Nedavna okrogla miza z naslovom Pravica do svobode izražanja odvetnikov in njene meje¹ ter pogovor s kolego odvetnikom po razpravi sta me spodbudila k razmisleku o tem, na kakšne načine posamezni sodniki posegajo v to pravico.

Za uvod morda tole: oris izmišljene, a vsem znane situacije - sodna dvorana, poletje, vročina pritiska, v prostoru je zadušljivo. Klimatska naprava je v dvorani sicer vgrajena, a iz neznanega razloga ni vključena, verjetno zato, ker kateremu od porotnikov povzroča zdravstvene nevšečnosti. V sopari in ob kapljicah potu, ki jim kar ni konca, je sicer težko zbrati misli, a zaslišujejo se obremenilne priče, potrebna bo zbranost. Odvetnik posluša izpoved priče, jo primerja s predhodnimi izpovedbami, zdaj je na vrsti, da začne spraševati. Vstane, še zadnjič strne misli ... »Odvetnik, zapnite si togo!«

Zatopljen v svoje delo sprva sploh ne dojame poziva sodnice in refleksno vpraša: »Oprostite, kako prosim?«

Sodnica odvrne: »Odvetnik, togo - togo si zapnite. Do vratu.«

Opazka ga preseneti, pogleda – in res, v vročini in po nekajurnem sedenju v sopari sodne dvorane si je togo, ki jo je imel ogrnjeno, odpel. »Se opravičujem, ampak zelo je vroče in soparno …« reče odvetnik.

»Ja, tudi meni, ampak poglejte, togo imam zapeto. Tudi vi jo morate imeti zapeto do vratu,« odvrne sodnica.

Zgodba je sicer izmišljena, a na las podobna tisti, ki sem jo sam doživel na neki sodni obravnavi. Ob pogovoru s kolego po zgoraj navedeni razpravi sem ugotovil, da se je podobna stvar zgodila tudi njemu. Naključje pač, sem si mislil, dokler nisem po omembi zadeve še nekaj kolegom ugotovil, da je po prepričanju sodišča odvetnikova zapeta toga eno pomembnejših vprašanj na sodni obravnavi. To me je presenetilo in vzbudilo mojo radovednost, zato sem se vprašal, kje naj bi bila pravna podlaga za takšno striktnost.

Dejansko obstaja pravni vir, ki ureja odvetniško službeno oblačilo – togo. To je Pravilnik o vrsti in primerih nošenja službenega oblačila odvetnika,² ki v prvem odstavku 2. člena določa: »Odvetnik nosi togo ob zastopanju strank na narokih, glavnih obravnavah in javnih sejah senata.« Po drugi strani je »opustitev nošenja službenega oblačila pri opravljanju odvetniškega poklica« lažja disciplinska kršitev po 8. točki prvega odstavka 77.a člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije. Vendar nikjer ni določeno, da bi jo odvetnik moral nositi tako, da jo do vratu zapne. Ali nezapeta toga pomeni, da odvetnik toge dejansko ne nosi? Tega ni mogoče reči. Podobno kot je policist brez kape še vedno policist,³ je odvetnik z nezapeto togo še vedno odet v službeno oblačilo.

Če torej pravni viri, ki urejajo nošenje toge, ne zapovedujejo, da mora biti zapeta, od kod sodišču prepričanje, da lahko odvetnika pozove, naj jo do vratu zapne? Je podlaga mar v prvem odstavku 301. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki določa, da je dolžnost predsednika senata skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča, ali pa v prvem odstavku 302. člena ZKP, ki določa, da predsednik senata, če obtoženec, zagovornik, oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča, izvedenec, tolmač ali kdo drug, ki je navzoč na glavni obravnavi, moti red ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, letega opomni? Odgovor je verjetno odvisen od tega, ali odvetnika z odpeto togo štejemo za neurejenega, torej takšnega, da že njegova podoba krši red na glavni obravnavi. Pa je res tako? Je odvetnik, ki si ne zapne toge, nemaren razcapanec, ki ne spoštuje dostojanstva sodišča, ker je mogoče izza razporka videti njegovo srajco? Po mojem prepričanju ne. Tudi kakšen drug poklic, ki ima službeno oblačilo, ga pri svojem delu ne zapenja, kar je mogoče ugotoviti z obiskom najbližjega zdravstvenega doma; zdravniki svojih halj praviloma ne zapenjajo.

