Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 18. oktober 2016 / številka 28

»Ko sem pred osmimi leti govorila o uvajanju ekološke hrane v prehrano otrok, me ni nihče razumel. Nemalokrat smo bili celo tarča posmeha.« Tako pravi gostja našega današnjega Pogovora, solastnica in direktorica mlekarne Krepko Sandra Turnšek, o svoji pogumni odločitvi s pravo vizijo.

V tokratni Temi tedna predstavljamo članek mag. Ivana Simiča iz revije Denar z naslovom Davčni vidiki pavšalnih pogodb. Pavšalne pogodbe, ki jih sklepajo subjekti med seboj, so oblika in način zagotovitve določenega svetovalca ali določeno svetovanje v določenem obdobju. Furs je v preteklosti kontroliral tovrstne pavšalne pogodbe in je od davčnih zavezancev zahteval dokazilo, da so bile storitve res opravljene.

S pravnega področja izpostavljamo vedno aktualen članek Policija in izvedenstvo medicinske stroke v predkazenskem postopku – praktični vidiki, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Učinek arbitražne odločbe in predhodne odredbe po ZIZ - Prikaz sklepa VSRS Cpg 5/2014. Z davčnega področja objavljamo članek DDV za zmeraj, s finančnega področja pa članek z naslovom Pogostost in vrste goljufij.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Sandra Turnšek: Slovenija je prihodnost ekološkega kmetovanja

Sandra Turnšek

TFL Glasnik:
Ste univerzitetna diplomirana ekonomistka, ki se je v karieri ukvarjala z marsičim, danes pa ste solastnica in direktorica mlekarne Krepko. Mlekarna slovi po tem, da uvaja naravni način pridelave mleka, a bi vas najprej vprašala: na kaj ste v dosedanji karieri najbolj ponosni?

Sandra Turnšek:
Zagotovo na to, da hodim skozi življenje s široko odprtimi očmi, da sem vedoželjna in željna znanja ter da znam prepoznati pravo priložnost. Slednje je posledica stalnega izobraževanja in nekega čuta, za katerega menim, da mi je bil položen v zibelko, zato ga s pridom izkoriščam.

Lahko rečem, da sem na to osebno napredovanje najbolj ponosna in da temu dajem prednost pred poslovnim. Eno z drugim je povezano, ker menim, da če kot osebnost ne napreduješ in se ne nagrajuješ, tudi poslovni uspeh ne pomeni nič.

 

Sandra Turnšek

 

TFL Glasnik:
Mlekarna Krepko ima zanimivo zgodovino. Prevzeli ste jo od staršev v času, ko se je bilo treba radikalno odločiti, kako naprej. Verjetno vas je vaša lastnost, o kateri ste govorili prej, pripeljala do tega. Mlekarn je veliko, odločili ste se za novo linijo. Bio je nekoliko moderno, a ne gre samo za to.

Sandra Turnšek:
Odločitev o nadaljevanju družinske tradicije, kar zadeva mlekarno, ni bila lahka in tudi ni dozorela čez noč. Morala sem narediti bilanco življenja, ki sem ga živela do takrat in je bilo drugačno; bilo je usmerjeno predvsem v poslovno rast. Ni mi bilo jasno, kako ni pravih rezultatov, tudi če delaš prav in se trudiš. Vsi okoli mene so se obnašali kapitalistično, ni bilo pristnega odnosa – skratka, bila sem razočarana nad medčloveškimi odnosi v Sloveniji. Ne zgolj po razmisleku, temveč sem po spletu okoliščin začela razmišljati o tem, da ne bom delala tako kot vsi, ampak bom postala in ostala zvesta sebi. Da bom delala to, v kar verjamem in za kar imam vizijo.

Ko je prišla želja in pobuda mojih staršev, ki so se znašli na neki meji: nadaljevati ali ne oziroma kako nadaljevati, sem se odločila, da peljem stvari naprej z lastnimi svežimi zamislimi, z novimi pogledi na poslovni svet in z žensko samozavestjo, za katero sem čutila, da jo imam. Potem smo se pač lotili stvari, ki se jih ni lotil nihče drug – bodisi so bili preveliki in jim te stvari niso bile zanimive bodisi se jim preprosto ni splačalo.

Vedno smo delovali kot neki pionirji. Videli smo stvari, ki jih drugi niso. Jaz recimo vidim prednost v tem, da smo najmanjša mlekarna v Sloveniji. Bili smo fleksibilni. Zaradi vitkosti smo se lahko prej znašli ob pravem času na pravem mestu.

Sandra Turnšek

 

TFL Glasnik:
Konkurenca je verjetno strahotna, vendar je bila pomembna ravno odločitev za novo smer. Zdaj slovite po tem, da imate v tem idiličnem kraju zares naravne dobavitelje in je vaš bio res bio.

Sandra Turnšek:
Vi govorite o današnjem času, vendar leta 2007 to ni bil trend, ko sem govorila in predavala o prednostih ekološko pridobljene hrane. Ko sem kot pobudnica sodelovala na okroglih mizah na ministrstvih za kmetijstvo in za šolstvo o uvajanju ekološke hrane v prehrano otrok, me ni nihče razumel. Nemalokrat smo bili, tudi jaz, celo tarča posmeha.

Hočem povedati, da me v tem boju s časom in zakoreninjenimi navadami velepotrošništva sploh niso razumeli. Tudi sama sem si pogosto rekla, ali mi je tega treba. Podirati vse te tabuje, odpirati vse te teme, ljudem soliti pamet o zdravi prehrani, kako dvigniti slovensko kmetijstvo, ki bi že tako moralo biti ekološko in nikakršno drugačno. Tako sem delala, ker sem verjela v to in sem tako tudi živela. Ni šlo za iskanje kupcev ali prodajo, temveč za način življenja Rekla bi, da skorajda gibanje.

