Dr. Jože Mencinger je diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (1966) in magistriral na Ekonomski fakulteti Univerze v Beogradu (1966). V letih od 1969 do 1971 je študiral ekonometrijo na University of Pennsylvania (Philadelphia, ZDA) kjer je pridobil doktorat znanosti. Je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Z dr. Aleksandrom Bajtom je ustanovil Ekonomski inštitut Pravne fakultete, ki si je s svojimi ekonomskimi analizami ustvaril velik ugled tako v Sloveniji in Jugoslaviji kot tujini. Dr. Mencinger je bil gostujoči profesor na University of Pittsburgh (1987) in gostujoči znanstvenik na International Center for Economic Research v Torinu (1992) ter na Institute for Social Studies na Dunaju (1996). Vabljena predavanja je imel na različnih univerzah v praktično vseh evropskih državah, pa tudi na Kitajskem, Japonskem in v ZDA.

Kot podpredsednik je sodeloval v slovenski Vladi (1990–1991), bil je član sveta Banke Slovenije (1991–1997) in član Državnega sveta (2002–2007, 2007–2012). Od leta 1995 je član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Kot ekspert je sodeloval s State Planning Commission of the Republic of Guyana in Inter-American Development Bank (1983) ter Svetovno banko (1982), kot svetovalec UNDP pa v Bosni in Hercegovini (1996–1997) ter Moldaviji (1997).

Vseskozi se je ukvarjal z makroekonomsko analizo, analizo ekonomskih sistemov in ekonomsko politiko ter s svojimi analizami poskušal vplivati na gospodarski sistem. V Slovenijo je prinesel sodobne ekonometrične metode. V dveh mandatih od leta 1997 do leta 2005 je bil rektor Univerze v Ljubljani. Na rektorski funkciji je prispeval k dvigu ugleda univerze doma in v svetu, demokratizaciji odločanja na njej ter njeni izgradnji oziroma obnovi. Je avtor številnih člankov in publikacij o gospodarskem sistemu in politiki ter trgu dela, objavljenih doma in v tujini. Lani je pri Cankarjevi založbi izšla knjiga Udba in bela tehnika, v kateri so zbrane njegove kolumne, kritična pisma in predavanja o razmerah v slovenski politiki ter gospodarstvu v času razpadanja Jugoslavije in osamosvojitve Slovenije. Je tudi avtor ali soavtor večjega števila ekonometričnih modelov; prav tako je sodeloval na mnogih mednarodnih konferencah. Profesor dr. Jože Mencinger je prejemnik zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije.

Spominjam se, kot vaš nekdanji študent, da ste bili skupaj z dr. Aleksandrom Bajtom in dr. Francetom Bučarjem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja precej kritični do sistema družbene lastnine in samoupravnega socializma. Danes, ko berem vaše intervjuje ter zlasti knjigo Udba in bela tehnika,¹ se mi zdi, da ste takratnemu socialističnemu gospodarstvu v Sloveniji bolj naklonjeni. Ali se motim?

Ne motite se, prav imate. Svojega mnenja nisem le omilil, lahko bi rekli, da sem ga spremenil in da zdaj kar z malo nostalgije gledam na nekdanji samoupravni socializem. Seveda ne na socializem kot tak, saj sem iz družine, ki so ji nacionalizirali premoženje, o čemer pišem tudi v Udbi in beli tehniki, ampak na ureditev, kakršna je bila v zadnjih letih pred »revolucijo « v letu 1990, ko je bila socialna ureditev podobna tisti iz skandinavskih dežel z visoko stopnjo socialne varnosti. Za kaj gre? To, kar smo imenovali družbena lastnina, pravno torej lastnina »vsakogar in nikogar «, ki naj bi bila brez odgovornega lastnika in zato povsem neučinkovita, je bila ekonomsko gledano dejansko kolektivna lastnina. Zaposleni v dobrih podjetjih so poleg plače dobivali »fringe benefits«, v obliki pomoči, na primer pri gradnji hiš ali skrbi podjetja za razvoj lokalne skupnosti. Zanimivo je, da se lastništvo zaposlenih, kar je nekaj podobnega, vse bolj uveljavlja v ZDA, zlasti v manjših podjetjih, ki so zašla v težave; očitno gre za povezavo med delom in lastništvom. Pri nas je bilo podobno, čeprav formalno povsem drugače.

Zaradi sprememb pri nas in v svetu so mi zdaj mnogo bližje pogledi pokojnega profesorja Branka Horvata, ki je bil eden od mojih učiteljev v Beogradu, in ameriškega profesorja ter češkega disidenta Jaroslava Vaneka, ki je pred nekaj desetletji celo napisal knjigo s simboličnim naslovom »The General Theory of Labor Managed Economy«, v kateri je dokazoval prednosti samoupravnega socializma pred drugačnimi ureditvami.

Bili ste kritični tudi do poosamosvojitvenega modela privatizacije in obsega denacionalizacije. Vendar morate priznati, da je življenjski standard danes v samostojni državi Sloveniji bistveno višji kot v nekdanji socialistični republiki, ni več inflacije, bonov, pomanjkanja nekaterih dobrin, ni več treba po nakupih v Italijo in Avstrijo …

Oboje drži, le povezave med modelom privatizacije, na eni strani, in inflacijo, boni ter pomanjkanjem drugih dobrin, na drugi strani, ne vidim. Do pomanjkanja so pripeljali drugi, lahko bi rekel makroekonomski razlogi. V sedemdesetih letih se je ob obilju petrodolarjev Jugoslavija zadolžila, po drugi naftni krizi pa to ni bilo več mogoče; vlada Milke Planinc se je odzvala z nesmiselnimi omejitvami namesto s cenami. Naj dodam še to, da po zdajšnjih merilih Jugoslavija sploh ni bila zelo zadolžena država.

»Moj« model privatizacije je pogorel; dejansko se je uveljavil nekakšen kompromis med njim in Sachsovim modelom. Ne le glede modela privatizacije, tudi glede obsega denacionalizacije imam pripombe. Pri njej niso upoštevali morebitne zadolženosti vrnjenih podjetij, na kar je najbolj opozarjal profesor Bajt. Sam tudi menim, da bi bilo vračanje premoženja treba omejiti na bližnje sorodstvo in da bi morali zahtevke kakšnih daljnih nečakov, ki s tem premoženjem niso imeli nič, zavrniti. Vračanje šol in gozdov Cerkvi je pravzaprav največ škode povzročilo Cerkvi, ki se je bolj kot z dušami začela ukvarjati z delnicami in s tem izgubila moralno težo, ki jo je imela v socializmu. Istočasno je večino pridobljenega premoženja, z izjemo gozdov, tudi izgubila.

Pri privatizaciji je bila morda največja praktična napaka ta, da so tudi zemljišča, na katerih so stala podjetja, postala zasebna, a bi lahko ostala in tudi morala ostati javna, kar delovanja podjetij ne bi prav nič motilo, tajkuni pa bi imeli manj skušnjav in več težav pri njihovem privatiziranju.

Odkar vas spremljam, ugotavljam, da vedno zagovarjate lastna stališča, čeprav so velikokrat v nasprotju z večinskim mnenjem ekonomistov. Ko prebiram vašo zbirko kolumn v Udbi in beli tehniki, vidim, da je čas pokazal, da ste imeli večinoma prav vi, in ne na primer mladoekonomisti, ki so bodisi spremenili svoje ocene bodisi utihnili. Vam to dejstvo pomeni vsaj majhno zadoščenje, glede na to, da so se vas včasih lotili z zelo neprijaznimi izrazi?