Pa je to vprašanje sploh pomembno? Predsednica senata pač želi, da imajo vsi do vratu zapete toge. Verjetno bi enako zahtevala tudi od tožilca. Zakaj si torej odvetnik preprosto ne zapne toge? Odgovor je jasen: ker si je noče in mu tega tudi ni treba. Pomenljivo je, da sva v prej omenjenem pogovoru s kolego ugotovila, da zapete toge vselej zahtevajo isti sodniki, in to praviloma po tem, ko je odvetnik zahteval izločitev dokazov ali pa denimo ugovarjal vprašanju, ki ga je priči postavil sodnik, in podobno. Zbir anekdot mojih kolegov me napeljuje na sklep, da je pri nekaterih sodnikih poziv, naj si odvetnik vendar že zapne togo, odgovor oziroma refleks na odvetnikovo zavzeto in vztrajno uveljavljanje pravic njegove stranke.

Resnično zlahka se prikrade občutek, da ko nekaterim sodnikom zmanjka drugih orožij za »discipliniranje« odvetnikov, ki so pri svojem delu aktivni in sodišče nemudoma opozorijo na postopanje, ki ni v skladu z zakonom, sledi pokoravanje v obliki ukvarjanja s številom zapetih gumbov na togi. Ravno zato je pomembno vedeti, ali ima sodnik za tako pokoravanje podlago v zakonu. Sam menim, da je, dokler se odvetnik vede dostojno in ima pri opravljanju svoje funkcije togo oblečeno, od njegove odločitve odvisno, ali si jo bo zapel do vratu ali ne. Ukvarjanje sodnika s tem pa nima podlage v zakonu in je pri tistih sodnikih, ki se ukvarjajo s tem, to velikokrat namenjeno vsemu drugemu, le skrbi za dostojanstvo sodišča in red na glavni obravnavi ne.

¹ Okrogla miza, ki jo je organizirala Odvetniška akademija OZS, je potekala 17. januarja 2019 v Ljubljani.

² Ur. l. RS, št. 32/95.

³ Zmotno laično dojemanje, da je postopek, ki ga vodi policist, ki na glavi nima kape, nezakonit, je tako razširjeno, da ga obravnava tudi publicistika: Kaj možje postave smejo in česa ne? Tudi brez kape je zakonito (www.delo.si/novice/kronika/kaj-mozje-postave-smejo-in-cesa-ne-tudi-brez-kape-je-zakonito.html, Delo, 14. februar 2019).

piše: Tanja Kaltnekar, revija Denar št. 493/2019

Dočakali smo odločitev vrhovnega sodišča, ki je v sodbi X Ips 23/2018 razsodilo, da se naknadna vplačila v kapital družbe z omejeno odgovornostjo vštevajo v nabavno vrednost kapitala po prvem odstavku 98. člena Zdoh-2 in tako znižujejo davčno osnovo pri odmeri davka na kapitalski dobiček ob odsvojitvi kapitalskega deleža.

piše: dr. Nana Weber, odvetnica v Odvetniški družbi Weber, revija Odvetnik št. 89/2019

Družinski zakonik (DZ), ki velja od 15. aprila 2017 in se bo uporabljal od 15. aprila 2019, je prinesel številne novosti tudi pri razmerjih med starši in otroki. V prispevku so tako obravnavane bistvene spremembe, razen sprememb na področju ugotavljanja očetovstva in materinstva, določanja očetovstva in materinstva pri otrocih, spočetih z biomedicinsko pomočjo, ter izpodbijanja le-tega.

Nove definicije družine, otroka, otrokove koristi in starševske skrbi

Uvodoma je treba opozoriti na nove definicije družine, otroka, otrokove koristi, starševske skrbi in družinske mediacije.

Pojem družine je širši kot po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).³ Prejšnja definicija je bila kratka, družina je bila opredeljena kot življenjska skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo,⁴ DZ pa v 2. členu družino opredeljuje kot življenjsko skupnost otroka, ne glede na starost otroka, z obema ali enim od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po DZ v razmerju do otroka določene obveznosti in pravice, še vedno pa je enako kot prej določeno, da družina zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.⁵

Črtanje starostnega pogoja je pomembna novost, saj sicer, če bi upoštevali zgolj definicijo otroka iz 5. člena DZ (otrok je oseba, ki še ni dopolnila 18 let starosti, razen v primeru, da je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost – torej v primeru sklenitve zakonske zveze ali z odločbo sodišča, če je mladoletnik postal roditelj, pri tem pa velja opozoriti, da DZ veže priznanje popolne poslovne sposobnosti v primeru roditeljstva tudi na to, da je mladoletnik dosegel tako telesno in duševno zrelost, da je sposoben za samostojno življenje, česar ZZZDR ni določal),⁶ življenjska skupnost z otroki, ki se še šolajo in jih morajo starši preživljati po 18. letu, ne bi veljala za družino.

