TFL Glasnik:
G. Schlamberger, dovolili si bomo reči, da ste doajen slovenske informatike, saj ste bili direktor informatike že v nekdanjem SDK, bili ste predsednik cele vrste združenj, tudi evropskega združenja informatike leta 2004. Zdaj ste upokojeni, a še vedno aktivni na svojem področju – predsednik Slovenskega društva Informatika. Na kaj ste najbolj ponosni?

Niko Schlamberger:
Na to ni preprostega odgovora. Bilo je nekaj dosežkov tudi zasebno, poslovno. Na osebnem polju sem najbolj ponosen, da sva z ženo poročena blizu 50 let, vztrajala sva v razumevanju, prijateljstvu in ljubezni, in to je zagotovo dosežek, na katerega sem ponosen.

Kar zadeva strokovne dosežke, bi dejal, da jih je kar nekaj, a ni potrebe, da bi se hvalil. Če pogledam svojo strokovno kariero, sem po stroki strojni inženir in sem nekaj časa delal v razvojnem oddelku tovarne Iskra Vega, potem so me začeli zanimati računalniki in se je moja pot v informatiki začela v sedemdesetih letih pri IBM. Moram povedati, da je bila takrat to vrhunska šola informatike, saj česa podobnega ni bilo ne blizu ne daleč. V svetu je bilo tega bolj malo.

To je bila dobra odskočna deska, od tam naprej so me zanimale različne stvari in ne le komercialni vidik informatike. Ena od posledic mojega interesa je bila, da sem bil predavatelj na višji upravni šoli, napisal sem tudi skripta Uvod v programiranje. Nato nisem nadaljeval po tej poti, je pa recimo zanimivo to, da so kolegi, ki so to študirali, skripta uporabljali vsaj še deset let.

Nekaj časa sem delal v Ljubljanski banki kot vodja za razvoj programa in, če se lahko pohvalim, sem v slovenski jezik uvedel izraz programje namesto software. V LB smo takrat razvili vse programe za njeno poslovanje.

TFL Glasnik:
Pravi pionir na področju informatike. Kako ocenjujete trenutno stanje na področju informatike v luči krize, ki je dodobra skrčila naložbe na tem področju.

Niko Schlamberger:
Informatika je zelo široko področje. Vidim dve glavni kategoriji: računalništvo kot strojni in programski del. Kar zadeva naprave, se moramo zavedati realnosti tega sveta, saj nas še vedno ni toliko, da bi nekaj ponudili vsemu svetu. Torej smo na področju naprav uporabniki in kupci. Kar pa zadeva programski del, bi tega razdelil na znanost, stroko in biznis. Kar zadeva znanost, smo v svetovnem vrhu informatike in nam ni treba zardevati. Kar zadeva stroko, to je prenos znanstvenih spoznanj v vsakdanje življenje, smo še vedno dobri, čeprav se ne zavedamo dobro svoje realnosti. Strokovno smo na visoki ravni, saj to pričajo kolegi in kolegice, ki so v svetovnih podjetjih. Jasmina Stritar je, če omenim sam njo, zadolžena za vzhodnoevropsko in balkansko področje ameriškega podjetja EMC. To je nedvomno priznanje in ilustracija. Moramo razumeti, da se priljubljena krilatica dr. Petra Tanciga, da bo Slovenija dežela softwara, lepo sliši, vendar to ni realno.

TFL Glasnik:
Je Slovenija lahko dežela informatike? Očitno imamo odlično izobraževanje, zakaj ne bi tega izkoristili kot komparativno prednost.

Niko Schlamberger:
V kakšnem smislu? Ne v smislu, da bi z nekim izdelkom ali storitvijo preplavili ves svet. Kot recimo Francozi vsako jesen z znamenitim vinom beaujolais potopijo pol sveta. Smo pač premajhni za kar koli takšnega; smo pa zadosti veliki in dovolj prodorni, da damo na trg kakšen nišni produkt.

TFL Glasnik:
Imate v mislih kaj konkretnega? Pripravljate kaj?

Niko Schlamberger:
Ne bi delal posebne reklame, vendar se spomnim trboveljskega podjetja, ki je ustvarilo programsko opremo za specialne namene, kar je bila stvar, ki je na voljo vsem, ki to rešitev potrebujejo. Takšnih niš je, kolikor hočete.

TFL Glasnik:
Kaj je pri tem še potrebno? Koliko so inženirji še trgovci, prodajalci. A imamo tega dovolj?

Niko Schlamberger:
Slovenskega Steva Jobsa verjetno nimamo, vsaj jaz ga ne poznam. Če berete njegovo biografijo, on ni bil prav prijeten – Američani imajo krilatico Leading age is blooding age; ni preprosto biti na vrhu. Menim, da smo Slovenci malo razvajeni zaradi prejšnjega sistema, ko je država skrbela za vsakega in za vse, čeprav star slovenski pregovor pravi Pomagaj si sam in bog ti pomagal. Premalo razumemo, da smo sami najbolj odgovorni.

TFL Glasnik:
Ali se vam ne zdi, da je na področju informatike, programskih rešitev, če hočete, največ mladih, največ zagonskih podjetij? Tukaj je neki preboj.

Niko Schlamberger:
Da. Zagotovo. Če se vrnem k vsebini vprašanja z začetka, je slovenska informatika, kar zadeva posel, dobro razvita in umeščena v slovensko gospodarstvo. To se vidi tudi v krizi zadnjih deset let, ki ni nikogar pustila ob strani. Podjetij, katerih glavna dejavnost je informatika, se je dotaknila bistveno manj. Bilo je neprimerno manj stečajev ali opustitev dejavnosti kot v drugih panogah.