Malo zadoščenja imam. Drži tudi, da so mnogi mladoekonomisti, ki so me najbolj napadali predvsem zaradi mojih dvomov o absolutni koristnosti tujih neposrednih naložb oziroma prodaj podjetij multinacionalkam, pa tudi zaradi drugih stvari, po krizi leta 2008 utihnili ali spremenili mnenja. Najboljši med njimi, Jože P. Damijan, zdaj piše stvari, ki bi jih sam z veseljem podpisal.

No, ni edini. Kar zdaj pripoveduje profesor Sachs, prav tako podpišem. Svoje poglede je povsem spremenil, kar je deloma priznal tudi v pogovoru za Sobotno prilogo Dela. Imelo me je celo, da bi se odzval, a ne gre pogrevati starih zamer oziroma mojega odstopa, ko sem po vrnitvi iz tujine izvedel, da ga je Peterle - ob moji odsotnosti in ne da bi mi povedal - pripeljal v parlament. Če sem hotel držati besedo, sem moral odstopiti.

Naj dodam, da ne dvomim o Sachsovi poštenosti takrat ali zdaj, čeprav so njegovi nasveti in še bolj nasveti Miltona Friedmana, ki je bil podpornik Pinocheta v Čilu, prispevali k veliko gorja v Latinski Ameriki. Napaka teh nasvetov je bil prenos učbeniške ekonomije iz ZDA v povsem drugačne družbe. Spomnim se ameriških svetovalcev, ki niso razlikovali med Slovenijo in Mongolijo. Po njihovem mnenju je bilo povsod treba odpraviti planiranje, ki ga pri nas že štirideset let ni bilo, za prehod v kapitalizem uporabiti šok terapijo, ki v Sloveniji prav gotovo ni bila potrebna, ter za prehod v demokracijo lustracijo, ki jo je profesor Bučar uspešno preprečil. Res pa je tudi, da je bil Sachs pri nas tudi malo zlorabljen.

Kakorkoli, ljudje imamo pravico spreminjati svoje mnenje in vrednostne sodbe. Kot ugotavljate, to počnem tudi sam. Nič me ne moti, če je bil kdo član Zveze komunistov in to zdaj rad pozabi, moti pa me, če kolegi, ki jih poznam in vem, da so bili partijski sekretarji, zdaj trdijo, da so jih v prejšnjem režimu preganjali. Razumem celo, da profesorji, ki so pred štirimi desetletji ihtavo pisali abotne članke o dohodkovnih odnosih, zdaj z enako ihto pisarijo o donosih in kapitalskih povezavah.

Deloma ste se zmotili zgolj pri oceni vrednosti certifikatov: moja žena je iz Leka dobila precejšnjo vsoto, jaz pa sem poslušal vas in končal z drobižem v nekem pidu.

Spet imate prav, a le deloma. Kdor je certifikate prinesel v Petrol, Lek ali Krko, kar je naredila vaša žena, je dobro zaslužil, tisti, ki so jih prinesli v pide, kar ste naredili sami, pa so praktično vse izgubili. A tega mi ne morete očitati. Prav narobe, sam sem pidom najbolj nasprotoval. Poglejte še enkrat članek »Neskončnost ničvrednosti«,² v katerem sem tudi priznal napako o ničvrednosti ter jo spremenil v majhno vrednost. Na prvi pogled je bila brezplačna razdelitev certifikatov med vse pravična, a ta pravičnost se je nehala z možnostmi njihove uporabe. Dobrih podjetij je bilo po tranzicijski krizi in osamosvojitvi le malo. Tudi zato je približno 62 odstotkov ljudi svoje certifikate prineslo v pide, ki so na televiziji bučno reklamirali svoje finančno znanje. Sam sem svoje »podaril« Karitasu oziroma Krekovi družbi, kjer pa so jih prav tako zapravili.

Pojdiva nazaj. Moje nasprotovanje pidom oziroma razdelitveni privatizaciji je izhajalo iz drugega pomisleka. Ni me zanimalo, kaj dobijo imetniki certifikatov, ampak kaj s privatizacijo pridobi gospodarstvo, zato sem bil za postopno privatizacijo z dokapitalizacijo. Naj dodam še, da bi takrat morali bolj poslušati profesorja Ribnikarja, ki je menil, da bi morali večino delnic podjetij prenesti v pokojninski sklad; tako bi lastniki postali tisti, ki so to premoženje ustvarili. Zdaj z veliko pompa ustanavljajo demografski sklad, ki naj bi reševal pokojninsko blagajno, a je že njegova velikost tako majhna, da si z donosi, čeprav bi bili rekordni in stabilni, ne bo mogoče prav veliko pomagati.

Kaj bi se zgodilo, če takrat ne bi odšel in bi sprejeli »moj« model postopne odplačne privatizacije z dokapitalizacijo, ne vem. Morda bi bil rezultat modela boljši, morda pa slabši. Privatizacija je nekaj zgodovinsko enkratnega, precej bolj zapletena od nacionalizacije.

Ne glede na pogrom celotne javnosti proti tajkunom se takrat niste pridružili obsojanju vsepovprek, izjavili ste celo, da je Kordež (če sem si prav zapomnil) v bistvu ravnal dokaj pošteno. Zakaj? Ali ni bilo nevarnosti, da bi si naši tajkuni prigrabili preveč družbene moči, če jih takrat ne bi ustavili s prekinitvijo kreditiranja?

Spet vas bom napotil na knjigo in članka z naslovom »Bine Kordež« ter »Morda pa problem ni v tajkunih, ampak v sistemu«. Sam imam Kordeža za poštenega človeka iz vsaj dveh razlogov: bil je morda edini, ki je redno hodil na sodišče in ni iskal izgovorov s slabim zdravjem ter podobnimi stvarmi. Ni se skliceval na sodelavce, sam je prevzel krivdo za dogajanja v Merkurju. Če berete članke, ki jih največkrat objavlja na blogu Jožeta P. Damijana, boste ugotovili, da je izredno dober makroekonomist, z veliko računovodskega znanja, ki ga drugi nimamo.

Ustavitev kreditiranja, ko se je začela kriza, prav gotovo sodi med najbolj neumne odločitve slovenske politike, ki je pozneje prek propadanja podjetij pripeljala tudi do bančne krize. Da se bo to zgodilo, so kazale mnoge analize, kar nekaj smo jih napravili tudi na Ekonomskem inštitutu Pravne fakultete (EIPF). Kreditiranje so ustavili prav v času, ko bi ga bilo treba povečati.

Ali je bila bančna luknja v Sloveniji ocenjena previsoko ali prenizko? Zakaj je sploh prišlo do bančne luknje? Ali so bankirji kazensko odgovorni za to?

O tem, da je bila bančna luknja ocenjena nekajkrat previsoko, sploh ne gre dvomiti. Za njo so v veliki meri odgovorne prav politika nenadnega omejevanja kreditov in zahteve bank ter Banke Slovenije po njihovem takojšnjem vračanju, kar je ob nepotrebnem propadanju podjetij pripeljalo tudi do kolapsa bančnega sistema, saj ta živi od razlike med obrestno mero, po kateri posoja denar, in obrestno mero, po kateri si ga izposoja.

Sanacija bančnega sistema, ki so jo zahtevali Evropska komisija, Evropska centralna banka (ECB) in Mednarodni denarni sklad (IMF) (ta se je hitro umaknil), pa je sploh največja ekonomsko-politična napaka, napravljena v samostojni Sloveniji. Daleč presega TEŠ 6, pri katerem sploh še ni gotovo, ali je bila njegova graditev napaka ali ne. Pri »sanaciji« bank se na primer nihče ni spraševal, od kod razlika v višini 1,6 milijarde evrov med dvema ocenama institucij, ki sta za ECB ocenjevali luknjo; ena jo je ocenila na 3,2 milijarde evrov, druga na 4,8 milijarde. Sprejeta je bila druga ocena. Že leta 2013 sem pisal, da bi Slovenija morala tožiti tako Evropsko komisijo kot ECB za milijardno škodo, ki sta jo povzročili s svojimi zahtevami, da bančno luknjo ocenijo tuje institucije in da država proda banke. Kako je to leta 2013 potekalo, je dobro znano. Uradniki Evropske komisije so kar z elektronsko pošto uradnikom na finančnem ministrstvu dejansko spreminjali gospodarski sistem, parlament je neprestano spreminjal zakonodajo, Vlada RS pa je v Bruslju moledovala za odlaganja. Slovenija je tako dokončno izgubila svoj bančni sistem. Zdaj sta v slovenski lasti le še Deželna banka Slovenije in Hranilnica Lon, vse drugo je šlo po zlu oziroma v tuje roke. Pri vsem tem ni šlo brez obilne domače pomoči Banke Slovenije z guvernerjem Jazbecem na čelu, pa tudi vseh vlad oziroma njihovih finančnih ministrstev ter Umarja s povsem zgrešeno oceno stanja v gospodarstvu. Na kratko: vse je bilo treba prikazati kar se da črno, kar naj bi pokazalo negativni kapital bank in potrebo po sanaciji. Bankirji se najbrž tudi zaradi slabe vesti niso upali upreti; edina izjema je bila Gorenjska banka.

Koliko so bankirji kazensko odgovorni za škodo, je težko reči, zmeraj je mogoče trditi, da so ravnali v dobri veri oziroma poslušali ukaze Banke Slovenije in ECB.

Ste zagovornik lastništva naše države v strateških gospodarskih panogah, vendar je z državnim lastništvom veliko problemov, ki jih spremljamo v dnevnem časopisju: nastavljanje nekompetentnih ljudi po političnem ključu, slaba učinkovitost ob visoki plači. Kaj storiti?

Odkrito povedano, ne vem. »Na oblasti« sem bil v amaterskem obdobju, ko še nismo imeli protikorupcijske komisije, Računskega sodišča ter drugih institucij, ki zdaj skrbijo za dobro obnašanje politikov. Vlada se je delila na državotvorni del z Bavčarjem, Ruplom in Janšo ter na gospodarski del, v katerem naj bi bili poleg mene še Kranjec, Rejc, Bastl, Osterc in Puharjeva. Kranjec je bil kar Računsko sodišče in protikorupcijska komisija v eni osebi, drugi pa smo neprestano lobirali ali pa so pri nas lobirali za posredovanja pri bankah za potrpljenje ali pri SDK za odloge plačil prispevkov. Čeprav sem, ko sem bil še profesor, mislil, da tega ne bom nikoli počel, sem mnogokrat poskušal pomagati; največkrat neuspešno. Tudi politične stranke takrat še niso dobro vedele, kaj naj bi počele oziroma, kar je bolj aktualno, kako naj bi nagajale vladi. Leta 1988 sem bil med ustanovitelji Tomšičeve Socialdemokratske zveze, pa mi niti na misel ni prišlo, da bi kogarkoli vprašal, kaj naj naredim. Ker so v gospodarstvu vladali uspešni »rdeči« direktorji, nam ni bilo treba nastavljati ljudi po političnem ključu. Zahteve nekaj preveč zagrizenih Demosovcev za kakšno zamenjavo sem zlahka odklonil s trditvijo, da te pravice nimam in da tudi ne vem, s kom naj koga zamenjam.

Pojdiva še k zagovarjanju lastništva države v strateških gospodarskih panogah. Geslo »politiko ven iz gospodarstva « je neumnost. Politika se povsod vmešava in se tudi mora vmešavati, pri nas pa naj bi bilo to narobe.

Ste zagovornik socialne države in Slovenija ima po mojem mnenju zelo širokogruden sistem socialnih transferjev. Kritiki pravijo, da zaradi takega sistema tudi sedanja gospodarska konjunktura v Sloveniji ne zmanjšuje nezaposlenosti. Kaj menite?

Po socialni varnosti in stopnji enakosti med ljudmi smo za zdaj res še blizu Skandinavcem. Najbrž drži tudi to, da nekateri izkoriščajo sistem socialne varnost in raje živijo od podpore kot od nizke plače. Vendar gre najbrž največkrat za izjeme in tako kot velja v pravu, da je bolje oprostiti deset krivih kot obsoditi enega nedolžnega, mora veljati tudi pri socialnih transferih.

Brezposelnost pa se zmanjšuje, podjetja imajo zdaj mnogokrat probleme pri iskanju delavcev, predvsem v gradbeništvu, ki je bolj ali manj povsem odvisno od »Bosancev«. Kar pojdite na kakšno gradbišče.

Kaj narediti z zdravstvom, ki naj bi bilo predrago in premalo učinkovito (čakalne vrste)? Kot zagovornik socialnodemokratske politike zagovarjate stališče, naj zdravstvo ostane javna dobrina, enako kot šolstvo.

Razlog je enostaven: zdravstvo, šolstvo in socialna varnost niso tržne dobrine, ampak so, podobno kot infrastruktura, javne dobrine. Problemov v zdravstvu je dejansko mnogo manj, o tem je preveč pisanja. Sam mislim, da ima slovensko zdravstvo dva problema. Prvi je, da za vsako figo iščemo zdravnika, ta pa nas, namesto da bi problem reševal sam, najraje pošlje kar k specialistu. Mnogo stvari bi bilo mogoče urediti kar v njegovi ambulanti, pa tudi z več preventive in zdravega življenja. Drugi problem je kar nekaj izsiljevanja s strani zdravniškega sindikata, ki ga že nekaj let pooseblja vodja Fidesa, gospod Kuštrin. Res je tudi, da povsem nepotrebne probleme ustvarjajo neživljenjski predpisi, recimo o srednjih in diplomiranih medicinskih sestrah.

Kot veste, je zdaj najbolj aktualen prenos »prostovoljnega « dopolnilnega zavarovanja v obvezno. Kaže, da je tokrat Levici, ki je pravzaprav še edina prava socialnodemokratska stranka, z izsiljevanjem uspelo doseči premik.

Bili ste eden redkih, ki so kritizirali naš odnos do hrvaških (in drugih jugoslovanskih) varčevalcev v Ljubljanski banki. Vendar imamo kljub poplačilu teh varčevalcev še vedno težave s Hrvaško in bančnimi vlogami.

Ravnanje NLB oziroma Slovenije z neprenesenimi vlogami varčevalcev je bilo pravno napačno, socialno zavržno, ekonomsko in politično pa kratkovidno. Povsem jasno je, da je pri vlogah šlo za zasebno pravno razmerje med banko in varčevalci. Med njimi so bili večinoma zdomci iz Bosne in Hrvaške, ki so NLB zaupali bolj kot drugim jugoslovanskim bankam, in šlo je za majhen denar, 300 milijonov nemških mark.

Ker s svojim mnenjem tudi v Svetu Banke Slovenije nisem mogel prodreti, sem napisal članek »Janezove hišice in Francekove devize«.³ Hrvaška politika je neumnost z varčevalci dobro izkoristila in onemogočila delovanje NLB na Hrvaškem, kjer je banka izgubila veliko terjatev, ki pa bi jih zaradi propada hrvaških podjetij najbrž težko iztirjala. Hrvaške oblasti so zahteve po vračanju vlog poskusile povsem neupravičeno razširiti še na prenesene vloge. Zdaj varčevalci s tožbami, včasih uspešno, včasih pa ne, zahtevajo svoj denar, madež pa je, ne glede na rezultat, ostal.