Stvari so se začele premikati šele po štirih ali petih letih. Ne znam vam opisati občutka, ko se prvič premaknejo. Kot bi premikal gore, ko prebudiš neko zavest, in to je kolektivna zavest.

Še vedno ne govorim o uspehu pri prodaji, o takšnem ali drugačnem uspehu. Na to gledam kot na osebni uspeh. Danes, leta 2016, kar je devet let po tistem, vidiš, da bi se vsi ukvarjali s tem. Tudi tisti, ki so se nam včasih smejali. Povem jim, da če so se tega lotili zaradi denarja, naj raje nehajo, saj bodo tistim, ki mislimo resno, in tudi ljudem nasploh naredili več škode kot koristi. S tem se ne moreš ukvarjati samo zato, ker ima bioizdelek višjo ceno. S tem se ukvarjaš, ker veš, kakšne so prednosti.

Sandra Turnšek

 

TFL Glasnik:
Kako se bojujete proti temu, saj imate cel proizvodni proces podrejen temu.

Sandra Turnšek:
Kot prvo: ne tekmujemo in peljemo svojo zgodbo naprej. Imamo veliko povedati, stojimo za svojo zgodbo. Kot direktorica poznam izdelek od laboratorija naprej. V vse izdelke vlagamo veliko znanja in časa, zato ne bo šel na trg, dokler nismo vsi stoodstotno prepričani o njegovi kakovosti in o tem, da bomo lahko to kakovost še leta vzdrževali.

Da je biološko pravo, jamči papir, certifikat, ki ga izda eden od treh inštitutov. Oni nosijo vso odgovornost za izdajo tega papirja. Upam, da se tega zavedajo, saj so prvi v tej verigi in odločajo o tem, ali so znaki na embalažah upravičeni. Ko smo pridobivali naše certifikate, so ti inštituti šele nastajali in so svojo vlogo jemali skrajno resno. Bili so nadzirani, tudi danes so, takrat pa je bilo to rigorozno. Nadzirale so jih tuje institucije, njihove nadrejene organizacije, in moram reči, da smo še danes v bistvu zgled in šolski primer vsem, ki na novo pridejo na te inštitute, da vidijo, kako mora potekati predelava in posledično tudi pridelava mleka v našem primeru.

Ekološke pridelave mleka se nismo mogli lotiti, dokler nismo našli nekoga, ki se bo ukvarjal z ekološko pridelavo. Šlo je za sodelovanje, za sklenitev dolgoročnega sodelovanja in za zaupanje. Ne moreš priti h kmetu in mu reči: začni se ukvarjati z ekološko pridelavo. Ko te bo vprašal, kaj to pomeni, mu boš rekel, da bo imel manj mleka kot doslej. Ekološka krava ne dobiva ničesar, kar bi spodbujalo večjo pridelavo mleka, vendar kmet razliko pokrije z večjo odkupno ceno, ki mu jo damo, in delno s subvencijami. Torej gre za celo verigo in mi nismo samo mlekarna kot taka. Po Sloveniji smo morali spodbujati ekološko pridelavo in smo šele danes v celoti preskrbljeni z ekološkim mlekom.

 

TFL Glasnik:
Še nekaj številk. Koliko vas je zaposlenih? Kako vam gre?

Sandra Turnšek:
Zaposlenih nas je 40, od tega kakšnih 20 v proizvodnji, preostalo je komerciala, ki je pomemben del naše dejavnosti. Brez prodaje pač ni ničesar. Navzoči smo pri vseh večjih slovenskih trgovcih, ki so prisotni na slovenskem trgu. Z zagotovilom, da je mleko izključno slovensko.

Sandra Turnšek

 

TFL Glasnik:
Se Slovenci zavedajo, da je zdrava hrana pomembna, in koliko so pripravljeni plačati za to?

Sandra Turnšek:
Ozaveščenost se začne pri vseh, najpozneje takrat, ko te opomni bolezen. Toliko o slovenskem zavedanju o pomenu zdrave prehrane. Res pa je, da je meni osebno cilj ekološko prehrano približati potrošniku do te mere, da ta ni toliko dražja od konvencionalnega izdelka. Danes je problem v razvrednotenju konvencionalnih izdelkov. Imate pač trgovske znamke ter še vse drugo in s temi ekološki izdelek težko tekmuje, ko gre za ceno.

V to pa se mora vključiti ves narod. Gre za nacionalni problem. Vedno pravim, da bi morala biti vizija države podobna kot v nam znanih primerih bližnjih držav. Pri nas bi morala tuja trgovska veriga, ko pride na naš trg, dati na police najprej slovenske izdelke, če jih ni, pa bi bilo dovoljeno prodajati njihove izdelke.

 

TFL Glasnik:
Pa je to mogoče?

Sandra Turnšek:
Povem vam lahko konkreten primer. Imamo tujo ekološko trgovsko znamko in na policah jo vsi poznajo. Kot edini slovenski ekološki pridelovalec mleka za njih v Sloveniji ne morem delati, ker dela za njih Avstrijec. Tujec. To anomalijo lahko reši le zdrav državni interes. Da vemo, kaj hočemo, ni dovolj, da samo vpijemo, da je treba reševati kmetijstvo.

Sandra Turnšek

 

TFL Glasnik:
Ali vidite Slovenijo kot destinacijo zdrave prehrane?