Pojem roditeljske pravice, ki je bil prej definiran zelo splošno,⁷ je spremenjen v starševsko skrb, ki je v uvodnih določbah, v 6. členu, opredeljena kot celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj, in pripada obema staršema, vsebina pa je določena v 136. členu DZ kot obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na skrb za otrokovo življenje in zdravje, njegovo vzgojo, varstvo in nego, nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, ter obveznosti in pravice staršev, ki se nanašajo na zastopanje in preživljanje otroka ter na upravljanje njegovega premoženja.

Pomoč parom in staršem v težavah je ne glede na skupnost, v kateri živijo, po uvodnih določbah DZ dolžnost države. Država mora v skladu z 12. členom DZ s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ter svetovanja omogočati ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno partnersko in družinsko življenje, pomaga pa jim tudi reševati probleme v medsebojnih razmerjih in v razmerjih do otrok.⁸ V 13. členu DZ je na novo opredeljena možnost dodatnih oblik pomoči države v obliki mediacije v družinskih zadevah (mediacija), ki je opredeljena kot postopek, v katerem udeleženci prostovoljno s pomočjo ene ali več nevtralnih tretjih oseb – mediatorjev poskušajo doseči mirno rešitev spora, ki izvira iz medsebojnih družinskih razmerij.⁹

Načelo otrokove koristi je po novem izrecno določeno. Iz številnih določb ZZZDR sicer izhaja osnovna usmeritev družinskega prava, da je korist otroka temeljno vodilo za ravnanje in postopanje, ki zadeva otroka in velja tako za starše kot tudi za državne organe in nosilce javnih pooblastil, kar enako določa tudi DZ, v 7. členu pa je dolžnost skrbeti za korist otroka razširjena tudi na izvajalce javnih služb, organe lokalnih skupnosti ter druge fizične in pravne osebe, kar konkretno pomeni upoštevanje določb Konvencije o otrokovih pravicah (KOP),¹⁰ po katerih je treba pri vseh dejavnostih v zvezi z otrokom upoštevati njegovo korist. DZ tako izrecno določa, da morajo za otrokovo korist skrbeti vsi, ki imajo kakorkoli opraviti z njim. Nadalje je izrecno določeno, da imajo starši pri skrbi in odgovornosti za otroka prednost pred drugimi, kar je treba interpretirati v smislu, da so starši tisti, ki morajo v prvi vrsti skrbeti za korist otroka.

Novost je dolžnost staršev, da otroke vzgajajo s spoštovanjem do njegove osebe, individualnosti in dostojanstva, večja kot v ZZZDR pa je konkretizacija pravnega standarda »korist otroka«. Določeno je, da starši na splošno delajo v korist otroka, če, zlasti ob upoštevanju osebnosti otroka, njegove starosti in razvojne stopnje ter hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in ga spodbujajo v njegovem razvoju.¹¹ Uporabljen je nov izraz »pozitivno starševstvo«, s čimer zakonik sledi Priporočilu Sveta Evrope Rec (2006) 19 o politiki za podporo pozitivnemu starševstvu.¹² Država je zavezana zagotavljati pogoje za delovanje nevladnih organizacij in strokovnih institucij za razvijanje pozitivnega starševstva. Posebej je v 8. členu DZ določeno, da otroci¹³ uživajo posebno varstvo države vselej, kadar je ogrožen njihov zdrav razvoj in kadar to zahtevajo druge koristi otrok.

Pomoč države pri preprečevanju razpada družin

Dobrodošla sprememba je zahteva iz 200. člena DZ po obveznem predhodnem svetovanju pri centru za socialno delo pred vložitvijo tožbe oziroma sporazumnega predloga za razvezo zakonske zveze, razen v primerih, če zakonca nimata skupnih otrok, nad katerimi imata starševsko skrb, če je eden od zakoncev nerazsoden ali ima neznano bivališče ali je pogrešan ali če en zakonec živi ali če oba zakonca živita v tujini. Če na tem razgovoru zakonca ugotovita, da obstaja možnost ohranitve zakonske zveze, država po novem, v skladu z 201. členom DZ, paru omogoča brezplačno strokovno svetovanje (tako zakoncema kot zunajzakonskima partnerjema) pri centru za socialno delo.