Ostri ste tudi do hlapčevskega odnosa slovenske države do birokratskih ukazov iz EU, na primer pri zahtevi po prodaji bank. Nekritično sprejemamo tudi evropske direktive, ki jih praktično samo prevajamo, in še to slabo. Ali je tak odnos značilen za slovenski narodni značaj, ali je to posledica slabe kadrovske politike v Sloveniji?
Kako prevajamo direktive, ne vem. Seveda pa me jezi odnos slovenske države do institucij in ponižnost v odnosu do vsega, kar prihaja z zahoda, ter oholost v odnosu do vsega, kar prihaja z vzhoda. Ali gre za slovenski narodni značaj ali za to, da smo bili mnogo stoletij v habsburški monarhiji, ne vem. Na kadrovsko politiko se ne razumem, sam s tem nimam izkušenj.

Strinjam se, da direktive kar sprejemamo; veliko jih je prej ko slej nepotrebnih in nesmiselnih, saj urejajo, kar je samoumevno, škodljive pa prav tako ponižno sprejemamo.

O prodaji bank sva že govorila. Pri tej me je razočaral tudi predsednik vlade Marjan Šarec, ki je privolil v prodajo še zadnje večje banke, Abanke, čeprav je kazalo, da bo prodajo ustavil. Zakaj je ni, ne vem.

Ali vam je žal, da niste bili izvoljeni za evropskega poslanca?

V začetku sem bil kar precej razočaran, saj bi z izvolitvijo preprečil upokojitev v začetku leta 2014. Šlo je tudi za obdobje, polno problemov, pred katerimi se je znašla EU. Lahko bi se veliko prepiral o stvareh, ki mi v EU niso všeč, recimo o sprenevedanju glede beguncev, pasivnosti ob jemenski tragediji, umivanju rok ob utapljanju beguncev, pri katerem že ladja s 50 begunci zahteva dogovore med članicami z milijoni prebivalcev. Pravzaprav bi se ukvarjal s stvarmi, ki jih počnem in o katerih pišem.

Zdaj sem zadovoljen, da nisem bil izvoljen; odkar me je zadela možganska kap, moram razmišljati tudi o tem, kaj bi se zgodilo, če bi se to zgodilo kje drugje, in ne doma.

Nekajkrat na mesec leteti v Bruselj, tam iskati stanovanje ali živeti v hotelu tudi ni prav privlačno. Podobno zdaj gledam na svoj odstop leta 1991; najprej sem bil jezen in užaljen, zdaj sem zadovoljen, da sem odšel iz politike, za katero očitno nimam pravih znanj. Biti poslanec v slovenskem parlamentu, kar bi najbrž poskušal biti, če bi ostal v politiki, in ure preživljati na raznih odborih ter se prepirati z Grimsom in Mahničem pa se mi zdi preveč naporno.

Zelo plastično ste opisali, da je bila Slovenija ob razpadanju Jugoslavije bolj država, kot je zdaj. To je morda malo pretirano, saj imamo svoje meje, smo člani OZN in naše športne reprezentance tekmujejo z drugimi državnimi reprezentancami (če se malo pošalim). Nekatere zelo jezi tudi vaša slikovita primerjava EU z nekdanjo Jugoslavijo. Vendar je biti član EU za Slovenijo edina alternativa, kaj menite?

Drži, da imamo svoje meje, da smo člani OZN in drugih potrebnih ali nepotrebnih svetovnih združenj. A o svoji usodi odločamo manj, kot smo takrat, ko smo bili še del Jugoslavije, ko smo v Beograd mi pošiljali zahteve in Markoviću grozili z ukrepi, zdaj pa nam drugi narekujejo, kaj moramo narediti. Tu ni kaj slepomišiti; v Jugoslaviji smo bili prvi kmet na vasi, v Evropski uniji pa smo precej nepomemben meščan. Ne vem, zakaj bi bila primerjava EU z nekdanjo Jugoslavijo tako nenavadna; ni se ji mogoče izogniti. Razlike v razvitosti med članicami EU so morda celo večje, kot so bile razlike med republikami v Jugoslaviji. Tudi drugi problemi so podobni. Včasih imam občutek, da je najmočnejša vez EU strah pred razpadom; ta je bil v Jugoslaviji premajhen.

Seveda Slovenija ni imela druge možnosti, vstop v EU je bila edina razumna alternativa. Tako kot je bila osamosvojitev izhod v sili, je bil tudi vstop v EU izhod v sili. Kaj drugega pa naj bi naredili?

Nekoliko drugače je z vstopom v Evropsko in monetarno unijo (EMU); kar nekaj članic je obdržalo lastno valuto, ki v krizi na primer omogoča devalvacijo in z njo zmanjšanje učinkov krize. To je na primer naredila Poljska, ki se je krizi leta 2008 izognila, vendar predvsem zato, ker ima dvajsetkrat več prebivalcev kot Slovenija in ker zato lahko z lastnim povpraševanjem nevtralizira padec zunanjega.

Ali še vedno nasprotujete članstvu Slovenije v Natu? Ob vzponu nacionalizmov tudi v naši neposredni soseščini (Italija, Madžarska) se zdi članstvo v Natu vendarle neka garantna polica.

Seveda svojega mnenja o Natu nisem spremenil. Nato je po razpadu Sovjetske zveze nekakšna draga hujskaška organizacija za povzročanje težav v svetu. Če bi bil Estonec, bi bil morda za Nato, a to, da zdaj pošiljamo vojake s slabimi čevlji na vzhodnoevropske meje, je neumnost, podobno kot je bila naša pomoč pri ustvarjanju demokracije v Afganistanu ali Iraku. Tam nimamo kaj početi. Za obrambo domovine pa prav nič ne potrebujemo tankov oziroma štiri- ali osemkolesnikov, ki so najbrž uporabni v Afganistanu ali Iraku. Izdatki zanje so proč vržen denar.

Nato prav tako nič ne preprečuje vzpona nacionalizmov v soseščini. Obe omenjeni državi sta članici Nata, Avstrija pa ni. Je zato kaj manj varna?

Zakaj nasprotujete fiskalnemu pravilu? Prevelika zadolženost držav je brez dvoma problem, kar lahko vidimo že, če pogledamo samo sosednjo Italijo.

Strinjam se, da je prevelika zadolženost velik problem, in tudi s tem, da je sosednja država zelo zadolžena. A tudi Italija ima fiskalno pravilo, toda ker je velika, ji v Bruslju pametno pogledajo skozi prste, čeprav je mnogo bolj zadolžena kot Slovenija, ki svojo zadolženost že nekaj let zmanjšuje s približno 84 na predpisanih 60 odstotkov BDP. Tako močno pa se je slovenska država zadolžila zato, ker je država prevzela dolgove bank in preostalega gospodarstva do tujine, ki se je hitro razdolžilo, kar pokažejo podatki o neto finančnem dolgu evropskih držav.

Fiskalno pravilo enostavno ne sodi v Ustavo in kot takšno preprečuje dobro delovanje fiskalne politike. Pri tem imamo dovolj slabih izkušenj s povsem zgrešenimi ocenami o stanju v gospodarstvu s strani Evropske komisije, ki naj bi bedela nad uveljavljanjem fiskalnega pravila v članicah EMU.

Kako povečati investiranje, če tudi ničelne obresti na posojila ne pomagajo? Pravite, da je povpraševanje pomembnejše od ponudbe. Kako torej izkoristiti »mrtvi« kapital 20 milijard evrov depozitov naših državljanov?

Na vaše vprašanje je mogoče odgovoriti z modelom IS-LM (pravniki so najbrž na model že pozabili) oziroma s krivuljama, ki kažeta povezavo med fiskalno in denarno politiko; stanje v gospodarstvu je določeno s presečiščem krivulj. Zdaj se krivulji sekata v točki, v kateri je obrestna mera oziroma denarna politika povsem nemočna. Vse je treba narediti s fiskalno politiko, tj. z državnimi izdatki za investicije, ker se zasebni sektor kljub rekordno nizkim obrestim ne odzove. Država bi se, da bi izkoristila del denarja, ki ga ima prebivalstvo, namesto, da se za drugi tir zadolžuje v tujini, lahko zadolžila pri prebivalstvu z izdajo ugodnih obveznic.