Sandra Turnšek:
Slovenija je prihodnost ekološkega kmetovanja. Imamo zdravo zemljo in je ni treba načrtovano uničevati. Slovenija ima ogromne geomožnosti, zato bi bilo lepo, če tisti, ki imajo vzvode in možnosti, da kar koli spremenijo, prisluhnejo nam navadnim ljudem, ki hodimo okoli z odprtimi očmi in ušesi ter brez nadutosti spremljamo dogajanje. Če se hoče, se lahko vse spremni čez noč.

 

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Sandra Turnšek:
Nikoli ne mislite, da ni v vaši moči, da kar koli spremenite. Da ste premajhni. Z vsako mislijo lahko veliko naredite. Veliko škodo delate, če zamahnete z roko, češ, saj gre tako vse k vragu, nič ne morem pomagati. To je največja neresnica in današnja tegoba nas, Slovencev.

Povem vam, da smo tako sposobni, da lahko z vsako mislijo in vsakim kamenčkom premikamo gore, in Slovenija je najlepša gora na svetu.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

Sandra Turnšek

Tema tedna
Davčni vidik pavšalnih pogodb

mag. Ivan Simič

piše: mag. Ivan Simič, vir: revija Denar, št. 463/2016

Pavšalne pogodbe, ki jih sklepajo subjekti med seboj, so oblika in način zagotovitve določenega svetovalca ali določeno svetovanje v določenem obdobju. Furs je v preteklosti kontroliral tovrstne pavšalne pogodbe in je od davčnih zavezancev zahteval dokazilo, da so bile storitve res opravljene. Če ni bilo specifikacije storitev, je davčni organ praviloma zavzel stališče, da storitve niso opravljene in je pri naročniku storitve ta strošek izločil iz odhodkov, pri prevzemniku storitev pa je ta isti znesek ostal med prihodki. Torej, prišlo je do dvojne obdavčitve. Tako kot v primeru drugih anomalij finančne uprave, o katerih pišemo v tej reviji, menim, da gre za nelogično postopanje.

0 + 0 = 0 in 1 - 1 = 0

Gre za zelo enostavno logiko. Kot sem zapisal v podnaslovu 0 + 0 = 0. To pomeni, če nihče ne sklene pavšalne pogodbe, nihče nima prihodka in nihče nima odhodka. Država oziroma proračun ni izgubil ničesar, saj ima potencialni naročnik svoj dobiček in potencialni prevzemnik del ima tudi svoj dobiček. Nič se ni zgodilo, ni izdanega računa, ni prihodka, ni plačila DDV, ni odhodka in ni odbitka vstopnega DDV.

V drugem primeru pa dva davčna zavezanca skleneta pavšalno pogodbo in se po njej storitev opravlja ali pa se ne opravlja, saj biti v pripravljenosti tudi pomeni opravljati storitev. V tem primeru bo en davčni zavezanec (prevzemnik del) opravljal storitev za drugega davčnega zavezanca (naročnika). Pod pojmom opravljanje storitev razumem, da se storitev dejansko opravlja po pavšalni pogodbi, ali pa da je zgolj sklenjena pavšalna pogodba in prevzemnik del mora pač biti v pripravljenosti, da bo svetoval oziroma opravil kakšno drugo storitev za svojega naročnika. Navedeno pomeni, da prevzemnik del ne more skleniti neomejeno število pavšalnih pogodb, temveč le toliko, kolikor jih lahko časovno opravi glede na število ur.

Prevzemnik del zaračuna svojo storitev v nekem znesku, v višini tega zneska ustvari prihodke in od tega zneska obračuna ter plača DDV. Na drugi strani naročnik prejme račun od prevzemnika del in ta račun knjiži med svoje stroške. To pomeni, da ima naročnik za identični znesek odhodek in v identičnem znesku odbija vstopni DDV, kar pomeni, da je rezultat za državo isti, kot če ne bi bilo pavšalne pogodbe. Enačba je 1 (prihodek prevzemnika del) – 1 (strošek naročnika) = 0. Če tega kdo ne razume, se bo pač moral ukvarjati z drugim delom.

Sodba C-463/14 z dne 3. septembra 2015

O tej sodbi smo že pisali lani oktobra1 in jo bomo zdaj še enkrat povzeli, saj bi davčni organ oziroma finančna uprava moral v vsakem posameznem primeru ugotavljati morebitno navideznost ali neresničnost v primeru sklenitve pavšalne pogodbe in bi jo morala utemeljiti s konkretnimi dejstvi ali okoliščinami.

V sodbi je navedeno, da je imela bolgarska družba sklenjene štiri pavšalne pogodbe s štirimi različnimi družbami, in sicer na področju poslovnih financ, podjetniškega razvoja, pravnega svetovanja in informacijske varnosti. S pogodbami je bilo dogovorjeno, da bodo izvajalke naročniku na voljo za svetovanje in sestanke med delovnim časom, da bodo naročniku zagotavljale prisotnost strokovnjaka, in sicer vse to po potrebi tudi zunaj delovnega časa ter ob nedeljah in praznikih. Dogovorjeno je bilo, da se plačilo po pogodbi izvaja enkrat tedensko. Reševanje zadev oziroma nastalih tekočih problemov se je izvajalo na sestankih, po telefonu ali elektronski pošti. O tem, da morajo pri izvedbi storitev biti izpolnjene formalnosti v smislu dokumentiranja naročil in opravljenih storitev, ni bilo nič posebej dogovorjenega.

