TFL Glasnik:
G. Kos, ste magister politoloških znanosti z več kot dvajsetimi leti dela na pomembnih položajih v državni upravi: na mestni občini, v Beogradu, na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, na koncu tudi na univerzi. Menim, da trenutno delate tisto, kar vas res veseli. A preden preideva k temu, povejte, na kaj ste najbolj ponosni.

Gregor Kos:
Najbolj sem ponosen, da sem pri 42 letih še vedno človek, da še vedno verjamem v ideale, ki so mi blizu od otroštva, in da verjamem, da jih bom lahko še naprej udejanjal. V bistvu sem prav na to najbolj ponosen, saj jih v časih, ki so za menoj, in v okoliščinah, v katerih sem se znašel, ni bilo lahko ohranjati, še težje pa udejanjati. Vesel sem, da sem po vrnitvi iz tujine ugotovil, da je tukaj, če rečem klišejsko, še vedno kritična masa ljudi, ki jih zanima boljša družba, več dobrin za širše množice in ne le za posameznike, in upam, da bomo slednje v bližnji prihodnosti udejanjili na še bolj konkretne načine.

TFL Glasnik:
Fokus vaših sedanjih aktivnosti je nastal v Indiji - ezoterika, pa naj ljudje nekritično uporabljajo v zvezi z omenjanjem tega slabšalne izraze, a pri vas gre za skupek znanj in veščin, ki človeku prinašajo zadovoljstvo in dobro. Od ajurvede do joge in še vrste teh aktivnosti. Zanima me, od kod ta ljubezen, kdaj se je začelo?

Gregor Kos:
Zagotovo je bilo najusodnejše leto 1990, ko sem pri relativno rosnih 16 letih za takšno potovanje skupaj s še tremi prijatelji prvič obiskal Indijo. Kot predstavniki klubov OZN tedanje Jugoslavije smo se udeležili ustanovne skupščine Združenih narodov mladine, ki je potekala v Nainitalu ob vznožju Himalaje, v čudovitem ašramu Šri Aurobindo. Trajalo je, če se prav spomnim, teden dni, mi pa smo si vzeli tri tedne, da smo pogledali tako imenovani zlati trikotnik (Delhi-Agra-Džaipur). Takrat se me je Indija v sekundi dotaknila. Dotaknila se me je na takšen način, da me doslej še ni spustila, in od takrat naprej nizam obiske in izkušnje.

Začel sem prebirati literaturo, najprej bolj splošne narave, nato sem čedalje bolj spoznaval, da me privlači tudi duhovnost, izkušnja duhovnosti, in sem začel brati indijske mislece, jogije, njihovo čudovito izročilo, vedsko izročilo oziroma vedsko znanost. Leta 1995 sem imel srečo, da sem srečal pravega indijskega Svamija Mahešvaranando, ki je bil takrat v Sloveniji, kamor je potem prišel še večkrat, da sem postal učenec joge, da sem začel jogo redno prakticirati in sem začel spoznavati ajurvedski način življenja, ki je na neki način nedeljiv od joge. Principi so enaki: želiš zdravo telo v zdravi družbi, zdravo telo pa dosežeš z zdravo prehrano.

Po številnih obiskih Indije sem imel tudi v kombinaciji z zaposlitvijo priložnost najprej v Sloveniji srečati sekretarja takratnega oddelka za AYUSH, kar pomeni, ajurvedo, jogo, unani, sidho in homeopatijo, to je vseh pet zdravstvenih sistemov, ki so v Indiji javno veljavni, torej del javnega zdravstvenega sistema. Po obisku Madžarske se je namreč omenjeni sekretar oglasil tudi v Sloveniji, na moje rahlo presenečenje sem bil kot takratni generalni sekretar na ministrstvu za izobraževanje edini, ki se je z njim uradno srečal in tudi uradno pogovarjal o možnostih sodelovanja, predvsem na področju izobraževanja. Potencialni partnerji, ki bi bili bolj naravni, recimo na ministrstvu za zdravje, se vabilu veleposlanika Indije za pogovor niso odzvali. Z velikim veseljem smo indijski delegaciji pokazali naše centre za jogo. Povedati moram, da sem takrat prvič videl, kako Indijec ostane brez besed, saj so videli, da so naši centri najmanj na ravni njihovih, če ne celo kakšen korak naprej, in zares so bili presenečeni.