Žal sta gospodarska politika in ustvarjeno javno mnenje sprta z ekonomsko vedo. Vsi govorijo, da je zdaj treba varčevati, dejansko pa je treba trošiti. Pa še o odnosu med ponudbo in povpraševanjem: v sodobnem svetu omejitev na področju ponudbe praktično ni, vsi producenti imajo težave s tem, kako svoje produkte prodati, zato se vse vrti okoli oglaševanja.

Kako kot nekdanji rektor komentirate padec Univerze v Ljubljani s šanghajske lestvice 500 najboljših univerz?

Seveda ga nisem vesel, preveč pa me to ni razočaralo; kriteriji so napisani tako, da so daleč spredaj ameriške in angleške univerze. Tudi ne verjamem, da je prehajanje iz prve v drugo skupino stvar enega leta. Ko smo že pri univerzi, še tole. Daleč največ škode je univerzi naredila bolonjska reforma, po kateri naj bi bila naloga univerze ustvarjati kakovostno »delovno silo« oziroma »človeški kapital«, kot da ne bi šlo za ljudi. Sam mislim, da je naloga univerze ustvarjati ljudi, ki znajo razmišljati in dvomiti.

Ali bi bilo treba za dvig kakovosti pravnega študija spet uvesti sprejemne izpite?

Ne vem, morda res. Čeprav moram priznati, da sam nisem imel sprejemnih izpitov in da sem se šele na vlaku v Ljubljano odločil, da grem na pravo, in ne na ekonomijo, kar se je pokazalo kot dobra odločitev. Sicer pa so se tako na univerzi kot drugod v šolstvu vse reforme pokazale za slabe. Reformatorji običajno vedo, da je treba nekaj reformirati, ne vedo pa dobro, zakaj, in še manj, kakšne bodo posledice. Tako je bilo tudi na Pravni fakulteti, ki je povsem po nepotrebnem šla v bolonjsko reformo in podaljšala študij za leto dni, tako da zdaj s fakultete prihajajo nekakšni čudni magistri, saj, kot se zdi, večina študentov nadaljuje študij v petem letniku, ko ponavljajo snov, ki so jo profesorji najbrž pozabili povedati v katerem od prejšnjih. Sam sem bil v letu 1960 žrtev podobne reforme oziroma stopenjskega študija; po dveh letih si postal pravnik, po štirih pa diplomirani pravnik. Diplomske naloge sploh nisem pisal; ko sem opravil vse izpite, sem postal diplomirani pravnik.

Kako vidite današnje stanje v pravosodju?

O tem lažje sodite sami. Če gledam od zunaj kot laik, me najbolj moti to, da se odločitve odlaga in prelaga na naslednjo stopnjo oziroma da se jim sodniki izogibajo z iskanjem procesnih napak. V povsem majhnih in enostavnih zadevah, kot so na primer žalitve, se je mogoče pritoževati malone do Ustavnega sodišča. Ko sem bil še študent in na praksi na sodišču, je bilo drugače. Mnoge tako enostavne stvari, kot je zmerjanje ali obrekovanje, so se končale na prvi stopnji, pritožbe ni bilo. Sodnikom očitno manjka samozavesti. Res pa taka ureditev daje kruh odvetnikom, zato morate biti s tem kar zadovoljni.

Avtor: Andrej Razdrih

Foto: Boštjan Vrhovec
Intervju je bil objavljen v reviji Odvetnik, številka 4/2019.

¹ Mencinger, J.: Udba in bela tehnika – zgodbe o pohlevnosti in oholosti oblasti, Cankarjeva založba, Ljubljana 2018.

² Mencinger, J.: Udba in bela tehnika – zgodbe o pohlevnosti in oholosti oblasti, Cankarjeva založba, Ljubljana 2018.

³ Mencinger, J.: Udba in bela tehnika – zgodbe o pohlevnosti in oholosti oblasti, Cankarjeva založba, Ljubljana 2018.

piše: Špela Koželj, revija Denar št. 504/2020

Evropska komisija je za zaključek burnega, a uspešnega desetletja pripravila poročilo o davčnih trendih, v katerih analizira davčne podatke in bistvene informacije za 28 držav članic, Islandijo ter Norveško. V poročilu so povzeti poglavitni trendi obdavčevanja, ki so razvidni iz podatkov o najvišjem davku od dohodka fizičnih in pravnih oseb, učinkovitih povprečnih davčnih stopenj in davčnih razredov. Poleg skupne analize, ki zajema podatke o vseh državah članicah, zapis predstavi tudi vsako od 30 držav posebej in razčleni davčne prihodke države, ki zajemajo prihodke od neposrednih in posrednih davkov, socialnih prispevkov, okoljski davki in energija itd. Hkrati analizira strukturo davkov glede na državno ureditev in ekonomski napredek (potrošnja in kapital).

Razvoj skupnih davčnih prihodkov v Evropski uniji

Davčni prihodki držav EU ter Norveške in Islandije ostajajo sorazmerno visoki v primerjavi z ostalimi naprednimi gospodarstvi.

Leta 2017 so davki in obvezni dejanski socialni prispevki v 28 državah članicah Evropske unije (EU-28) predstavljali 39 odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP). V primerjavi z drugimi naprednimi gospodarstvi je davčna stopnja v EU visoka: približno 11,9 odstotne točke BDP več kot ZDA in skoraj 8,5 odstotne točke nad stopnjo, ki jo je zapisala Japonska (podatki iz leta 2016). Prav tako je bistveno višja od Nove Zelandije (32 %), Kanade (32,2 %), Avstralije (27,8 %, leta 2016), Švice (28,5 %) in Južne Koreje (26,9 %). EU ima povprečno razmerje med davkom in BDP skoraj enako kot na Norveškem. Razmerje za Islandijo je bilo leta 2016 izjemno visoko (50,5 % glede na najnovejše podatke).

Pomembno je seveda omeniti, da se raven obdavčitve v EU med državami močno razlikuje. Medtem ko v Franciji socialni prispevki predstavljajo kar 46,5 % BDP, v Romuniji lahko spremljamo precej drugačno zgodbo s 24,9 %, kar državo tudi postavi najnižje na lestvici davčnih prihodkov od socialnih prispevkov.

Struktura prihodkov glede na državno ureditev

V letu 2017 smo v EU-28 ugotovili, da so 52,3 % skupnih davčnih prihodkov (vključno s socialnimi prispevki) upravljale centralne oziroma zvezne vlade, 30,6 % skupnih davčnih prihodkov je bilo namenjenih v sklade za socialno varnost, 16,6 % pa je bilo v rokah lokalnih občin. Manj kot odstotek prihodkov je pripadalo ustanovam EU.

Glede na analizo opazimo velike razlike v strukturi ene države članice od druge, saj so nekatere države Evropske unije državno urejene kot zvezne države, ki dajejo regijam zelo visoko stopnjo fiskalne avtonomije (to so Belgija, Nemčija, Avstrija in Španija). V Združenem kraljestvu in na Malti sistem socialne varnosti z računovodskega vidika ni ločen od ravni centralne vlade, medtem ko se na Danskem večina socialne varnosti financira s splošnimi davki, kar pomeni velike medvladne prenose v sklade socialne varnosti. Delež subcentralnih prihodkov (občinski prihodki) se giblje od približno 1 % do nekaj manj kot tretjine celotnega zneska med državami EU-28.