Pri naročniku je bil kasneje opravljen davčni inšpekcijski nadzor, v katerem je davčni organ ugotovil, da ni nobenih listin oziroma dokazov o vrstah, količinah in naravi opravljenih storitev ter o številu opravljenih ur. Prav tako ni bilo dokumentirano, na kakšen način so bile določene cene storitev. Zaradi navedenega je davčni organ naročniku zavrnil pravico do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih od izvajalk, s čimer se ta ni strinjal in je ugovarjal.

Pri razsojanju je sodišče EU upoštevalo sodno prakso, da je opravljanje storitev obdavčljivo le, če obstaja neposredna zveza med opravljeno storitvijo in prejetim plačilom in če med izvajalcem in prejemnikom storitve obstaja pravno razmerje. V postopku je predvsem potrebno upoštevati, da ni bil namen pavšalnih pogodb (zgolj) v tem, da se opravljajo konkretne storitve, temveč v tem, da je izvajalec na podlagi pavšalne pogodbe naročniku na voljo, ne glede na to, ali in kako pogosto je izvajalec opravil storitve za naročnika. Izvajalec tako opravi storitev že s tem, ko je naročniku na voljo, neodvisno od količine in narave svetovalnih storitev oziroma neodvisno od tega, ali je tudi dejansko opravil kakšno storitev za naročnika.

Sodišče EU je v izreku sodbe odgovorilo na zastavljena vprašanja in je zapisalo, da so v pojmu »opravljanje storitev« zajeti primeri pavšalnih pogodb o opravljanju svetovalnih storitev (zlasti pravne, podjetniške in poslovne narave), pri katerih je izvajalec na voljo naročniku za čas trajanja pogodbe. Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV nastaneta ob izteku obdobja, za katerega je bilo dogovorjeno plačilo, ne glede na to, ali in kako pogosto so bile storitve naročniku dejansko opravljene.

ZAKLJUČEK

Izhajajoč iz sodbe, v kateri je jasno zapisano, da namen pavšalne pogodbe ni (nujno) v dejansko opravljenih storitvah, temveč v tem, da je izvajalec naročniku že samo na voljo, v prihodnje ne sme biti v praksi več nobenih dilem glede priznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV in seveda podobno pravilo mora veljati tudi v primeru ugotavljanja davčne osnove za potrebe obdavčitve z davkov od dohodkov pravnih oseb, ali z dohodnino pri samostojnem opravljanju dejavnosti.


Opombe:
1 Mag. Nevenka Simić Mićunović, revija DENAR, številka 453, 20. oktober 2015, strani 18 in 19

Strokovni članki
Policija in izvedenstvo medicinske stroke v predkazenskem postopku – praktični vidiki

Damjan Miklič

piše: Damjan Miklič, magister varstvoslovja, višji kriminalistični inšpektor, Uprava kriminalistične policije. Vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, april 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

Policija opravlja svoje naloge na podlagi različnih zakonov, najpogosteje na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije ter na podlagi Zakona o kazenskem postopku. Pod posebnimi pogoji opravlja tudi preiskovalna dejanja, ki jih sicer opravlja preiskovalni sodnik, med njimi lahko odredi tudi izvedenstvo. Policija sodeluje z medicinsko stroko vsakodnevno na različnih nivojih in pri različnih svojih opravilih. Največkrat pri opravljanju splošne naloge varovanja življenja in premoženja ljudi, sicer pa predvsem pri izvajanju nalog iz področja varovanja javnega reda, nadzora cestnega prometa in pri preiskovanju kaznivih dejanj.

Najbolj pogosta opravila so izdajanje odredb za odvzem telesnih tekočin in izdajanje obvestil o telesnih poškodbah (elektronski poškodbeni list). Pomembna je tudi prijavna dolžnost zdravnikov in drugega medicinskega osebja, ki izhaja tako iz Zakona o kazenskem postopku kot iz Zakona o pacientovih pravicah. Pri preiskovanju kaznivih dejanj se zdravniki večkrat pojavijo v vlogi strokovnjakov, v redkih primerih in pod pogoji iz Zakona o kazenskem postopku pa policija odredi izvedenstvo medicinske stroke in sicer telesni pregled ter kombinirano s telesnim pregledom izvedenstvo za ugotavljanje telesnih poškodb. Za ostala izvedenstva v predkazenskem postopku večinoma ne obstaja nevarnost odlašanja in jih vedno lahko pravočasno odredi preiskovalni sodnik, medtem ko obdukcije kot izvedenstvo in izkopa trupla policiji izrecno ni dovoljeno odrejati. So pa ugotovitve tako sodne kot sanitarne obdukcije bistvenega pomena pri preiskovanju tako nezgodne kot sumljive smrti, pa vse do najhujšega umora.

1 UVOD

Tako policija kot medicinska stroka imata mnoge skupne aktivnosti. Vzajemno delo se začne že pri nudenju pomoči ob vsakodnevnih življenjskih dogodkih in nezgodah kot so prometne nesreče in druge nezgode, poškodbe pri kaznivih dejanjih, delovne nesreče in poškodbe pri domačem delu ter podobno. Vsakodnevno potekajo številne interakcije med pripadniki obeh poklicev.

Tudi sicer sta si oba poklica precej sorodna, tako glede na pričakovanja, ki jih imajo ljudje do policije v smislu vsakršne in takojšnje pomoči, kot tudi glede pogojev policijskega dela, kamor spadajo nočna dežurstva, pripravljenosti, neurejen ritem dela, prekoračitve delovnega časa, dosegljivost tudi izven službe in na dopustu. Medicinska stroka in policijsko delo sta tako tesno prepletena že zaradi narave dela, ki je v sami osnovi namenjeno neposredni pomoči ljudem.