Obvezno predhodno svetovanje pri centru za socialno delo je v skladu z 203. členom DZ obveznost staršev v taksativno naštetih postopkih, in sicer pri odločanju o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka, o stikih s starši ali drugimi osebami in o vprašanjih izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj. Izjema velja le v primeru, da je eden od staršev nerazsoden, živi v tujini, je pogrešan ali ima neznano prebivališče. Enaka zahteva je določena tudi za vložitev novega predloga za izdajo odločbe v zgornjih taksativno naštetih postopkih.

Postopek se mora izvesti hitro, center za socialno delo mora v skladu z 204. členom DZ v štirinajstih dneh po prejemu predloga za predhodno svetovanje stranki povabiti nanj in napisati zapisnik. Zapisnik je po novem obvezna priloga predlogu za sporazumno razvezo zakonske zveze ali tožbo za razvezo zakonske zveze in v drugih postopkih za varstvo otrokovih koristi.

DZ rešuje tudi situacijo, ko se eden od staršev oziroma zakoncev takega razgovora ne bo udeležil; v tem primeru je priloga predlogom oziroma tožbam zapisnik, iz katerega izhaja, katera oseba se ni udeležila razgovora, in če so centru za socialno delo znani razlogi za neudeležbo, morajo biti navedeni tudi ti razlogi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Dejan Jasnič, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 3-4/2018

V prispevku sta obravnavani tematiki dobrovernosti prijaviteljev in njihove zaščite pred povračilnimi ukrepi. Zahtevo po dobrovernosti prijaviteljev je potrebno razumeti v smislu, da je prijavitelj v času prijave utemeljeno domneval, da so informacije, ki jih je prijavil, resnične. Gre za ključni zaščitni ukrep pred zlonamernimi, neresnimi ali nepoštenimi prijavami, ki zagotavlja, da osebe, ki zavestno prijavijo napačne ali zavajajoče informacije, niso upravičene do zaščite. Temu sledi tudi predlog direktive o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije. Povračilni ukrepi se v praksi pojavljajo v mnogih oblikah in predstavljajo visoko tveganje za vsakega prijavitelja. To je prepoznala tudi evropska komisija, ki v predlogu direktive opredeljuje vrsto ukrepov za zaščito dobrovernih prijaviteljev.

1 Uvod

Žvižgači že kar tradicionalno predstavljajo daleč najpomembnejši vir pri zaznavanju prevar. Združenje Association of Certified Fraud Examiners (v nadaljevanju: ACFE) jih v svojih obdobnih poročilih že vrsto let navaja kot najpogostejši način odkrivanja prevar.[1] Hkrati pa so žvižgači skoraj po pravilu izpostavljeni povračilnim ukrepom, ki marsikaterega potencialnega žvižgača odvrnejo od prijave. Postavitev in upravljanje linije za žvižgače sta povezana z mnogimi dilemami in zahtevata visoko stopnjo odgovornosti tistih, ki so za linijo neposredno zadolženi, kot tudi vodilnih, ki sprejemajo odločitve v zvezi s samimi prijavami.

Linije za žvižgače so v evropskem prostoru prisotne že nekaj let. To še posebej velja za multinacionalke, ki so v zadnjem desetletju pod vtisom vse bolj pogostega izvrševanja ameriškega zakona Foreign Corrupt Practices Act začele krepiti svoje sisteme integritete in skladnosti poslovanja. Z novim predlogom direktive o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije, ki ga je evropska komisija dne 23. 4. 2018 poslala v obravnavo evropskemu parlamentu (v nadaljevanju: predlog direktive), dobivajo linije za žvižgače še dodaten zagon.[2] Predlog direktive predvideva obvezno postavitev linij za notranje prijave s strani pravnih subjektov tako v zasebnem kot tudi v javnem sektorju. V zasebnem sektorju je to predvideno za tiste pravne subjekte, ki imajo 50 ali več zaposlenih, oziroma imajo letni promet poslovanja ali letno bilančno vsoto 10 milijonov EUR ali več, oziroma delujejo na področju finančnih storitev, ali pa so izpostavljeni pranju denarja ali financiranju terorizma. V javnem sektorju pa bi dolžnost postavitve notranje linije veljala za državno upravo, regionalno upravo in oddelke, občine z več kot 10.000 prebivalci ter druge subjekte javnega prava. Poleg omenjenih notranjih linij predlog direktive opredeljuje tudi obveznost držav članic za vzpostavitev kanalov za zunanje prijave, preko katerih se bo o kršitvah obveščalo pristojne organe.