Žalostna paradigma je denimo gradbeništvo, to je bila slovenska nesreča desetletja. V informatiki je posel sicer upadel, a daleč od tega, da bi bili padci dramatični. Za to sta po mojem dva razloga. Strokovno smo dobri, organizacije in gospodarske družbe, v katerih informatika ni glavna dejavnost, razumejo, da jih brez informatike ne bo. Verjetno se manj investira, vendar razvoj ni povsem ustavljen. Sta le dve možnosti: če nisi in, si out.

TFL Glasnik:
Podjetja se očitno zavedajo, da morajo investirati. V katero smer gredo zadeve? Kaj so glavne smernice?

Niko Schlamberger:
Dejal bi, da so v svetovnem merilu štiri in Slovenija jim zelo dobro sledi. Najprej gre za oblak, vendar to ni nekaj tako novega, kot ljudje mislijo. To je nov izraz za stari fenomen. Podjetja so imela svoje velike računalnike in nekaj terminalov ter so bili uporabniki okrog. Za tistega v računovodstvu je to pomenilo, da dela v oblaku, saj je bil zgolj uporabnik. Mobilna telefonija ni drugega kot oblak. Kakor koli, Slovenija temu zelo dobro sledi. Vendarle moram izpostaviti državno informatiko, ki si je pod vodstvo magistra Jurija Bertoka upala ustvariti državni računalniški oblak. To je bila pogumna poteza, ker je center vlade za informatiko že obstajal, potem ga nekaj časa ni bilo. Neko stvar uničiti je sila lahko, spet vzpostaviti pa je napor. Gospe in gospodje iz državne uprave so bili res hrabri.

Druga stvar je internet stvari, kot to dobesedno prevajam. Vsega potenciala verjetno še nismo absolvirali – tudi tisti, ki za to največ delajo, ne. Težko je predvideti, kaj se lahko iz tega razvije. Gotovo bodo tudi nove poslovne paradigme. Poglejte recimo podjetje, ki je največja veletrgovina na svetu, a nima niti kvadratnega metra skladišč. Ali podjetje Uber, ki je največje taksi podjetje na svetu, a nima niti enega avtomobilskega kolesa.

Novemu poslovnemu modelu, ki lahko nastane, osebno rečem poslovna alkimija, gre pa za pretvarjanje podatkov v denar. Znana alkimija govori o poskusu ljudi, da iz svinca naredijo zlato. To jim sicer ni uspelo, a so v 20. stoletju ustvarili zlato iz živega srebra. Obstreljevali so ga s protoni, in ko so dobili en proton več, je bilo to zlato. Količine so bile zelo majhne, postopek pa tako drag, da še danes prevladujejo klasični postopki za pridobivanje zlata.

Nova alkimija pa je pretvarjanje podatkov v denar. Tukaj smo še zelo na začetku, čeprav se zavedamo poslovnega potenciala podatkov. Tega se zavedajo tudi države, saj odpirajo svoje podatke in omogočajo njihovo uporabo ter nove poslovne storitve. Vendar smo še zelo daleč od tega, kar obljublja nova alkimija. Spet se bo zgodilo, da bodo tisti, ki bodo to najbolje razumeli, imeli največjo korist od tega. Drugi bodo sledili, lahko da bodo dobro živeli, a ne bodo v vrhu.

Tretja zadeva so tako imenovani masivni podatki in temu področju zelo dobro sledimo. Gre za angleško povedano big date. Mimogrede naj omenim, da v društvu izdajamo odprti internetni slovar strokovne informatike in se ga splača pogledati, saj gre po mojem za svetovni dosežek: na voljo imate slovenski izraz, angleški izraz, definicijo pa še izgovarjavo. Masivni podatki so kolektivni pojem za vse podatke, ki se že zdaj zbirajo iz najrazličnejših virov, posredujejo, arhivirajo, prodajajo – žal tudi zlorabljajo. To so formatirani in neformatirani podatki, v ozadju pa je cela znanost o tem, kakšne algoritme uporabljati. Že spet so največ naredile ZDA oziroma njihova agencija za nacionalno varnost skozi projekt Ešalon. Njihove zmogljivosti so danes verjetno tisočkrat večje in ne vemo dobro, kaj vse zbirajo o nas.

Prepričan sem, da imajo o nas zelo veliko podatkov – seveda moraš biti zanimiv, malo naivno pa si mislimo, da kdor je zdrav, nima kaj skrivati. Ni čisto tako. Tudi če mislim, da nimam kaj skrivati, vedno je mogoče zlorabiti kakšen podatek o meni v nekem določenem kontekstu. Po mojem sploh nismo videli še niti pravega začetka te zgodbe.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje. Kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Niko Schlamberger:
Nimam se za nekega posebnega guruja, a bi sporočil, naj informatiko vzamejo izjemno resno in naj gledajo, da bodo digitalne kompetence primerne. Glede tega moram reči, da smo Slovenci nekoliko bolj zadaj. Splošno mnenje je, da mladi obvladajo vse. Če stara mama prosi vnuka, da nekaj sname z interneta, in on to stori, je babica prepričana, da vnuk vse ve. Daleč od tega. Digitalni domorodci imajo družbene informacijske spretnosti, saj so mojstri za SMS, na internetu so, a to niso tiste spretnosti, ki so zaželene na delovnem mestu in ki povečujejo konkurenčno prednost. Stroka, znanost in posel informatike so v Sloveniji na visoki ravni, kar pa zadeva računalniške veščine in digitalne ločnice, imamo še veliko dela. Moje sporočilo državi in gospodarskim družbam bi bilo: vlagajte v to, ker bomo sicer zaostali. Ne bo nas zadržala stroka, temveč to, da smo nevešči uporabniki informacijske tehnologije.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya