TFL Glasnik:
G. Slavnić, ste magister ekonomije, podjetnik, predavatelj, poslovni angel in predvsem vlagatelj v različne projekte. Mislim, da ste najbolj znani kot nosilec franšize In Your Pocket za Slovenijo, pred kratkim pa ste bili pobudnik in organizator zelo odmevne prve prireditve Najboljše restavracije v Sloveniji. Na kaj ste v vaši dosedanji karieri najbolj ponosni?

Niko Slavnić:
Ne vem, ali šteje to za kariero, najbolj ponosen sem na dva življenjska start-upa: eden se imenuje Isabela, drugi Sofia Ana. Prva je stara štiri leta in druga pet mesecev. Moji hčeri. Pri podjetniških uspehih – ne glede na to, da smo šele v začetku leta – sem ponosen na izbor restavracij in zaključni dogodek izbora, ki smo ga z ekipo pripravljali približno toliko časa, kot se pripravljamo na rojstvo otroka. Ta izbor smo pripravljali približno devet mesecev. Že iz prejšnjih projektov imamo z ekipo nekaj izkušenj z izbori in organizacijo podobnih dogodkov, tokrat smo združili moči še s kulinaričnimi strokovnjaki, mediji in seveda poznavalci hrane.

TFL Glasnik:
Odlično. Res želim, da dogodek postane tradicija. Verjamem, da bo. Ampak vrniva se k vašemu največjemu ali najodmevnejšemu projektu, ki ste ga začeli pred približno devetimi leti, to je franšiza In Your Pocket. Gre za storitve in gre za neko latvijsko podjetje. Zdaj lahko promovirate vse kraje v Sloveniji z različnimi priročniki in na internetu po nekem skupnem vzorcu. Zadeva se je prijela, kakšno je stanje danes?

Niko Slavnić:
Zadeva je startala, ne boste verjeli, kot neke vrste zagonsko podjetje že pred 25 leti. V Latviji so se znašli Angleži, Belgijci, Nemci in drugi. Ker v tistih krajih ni bilo za tujce ničesar na voljo v angleščini, so morali tuji novinarji ustvariti nekaj, s pomočjo česar bi se lahko sporazumevali. Tako je nastal In Your Pocket, ki je bil uspešno zagnan. Razširili so se, vendar se je ameriško vodstvo usmerilo na Zahod. Posebnost začetnega projekta In Your Pocket je, da poslovni model na Zahodu ni bil uspešen in se je zato pred približno 12 leti resetiral, ostali so zgolj blagovna znamka, spletna stran in podobno. Projekt se je takrat skrčil na tri države, pozneje smo vstopili novi partnerji in naredili sistem franšizen.

In Your Pocket je danes razširjen na 32 držav in več kot 200 mest, ena zadnjih novosti v družini In Your Pocket je Avstralija, delo lepo poteka tudi v Južni Afriki in na Karibih. Kljub temu da govorimo predvsem o digitalnem mediju, je postalo jasno, da kakovosten turistični medij bistveno lajša odločitve, kje obiskovalci jedo in spijo, kaj obiščejo. Kot turist, sploh poslovni gostje, namreč povečini zelo kratek čas preživite v nekem kraju, zato potrebujete hitro in natančno informacijo.

Pri tem In Your Pocket s svojim sistemom urednikov, ki živijo lokalno, njihov materni jezik pa je angleščina – mimogrede, v naši ekipi so Američan, Anglež, Valižana,  Avstralca, od letos tudi Kanadčanka – ustvarja veliko dodano vrednost za nekoga, ki je tujec in zna angleško. Vsa besedila na naših spletnih straneh so namreč izvirno angleška in so jih napisali angleško govoreči avtorji (native speakers).

TFL Glasnik:
To še zdaleč ni vaša edina dejavnost. Vi ste vendarle poslovni angel, vlagate v različne projekte, v različna podjetja in zagonska podjetja vidite od blizu. Ali smo Slovenci material za start-upe? Kako mladi gledajo na to, kako se odzivamo in kje kotiramo?«

Niko Slavnić:
Moja prva raziskava, ki je bila narejena s kolegi akademiki in seveda praktiki, je bila v knjigi Si upate tvegati, tvegani kapital iz leta 2001. Ko si takrat omenjal angele, so te poslali v cerkev; v tistem času smo skupaj z nekaterimi profesorji z Gea Collegea postavili temelje nečesa, kar je danes povsem poznano, s tem da nekateri pojmi, ki smo jih uporabljali že leta 2001, še danes nimajo pravih slovenskih prevodov. V dobrih 15 letih so se naložbe v zagonska podjetja z nekaj sto tisoč evrov zvišale na več kot sto milijonov evrov. Slovenci imamo pomembne kvalitete startupovske kulture. Smo dovolj majhni, da tukaj testiramo trg, moramo biti še dovolj pogumni, da se odpravimo tja, kjer sta priložnost in trg. In seveda denar. To potrjujejo nekateri najnovejši primeri.

TFL Glasnik:
Ključno vprašanje je, ali smo dovolj podjetni.

Niko Slavnić:
Vedno vprašam: v primerjavi s kom in glede na kakšna merila? Navadno smo zelo dobri obrtniki, tehnično smo dobri, kar se vidi tudi iz primerov slovenskih podjetij, ki so uspela v tujini. Ni pa toliko menedžerskega znanja. Če gledamo seznam najboljših desetih podjetij, ki so dobila sredstva, je inovatorski del močan, menedžerski pa malce šibkejši.

TFL Glasnik:
Ukvarjate se z menedžiranjem oziroma učenjem teh start-upov, tudi učenjem financ, saj menim, da je tudi to šibka točka. Kaj za start-upe delate zdaj?

Niko Slavnić:
V bistvu sem v zadnjih dveh letih deloval bolj kot poslovni angel, kar pomeni, da delujem v upravnih odborih podjetij. Poslovne angele se pogosto dojema kot dobrodelno organizacijo, dejansko pa se ukvarjamo s tistim, kar se splača. Vsako leto pregledam vsaj kakšnih sto zagonskih podjetij, praviloma se odločim za enega na leto. Vanj investiram ali servisiram naložbo.

TFL Glasnik:
Torej bi lahko rekli, da ste slovenski vlagatelj v zagonska podjetja s prefinjenim drobnogledom. Kaj bi nekomu, ki ima podoben cilj kot vi, predlagali, kam se splača vlagati?

Niko Slavnić:
Če se zadeve lotite napačno, je ta šola precej draga – precej dražja od študija na Harvardu. V zadnjem času vsi razvijajo start-upe. V mojih časih si moral imeti bend, da si bil popularen, danes je popularno imeti vizitko: one man band start-up, da torej razvijaš start-upe. Zato je zelo veliko študentov, ki želijo biti podjetniki. Odlično, vendar manjkajo izkušnje, manjka znanje, da znajo izpolniti vsaj virman. Želja je v osnovi dobra, a je treba še kaj več, da podjetje uspe.

Poslovni angel postaneš tako, da se pridružiš klubu poslovnih angelov. Bistveno je definiranje lastnih ciljev, poslovnih tveganj in skupno vlaganje z bolj izkušenimi angeli v Sloveniji ali tujini. Obstaja tudi kar nekaj platform, na katere se je mogoče obrniti, ki omogočajo vlaganje zgolj nekaj sto evrov.

Mislim, da po start-up bumu prihaja investicijski bum. Letošnje leto je posebno po tem, da bo crowd funding s celotnim zneskom naložb presegel celotno vrednost tveganega kapitala na svetu. Govorimo o več kot 67 milijardah evrov. To priča o liberalizaciji investiranja in načina, kako se investira.