Znesek davčnih prihodkov, ugotovljenih v vsakem od podsektorjev države, pa je zelo nepopoln pokazatelj fiskalne avtonomije, saj imajo lahko podsektorji države zakonite pravice do prejemanja »drugih tekočih transferjev« ali drugih prihodkov iz drugih podsektorjev. V več državah članicah EU je bila decentralizacija že nekaj let pomembna značilnost.

Struktura prihodkov po vrsti davka

Davki so tradicionalno razvrščeni kot neposredni ali posredni davki. Neposredni davek je davek, ki se odmeri na dohodek in premoženje, ki je trajen po naravi in neposreden na določeno (pravno ali fizično) osebo z obvestilom o odmeri (npr. dohodnina), davek od dohodka pravnih oseb ali davek na premoženje.

Posredni davek (npr. DDV, uvozne dajatve ali trošarine) je davek, ki se obračuna na materialni ali pravni dogodek naključne ali začasne narave in na (pravno ali fizično) osebo, ki je načeloma neodgovorna oseba za ta dogodek (torej posredni značaj davka). Obvezne socialne prispevke delodajalci in zaposleni plačujejo v sistem socialnega zavarovanja, vzpostavljen za kritje pokojnin, zdravstvenega varstva in drugih socialnih prispevkov.

Davčne strukture močno variirajo med državami članicami

Struktura obdavčitve se v državah članicah EU precej razlikuje. Danska ima najvišji delež neposrednih davkov v skupnih davčnih prihodkih (65,4 %), sledijo Irska, Malta, Švedska in Združeno kraljestvo. Norveška in Islandija imata tudi relativno visoke deleže neposrednih davkov. Na splošno je delež socialnih prispevkov v celotnih davčnih prihodkih v teh državah ustrezno nizek. Na Danskem obstaja poseben razlog za izjemno nizek delež socialnih prispevkov: večina socialnih izdatkov se financira iz splošne obdavčitve. To zahteva visoke ravni neposrednih davkov, zatorej je delež neposrednega obdavčevanja v celotnih davčnih prihodkih na Danskem daleč najvišji v EU, kot je omenjeno v prejšnji izdaji Denarja.

Nasprotno imata Slovaška in Češka davčni sistem z visokim deležem socialnih prispevkov v celotnih davčnih prihodkih in sorazmerno nizkimi deleži prihodkov od neposrednih davkov. Številne države članice imajo precej manjši delež neposrednih davkov. Mnoge od teh držav članic so sprejele pavšalne sisteme, ki običajno povzročajo močnejše znižanje stopenj neposrednih davkov. Ti nižji deleži neposrednih davkov so uravnovešeni bodisi z relativno višjimi deleži posrednih davkov (npr. Hrvaška (52 %), Bolgarija (51,3 %) in Madžarska (47,4 %)) bodisi z relativno večjimi deleži socialnih prispevkov (npr. Slovaška (44,1 %), Češka (42,5 %) in Litva (41,5 %)).

Davčna obremenitev glede na vrsto davka

Iz poročila je razvidno, da je delež davčnih prihodkov iz davka na dohodek fizičnih in pravnih oseb upadel od gospodarske krize 2008, nasprotno pa opazimo povečanje davčnih prihodkov od davka na kapital in potrošnjo (DDV).

Največji delež prihodkov (49,7 % v letu 2017) predstavljajo skupni davki na delo, sledijo pa davki na potrošnjo (28,3 %) in nato davki na kapital (21,9 %). Delež davkov na delo v skupnih davčnih prihodkih se je povečal med letoma 2007 in 2009, ko je dosegel 51,9 %, nato se je postopno zmanjšal od leta 2010 do 2015, ko je znašal 49,6 %, podobno kot pred krizo. V zadnjih treh letih se je ta delež stabiliziral. Po zmanjšanju med letoma 2007 in 2010 se je delež prihodkov od davka na kapital povečal za 21,9 %.

Absolutno se tudi deleži vrst davčnih prihodkov razlikujejo od države do države. Nekatere članice imajo višji delež prihodkov od davkov na porabo in nekoliko nižji delež davkov na delo. Hrvaška in Bolgarija izstopata, saj približno polovica vseh prihodkov izvira iz davkov na potrošnjo. Davki na kapital segajo od več kot četrtine celotnega prihodka (Luksemburg, Združeno kraljestvo, Malta, Ciper in Belgija) do manj kot 10 % (Estonija).

Obdavčitev potrošnje – davek na dodano vrednost

DDV običajno predstavlja med dvema tretjinama in tremi četrtinami davčnih prihodkov od obdavčitve potrošnje. Na Švedskem DDV predstavlja nekaj več kot 75 % prihodkov od potrošnje (najvišji v EU) v primerjavi s 55,8 % v Grčiji (najnižja vrednost EU).

Pomembne pa so tudi druge komponente brez DDV. Povprečno v EU davki na energijo predstavljajo približno 16,5 % na porabo. Ti so večinoma sestavljeni iz trošarin na mineralna olja. Ti davki so razmeroma pomemben sestavni del ITR glede porabe za Italijo, Slovenijo in Latvijo, vendar najmanj prispevajo h kazalniku na Malti, Madžarskem in v Avstriji.

Naslednja pomembna kategorija sta tobak in alkohol, ki v celotni EU predstavljata 6,9 % davčnih prihodkov od potrošnje.

Povprečna standardna stopnja DDV EU-28 je bila na začetku leta 2019 21,5 %, enako kot v letih 2018 in 2017 (graf 10). Nobena država članica ni spremenila svojih standardnih stopenj DDV v januarju 2019. Kaže, da so bile stopnje od leta 2014 dalje zelo stabilne, po velikih nihanjih med letoma 2009 in 2013. Najvišja standardna stopnja DDV je na Madžarskem (27 %), kateri sledijo Hrvaška, Danska in Švedska (s stopnjo DDV 25 %). Najnižje standardne stopnje so v Luksemburgu (17 %) in na Malti (18 %).

Davek na dohodek fizičnih in pravnih oseb

Prihodki od obdavčitve dela v EU-28 so v letu 2017 znašali 19,4 % BDP v primerjavi z 19,2 % v letu 2016, saj so se prihodki delodajalcev in zaposlenih povečali. Delež prihodkov od davka na delo v BDP se je med letoma 2007 in 2009 močno povečal (z 18,4 % na 19,2 %) in dosegel najvišjo vrednost v letu 2013: 19,5 %. Vendar se je delež obdavčitve dela v skupnih davčnih prihodkih EU-28 zmanjšal od leta 2010 (z 51,2 % na 49,7 % v letu 2017). Leta 2017 je večina držav članic (15) ugotavljala višje prihodke od davka na delo v primerjavi z BDP kot prejšnje leto, največji porast pa je bil opažen v Grčiji (0,8 odstotne točke) in najmočnejši padec na Finskem (1 odstotna točka).

Obdavčitev kapitalskih dobičkov

Leta 2017 so prihodki EU-28 od davkov na kapital, ki vključujejo davke na kapitalski dohodek gospodinjstev in korporacij ter na kapitalske rezerve, predstavljali 8,6 % BDP: 0,2 odstotne točke nad ravnjo leta 2016 (in tudi višji od prihodkov BDP v letu 2008 (8,5 %). Ti prihodki so se med krizo zmanjševali, od leta 2010 pa postopoma naraščali tako v evrih kot v deležu BDP.

Zaključek

Glede na najnovejše poročilo Evropske komisije o davčnih trendih EU-28 lahko pozitivno zakorakamo v novo desetletje, saj v večini primerov merjenja davčnih prihodkov v posameznih državah članicah in skupne ocene EU povprečja ugotavljamo le gospodarsko rast. Spremljamo tudi večji doprinos od okoljskih davkov, kar zajema davke na energente (vključno s CO2 davki), davke na prevoz (gorivo je že obračunano v davkih na energijo) ter davki na onesnaženje. Prihodki od okoljskih davkov so predstavljali 2,4 % BDP v letu 2017 in 6,1 % vseh zbranih davčnih prihodkov. Po padcu leta 2008 se je njihov delež v BDP spet nekoliko povečal do leta 2012, predvsem zaradi rasti davkov na energijo.