Policija, kateri to sicer Zakon o kazenskem postopku (ZKP, 1994) omogoča pod posebnimi pogoji, redko odreja izvedenstvo v predkazenskem postopku. Večkrat se policija poslužuje strokovnjakov na različnih nivojih in različnih specialnosti. Poenostavljeno, meja med strokovnjaki in izvedenci je zelo zabrisana, v največ primerih gre le za zakonske pogoje in način odrejanja dela ter kasnejši procesni odnos do izvedenca v kazenskem postopku. Tako strokovnjak kot izvedenec imata potrebno strokovno znanje in izkušnje, ki se zahteva za rešitev vprašanja, s katerim se sooča sodišče.

V prispevku se osredotočam na splošno razmerje med policijo in medicinsko stroko, glede na dejstvo, da policija pri preiskovanju kaznivih dejanj oziroma opravljanju ogledov krajev kaznivih dejanj redko odreja izvedenstvo, razen odvzema telesnih tekočin osumljencem kot oblike telesnega pregleda. Še v teh redkih primerih odrejanja izvedenstva pa iz razlogov nujnosti policija odreja izvedenstvo medicinske stroke.

2 MOŽNOSTI POLICIJE PRI ODREJANJU IZVEDENCEV IN STROKOVNJAKOV

Policija opravlja svoje naloge na podlagi različnih zakonov, vendar najbolj pogosto na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013) ter na podlagi ZKP (1994). Policija lahko iz razlogov nujnosti in neponovljivosti opravlja določena procesno veljavna preiskovalna dejanja, ki so sicer v domeni preiskovalnega sodnika in so lahko tudi dokaz v kasnejšem kazenskem postopku oziroma se lahko nanje opira celo sodba.

Ta preiskovalna dejanja so v ZKP (1994) taksativno našteta v 164. členu in sicer gre za:

• opravljanje osebne ali hišne preiskave na podlagi 214. in 215. člena,

• zasega predmetov na podlagi 220. člena,

• opravljanje ogleda kraja dejanja na podlagi 245. člena,

• odrejanje izvedenstva na podlagi 248. člena.

Če nevarnost odlašanja ni podana, sme ta preiskovalna dejanja policija opraviti le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika (Horvat, 2004).

Medtem ko zaseg predmetov, hišno in osebno preiskavo lahko policija še pred pričetkom preiskave opravi le iz razloga, če bi bilo nevarno odlašati, pa sme opraviti ogled ter odrediti potrebno izvedensko delo še ob pogoju, če preiskovalni sodnik ne pride na sam kraj dejanja. Pri tem pa policiji kot odrejanje izvedenstva izrecno ni dovoljeno odrejanje obdukcije in izkopa trupla, to je mogoče le s sodno odredbo.

Iz enakega razloga policija v predkazenskem postopku tudi ne more opravljati rekonstrukcije na podlagi 246. člena Zakona o kazenskem postopku, kot procesno veljavno preiskovalno dejanje, saj rekonstrukcija po svoji naravi ni takšno opravilo, ki bi ga bilo nevarno odlašati (Horvat, 2004).

Policija sicer večkrat opravlja rekonstrukcije posameznih kaznivih dejanj in tudi drugih dogodkov, vendar so te namenjene bolj kot pomoč pri razjasnjevanju posameznih dejstev in okoliščin kaznivega dejanja ali drugega dogodka, taka rekonstrukcija pa ne more biti dokaz v kazenskem postopku.

Nedvomno so ogledi krajev tisto preiskovalno opravilo, ki ga največkrat opravi policija in ne preiskovalni sodnik, po nekaterih izračunih opravijo policisti in kriminalisti preko 95 % vseh opravljenih ogledov (Maver et al., 2004). Seveda je najbolj tehten razlog za to številčnost vseh ogledov, po statističnih podatkih Policije je bilo v letu 2014 opravljeno 18.602 ogledov, leto prej pa 21.889 ogledov (Policija, 2015). Ne gre pa zanemariti tudi dejstva, da so policisti, kriminalisti in kriminalistični tehniki nedvomno najbolj usposobljeni in imajo največ izkušenj z opravljanjem ogledov krajev dejanj. Poleg tega imajo ustreznejša tako teoretična kot praktična spoznanja ter kriminalistično-tehnične metode in sredstva pri odkrivanju in zavarovanju sledov in drugih dokazov na ogledu kraja dejanja.

Darko Maver je že pred časom ugotavljal, da je pri vrsti kaznivih dejanj ogled kraja dejanja eno osrednjih preiskovalnih dejanj in da je na kraju dejanja skrit ključ za uspešno preiskavo kaznivega dejanja. Ali bo odkrit storilec dejanja in ali mu bo dejanje tudi dokazano, je mnogokrat odvisno tako od znanja in pozornosti preiskovalca kot tudi od pazljivega iskanja in strogega dokumentiranja sledov (Maver, 1981).

Ogled mora biti opravljen po temeljnih načelih tako pravne kot kriminalistične stroke. V največji meri policija pri opravljanju ogledov krajev dejanj angažira strokovnjake kriminalistično-tehnične stroke v obliki kriminalističnega tehnika oziroma strokovnjake različnih strok (biologija, kemija, fizika, daktiloskopija…) iz Nacionalnega forenzičnega laboratorija v Generalni policijski upravi.

V posamičnih in predvsem bolj zahtevnih ogledih krajev kaznivih dejanj pa lahko policija na podlagi 247. člena ZKP (1994) angažira tudi strokovnjake drugih strok in drugih organov, kot na primer strokovnjaka strojne stroke pri obravnavi delovnih nesreč med upravljanjem s stroji, strokovnjaka rudarske stroke pri nesrečah v rudnikih, ali strokovnjaka sodne medicine pri obravnavi sumljivih smrti.