V prispevku se osredotočam na dve temi, za kateri na podlagi lastnih izkušenj menim, da sta glede na njun pomen premalo, oziroma površinsko obravnavani in se jima v praksi posveča premalo pozornosti. Gre za dobrovernost prijaviteljev in njihovo zaščito pred povračilnimi ukrepi. Temi obravnavam predvsem skozi lupo predloga direktive, pri čemer poskušam opozoriti na nekatere njegove nejasnosti in pomanjkljivosti.

2 Dobrovernost

Upravljalci linij za prijave skoraj po pravilu zahtevajo, da so prijavitelji dobroverni. Pri razumevanju pojma dobrovernosti in posledicah njene odsotnosti pa si dostikrat niso enotni. V praksi sem naletel na razumevanje dobrovernosti v smislu, da prijavitelj ne sme imeti osebnih koristi od prijave, oziroma da ni sam vpleten v prijavljeno ravnanje, da ne prijavlja zaradi škodoželjnosti in podobno. Obravnavanje takšnih prijav marsikateri upravitelj že vnaprej odklanja.

Zgoraj opisana tolmačenja zahteve po dobrovernosti niso ustrezna. Še več, izločevanje takšnih prijav je škodljivo. Nemalokrat je namreč prijavitelj osebno udeležen v prijavljenem ravnanju in predstavlja edini vir informacij za preiskovalce. Pri tem ni pomembno, ali se je za prijavo odločil, ker se je z ostalimi sostorilci sprl in jih želi razkriti ter si morda s tem zase izgovoriti milejšo kazen ali celo denarno nagrado. Pomembna je vsebina prijave in njena relevantnost, saj se na njeni podlagi odloča o morebitni preiskavi in nadaljnjih ukrepih in ne na podlagi prijaviteljevega motiva.

Zahteva po dobrovernosti prijavitelja se nanaša na njegovo dobro vero glede resničnosti podatkov, ki jih navaja v prijavi. Da bi lahko užival zaščito pred povračilnimi ukrepi, mora prijavitelj glede na okoliščine in informacije, ki so mu bile na voljo v času prijave, utemeljeno domnevati, da so zadeve, ki jih je prijavil, resnične. Pri tem je potrebno predpostavljati, da je ta domneva utemeljena, razen če in dokler se ne dokaže drugače. To je ključni zaščitni ukrep pred zlonamernimi, neresnimi ali nepoštenimi prijavami, ki zagotavlja, da osebe, ki zavestno prijavijo napačne ali zavajajoče informacije, niso upravičene do zaščite. Hkrati pa tudi zagotavlja, da v primeru, ko prijavitelj nenamerno poda netočno prijavo, zaščita še vedno velja.

Dobrovernost žvižgača glede vsebine prijave je pogoj za njegovo zaščito tudi po predlogu direktive. Ta v 13. členu navaja, da je prijavitelj upravičen do zaščite, če ima utemeljene razloge za domnevo, da so bile prijavljene informacije resnične v času prijave in da te informacije spadajo na področje uporabe te direktive. Za zaščito prijaviteljev po zunanjih kanalih in z javnimi razkritji pa predlog določa še dodatne pogoje. Ti se nanašajo na neuspešno predhodno uporabo notranjih in/ali zunanjih linij, oziroma da takšne linije niti ne obstajajo, ali da bi bilo neupravičeno pričakovati, da bi jih prijavitelj uporabil. Takšno dodatno pogojevanje zaščite ni najboljša rešitev. Gre za precej strogo predpisovanje zaporedja uporabe notranjih in zunanjih kanalov ter javnega razkritja. Dokazno breme za pravilnost izbora kanala leži na prijavitelju, kar zanj kot šibkejšo stranko predstavlja precejšnje tveganje, da bo ostal brez nujne zaščite pred povračilnimi ukrepi. Hkrati pa se s takšnim predlogom premalo upošteva tudi pravica javnosti, da je seznanjena s kršitvami javnega interesa. Direktiva bi lahko prijavitelju pustila povsem svoboden izbor kanala za njegovo prijavo. Tako bi ostalo na upraviteljih različnih kanalov, da prijavitelja prepričajo, da je prav njihov kanal najprimernejši za oddajo prijave.