Slovenci smo tu spet fenomen, saj imamo z več kot 130 projekti na kickstarterju boljši rezultat kot večina vzhodne Evrope skupaj. Vendar v poznejših fazah razvoja podjetij zamujamo ali ne uspemo zrasti.

TFL Glasnik:
Kaj nam pri tej notranji veličini zmanjka? Nimamo kraljevskih korenin in smo ves čas neki mali hlapci.

Niko Slavnić:
Morda je treba počakati ženske podjetnice. Ženske prevzemajo vse močnejšo vlogo v Sloveniji, poleg tega smo ena najbolj egalitarnih držav. Moja kolegica Danica Purg to več kot dokazuje, naj omenim tudi Ajšo Vodnik, ne nazadnje imamo tudi dogodek, ki povezuje 500 podjetnic. Na srečo imamo unicorn, ki si zasluži mesto v slovenskem grbu, saj naredi za promocijo Slovenije veliko več kot katera koli drevesa.

Ravnokar prihajam z dogodka za promocijo Hongkonga, kjer so nam predstavili filmček in sem bil prijetno presenečen. Oni so dejansko zelo uspešni, vodijo pa se kot korporacija z jasno poslovno strategijo. To je tisto, kar povezuje in ne omejuje kakovosti življenja. Filmček nam je pokazal, da so se odlično povezali med start-upi, med rastočimi podjetji. Dejansko je ta del pri nas precej zanemarjen.

Kot svetel primer razvoja naj omenim še Estonijo. Ob vsej usmeritvi v zeleno ekonomijo, kot jo ima Estonija, se promovira kot država, ki želi postati rekorderka po številu start-upov na število prebivalcev – 30 podjetij na tisoč prebivalcev.

TFL Glasnik:
Koliko je pri nas?

Niko Slavnić:
No, mi smo za Estonijo. Natančne analize ni, ker za start-upe nimamo klasifikacije.

TFL Glasnik:
Kako pa Slovenija omogoča start-upe? Kaj pogrešate? Tri nujne stvari.

Niko Slavnić:
Težko vprašanje, politični program sem nehal pisati leta 2000. Spodbude dejansko so, imamo slovenski podjetniški sklad, ki si zelo prizadeva pospeševati, država pa hkrati ne pripomore s svojimi posegi … Glejte, če polovite vse volkove, bo preveč zajcev, če polovite vse zajce, se poruši novo ravnovesje. Z vsakim posegom na trg se ruši ravnovesje. Trenutno se vlaga v podjetja SK75, vendar se blokira poslovne angele. Kvečjemu se nekaterim podjetjem omogoči, da prepozno umrejo. Enako napako je delala Nemčija.

TFL Glasnik:
Dejansko bi potrebovali poseben sklad, ki bi sistematično investiral, vendar tudi bedel nad tem še daljši čas.

Niko Slavnić:
Nekaj možnosti je. Leta 2010 je bilo 34 milijonov evrov namenjenih za kreiranje skladov, a ta del se ni izkazal za najbolj uspešnega. Osebno sem dokaj navdušen nad Estonijo in njihovim poslovnim modelom, ki ga naši ministri zavračajo.

TFL Glasnik:
Zakaj v Sloveniji ne sprejemamo estonskega poslovnega modela?

Niko Slavnić:
Primer. Država Estonija vam omogoča brezplačni računalniški program, ki je neposredno integriran z njihovim davčnim sistemom in kontrolo. S tem je transparentnost večja in posebni programi fiskalnih blagajn niso potrebni.

TFL Glasnik:
Kje se vidite čez tri leta?

Niko Slavnić:
Lotil sem se dela za boljšo prihodnost in ustanovil Inštitut za razvoj boljše prihodnosti, ki ne išče nikakršnih državnih ali evropskih sredstev, temveč si prizadeva za mednarodno prepoznavnost posameznih slovenskih uspešnih zgodb, kot so hrana, vino, podjetništvo. Vse to, kar nas mednarodno dela prepoznavne.

TFL Glasnik:
Kako Slovenska turistična organizacija in država zaznavata vaše delovanje?

Niko Slavnić:
Če se vrneva k turističnim publikacijam in izborom, ste na zadnjem dogodku lahko srečali državno sekretarko, tudi direktorica STO je podprla srečanje. Dejavnost pa financiramo sami. Osredotočili smo se namreč na neko nišo, za katero država ocenjuje, da je ne pokriva. STO pokriva promocijo Slovenije v tujini, pri čemer Slovenijo trenutno obišče tri milijone tujcev na leto, želimo pa si jih pet milijonov. Vendar so ti turisti docela izgubljeni, ko pridejo v Slovenijo. Najbolj iskan pojem v Ljubljani je namreč, kako priti na Bled. Na letališču denimo ni zemljevida Slovenije, mi ga ponujamo brezplačno.

TFL Glasnik:
In zadnje vprašanje. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Niko Slavnić:
Bodite podjetnejši, saj so možnosti, ki jih imamo, odlične. Bodimo ponosnejši na našo državo, saj so vsi tujci, ki prihajajo v Slovenijo, bolj ponosni nanjo, kot smo sami. Slovencem predlagam, da vidijo čim več sveta in se obrnejo za priložnostmi.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

piše: Petra Mlakar, vir: revija Denar, številka 470/2017

Bliža se čas oddaje letnih poročil in obračuna za davek od dohodkov pravnih oseb, ki imajo poslovno leto enako koledarskemu letu. To velja tako za akterje na gospodarskem, kot za akterje na negospodarskem – javnem področju. Če je gospodarska sfera s strani uporabnikov in svetovalcev razdelana do podrobnosti, je javna sfera s tega vidika kar malo zapostavljena.

Ta zapostavljenost je prisotna že od vsega začetka davčnega sistema v Sloveniji, saj je bilo že z Zakonom o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO, UL RS št. 72/93) v 6. členu navedeno, da davka (med drugim) ne plačujejo:

• javna podjetja in javni gospodarski zavodi, ki so v lasti Republike Slovenije oziroma občin;
• javni zavodi, razen za pridobitno dejavnost,
• društva, verske skupnosti, javni in zasebni skladi ter druge organizacije in zavodi, ustanovljeni za ekološke, humanitarne, dobrodelne in druge nepridobitne namene, razen za pridobitno dejavnost.

Kaj se šteje za (ne)pridobitno dejavnost, v tistem času ni bilo posebej definirano in tako so javni zavodi delovali stihijsko, kot je pač naneslo. Šele na podlagi določb ZDDPO-2 (UL RS, št. 117/06) ) je bil sprejet Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (UL RS št. 109/07), ki naj bi jasneje opredelil pridobitno – obdavčljivo dejavnost.

Preden preidemo v davčno problematiko, še kratek opis:

Javni zavod je ustanova, ki je ustanovljena na podlagi Zakona o zavodih (UL RS, št. 12/91) za opravljanje javnih služb. Značilne dejavnosti, ki jih opravljajo javni zavodi, so: vzgoja in izobraževanje, znanost, kultura, šport, zdravstvo, socialno varstvo, otroško varstvo, invalidsko varstvo, socialno zavarovanje ali druge dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička. Javni zavodi se lahko ustanovijo tudi za opravljanje dejavnosti, ki niso opredeljene kot javne službe, če se opravljanje dejavnosti zagotavlja na način in pod pogoji, ki veljajo za javno službo. Javne zavode ustanovijo republika, občine, mesto in druge z zakonom pooblaščene javne pravne osebe.