Kadar pa je potrebno, da izvedenec s svojo neposredno udeležbo in neposrednim opazovanjem pri opravljanju ogleda kraja dejanja in seveda s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami, pomaga razjasniti posamezna vprašanja, ki se pojavljajo tako pri trenutnem opravljanju ogleda oziroma se pojavljajo tudi v kasnejšem predkazenskem in kazenskem postopku, takrat sme policija na podlagi drugega odstavka 164. člena ZKP (1994) odrediti izvedenstvo. To izvedenstvo mora potekati ob enakih pogojih in enakih procesnih predpostavkah kot če bi ga odredil preiskovalni sodnik.

Izvedenstvo pa se seveda lahko odredi ob pogoju, da policija opravlja ogled kraja kaznivega dejanja, ker preiskovalni sodnik ni prišel na kraj, in da je nevarnost odlašanja, ker kasneje izvedensko delo ne bi moglo biti uspešno opravljeno oziroma je izvedenstvo potrebno zaradi nadaljnjih ukrepov policije po 148. členu Zakona o kazenskem postopku (Horvat, 2004).

Določitev izvedenca je torej v skladu z določbo drugega odstavka 164. člena ZKP (1994) nujno preiskovalno dejanje, ki ga opravimo zaradi razlogov nujnosti in neponovljivosti, kot je recimo uničenje, izginotje ali sprememba sledi ali predmetov, ne da bi čakali na pobudo državnega tožilca.

Ne smemo pa pozabiti na določbo tretjega odstavka 164. člena ZKP (1994), ki tako policiji kot preiskovalnemu sodniku nalaga obveznost takojšnjega obveščanja državnega tožilca o izvedbi preiskovalnih dejanj iz navedenega člena.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

DDV za zmeraj

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar (DIZI), št. 463/2016

Pogosto si zastavljamo vprašanje, ali davčnemu zavezancu pripada pravica do odbitka vstopnega davka tudi, če je nabavljeno blago prodal naprej po nižji ceni od nabavne oziroma lastne cene. Vsak, ki se ukvarja z davkom na dodano vrednost, bi najverjetneje odgovoril pritrdilno, saj gre za primarno pravico davčnega zavezanca, če nabavljeno blago uporabi za svojo obdavčeno dejavnost. Vendar se lahko v tovrstnih primerih pri davčnih zavezancih vseeno pojavi dilema oziroma vprašanje, ali resnično ni ogrožena njihova pravica do odbitka vstopnega davka, če nabavljeno blago prodajo po ceni, ki je precej nižja od nabavne oziroma lastne cene tega blaga. Taka dilema bi se po vsej verjetnosti pojavila v zvezi z nabavo in prodajo nepremičnin, saj so cene le-teh znatno višje od ostalega blaga, in ko gre za višje zneske, postanemo tudi previdnejši.

Sodba C-267/15 z dne 22. junija 2016, Gemeente Woerden

Davčni organ najverjetneje ne bi bil najbolj vesel, če bi davčni zavezanec nabavil nepremičnino po ceni 244.000 evrov z DDV in bi pri nabavi odbijal davek v višini 44.000 evrov, kmalu pa bi to isto nepremičnino prodal za 24.400 evrov z davkom na dodano vrednost in bi državi odvedel le eno desetino predhodno odbitega vstopnega davka. Prodajna cena je praviloma višja od nabavne cene, zato je država iz tega naslova deležna davčnega prihodka, in sicer od dodane vrednosti. V omenjenem hipotetičnem primeru pa država nima nobenega prihodka, temveč izgubo v višini kar 39.600 evrov. Predvidevam, da bi davčni zavezanec, ki bi realiziral tak posel, bil deležen obiska davčnih inšpektorjev.

Situacije, kot je opisan primer, so dokaj pogoste, vendar največkrat v trgovski dejavnosti, kjer trgovci pospešujejo svojo prodajo z raznimi akcijami in blago prodajajo tudi pod nabavno ceno (glej sodno prakso Sodišča EU in Pojasnilo DURS št. 4230-965/2006 z dne 19. marca 2007).

Poleg izpostavljenega vprašanja glede upravičenosti do odbitka vstopnega davka v primeru prodaje po ceni, ki je nižja od nabavne oziroma lastne cene, se je Sodišče EU v predstavljenem primeru v nadaljevanju tega članka ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali na pravico do odbitka vstopnega davka vpliva morebiti tudi okoliščina, da kupec blaga, ki ga je nabavil, ni v celoti uporabil za namene obdavčene dejavnosti.

Gre za spor med Gemeente Woerden (občina Woerden, Nizozemska) proti Staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance, Nizozemska). Občina Woerden je pri izbranem izvajalcu naročila gradnjo dveh večnamenskih stavb. Na podlagi prejetih računov za gradnjo je občina odbijala skoraj celotni vstopni davek na dodano vrednost. Obe stavbi je nato občina Woerden prodala Ustanovi za upravljanje stavb občine Woerden (v nadaljevanju ustanova), in sicer po ceni, ki je dosegala približno le 10 odstotkov cene, ki jo je občina plačala izvajalcu za gradnjo. Pri prodaji je občina Woerden obračunala davek na dodano vrednost.

Ustanova je del stavb dala v neodplačni najem oziroma uporabo, določen del pa je dala v odplačni najem, ki je bil v enem delu oproščen, v drugem delu pa obdavčen. Glede na tako dejansko uporabo stavb je pritožbeno sodišče menilo, da se prodajna cena nanaša le na tisti del stavb, ki jih je ustanova dala v obdavčen najem. Zato naj bi bila občina Woerden davčni zavezanec le v tem delu in zato naj bi ji le v tem delu tudi pripadala pravica do odbitka vstopnega davka, kar je približno 10 odstotkov celotnega zaračunanega davka od gradbenih del, izvedenih pri gradnji obeh stavb.