Predlog direktive v 2. odstavku 17. člena od držav članic zahteva, da zagotovijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, ki se uporabljajo za osebe, ki podajo zlonamerne ali nepoštene prijave ali razkritja, vključno z ukrepi za odškodnino osebam, ki so utrpele škodo zaradi zlonamernih ali nepoštenih prijav ali razkritij. Določilo se zdi odvečno, saj nacionalne zakonodaje poznajo civilno in kazenskopravno zaščito časti in dobrega imena posameznika. Dodatno predpisovanje kazni bi tako po nepotrebnem le dodatno odvračalo posameznika od prijav, vključno povsem legitimnih in dobrovernih.

3 Zaščita pred povračilnimi ukrepi

Po predlogu direktive pomeni povračilni ukrep vsako zagroženo ali dejansko dejanje ali opustitev dejanja, ki je posledica notranje ali zunanje prijave, ki se zgodi v delovnem okolju in povzroči ali lahko povzroči neupravičeno škodo prijavitelju. Ker se kot povračilni ukrep šteje že grožnja s takšnim ravnanjem, se s tem omogoča tudi zaščita prijavitelju pred izvršitvijo samega povračilnega ukrepa in pred nastankom škode, kot tudi pred ukrepi, ki jih je mogoče uvesti proti pravnemu subjektu, ki ga zastopa, kot je zavrnitev izvajanja storitev, uvrstitev na črno listo ali bojkotiranje posla. Povračilni ukrepi so lahko usmerjeni tudi proti sorodnikom prijavitelja, ki so v delovnem razmerju s prijaviteljevim delodajalcem ali stranko/prejemnikom storitev, in proti predstavnikom delavcev, ki so prijavitelju zagotovili podporo. Definicija povračilnega ukrepa iz predloga direktive se na tem mestu zdi preozka, saj je omejena na ukrepe, ki povzročijo, ali lahko povzročijo škodo le prijavitelju samemu.

Povračilni ukrepi so največkrat delovnopravne narave. V predlogu direktive se temu ustrezno najprej izpostavlja zaščita delavcev. Pri tem so mišljeni delavci tako v standardnih kot tudi v nestandardnih zaposlitvenih razmerjih, vključno z delavci s krajšim delovnim časom in delavci, zaposlenimi za določen čas, ter osebami s pogodbo o zaposlitvi in tistimi, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, torej razmerjih, pri katerih je pogosto težko uporabiti običajno zaščito pred nepošteno obravnavo.

Povračilni ukrepi pa so lahko uperjeni tudi proti žvižgačem, ki niso v delovnopravnem razmerju, temveč so v položaju ekonomske ranljivosti pri dejavnostih, povezanih z delom. Gre za samozaposlene osebe, ki opravljajo storitve, samostojne delavce, zunanje izvajalce, podizvajalce in dobavitelje. Pri njih se povračilni ukrepi pojavljajo v obliki predčasnega prenehanja ali odpovedi pogodbe o storitvah, licence ali dovoljenja, izgube posla, izgube dohodka, prisile, ustrahovanja ali nadlegovanja, uvrščanja na črno listo ali bojkotiranja poslov ter škodovanja njihovemu ugledu. Žvižgači pa nenazadnje niso nujno le osebe, ki bi bile finančno odvisne od dejavnosti, povezanih z delom (npr. prostovoljci in neplačani pripravniki). Kljub temu pa jih lahko doletijo povračilni ukrepi, kot so na primer prenehanje uporabe njihovih storitev, negativne reference delodajalca za prihodnjo zaposlitev, ali drugačno povzročanje škode njihovemu ugledu.

Skladno z zgoraj navedenim opredeljuje predlog 2. člena direktive osebno področje njene uporabe na široko. Po predlogu naj bi se direktiva uporabljala za prijavitelje, ki delajo v zasebnem ali javnem sektorju in so primeroma našteti:

• osebe, ki imajo status delavca v smislu člena 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU);

• osebe, ki imajo status samozaposlene osebe v smislu člena 49 PDEU;

• delničarji in osebe upravljalnega organa podjetja, vključno z neizvršnimi člani, prostovoljci in neplačanimi pripravniki;

• vse osebe, ki delajo pod nadzorom in vodstvom zunanjih izvajalcev, podizvajalcev in dobaviteljev;

• osebe, katerih delovno razmerje se še ni začelo, kadar so bile informacije o kršitvi pridobljene med postopkom zaposlovanja ali v času drugih pogajanj pred podpisom pogodbe.

Celoten članek je dostopen za naročnike!