovorili, je odvisno, ali bodo v svojem poklicu preživeli.

Koristna komunikacijska znanja in veščine za še uspešnejše delo s strankami

Susskind v knjigi analizira štiri glavne pritiske, s katerimi se po njegovem mnenju sooča sodobni odvetnik – (1) zaračunaj manj, (2) delaj drugače, (3) sooči se z novo tehnologijo in (4) dereguliraj (poenostavi) – ter razkriva najpogostejše zablode, povezane z vsakim od teh izzivov. Odvetnike pa poziva, naj sami pri sebi resno razmislijo, kaj lahko pri svojem delu spremenijo, da bodo lahko delali še hitreje, ceneje, učinkoviteje in bolj kakovostno. Susskind odvetnike med drugim povabi, naj poiščejo področja, kjer so boljši od drugih, in izboljšajo svoje »veščine«. Z »veščinami« misli tudi na psihološke in komunikacijske veščine ter tehnike, ključne za uspešno delo z ljudmi. Dober odvetnik zna prisluhniti potrebam ljudi, predlagati rešitve, ki so najbolj smiselne glede na njihove interese, in jim na poti reševanja njihovega življenjskega (osebnega ali poslovnega) problema svetovati ter pomagati, pravi Susskind.

Ne glede na to, ali se z razmišljanjem slavnega pisca o prihodnosti odvetništva strinjamo ali ne, gredo Susskindova razmišljanja v smeri, ki je blizu tudi meni. Odvetništvo je nedvomno poklic, pri katerem smo odvetniki obsojeni na delo z ljudmi, zato se še vedno ne morem načuditi dejstvu, da v času formalnega izobraževanja pravniki nismo deležni nobenih znanj s področja psihologije (konflikta) in osnovnih komunikacijskih tehnik. V poklicu, v katerem je tudi oglaševanje prepovedano, imata prav zadovoljna stranka in njeno pozitivno priporočilo ključen pomen za uspešno opravljanje prakse.

Če nekatere med nami odvetniki fascinira pravo kot tako in so sposobni ure in ure strastno razpravljati o kakšni odločbi Vrhovnega sodišča RS, je mene vedno fascinirala stranka – človek iz mesa in krvi, vsaka po svoje posebna, s svojimi značajskimi značilnostmi … Stranka se – če imamo v mislih reševanje sporov – pri odvetniku oglasi v trenutku, ko je že močno čustveno vpletena in obremenjena s konkretno zadevo ter zato velikokrat nesposobna racionalnega in objektivnega pogleda ter učinkovitega iskanja rešitve svojega problema. Ugotovitve psihologov, ki se ukvarjajo s psihologijo in dinamiko konflikta, namreč potrjujejo, da ljudje, ki so čustveno močno obremenjeni s sporom – kar velja za večino – sprejemajo in ozaveščajo zgolj tiste argumente, ki so v prid njihovemu pogledu na zadevo, za argumente, ki te zgodbe ne podpirajo, pa so »slepi«.

Razumevanje konflikta

Teorija konflikta podrobno analizira vzroke in razloge za nastanek konfliktov. Ena zelo znanih je utemeljitev avtorjev Rogerja Fischerja in Williama Uryja, ki naštevata naslednje tri razloge za konflikte (three main reasons for peoples problems):

1. slaba komunikacija,
2. razlika v percepciji (istih) dejstev/informacij,
3. prisotnost močnih čustev.

Da bi odvetnik lahko pomagal ljudem in postal resničen »reševalec težav« (»problem solver«), mora razloge poznati in biti hkrati pripravljen svoji stranki prisluhniti ter jo razumeti. Šele tako ji bo lahko za rešitev njenega konflikta (v kontekstu reševanja sporov) predlagal takšne načine reševanja spora in takšne rešitve, ki bodo v skladu z njenimi interesi. Srečujem namreč vse več ljudi, ki odločitve o za njih pomembnih življenjskih problemih nikakor niso pripravljeni prepustiti tretji osebi – bodisi sodišču bodisi odvetniku, ki »točno ve, kaj je treba narediti«. Vključeni želijo biti v vse faze reševanja spora; vplivati želijo ne le na končni rezultat, ampak tudi na način, dinamiko in strošek reševanja njihove zadeve.

Kaj je mediacijska tehnika?

Za odvetnika, ki želi in je pripravljen delati s stranko na način, da so v ospredju njeni interesi, je ključno, da s stranko vzpostavi dober stik in da s pomočjo tehnik resnične interese (ki jih stranka velikokrat ne zna izraziti) tudi izlušči. To počnemo tudi mediatorji v mediacijskih postopkih. Mediacijske tehnike, ki jih uporabljamo mediatorji, pa niso nobeni specialni in čudežni »mambo džambo«, ampak skupek dobro znanih psiholoških in komunikacijskih tehnik, za katere so začetniki mediacij ugotovili, da dajejo dobre rezultate tudi takrat, kadar jih uporabljamo v kontekstu konfliktov, in sicer za njihovo sporazumno reševanje in doseganje obojestransko sprejemljivih rešitev.

Nekatere najosnovnejše mediacijske tehnike, ki lahko vsakemu odvetniku zelo pomagajo pri njegovem vsakodnevnem delu, so naslednje:

• aktivno poslušanje,
• povzemanje,
• postavljanje pravih vprašanj,
• preokvirjanje (reframing),
• validacija,
• osnovne pogajalske tehnike,
• testiranje realnosti.

Aktivno poslušanje

V megauspešnici Sedem navad uspešnih ljudi avtor Stephen R. Cowey celotno poglavje (v vsakem opiše eno od sedmih navad) namenja lastnosti dobrega poslušanja. Poglavje začne s kratko zgodbico, v kateri možakar obišče optika – okulista. Ta na kratko prisluhne možakarjevim težavam, nato pa – verjetno pod časovnim pritiskom in na podlagi dolgoletnih izkušenj – hitro najde pravo rešitev. Sname si svoja očala in pravi: »Izvolite, podarim vam jih. Že deset let jih nosim in resnično so mi pomagala. Doma imam še en par, lahko jih obdržite.« Možakar jih natakne, a seveda ugotovi, da nič ne vidi in da je vse megleno. Optik se ne more načuditi – gre vendar za odlična očala, ki so njemu zelo pomagala in s katerimi zelo dobro vidi. Ko možakar vztraja, da nič ne vidi, optik razočarano ugotovi, da gre za nehvaležno stranko, ki sploh ne zna ceniti, kaj vse je naredil nanjo.

Kljub preprostosti zgodbe z do skrajnosti poenostavljeno poanto, opisano velikokrat ni daleč od tistega, kar naredimo odvetniki. Stranko, ki se oglasi zaradi dolgoletnih težav v skupni stanovanjski hiši, ki ji povzročaj velik stres in znatno vplivajo na kakovost njenega življenja, morda že po nekaj minutah ustavimo (ker menimo, da podrobnosti niti niso pomembne) in jo podučimo, da gre za tipičen motenjski spor in da imamo z vlaganjem »motenjk« že dolgoletne izkušnje. Sledi morda še poduk o razliki posest – lastnina in o na to vezanih pravnih posledicah/postopkih ter dogovor o naslednjih korakih. Stranka lahko po takem sestanku odide z občutkom, da ni imela možnosti ustrezno predstaviti svoj življenski problem. Ta slab občutek včasih ne izgine niti takrat, ko zadeva dobi tak ali drugačen epilog na sodišču in je treba odvetniku poravnati račun.

Celoten članek je dostopen za naročnike!