Po določilih ZDDPO-2 se obračunava davek od dohodkov pravnih oseb. Med pravne osebe in tako zavezance za plačevanje tega davka spadajo tudi javni zavodi.

ZDDPO-2 namreč določa:

»9. člen

(oprostitev davka za zavezanca, ki je ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti)

(1) Zavezanec kot zavod, društvo, ustanova, verska skupnost, politična stranka, zbornica, reprezentativni sindikat ne plača davka po tem zakonu, če:

1. je v skladu s posebnim zakonom ustanovljen za opravljanje nepridobitne dejavnosti in

2. dejansko posluje skladno z namenom ustanovitve in delovanja.

(2) Ne glede na prvi odstavek tega člena, plača zavezanec iz prvega odstavka tega člena davek po tem zakonu od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti.

(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena pravna oseba, javni zavod, ustanovljena za zagotavljanje obveznih rezerv nafte in njenih derivatov po zakonu, ki ureja blagovne rezerve, ne plača davka po drugem odstavku tega člena za dejavnost zagotavljanja obveznih rezerv nafte in njenih derivatov.

(4) Minister, pristojen za finance, podrobneje opredeli pridobitno oziroma nepridobitno dejavnost za namene tega člena, pri tem pa upošteva, da se pridobitna dejavnost opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička, da z opravljanjem pridobitne dejavnosti zavezanci iz tega člena konkurirajo na trgu z drugimi osebami po tem zakonu, ter vrsto pravne osebe zavezanca iz tega člena.«

Na podlagi zgoraj navedenega 4. odstavka 9. člena ZDDPO-2 je minister za finance izdal Pravilnik o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti (v nadaljevanju: pravilnik), katerega temeljna opredelitev je v 2. členu, in sicer se glasi:

»2. člen

(1) Če ta pravilnik ne določa drugače, je dejavnost zavezanca pridobitna, če je izpolnjen vsaj en od naslednjih pogojev:

1. dejavnost se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička;

2. zavezanec z njenim opravljanjem konkurira na trgu z drugimi osebami, zavezanci po ZDDPO-2.

(2) Če ta pravilnik ne določa drugače, so dohodki iz opravljanja dejavnosti iz prejšnjega odstavka dohodki iz opravljanja pridobitne dejavnosti.

Pravilnik dvakrat v istem členu uporabo frazo »če ta pravilnik ne določa drugače«, iz česar seveda sledi, da tale pravilnik določa stvari tudi drugače, kot je navedeno v 1. odst. 2. člena. Če pravilnik ne bi dovoljeval izjem, potem bi bili skoraj vsi prihodki javnih zavodov tudi pridobitni; saj glede na opisane dejavnosti, ki jih opravljajo javni zavodi, lahko ugotovimo, da je vsaj drugi pogoj izpolnjen: »konkurenca na trgu«. V konkurenci se najde tako šolstvo, zdravstvo, razne verske dejavnosti …«

Pa poglejmo problematiko pobliže na podlagi vprašanj, ki ste jih posredovali:

PRIMERI OPREDELITVE DOSEŽENIH PRIHODKOV: PRIDOBITNI ALI NEPRIDOBITNI

Vprašanje 1

Oglasila se je računovodkinja Marija iz javnega zavoda s področja izobraževanje. Takole piše:

»Na naši šoli smo prenovili kuhinjo in tako povečali kapacitete pripravljanja obrokov. Posledično že od prvega septembra dalje kuhamo kosila tudi za zunanje uporabnike, in sicer s kosili oskrbujemo tako vrtec, ki je prav tako ustanovljen kot javni zavod in imamo istega ustanovitelja, občino. Iz vrtca pride hrano iskat njihov hišnik, poleg tega pošiljamo hrano tudi zasebni ustanovi za dnevno varstvo starejših, k nam pa pridejo po kosilo tudi posamezniki.

Kako se opredelijo ti prihodki? Za pojasnilo: cena kosila za vrtec je 2,50 evra po osebi, ne glede na to, ali gre za otroka ali odrasle; za zasebno ustanovo imamo ceno 4,50 evra po osebi in za posameznike 5,00 evrov. V dilemi smo, kateri od teh vrst prihodkov so obdavčljivi, torej pridobitni, in kateri ne. Po našem mnenju lahko prihodke od kosil, ki jih prodamo vrtcu, izvzamemo iz pridobitnih prihodkov, saj gre za javni zavod.«

Odgovor:

Vsi prihodki, ki ste jih navedli zgoraj, spadajo med pridobitne prihodke po ZDDPO-2. Zakon in pripadajoči pravilnik namreč določata, da so pridobitni prihodki tisti, ki so ustvarjeni na trgu, torej obstaja konkurenca. Pravilnik določa tudi izjeme, vendar izrecno navaja, da se med pridobitne prihodke štejejo prihodki s prodajo blaga in storitev na trgu (4. člen pravilnika: dohodki od prodaje blaga in storitev, vključno z donosi od prodaje spominkov članom in nečlanom, vključno s hrano in pijačo, ki jo proda zavezanec članom in nečlanom, običajno v klubskih prostorih, kadar obiščejo zavezanca.).

Prav tako se med obdavčljive, pridobitne prihodke, štejejo tudi prihodki od prodaje hrane vrtcu, ne glede na to, da je vrtec tudi ustanovljen kot javni zavod in da se financira s strani ustanovitelja občine, ki je hkrati tudi ustanovitelj šole kot javnega zavoda.

Pravilnik določa izjeme pri javnih sredstvih le v primeru, da gre za »sredstva za izvajanje javne službe iz javnofinančnih virov«. Pri prodaji hrane ne gre za izvajanje javne službe, še manj so to prihodki, ki bi bili ustvarjeni iz javnofinančnih virov (javnofinančni vir: prilivi iz državnega ali občinskega proračuna), saj je kupec in plačnik druga pravna oseba – vrtec kot javni zavod.

Izhajajoč iz davčne zakonodaje vaš javni zavod ustvarja pri kuhanju obrokov pridobitne prihodke. Torej ves prihodek, ki ga ustvarite pri prodaji obrokov, predstavlja osnovo za izračun davčne osnove po ZDDPO-2. Davčna osnova se v tem primeru ugotovi na podlagi določil 27. člena ZDDPO-2, in sicer boste v davčnem obračunu vaše ustvarjene prihodke zmanjšali za znesek nepridobitnih prihodkov in zmanjšali tudi pripadajoči del nepridobitnih odhodkov. To razmejitev bi lahko naredili na podlagi dejanskih podatkov o prihodkih in odhodkih, ali pa na podlagi deleža, in sicer najprej ugotovite delež nepridobitnih prihodkov v celotnih prihodkih, potem pa ta delež uporabite tudi pri določanju davčno priznanih odhodkov. Ob izpolnjevanju obrazca boste na podlagi teh zneskov, upoštevali še posebnosti ZDDPO-2 pri izločanju odhodkov kot davčno nepriznanih.

Vas bi pa še opozorila na nesporno dejstvo, da poslujete s povezano osebo, vrtcem kot javnim zavodom, ker imata istega ustanovitelja, in da bi morali pozornost nameniti tudi določilom ZDDPO-2 glede poslovanja med povezanimi osebami in določitvijo transfernih cen.

Da se štejeta dva zavoda z istim ustanoviteljem za povezani osebi, ki bi morali ugotavljati pravilnost določanja cen medsebojnih transakcij (seveda samo za namene obdavčitev po ZDDPO-2), se je opredelil tudi še DURS v svojem mnenju:

»Pojasnilo DURS, št. 4200-155/2007, 11. 6. 2008

V nadaljevanju odgovarjamo na vprašanja s področja davka od dohodkov pravnih oseb.