Literatura:

- European Commission: Taxation Trends in the European Union. Luxembourg: Publications Office of the European Union, 2019. Povzeto 3. januarja 2020 s spletnega naslova https://ec.europa.eu/taxation_customs/sites/taxation/files/taxation_trends_report_2019.pdf

piše: Veronika Cukrov, mag. prava, pravnica v Odvetniški pisarni Cukrov in doktorska kandidatka s področja energetskega prava

Znano je, da je človeštvo zaradi nujnosti podnebnih razmer s Pariškim dogovorom sprejelo zelo ambiciozne cilje glede zmanjšanja ogljičnih emisij, četudi njemu zelo podoben Kyotski protokol par let prej ni zares deloval; EU se je celo sama sebi dodatno zavezala, da bo do leta 2050 postala ogljično nevtralna. Nedvomno pa je za dosego tako visokega cilja potrebno veliko več kot zgolj pravna regulacija; če bi bila ta dovolj, bi zadoščalo že zelo nedvoumno »polluter pays« načelo, torej načelo onesnaževalec plača, ki ga ima EU že dolga leta uzakonjenega v svoji ustanovni Pogodbi o delovanju EU ter v številnih nižjih aktih.

Globalno preteče onesnaževanje po mojem mnenju tako še naprej obstoji, ker vira onesnaževanja ni tako lahko opredeliti ter sankcionirati in ker onesnaževalec po mojem mnenju ni zgolj tisti, ki določene emisije neposredno proizvede; najlažje je seveda označiti kot onesnaževalce umazane industrije, naftni lobi in pa premogovno potratne države, vprašati pa se je treba, ali ni za onesnaževanje morda kriv tudi posameznik, ki hodi v službo z avtomobilom, morda je kriva tudi občina, kjer živi, ki ni poskrbela za kvaliteten javni prevoz? Je morda kriva država, ki ni zadostno subvencionirala razvoja ter nakupa električnih avtomobilov? Morda celo starši tega posameznika, ki so se odločili imeti pet otrok, čeprav smo raven prenaseljenosti dosegli že ogromno let prej? Morda zveni nepomembno, vendar so ta vprašanja ključna, če želimo onesnaževanje ustaviti. In moj odgovor na to je, da ne smemo prav nobenega deležnika od teh, ki sem jih omenila, izpustiti iz debate o onesnaževanju; vsak nedvomno prispeva k povpraševanju ter konzumaciji okoljsko invazivnih produktov. Menim namreč, da je veliko industrij umazanih, ker trg sam zahteva cenovno dostopne storitve in se obenem ne ozira na vprašanja izpustov. In za to smo krivi tudi mi, potrošniki, s sprejemom vsakodnevnih, na videz banalnih odločitev.

EU je sicer z namenom dosega podnebno nevtralne Evrope izdala 8 zakonodajnih aktov (skupaj se imenujejo Clean Energy for All Europeans Package), ki uresničujejo že sprejeto energetsko strategijo EU ter implementirajo cilje Pariškega sporazuma. Ti akti se osredotočajo na energetsko porabo infrastrukture, na to, da mora imeti vsaka država članica svoj 10-letni NECP oziroma načrt energetskega razvoja, na obnovljivo energijo ter na energetsko učinkovitost, ki pomeni povečanje odstotka izkoristka že obstoječe energije. Menim, da gre za zelo plemenite cilje, obenem pa je potrebno javno debato glede podnebnih sprememb razširiti na odgovornost vsakega, ter vanjo vključiti tudi tradicionalno »umazane« industrije, ki morajo imeti priložnost, da v civiliziranem diskurzu pojasnijo, kako razumejo svojo vlogo pri vsem tem. Zelo popularno v evropskem prostoru trenutno je kritizirati Bosno in Hercegovino, katere energetika še vedno temelji na termoelektrarnah ter premogu, te kritike pa večinoma izhajajo iz privilegiranega pogleda ter nerazumevanja postindustrijskega energetskega razvoja; pristopiti moramo k onesnaževanju kot globalna oziroma vsaj evropska skupnost, kar seveda vključuje tudi tiste dele družbe, ki jih tako goreče krivimo za celotno problematiko. Pravo mora vedno namreč bivati v dejanskosti, ne v knjigah, in poudariti moram, da v realnosti z brezkompromisnim prehodom v brezogljično družbo obstojijo določene nevarnosti; zaidemo lahko v energetsko revščino, v prehitro ter nenadzorovano odpiranje jedrskih elektrarn, v zlome določenih industrij, v tranzicijsko brezposelnost ter kot posledica vsega naštetega v hude družbene konflikte. Zato menim, da morajo vsi tradicionalno pojmovani onesnaževalci javno predstaviti svoj pogled na tehnične specifike ter omejitve svojega dela, da lahko konstruktivno najdemo pot v čistejšo prihodnost. Demonizacija onesnaževalcev, ki jo trenutno opažam v medijih, jih bo zgolj odgnala od sodelovanja v zakonodajnih procesih in v institucijah civilne družbe ter zna celo premakniti celotne panoge v ilegalo, ne v preteklost, kar je nekaj, česar si nedvomno ne želimo.

Ideološki momentum pri sprejemanju evropske zakonodaje namreč ni zanemarljiv; imamo namreč velike težave z “vodilnima” članicama EU, Francijo in Nemčijo glede njunih zelo splošnih pogledov na energetiko (prva verjame, da je jedrska energija pot v brezogljično družbo, slednja pa zapira svoje jedrske reaktorje), sploh pa z manjšimi članicami, denimo s Poljsko, ki zaveze o brezogljični prihodnosti sploh ni želela sprejeti, ter celo grozi z izstopom iz EU. Stvari so tako na papirju, torej v sporazumih ter zakonodaji, zelo jasne, v dejanskosti pa, žal, ponekod manjka politične volje ter razumevanja kompleksnosti te problematike.

piše: Mihael Kranjc, mag. posl. ved, vir: revija SIR*IUS, št. 1/2020

Veliko sodnih sporov privede do izplačila dohodkov po sodnih odločbah. Kadar se ti nanašajo na dohodke iz zaposlitve iz preteklih let, se uporabi poseben način obračuna dohodnine, povprečenje. Kljub povprečenju pa je skupna davčna obremenitev z dohodnino višja, kot bi bila, če bi bili dohodki pravočasno (in prostovoljno) izplačani, kar je prikazano v zgledih. Zato bi bilo dobro spremeniti način povprečenja, da bi bili zavezanci v približno enakem (davčnem) položaju.

1. UVOD

Sodni spori v številnih primerih vplivajo na dodatne dohodke fizičnih oseb. Večinoma so dohodki na neki način povezani z davki in/ali prispevki za socialno varnost. Nič drugače ni z dohodki, ki so posledica sodnih odločb. V članku pojasnjujem nekatere značilnosti in razlike v davčni obravnavi med "običajnimi" ali "rednimi" dohodki in dohodki, odmerjenimi s sodno odločbo. Poudarek je zlasti na obravnavi z vidika Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), še posebej na določbi o povprečenju dohodkov.

Če v iskalnik sodne prakse za slovenska sodišča (www.sodnapraksa.si) vnesemo iskalno geslo "s prispevki in davki", najdemo čez tisoč zadetkov z različnih področij. Pričakovano prevladujejo sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, sledijo sodbe Upravnega sodišča in nato višjih sodišč.