Zaradi omenjenega spora je predložitveno sodišče na Sodišče EU naslovilo vprašanje, ali ima občina Woerden, ki je naročila gradnjo stavb in ju prodala po ceni, ki je nižja od stroškov gradnje, pravico do odbitka celotnega (vstopnega) davka, ki ga je plačala za gradnjo stavb, ali le do sorazmernega oziroma delnega odbitka, ki se nanaša na tisti del stavbe, ki ga ustanova kot kupec oddaja v obdavčen najem.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Pogostost in vrste goljufij

Revija Poslovodno računovodstvo

piše: Simona Valenko, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 3/2016

Prispevek se omejuje na poklicne prevare. Na začetku obravnava opredelitev osnovnih pojmov in razvrščanje prevar, v nadaljevanju pa prikazuje posamezne značilnosti prevar, ki so povzete iz študije ACFE, Report to the Nation on Occupational Fraud and Abuse; 2016 Global Fraud Study. Prikazana je ocena stroška, ki so ga povzročile poklicne prevare in podatki o tem, katere so najpogostejše pojavne oblike prevar, katere so bile uporabljene metode odkrivanja in prikrivanja prevar, kdo so žrtve prevar, katere dejavnosti so najbolj dovzetne za prevare, najbolj običajne in pogoste oblike notranjih kontrol ter kdo so največkrat storilci prevar in njihove značilnosti. S prikazom posameznih podatkov za časovno obdobje je mogoče ugotoviti trende, prikazane informacije pa so lahko zelo koristne za posameznike, ki delujejo na področju izobraževanja in preprečevanja prevar.

Glede na to, da iz študije ACFE izhaja, da je korupcija druga najpomembnejša pojavna oblika prevar, tako po številu izvedenih dejanj, kot po znesku stroška, ki ga take prevare povzročijo, so v posebnem poglavju predstavljene še značilnosti podkupovanja kot pojavne oblike korupcije. Podatki pa so povzeti iz študije OECD, Foreign Bribery Report: An Analysis of the Crime of Bribery of Foreign Public Officials. Prikazane so le osnovne značilnosti primerov podkupovanja, ki so bile ugotovljene na podlagi analize 427 primerov, v obdobju 15 let. V zadnjem poglavju je predstavljenih še nekaj podatkov o kriminaliteti v Sloveniji, ki so bili pridobljeni iz Letnega poročila policije za leto 2014 in 2015. Iz prikazanih podatkov je razvidna tudi ocena škode iz naslova kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete za obdobje 2012–2015. Prispevek ugotavlja, da so stroški prevar visoki in predstavljajo pomemben strošek poslovanja. Pomembno je, da se organizacije zavedajo, da je aktivna prisotnost nadzora za boj proti prevaram povezana z nižjimi stroški prevar in s krajšim časom trajanja prevare.

1 UVOD

Gospodarski kriminal je star prav toliko kot sama gospodarska dejavnost. Seveda pa se tudi razširja in širi tako kot gospodarska dejavnost. Postal je stalni del sodobnega poslovnega življenja po vsem svetu ter s tem tudi pomemben strošek poslovanja. V sedanjih razmerah le-ta dosega že izredni velik obseg. Zaradi posledic gospodarskega kriminala trpi celotno gospodarstvo, saj je škoda bistveno večja od škode, povzročene z nasiljem ali nad premoženjem, slabša pa se tudi blaginja družbe kot celote. Številne ocene škode kažejo na visoke številke (Bergant, 2008: 61).

Najnovejši obsežen globalni pregled področja prevar je objavljen v študiji ACFE (Association of Certified Fraud Examiners), podatki so objavljeni v Letnem poročilu o poklicnih prevarah in zlorabah. Študija je pripravljena na podlagi dejanskih primerov v praksi in vsebuje globalni pregled področja prevar vključno s statističnimi podatki o stroških prevar, najpogostejših shemah prevar, značilnostih storilcev, najbolj izpostavljenih industrijah in številnih drugih vidikih pojava prevar.

2 OPREDELITEV PREVAR

ACFE je za kategorizacijo prevar oblikovala shemo – drevo prevar. Drevo prevar je med drugim osnova številnih statističnih pregledov nad globalnimi prevarami letne študije prevar ACFE Report to the Nations on Occupational Fraude and Abuse.

Drevo prevar se deli na tri glavne veje:

- korupcija,

- neupravičena pridobitev ali uporaba sredstev in

- prevarantsko (računovodsko) poročanje.

Korupcijo lahko podrobneje razdelimo na:

- konflikt interesov, kamor štejemo različne nabavne in prodajne sheme,

- podkupovanje, kamor štejemo različne povratne nakupe/nabave ter manipulacije pri ponudbi v okviru javnega ali organizacijskega naročanja,

- podkupnina (nelegalna "zahvala") in

- ekonomsko izsiljevanje.

Neupravičena pridobitev ali uporaba sredstev se podrobneje deli na:

- Z gotovino - denarjem povezane sheme, kar zajema neposredno krajo gotovine iz blagajne (brez neke prave prevarantske sheme), krajo prejetega denarja (denarnih prejemkov), ki je bil že evidentiran v poslovne knjige organizacije, in krajo denarja pred evidentiranjem v poslovne knjige. Na področju prodaje je denar pred evidentiranjem v poslovne knjige mogoče ukrasti preko neevidentirane prodaje ali podcenjene prodaje. Na področju terjatev so pri kraji pred evidentiranjem v poslovne knjige pogoste različne lažne sheme odpisov terjatev, "lapping"sheme zapiranje terjatve) s plačilom terjatve b) in neizravnane oziroma neusklajene terjatve. Kraja denarja pred evidentiranjem v poslovne knjige je mogoča tudi preko povračil.

- Goljufiva izplačila, kjer poznamo različne sheme, povezane z nakupi (podjetje "lupina", dobavitelj, ki ni sokrivec, osebni nakupi s sredstvi podjetja), sheme s plačami (neobstoječ zaposleni, ponarejene plače, sheme s provizijami), sheme, povezane s povračili stroškov (neustrezno opredeljeni stroški, napihnjeni stroški, namišljeni/fiktivni stroški, večkratna povračila stroškov), prevare s čeki (v Sloveniji zelo redke, ker tega finančnega instrumenta ne uporabljamo več) in blagajniška izplačila (neveljavna/stornirana prodaja, lažna nadomestila/vračila).

- Sheme, ki zajemo zaloge in ostala sredstva organizacije, kamor štejemo nedovoljeno uporabo sredstev in krajo sredstev po evidentiranju s poslovne knjige (pridobitev in transfer sredstev, lažna prodaja in odprema, nabava in pridobivanje ter neprikrite kraje).

Prevarantsko (računovodsko) poročanje lahko označuje:

- napihovanje sredstev/prihodkov, kar je mogoče izvesti kot časovno neusklajenost prihodkov, fiktivne prihodke, prikrite obveznosti in/ ali prihodnje stroške, neustrezne cenitve sredstev in neustrezna razkritja;

- prenizko izkazovanje sredstev/prihodkov, kar je prav tako mogoče izvesti kot časovno neusklajenost prihodkov, prenizko izkazane prihodke, napihnjene obveznosti in stroške ter neustrezne cenitve sredstev (www.ACFE.si, 2016: drevo prevar).

Kot prevarantsko poročanje razumemo vsako namerno prikazovanje ali predstavljanje stanja, ki ni skladno z ekonomsko realnostjo (Makar et al., 2000). Pri tem je treba opozoriti, da vrednostno izražena sodila, kdaj je določeno odstopanje od ekonomske realnosti pomembno ali nepomembno (angl. materiality), niso sprejemljiva (McGraw, 2008). Zato računovodski standardi opredeljujejo tudi kakovostna merila, ki omogočajo večjo učinkovitost računovodskega poročanja (Mc Graw, 2008). Ta merila so torej pomembna ne le pri presoji ustreznega računovodenja, temveč tudi pri odkrivanju sumljivih dogajanj v poslovanju (Bergant, 2008: 63).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Učinek arbitražne odločbe in predhodne odredbe po ZIZ - Prikaz sklepa VSRS Cpg 5/2014

Revija SAP

piše: Neli Okretič, vir: revija Slovenska arbitražna praksa, številka 2/2016

Primer, s katerim se je ukvarjalo Vrhovno sodišče RS, osvetljuje in povzema razliko med postopkom eksekvature in same izvršbe ter pojasnjuje dopustnost ugovorov glede na različen namen, ki ga postopka zasledujeta. Postopek razglasitve izvršljivosti arbitražnih odločb oziroma postopek eksekvature je namenjen temu, da arbitražna odločba, ki jo je izdala domača arbitraža, postane tudi izvršljiva in s tem izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko vodi izvršba.

Z Zakonom o arbitraži je bil uveden obvezen postopek razglasitve izvršljivosti, v katerem Okrožno sodišče v Ljubljani po uradni dolžnosti presoja domačo arbitražno odločbo z vidika arbitrabilnosti in javnega reda Republike Slovenije. Sodišče odloča po pravilih nepravdnega postopka in, v kolikor je domača arbitražna odločba znotraj meja arbitrabilnosti in ne krši javnega reda, izda sklep, s katerim razglasi arbitražno odločbo za izvršljivo. Pravnomočen sklep o razglasitvi izvršljivosti skupaj z arbitražno odločbo tvori izvršilni naslov, na podlagi katerega se lahko začne izvršilni postopek. Ker je postopek razglasitve izvršljivosti namenjen temu, da domača arbitražna odločba postane izvršljiva, so temu ustrezno omejeni tudi ugovori strank. V postopku eksekvature se namreč ni mogoče in tudi ni smiselno sklicevati na opozicijske in impugnacijske ugovore; na takšne ugovore se lahko sklicuje v morebitnem kasnejšem izvršilnem postopku.

Zoper sklep sodišča je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče RS, kot edino instanco. Ker gre za suspenzivno pravno sredstvo, je za upnika ključno vprašanje, kako se lahko zavaruje. Na podlagi ZArbit ima arbitražna odločba med strankami učinek pravnomočne sodbe, zato lahko potegnemo vzporednice s pravnomočno, a še ne izvršljivo sodbo. Upnik, ki ima arbitražno odločbo domače arbitraže, a sodišče še ni izdalo sklepa o razglasitvi izvršljivosti oziroma sklep še ni pravnomočen, lahko zavaruje bodočo izvršbo z institutom predhodne odredbe v skladu s pravili ZIZ. Za zavarovanje denarne terjatve, lahko upnik predlaga sodišču izdajo predhodne odredbe na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki še ni izvršljiva, če izkaže pogoj objektivne nevarnosti. Velika prednost zavarovanja s predhodno odredbo je, da ima stvarnopravne učinke, saj upniku (praviloma) prinaša zastavno pravico na predmetu zavarovanja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.