2.

V kakšnem obsegu javno podjetje poroča o transakcijah s povezanimi osebami (druga javna podjetja in zavodi, katerim opravlja storitve gospodarskih javnih služb in katerih ustanovitelj je ista občina)? Vprašanje je enako tudi z vidika javnih zavodov.

Javna podjetja in zavodi kot rezidenti po ZDDPO-2 se štejejo za povezane osebe, če izpolnjujejo pogoje iz 17. člena tega zakona. Zavezanec, povezana oseba, po tem členu mora po drugem odstavku 18. člena ZDDPO-2 na zahtevo davčnega organa v postopku davčnega nadzora predložiti podatke v zvezi z določitvijo primerljivih tržnih cen v roku in na način v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. To pomeni, da ni potrebno vnaprej pripravljati dokumentacije v zvezi s transfernimi cenami, ampak jo bo potrebno predložiti v teku davčnega nadzora, če bo davčni organ to zahteval.

Pri poslovanju med rezidenti je potrebno upoštevati, da je potrebno izvesti prilagoditev prihodkov in/oziroma odhodkov, ki niso skladni s primerljivimi tržnimi, le v dveh primerih:

• ko gre za transakcije med povezanima osebama, rezidentom in fizično osebo, ki opravlja dejavnost, kar je potrebno, ker gre za osebi, ki sta obdavčeni po različnih davčnih režimih (po ZDDPO-2 oziroma po ZDoh-2) in
• ko gre za transakcije med rezidentoma, povezanima osebama, in to le v primerih, ko vsaj eden od rezidentov:
• izkazuje v davčnem obdobju, za katerega se ugotavljajo prihodki in odhodki, nepokrito izgubo iz preteklih let ali
• plačuje davek po stopnji 0 % oziroma po nižji stopnji od tiste v 60. členu ZDDPO-2 ali
• je oproščen plačevanja davka po ZDDPO-2.

V primerih, ko se zavodi ali druge osebe iz 9. člena ZDDPO-2 ukvarjajo tudi z oproščeno dejavnostjo, morajo vedno opraviti prilagoditev transfernih cen na višino primerljivih tržnih cen. Iz vprašanja izhaja, da gre pri opravljanju storitev gospodarskih javnih služb praviloma za enake cene po raznih, s strani občin potrjenih cenikih. Iz tega sklepamo, da se enake cene zaračunavajo vsem strankam, kar pomeni, da bo verjetno mogoče na osnovi notranje primerjave pogojev transakcij s pomočjo uporabe metode primerljive proste cene ugotoviti, da so cene skladne s primerljivimi tržnimi cenami, za katere se štejejo cene, določene s ceniki.«

Vprašanje 2

Gospa Marija ima še dodatno vprašanje:

»Kot sem navedla, je naša šola prenovila kuhinjo, kar pomeni, da je investirala v opremo kuhinje. Ali lahko to investicijo upoštevamo za olajšavo po 55. a členu ZDDPO – investicije v opremo in če: ali v celotnem znesku ali v deležu, kot pri določitvi obdavčljivih prihodkov in odhodkov? Naj samo omenim, da smo sredstva za investicijo pridobili s strani ustanovitelja – občine kot namenska sredstva.«

Odgovor:

Na žalost naložbe v kuhinjo ne boste mogli upoštevati med olajšavo po 55. a členu ZDDPO-2 zaradi 9. odst. ki določa:

»(9) Zavezanec ne more uveljavljati olajšave za investicije po tem členu v delu, ki so financirane iz sredstev proračunov samoupravnih lokalnih skupnosti, proračuna Republike Slovenije oziroma proračuna EU, če imajo ta sredstva naravo nepovratnih sredstev.«

Šola je naložbo financirala iz javnih sredstev in posledično niso izpolnjeni pogoji za uveljavljanje olajšav.

Če pa bi sredstva za naložbo pridobili sami (primeroma z donacijami staršev, podjetij …) pa bi lahko davčno osnovo znižali za 40 odstotkov pripadajoče naložbe, saj z njo pridobivate pridobitne prihodke. Seveda je treba natančno upoštevati, kaj se po določilu 55. a člena ZDDPO-2 sploh šteje med opremo za olajšavo. Pri izračunu višine olajšave pa ne velja določba glede deleža pri opredelitvi pridobitno – nepridobitno.

ZDDPO-2 ta delež opredeljuje izključno za prihodke in dohodke, za davčno olajšavo pa nikakor ne.

O tem piše tudi DURS v mnenju:

»Pojasnilo DURS, št. 4200-28/2010, 23. 2. 2010

Zavezanec je zastavil vprašanje glede uveljavljanja davčnih olajšav v obračunu davka od odhodkov pravnih oseb zavezanca iz 9. člena ZDDPO-2. Zavod, ki opravlja nepridobitno in pridobitno dejavnost, in ugotavlja odhodke pridobitne dejavnosti v sorazmernem deležu glede na prihodke, sprašuje, ali mora na podlagi tega sorazmernega deleža upoštevati tudi davčne olajšave, oziroma ali jih lahko upošteva v celotni višini, kot jih ugotovi v skladu z zakonom.

V navedenem primeru se davčne olajšave lahko uveljavljajo v celotnem znesku, ugotovljenim v skladu z določbami 55. do 59. člena ZDDPO-2, saj je uporaba sorazmernega deleža v 27. členu ZDDPO-2 določena le za namene ugotavljanja odhodkov od nepridobitne oziroma pridobitne dejavnosti.

K navedenemu dodajamo, da je uveljavljanje posameznih davčnih olajšav v vsakem konkretnem primeru odvisno od poznavanja in upoštevanja vseh dejstev in okoliščin primera (kar tudi pomeni, da davčne osnove od pridobitne dejavnosti zavezanca iz 9.člena ZDDPO-2 ni možno znižati na račun davčne olajšave, ki se dejansko izključno nanaša le na nepridobitno dejavnost zavezanca).«

Vprašanje 3

Gospa Marija svoje obširno pismo zaključuje še z enim problemom, in sicer:

»Naša šola kot javni zavod plačuje sredstva tudi v pokojninski sklad, in sicer na podlagi določil Zakona o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence (ZKDPZJU). Do zdaj smo navedeni znesek izločali kot davčno nepriznan pod zap. št. 6.23. in ga (če smo imeli pozitivno davčno osnovo) izkazali kot olajšavo pod zap. št. 15.12. Menda je prišlo do nekih sprememb v zakonodaji in ta znesek ne predstavlja več olajšave?«

Odgovor:

Odgovor na to vprašanje je izraz slovenskega zapletanja pri razlagi zakonov: po ZKDPZJU so upravičenci plačevali premijo za pokojninsko zavarovanje, ki po določilu 3. odst. 10. člena ni predstavljala ne davčno priznan odhodek, niti ni bila predmet olajšave po 58. členu ZDDPO-2 (olajšava za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje).

Določba 3. odst. 10. člena ZKDPZJU se namreč glasi:

»(3) Znesek premije iz prvega odstavka tega člena se ne glede na določbe zakona o prispevkih za socialno varnost, ne všteva v osnovo za prispevke za socialno varnost delodajalca v letu, v katerem je bila premija plačana, in se ne šteje za izplačilo plače. Znesek premije iz prvega odstavka tega člena se ne glede na določbe zakona o davku od dohodkov pravnih oseb delodajalcu ne prizna kot odhodek in davčna olajšava pri davku od dohodkov pravnih oseb.«

Izhajajoč iz navedene določbe, ni bilo dvomov: premija ni davčno priznan odhodek in ni predmet olajšave.