Graf 1: Deleži zadev z odmero davkov in prispevkov po sodiščih

Iz grafa je razvidno, da se nekaj nad polovico zadev z odmero davkov in prispevkov nanaša na delovnopravne spore, slabe štiri desetine na upravne spore in približno desetina na zadeve, ki jih obravnavajo višja sodišča (civilne, gospodarske, izvršilne, kazenske zadeve). Število zadev, ki jih je obravnavalo vrhovno sodišče, je približno za četrtino toliko, kot prej omenjenih zadev, se pa tudi te delijo na delovno-socialni, upravni, civilni, gospodarski ali kazenski oddelek v podobnih razmerjih, kot velja za razporeditev po višjih sodiščih in upravnem sodišču.

2. POVPREČENJE

Osnovo za razmislek o potrebi posebne obravnave dajatev od dohodkov fizičnih oseb najdemo v 120. členu ZDoh-2, ki govori o povprečenju:

"(1) Ne glede na drugi odstavek 119. člena tega zakona se zavezancu, ki je prejel dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let (v nadaljnjem besedilu tega odstavka: dohodek iz preteklih let), dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove – ki vključuje tudi dohodek iz preteklih let – po posebej izračunani povprečni individualni stopnji zavezanca (v nadaljevanju: povprečna stopnja). Povprečna stopnja se izračuna ob upoštevanju stopenj dohodnine iz 122. člena tega zakona in letne davčne osnove iz 109. člena tega zakona, ki se zmanjša za 80 % davčne osnove od dohodka iz preteklih let, ter za zneske olajšav iz 111. člena, prvega in drugega odstavka 112. člena, 113. člena, prvega in drugega odstavka 114. člena in 117. člena tega zakona.

(2) Ne glede na drugi odstavek 119. člena tega zakona se zavezancu, ki je dosegel dohodek iz dejavnosti iz drugega odstavka 47[1]. člena tega zakona in ugotavlja davčno osnovo od tega dohodka na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, dohodnina odmeri od neto letne davčne osnove – ki vključuje tudi dohodke iz dejavnosti iz drugega odstavka 47. člena – po posebej izračunani povprečni stopnji. Povprečna stopnja se izračuna ob upoštevanju stopenj dohodnine iz 122. člena tega zakona in letne davčne osnove iz 109. člena tega zakona, v katero se všteva le sorazmerni del davčne osnove, vključno s povečanji in zmanjšanji ter davčnimi olajšavami, od dohodka iz dejavnosti iz drugega odstavka 47. člena tega zakona na člana kmečkega gospodinjstva, ki je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova kmetijske in dopolnilne dejavnosti, ter zmanjša za zneske olajšav iz 111. člena, prvega in drugega odstavka 112. člena, 113. člena, prvega in drugega odstavka 114. člena in 117. člena tega zakona. Sorazmerni del dohodka iz dejavnosti iz drugega odstavka 47. člena se ugotovi tako, da se ta dohodek razdeli na toliko delov, kolikor je članov kmečkega gospodinjstva zavezanca, ki so obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani iz naslova kmetijske in dopolnilne dejavnosti."

Ugotovimo lahko, da je besedilo zakona dokaj kompleksno in utegne pravilen izračun akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja za marsikoga predstavljati (pre)zahtevno računsko operacijo. Če se nekoliko pošalim, še sreča, da je dohodnina na letni ravni odmerjena, kar pomeni, da jo za zavezanca izračuna davčni organ in tako avtomatično "popravi" morebitne nepravilnosti, ki jih pri izračunu akontacije naredi plačnik davka.

Nekoliko poenostavljeno je dohodek, za katerega se uporabi povprečna stopnja, obdavčen v vsakem primeru, kot bi se nanašal na obdobje petih let, saj se v izračunu upošteva 20 % davčne osnove od dohodka iz preteklih let, pri čemer pa se za izračun povprečne stopnje ne upoštevajo olajšave.

V preteklosti se je način povprečenja večkrat spreminjal. Tako je na primer 103. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-1-UPB4) določal, da se "dohodki iz delovnega razmerja, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, vštejejo v celoti v dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel, in se obdavčijo po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov. Za ugotovitev povprečne stopnje dohodnine enoletnih dohodkov se prejeti dohodek, ki se nanaša na več let, razdeli na toliko enakih delov, na kolikor let se nanaša, vendar ne več kot na tri enake dele. V osnovo za ugotovitev povprečne stopnje dohodnine enoletnih dohodkov se vključi en sorazmerni del tako razdeljenega dohodka."

S 1. odstavkom 120. člena ZDoh-2 se je v zadevi U-I-76/11 ukvarjalo tudi Ustavno sodišče in odločilo, da ta ni v neskladju z Ustavo. Vendar pa odločitev ni bila soglasna (izid glasovanja je bil 6 za, 3 proti), v odklonilnem ločenem mnenju sodnice Dunje Jadek Pensa, ki se mu je pridružila sodnica Etelka Korpič - Horvat, najdemo precej močne argumente, da bi bilo prav, da so osebe, ki so v bistveno enakem položaju, tudi enako (davčno) obravnavane. Zakonska določba namreč bistveno in nedopustno diskriminira tiste zavezance za plačilo dohodnine, ki so naenkrat za več let na podlagi upravne (in ne sodne) odločbe prejeli izplačilo prejemkov iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi jih bili po rednem teku stvari sicer morali prejemati sukcesivno in periodično v obdobju dveh ali več let. Po drugi strani pa pravni pojem "sodna odločba" ne daje možnosti za drugačno jezikovno razlago. Na to dejstvo je sicer v pripombah na pred kratkim sprejeto novelo Zakona o dohodnini ZDoh-2V opozoril tudi Odbor preizkušenih davčnikov pri Slovenskem inštitutu za revizijo, vendar je besedilo člena ostalo nespremenjeno.

Kakor koli že, določba velja in zavezanci živimo z njo. Ker se izplačila dohodkov iz zaposlitve po sodnih odločbah izvajajo čez celo leto, prispevke in davke pa izračunavajo plačniki davka, se ne gre zanašati le na to, da se bo v letnem obračunu dohodnine vse pravilno poračunalo, ampak se moramo tisti, ki za plačnike davka pripravljamo obračune po takih odločbah, po svojih močeh in v okviru razpoložljivih podatkov potruditi, da bi se s plačano akontacijo čim bolj približali dejanski (končni) obveznosti.

Ob tem je treba upoštevati še dejstvo, da je tudi sodna poravnava sodna odločba[2], sodne poravnave pa utegnejo vsebovati tudi dogovor, ki se nanaša na neto dohodek, to je dohodek po odštetju (plačilu) davkov in prispevkov. Stranki se lahko dogovorita, da se "zaradi dokončne ureditve razmerij med pravdnima strankama, ki izhajajo iz pravdnega postopka, ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. ... ter delovnopravnega postopka, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v ... pod opr. št. ... tožena stranka zaveže za tožečo[3] stranko obračunati odškodnino[4] v neto znesku ... EUR, h kateremu je treba prišteti še plačilo vseh davkov in prispevkov."

Tak opis poravnave lahko vodi v nesoglasja glede tega, kako naj se obračunajo vsi davki in prispevki, in to celo v primeru, ko naj bi bila poravnava zaključena z enim samim izplačilom, še toliko prej pa, kadar so dogovorjena zaporedna (na primer mesečna ali četrtletna) izplačila, ki se raztezajo čez več kot eno davčno obračunsko obdobje, tj., kadar gre za izplačila v dveh ali več letih.

Zato je smiselno, da se pred sklenitvijo sodne poravnave stranke poenotijo o načinu obračuna in o tem, katere dajatve in v kolikšni višini jih je treba plačati oziroma akontirati, in v poravnavo zapišejo bruto znesek poravnave.

Celoten članek je dostopen za naročnike!