Vendar pa je, ne glede na zgoraj citirano določbo zakona, DURS izdal mnenje na podlagi 4. odstavka zgoraj citiranega člena zakona, ki se je do 8. 5. 2015 glasil:

»(4) Delodajalci so poleg davčne olajšave na premijo, ki jo plačujejo po prvem odstavku tega člena, upravičeni še do davčne olajšave na premije plačane po ZPIZ-1, pod pogoji in v višini določeni z ZPIZ-1.«

Mnenje DURS:

»DAVČNA OBRAVNAVA PREMIJ ZA KOLEKTIVNO DODATNO POKOJNINSKO ZAVAROVANJE ZA JAVNE USLUŽBENCE

Pojasnilo DURS, št. 007-20/2009, 2. 3. 2009

V zvezi z vprašanji glede davčne obravnave premij za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence po Zakonu o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence – ZKDPZJU (Uradni list RS, št. 126/03) v povezavi z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-2 (Uradni list RS, št. 117/06, 56/08, 76/08 in 5/09) objavljamo splošno pojasnilo iz že danih odgovorov v konkretnih primerih.

Znesek premije za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje javnih uslužbencev, ki jo plačujejo delodajalci po ZKDPZJU, se v skladu s tretjim odstavkom 10. člena tega zakona ne prizna kot odhodek, lahko pa delodajalci iz tega naslova uveljavljajo davčno olajšavo, in to v skladu s četrtim odstavkom 10. člena tega zakona, na podlagi katerega so delodajalci poleg davčne olajšave na premijo, ki jo plačujejo po tem zakonu, upravičeni še do davčne olajšave na premije, plačane po ZPIZ-1, pod pogoji in v višini, določeni z ZPIZ-1, oziroma glede na sedanjo ureditev po 58. členu ZDDPO-2.

Glede predmetnega 10. člena ZKDPZJU ministrstvo za finance dodatno pojasnjuje naslednje:

• ZKDPZJU v 10. členu določa ureditev, ki posega na davčno področje (dohodnina, davek od dohodkov pravnih oseb) in področje prispevkov za socialno varnost, pri tem so vse ugodnosti, ki so jih deležni delodajalci in javni uslužbenci na področju davka od dohodkov pravnih oseb, dohodnine ter prispevkov za socialno varnost v zvezi s plačanimi premijami, poimenovane enoznačno kot davčne olajšave.
• Tretji odstavek 10. člena ZKDPZJU prvenstveno določa ugodnost za delodajalca, to je nevštevanje zneska premij v osnovo za prispevke za socialno varnost delodajalca, torej gre za ugodnost za delodajalca. Tretji odstavek tudi določa, da se premija ne šteje oziroma se ne prizna kot odhodek in ne kot olajšava pri ugotavljanju davka od dohodkov pravnih oseb.
• V povezavi s tem pa je treba upoštevati tudi četrti odstavek 10. člena ZKDPZJU, ki daje olajšavo delodajalcu v mejah in pod pogoji olajšave po ZPIZ-1. Na podlagi navedenega ima delodajalec poleg ugodnosti (poimenovane olajšava) nevštevanja v osnovo za socialne prispevke, če plačuje premije iz prvega odstavka 10. člena (torej premije za račun javnega uslužbenca, kot je določeno v prvem odstavku), olajšavo na premije v skladu z ZPIZ-1. Navedeno zagotavlja enakost režima dodatnega zavarovanja javnih uslužbencev z režimom, ki velja za druge zaposlene.

Na podlagi navedenega so torej delodajalci, ki plačujejo premije po ZKDPZJU, za te premije upravičeni do ugodnosti nevštevanja premije v osnovo za socialne prispevke in do olajšave, ki jim znižuje davčno osnovo pod pogoji in v višini določeni z ZPIZ-1 oziroma glede na sedanjo ureditev po 58. členu ZDDPO-2.«

Ne glede na določilo 3. odst. 10. člena ZKDPZJU se je v praksi upoštevalo mnenje DURS in so tudi javni zavodi lahko upoštevali plačane premije za pokojninsko zavarovanje kot davčno olajšavo.

S spremembo ZKDPZJU (UL RS št. 32/15) se je odpravil 4. odst. 10. člena, kar pomeni, da ni več podlage za izdano mnenje FURS – takrat še DURS.

Torej, gospa Marija in vsi, ki ste računovodje v javnih zavodih:

»Premija za pokojninsko zavarovanje po ZKDPZJU ne znižuje davčne osnove ne kot davčno priznan odhodek, še manj pa kot davčna olajšava po 58. členu ZDDPO-2. Če ste v preteklih letih to izkazovali kot olajšavo, ste ravnali skladno z mnenjem D(F)URS, ki pa od leta 2015 nima več zakonske podlage.«

FURS je v svojem zadnjem pojasnilu naše trditve zgolj potrdil:

»Davčna obravnava premij za dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence

Pojasnilo št. 0920-8068/2016-8, 15. 2. 2017

V zvezi z vprašanjem glede uveljavljanja davčne olajšave za plačane premije za dodatno pokojninsko zavarovanje za javne uslužbence po Zakonu o kolektivnem dodatnem pokojninskem zavarovanju za javne uslužbence (ZKDPZJU) v davčnem obračunu davka od dohodkov pravnih oseb po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) objavljamo naslednje pojasnilo:

V skladu s tretjim odstavkom 10. člena ZKDPZJU se znesek premije za dodatno pokojninsko zavarovanje, ki jo za račun javnega uslužbenca plačuje delodajalec, ne glede na določbe ZDDPO-2, delodajalcu ne prizna kot odhodek in tudi ne kot davčna olajšava pri davku od dohodkov pravnih oseb.«

NAMESTO ZAKLJUČKA

Zakaj enostavno, če je lahko zapleteno? Dlje časa, kot sem v praktičnih davčnih vodah, pogosteje se sprašujem, kam je odšla zdrava kmečka pamet. Zakaj toliko (drugih) predpisov, kjer se v posameznih členih skrivajo davčne obveznosti davčnih zavezancev? Kje se je izgubil davčni kompas, ali zakaj ustvarjalci davčne politike ne zasledujejo cilja enostavnosti in preglednosti zakonodaje?

piše: dr. Alenka Sever, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije, sodna izvedenka za področje klinične psihologije in nevropsihologije odraslih, vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, april 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

Izvedenec klinične psihologije in nevropsihologije je v mednarodni izvedenski praksi v primerih nasilja pogost strokovnjak, ki mora pri svojem delu mednarodnim smernicam, ki postavljajo strokovne in etične standarde izvedenskega dela. Izvedenec je v izbiri strategije dela strokovno avtonomen,vendar tudi za svoj izbor odgovoren. Struktura izvedenskega mnenja mora biti pregledna. Izbrani klinično psihološki in nevropsihološki diagnostični postopki morajo optimalni za zadovoljivo pojasnitev izvedenskih vprašanj.

Poleg analize osebnosti so v primerih nasilja pomembni odgovori na vprašanja glede potenciala za nasilno vedenje, ponovitvene nevarnosti, tveganja za nasilno vedenje in kazenske odgovornosti storilca. Zato je nujni del izvedenskega mnenja nevropsihološka analiza izvršilnega sistema. Odgovori na vprašanja sodišča morajo biti jasni, razumljivi in z dodatno utemeljitvijo.

1 UVOD

Izvedenec klinični psiholog je, vsaj kar zadeva mednarodno izvedensko prakso v primerih nasilja, pogost strokovnjak s področja mentalnega zdravja. Ker gre pa v primeru nasilja za izredno občutljivo temo, so številna mednarodna forenzična združenja razvila smernice, ki določajo ne le strokovne standarde, ampak tudi etične standarde, ki jim mora izvedenec slediti (National SATU Guidelines Development Group, 2014; Grisso, 2010; Greenfeld in Gottschalk, 2009; Mossman et al., 2007). V slovenskih razmerah se poraja vtis, da so predmet izvedenskih mnenj predvsem žrtve nasilja, pa naj gre za telesno nasilje, spolno zlorabo, psihično nasilje itd., medtem ko je naloga izvedenca klinične psihologije v primerih storilca največkrat ocena storilčeve osebnosti; mednarodna izvedenska praksa pa kaže, da so v primerih storilca pomembna vprašanja, na katera mora izvedenec odgovoriti: ocena možnosti samokontrole, stopnja razsodnosti v času storitve nasilnega dejanja, nevropsihološka ocena kognitivnih in izvršilnih sposobnosti, ocena potenciala za nasilno vedenje in možnost ponovitvene nevarnosti. Strokovno je sprejeto, da nasilno dejanje ali dejanja niso le stvar osebnosti, ampak integracija osebnostnih karakteristik, kognitivnih in izvršilnih funkcionalnih sistemov in miljejskih dejavnikov (Golden in Lashley, 2014).

2 STRUKTURA IZVEDENSKEGA MNENJA

Izvedensko mnenje mora z vidika smernic imeti jasno strukturo, kjer so jasno razvidni vsi postopki in vsebina vseh postopkov, ki jih je izvedenec uporabil pri svojem delu. Tako morajo biti razvidna (1) vprašanja izvedencu, tako v predkazenskemu, kot kazenskemu postopku, (2) kateri deli kazenskega spisa so citirani v mnenju, (3) strategija izdelave izvedenskega mnenja – izbor diagnostičnih postopkov in utemeljitev tega izbora,(4) analiza in interpretacija dobljenih rezultatov, (5) odgovori na vprašanja sodišča z utemeljitvijo odgovorov. Taka struktura omogoča preglednost in utemeljenost dela izvedenca.

3 KLINIČNO MNENJE: IZVEDENSKO MNENJE

Med klinično psihološkim, kliničnim nevropsihološkim in izvedenskim mnenjem ni enačaja. Ne gre za opravljen klinično psihološki/ nevropsihološki pregled, ki ga enkrat naslovimo »klinično«, drugič pa »izvedensko mnenje«. Cilji in namen klinične in forenzične (izvedenske) evalvacije so različni; v prvem primeru gre za sodelovanje v diagnostičnem postopku, planiranje ukrepov, rehabilitacije, psihoterapije; v drugem primeru pa je naloga izvedenca, da pridobi v (še dopustno) najkrajšem času informacije, na podlagi katerih lahko strokovno korektno in v skladu z etičnimi normami odgovori na zastavljena vprašanja (Denney in Wynkoop, 2000). Če obravnava traja predolgo, se lahko gradi terapevtski odnos, kar pomeni, da se izvedenec znajde v konfliktu interesov, to pa lahko vpliva na nepristranskost izvedenskega mnenja. Vsekakor pa dovoljevanje razvijanja transfernega odnosa ni etično.

Izvedenec nujno preverja relevantnost dobljenih informacij, računati mora tudi s težnjo obtoženca, da podaja o sebi lažne informacije, se pretvarja. Temu je prilagojen tudi nabor diagnostičnih postopkov, zahteve po veljavnosti in zanesljivosti rezultatov pregleda pa so povečane, v primerjavi v kliničnim pristopom. Pred pregledom za potrebe izvedenskega mnenja ne potrebujemo informiranega soglasja, pač pa pregledovano osebo seznanimo z dejstvom, da bomo vse, kar bomo ugotovili, uporabili pri pisanju izvedenskega mnenja, prav tako ga/so seznanimo z vprašanji, na katera moramo odgovoriti. Zlasti v primeru ocenjevanje tveganja za nasilno vedenje, klinične izkušnje niso dovolj (Heilbrun, Marzcyk, Dematteo in Mark-Allen, 2007; Skeem in Golding, 1998).

Ovira v procesu pregleda so občasno prisotni uslužbenci kazenske ustanove, če je pregledovanec v priporu. Taka prisotnost je v večini primerov ovira in lahko sistematično vpliva na kvaliteto dobljenih informacij.

Izvedenec je dolžan uporabiti različne vire informacij, ki pa morajo biti identificirani. Neredko pa se zgodi, da izvedenec klinične psihologije med potekom pregleda ugotovi, da je bil pregledovanec že na »testiranju« pri specialistu klinične psihologije, pa to iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ni razvidno. Rezultati takega »testiranja« so anonimno vključeni v drugo izvedensko mnenje. Tu je strokovnih problemov več: v teh primerih specialist klinične psihologije nastopa večinoma kot anonimni psihotehnik, to pa je najnižji možni strokovni nivo, saj največkrat »testira« numerični nivo inteligentnosti, lahko tudi spomina in s kakim vprašalnikom »malo pogleda osebnost«. Pri tem poda zgolj numerične vrednosti podtestov s skopim opisom; manjka pa integracija vseh relevantnih podatkov, tako da je interpretacija v bistvu prepuščena strokovnjaku nepsihologu. V takih primerih je možnost lažno negativnih in lažno pozitivnih rezultatov izjemno velika, možnost kontrole pa nezadostna. Primer lažno negativnega rezultata: na podlagi »meritev« inteligentnosti, ali kot nekateri v žargonu rečejo uporaba IQ testov, lahko testator dobi povprečen rezultat. Spregleda pa dejstvo, da ima oseba npr. motnje pozornosti, ali kar je najbolj pomembno - prizadet izvršilni funkcionalni sistem. Taka oseba ne bo nikoli funkcionirala v mejah povprečja, njena realna intelektualna storilnost pa ocenjena kot agraviranje, celo simulacija, zavajanje.

Če je »testiranje« narejeno na podlagi napotnice, pa glede na zahteve ZZZS predstavlja kršitev, saj slednja ne dovoli in ne plačuje diagnostičnih postopkov, ki niso namenjeni pojasnjevanju zdravstvenih problemov zavarovancev.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Tomaž Kuralt, vir: revija Denar, številka 469/2017

Finančna uprava pri upravljanju s podatki za izračun dohodnine negira lastne podatke. Pri reševanju sporne obdavčitve dohodkov tujega delavca pri nas je vzniknil nov izziv, in sicer glede usklajevanja podatkov o dohodkih, ki jih imajo na voljo delavec, delodajalec in Finančna uprava. Delodajalci so tisti, ki morajo o dohodkih iz delovnega razmerja poročati po sistemu e-davki na obračunu davčnih odtegljajev (REK-1 obrazcu). Finančna uprava na podlagi podatkov delodajalca in določenih podatkov delavca sestavi informativni izračun dohodnine. Delavec se s svojo morebitno davčno obveznostjo seznani zadnji.

Trije viri podatkov

Finančna uprava je na podlagi podatkov, ki jih je imela na voljo, sestavila informativni izračun dohodnine za tujega delavca, ki je davčni rezident Slovenije, z naslednjimi podatki:

Tabela 1:

Delavcu (v nadaljevanju: zavezanec) je bila priznana splošna davčna olajšava za šest mesecev v višini 1.651,35 evra, saj je bil ostalih šest mesecev opredeljen za davčnega nerezidenta. Od osnove 4.874,89 evra mu je bila odmerjena dohodnina v višini 875,05 evra. Glede na to, da so akontacije znašale zgolj 110,51 evra, je bilo zahtevano doplačilo v višini 764,54 evra.Zavezanec je preveril vse podatke, ki jih je imel na voljo, in ugotovil, da so podatki v informativnem izračunu nepravilni oziroma nepopolni.

Zavezanec je prejel dva povzetka obračuna dohodkov, prejetih v preteklem davčnem letu. Prvega mu je posredoval Zavod RS za zaposlovanje, z njega pa je razvidno, da se podatki o višini nadomestila iz obveznega socialnega zavarovanja in obračunani prispevki ujemajo z zneski na informativnem izračunu dohodnine. Drugi povzetek obračuna dohodkov je zavezancu posredoval delodajalec, podatki pa so se razlikovali od tistih na informativnem izračunu dohodnine.

Tabela 2:

Podatek o dohodku se je ujemal v obeh primerih, razlika pa je bila pri prispevkih za socialno varnost in akontacijah dohodnine. Na informativnem izračunu dohodnine je bilo ugotovljenih za 93,33 evra več prispevkov in hkrati za 673,19 evra manj akontacij dohodnine kot na povzetku obračuna dohodkov. Zanimivo je, da sta razliki enkrat v korist in drugič v škodo zavezanca. Neto dohodek zavezanca je znašal 5.459,22 evra, povrnjeni pa so mu bili tudi stroški prehrane, prevoza in potni stroški v višini 652,62 evra.

Zavezanec je pred vložitvijo ugovora banko prosil še za izpisek prometa na plačilnem računu za celo davčno leto.

Tabela 3:

Kumulativni podatek o neto dohodkih na podlagi povzetkov obračuna dohodkov je bil za 176,67 evra višji kot isti podatek, razviden na plačilnem računu. Razlog za razliko ni znan. Kumulativni podatek o povračilu stroškov v zvezi z delom na podlagi povzetkov obračuna dohodkov se je ujemal z istim podatkom na plačilnem računu.

Zaradi razlik v podatkih je zavezanec vložil ugovor zoper informativni izračun dohodnine. V ugovoru je potrdil podatke o nadomestilu iz obveznega socialnega zavarovanja in o prispevkih, ki so bili od nadomestila odvedeni. Potrdil je tudi višino dohodka iz naslova plač v višini 7.955,41. Je pa v ugovoru popravil znesek pri prispevkih za socialno varnost in pri akontacijah dohodnine. K ugovoru je priložil vse plačilne liste, povzetka obračunov dohodkov, izračune dohodkov s tabelami in izpisek prometa za celo davčno leto. S posebno vlogo za ugotavljanje rezidentskega statusa pa je izpodbijal tudi neupravičeno opredeljenost za davčnega nerezidenta. S tem bi se mu za celo leto priznala, ne samo splošna olajšava, temveč glede na višino dohodkov tudi dodatna splošna olajšava.

Zavezanec je ravnal v skladu z načelom dolžnosti dajanja podatkov, saj je Finančni upravi v dobri veri posredoval resnične, pravilne in popolne podatke, tako tiste, ki so v njegovo breme (nižji znesek prispevkov za socialno varnost), kot tiste, ki so v njegovo korist (višji znesek akontacij dohodnine). V ugovoru je navedel vsa dejstva, na katera je opiral svoj ugovor, in predlagal dokaze, s katerimi je ta dejstva dokazoval. Upal je, da bo Finančna uprava v skladu z načelom materialne resnice ugotovila vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve. Tudi tista, ki so v korist zavezanca.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Brigita Franc, vir: revija SIR*IUS, številka 1/2017

V poslovni praksi obstaja vrsta korporativnih jamstev. Pri ugotavljanju transfernih cen se zastavlja vprašanje, ali je dajanje korporativnih jamstev storitev, ki se opravlja na trgu, in kakšna je ustrezna tržna cena za takšno storitev. V prispevku so predstavljeni zgledi drugih držav pri opredelitvi, ali je treba nadomestilo za dana jamstva obračunati in po kakšni metodi se zaračunava. Pojasnjeno je, zakaj tradicionalne metode transfernih cen ni mogoče neposredno uporabiti. V prispevku so opisane primerne metode izračuna nadomestila za dana jamstva ter kakšne so predpostavke in omejitve pri njihovi uporabi.

1. UVOD

V davčnoinšpekcijskih nadzorih postajajo predmet presoje tudi finančna razmerja med člani skupine, natančneje dajanje korporativnih jamstev različnih oblik (dane garancije, dana poroštva, patronatske izjave). Namen dajanja korporativnih jamstev je zagotavljanje podpore ene koncernsko povezane osebe drugi. Glavna korist za povezano osebo posojilojemalko so boljši posojilni pogoji pri banki (ki se navadno kažejo v nižji obrestni meri) ali pa se družbam posojilojemalkam zaradi zagotovljenega korporativnega jamstva sploh omogoči dostop do finančnih trgov.

Pri zaračunavanju nadomestil za korporativna jamstva se z vidika transfernih cen postavljata dve vprašanji:

a) Ali se nadomestilo sploh zaračuna in v katerih primerih?

b) Če se nadomestilo mora zaračunati, kolikšna je njegova cena, da bo ustrezala neodvisnemu tržnemu načelu?

Prakse davčnih uprav na ti dve vprašanji odgovarjajo zelo različno. Tako ne obstaja enotno stališče, kdaj je treba nadomestilo za korporativno jamstvo sploh zaračunati, prav tako ni soglasja, na kakšen način se določi primerljiva tržna cena.

To ugotavlja tudi PWC (2013, str. 23) v študiji iz leta 2013. Države namreč zelo različno obravnavajo nadomestila za korporativna jamstva: bodisi kot storitev, plačilo obresti, jih obdavčijo z davčnim odtegljajem ali pa jih presojajo po pravilih tanke kapitalizacije.

Prelomna sodna praksa na tem področju je sodba kanadskega sodišča v zadevi General Electric Capital Canada. Iz izreka sodbe je mogoče zaključiti, da se presoja o tem, ali se nadomestilo obračuna ali ne, glede na to, ali daje posameznemu povezanemu podjetju implicitno (neaktivno) ali eksplicitno (aktivno) podporo. Če je podpora implicitna, se nadomestilo za dano jamstvo ne zaračuna, če pa je podpora eksplicitna (aktivna), pa obstaja podlaga za obračun nadomestila.

Aktivna podpora pomeni aktivno vplivanje vodstva koncerna na poslovanje in poslovne rezultate posameznega povezanega podjetja, kot je npr. vplivanje na sklepanje pravnih poslov (na primer prodaja in prepustitev posameznih poslov in sredstev med člani skupine ali po navodilih vodstva koncerna), prepustitev investicij in prodajnega trga drugemu članu v skupini.

S pasivno podporo pa je mogoče razumeti tiste vrste vplivanja, ki izhajajo oz. so posledica koncernske povezanosti, brez aktivnega vplivanja najvišjega poslovodstva v koncernu. Kot primer tovrstnega vplivanja navaja strokovna literatura: prednosti na trgu, ki jih podjetja v skupini uporabijo (izkoristijo) zaradi ugodne bonitete skupine kot take, boljši nabavni in prodajni pogoji zaradi pripadnosti skupini, prednosti pri vstopanju na trg in podobno. Pasivna podpora pomeni izkoriščanje sinergijskih učinkov zaradi članstva v skupini. Zato smernice OECD-ja o transfernih cenah ne zahtevajo prilagajanja transfernih cen zaradi pasivne podpore.

Na področju zaračunavanja korporativnih jamstev je glede obstoja pasivne ali aktivne podpore najkonkretnejša belgijska finančna uprava, ki presoja obstoj aktivnega vplivanja pri odobritvi korporativnih jamstev na podlagi naslednjih izhodišč:

• Ali obstajajo razlike v obrestnih merah (angl. Upper bound ali yield approch): Pri tem načinu se ugotovijo razlike v obrestnih merah, če jamči za posojilo povezano podjetje in če tega jamstva ni. Če obstajajo razlike, se domneva, da obstaja aktivno vplivanje in se izračunana razlika v obrestnih merah upošteva kot zgornja meja pri izračunu nadomestila za dano korporativno jamstvo. Pri tem načinu se izračunava prejeta korist za prejemnika korporativnega jamstva.

• Kakšni so pričakovani stroški zaradi odobrenega korporativnega jamstva (angl. Expected cost (lower bound)): Pri tem načinu se upoštevajo okoliščine pri dajalcu korporativnega jamstva, in sicer stroški, ki jih ima ta z izdajo korporativnega jamstva. Ugotavlja se potencialno tveganje in pričakovani stroški za dajalca jamstva. Navadno se upošteva tveganje, da dolžnik posojila ne bo vrnil, ter finančna tveganja (stopnja pokritja obresti, razmerje med dolgom in kapitalom, denarni tok), načrtovani finančni izid, vrsta posojila, pogoji posojila, stroški zadolževanja.

2. VRSTE KORPORATIVNIH JAMSTEV

2.1. Poroštvo

Poroštvo je v slovenskem pravnem redu urejeno v 1012. členu Obligacijskega zakonika (odslej OZ), ki pove, da nastane poroštvo s sklenitvijo pogodbe med porokom in upnikom, s katero se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Zaradi sklenitve poroštvene pogodbe upniku za izpolnitev njegove terjatve jamčita glavni dolžnik in porok, pri čemer porok ne odgovarja za izpolnitev svoje, ampak tuje, dolžnikove obveznosti.

Poroštvo ni samostojna, ampak je stranska obveznost. Ker porok odgovarja za izpolnitev tuje obveznosti, je poroštvena obveznost akcesorna, torej v zvezi z nastankom in obstojem deli usodo glavne obveznosti. Ta navezava je razvidna iz 1016. člena OZ-ja, po katerem se lahko poroštvo da za vsako veljavno obveznost, vključno s pogojno obveznostjo in določeno bodočo obveznostjo. 1017. člen OZ-ja določa, da porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti.

Določbe 1024. člena OZ-ja priznavajo poroku zoper upnikov zahtevek vse ugovore iz razmerja med upnikom in glavnim dolžnikom. Porok je torej pri izpolnitvi obveznosti v razmerju do upnika v enakem položaju, v kakršnem bi bil glavni dolžnik, če bi sam izpolnil svojo obveznost. Poleg teh lahko porok uveljavlja ugovore iz pravnega razmerja med sabo in upnikom (na primer ničnost poroštva, zastaranje porokove obveznosti, pobot s svojo terjatvijo).

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: Matija Jamnik, vir: revija Odvetnik, številka 1(79)/2017

Splošna uredba o varstvu podatkov (uredba), ki na področju ravnanja z osebnimi podatki prinaša nekaj pomembnih novosti, se bo začela uporabljati 25. maja 2018. Glede na sedanja pravila gre sicer prej za evolucijo kot za revolucijo, vendar pa – čeprav prinaša nekatere poenostavitve – uredba pomeni predvsem nove obveznosti in izzive za zavezance, tj. za upravljavce in (pogodbene) obdelovalce osebnih podatkov.

Uredba, ki je v primerjavi z Direktivo 95/46/ES neposredno uporabljiva, prinaša enotna pravila glede obdelave osebnih podatkov v vseh državah članicah EU. V primerjavi z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), ki obveznosti in odgovornosti nalaga predvsem upravljavcem, veliko manj pa (pogodbenim) obdelovalcem osebnih podatkov, uredba obe vrsti zavezancev skoraj povsem izenačuje. Hkrati zaostruje pogoje za pogodbeno obdelavo osebnih podatkov: poleg pisne pogodbe med drugim predvideva še dokumentirana navodila upravljavca, ureja pa tudi v praksi pogosto podpogodbeno obdelavo podatkov. Medsebojni dogovor zahteva uredba tudi v primeru, ko glede nekaterih osebnih podatkov obstaja več skupnih obdelovalcev, tj. oseb, ki skupaj določijo namene in načine obdelave podatkov.

Uredba zavezancem žuga tudi z občutno višjimi globami za kršitve, in sicer za gospodarske družbe v višini kar do štirih odstotkov skupnega svetovnega letnega prometa, kar pomeni, da bi se dejansko izrečene globe lahko merile v milijardah evrov. Nova je dolžnost obveščanja nadzornega organa o kršitvah varstva osebnih podatkov (varnostnih incidentih), in sicer najpozneje v 72 urah po seznanitvi s kršitvijo. Vsako kršitev mora upravljavec dokumentirati, vključno z učinki kršitve in sprejetimi »popravnimi« ukrepi. Podobno je urejeno tudi obvezno obveščanje posameznikov o kršitvah.

Pooblaščena oseba za varstvo podatkov – tudi odvetniki?

Eden največjih izzivov za zavezance bo gotovo ocena učinkov predvidenih dejanj obdelave na varstvo osebnih podatkov, ki bo obvezna, »kadar je možno, da bi lahko vrsta obdelave, zlasti z uporabo novih tehnologij, ob upoštevanju narave, obsega, okoliščin in namenov obdelave povzročila veliko tveganje za pravice in svoboščine posameznikov«. To pomeni, da bo treba pred kakršnokoli poslovno odločitvijo, ki (lahko) ima vpliv na osebne podatke (nagradna igra, segmentiranje uporabnikov, zamenjava programske opreme za obdelavo osebnih podatkov, spremembe glede pravic zaposlenih v zvezi z dostopom do osebnih podatkov ipd.), v »najboljšem« primeru premisliti in (pisno) utemeljiti vsaj to, da načrtovana aktivnost ne bo povzročila tveganja za pravice in svoboščine posameznikov, v najslabšem pa dokumentirano izvesti analizo, z upoštevanjem organizacijskih, tehničnih, pravnih in poslovnih vidikov.

Kadar bo ocena učinkov pokazala, da bi obdelava povzročila veliko tveganje, če upravljavec ne bi sprejel ukrepov za njegovo ublažitev, se je upravljavec dolžan pred obdelavo posvetovati z nadzornim organom. Že pri izvedbi ocene učinka pa mora za mnenje zaprositi pooblaščeno osebo za varstvo podatkov, če je ta imenovana.

Pooblaščeno osebo za varstvo podatkov – neke vrste internega informacijskega pooblaščenca – morajo sicer imenovati upravljavci in obdelovalci, kadar je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

• obdelavo podatkov izvaja javni organ,
• temeljne dejavnosti upravljavca ali obdelovalca zajemajo obsežno obdelavo občutljivih osebnih podatkov,
• temeljne dejavnosti upravljavca ali obdelovalca zajemajo dejanja obdelave, pri katerih je treba zaradi njihove narave, obsega in/ali namenov posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, redno in sistematično obsežno spremljati.

Celoten članek je dostopen za naročnike!