Tako močan vtis je prispeval k temu, da so me leta 2014 povabili na svetovni kongres ajurvede, ki je potekal v New Delhiju in ga je organizirala indijska vlada. Takrat sem pol ure pred začetkom presenečeno ugotovil, da bom tudi slavnostni govorec na odprtju, in sicer v družbi sedmih ministrov za zdravje z Maldivov, iz Uzbekistana, Nepala … Med njimi ni bilo nikogar iz Evrope. Takrat se je začelo moje resnejše sodelovanje z javnim sektorjem v Indiji, s katerim smo bili na ministrstvu povezani tudi zaradi mednarodnega centra ICPE v Ljubljani.

TFL Glasnik:
Navrgli ste vrsto pomembnih dejstev in bi vas vprašala o tradicionalni medicini, kot jo poznamo v zahodnem svetu. Ali se še vedno brani sprejeti vso to vzhodnjaško medicino oziroma teh pet vej, ki ste jih prej našteli? Zakaj je tako, saj so dokazi ravno nasprotni?

Gregor Kos:
Prepričan sem, da tiste dežele, ki državljanom želijo dobro, iščejo kombinacijo alopatske in tradicionalne oziroma komplementarne medicine. Dejstvo je, da ni mogoče spregledati alopatskih uspehov, predvsem kirurških in raziskovalnih. Njihovi dosežki so zavidanja vredni in tudi v Sloveniji smo ponosni na številne operacije, ki so v samem svetovnem vrhu. Je pa res, da smo pred ključnim vprašanjem, zakaj ta medicina ali ta del javnega zdravstva tako vztrajno zavrača kar koli, kar ni alopatska medicina, ne glede na to, da so tudi komplementarni znanstveni temelji tako imenovane alternativne medicine na tako visoki ravni in celo v zelo močnih zahodnih demokracijah že del javnega zdravstvenega sistema.

Posebej bi omenil nedavni obisk Švice, kjer sem se srečal s predsednikom švicarske asociacije oziroma zveze ajurvedskih terapevtov, ki je meni in kolegu Dejanu Miru iz Hiše ajurvede iz Ljubljane razložil, da so leta 2009 v Švici izvedli referendum, na katerem se je 67 odstotkov prebivalcev odločilo, da sta alternativna in komplementarna medicina del javnega zdravstvenega sistema Švice. Ko sem slišal ta podatek, sem ostal brez besed, med drugim tudi zato, ker gre za eno najbolj idealnih ureditev v eni najbolj demokratičnih držav na svetu.

Vse tiste bojazni, ki so do tega trenutka obstajale v Sloveniji, kaj vse bi lahko bilo problematično, so najmanj zavržene oziroma ne obstajajo več. Kajti če je nekaj takega sprejeto v javni zdravstveni sistem v Švici, se lahko samo zamislimo, zakaj česa tako dobrega ne želimo tudi našim državljankam in državljanom.

TFL Glasnik:
Ta šokantni podatek bo marsikomu dal misliti. Zlasti zavarovalnicam, saj bi lahko z bistveno nižjimi stroški prišli do boljših učinkov. Kaj pravijo številke in izkušnje?

Gregor Kos:
Čisto natančnih številk še nimam, ker jim tudi v Švici zaradi časovne komponente še ni uspelo izvesti primerljivih izračunov. Ne glede na to, da je od referenduma minilo sedem let, sistem vpeljevanja še traja, vzporedno s tem potekajo tudi resnejši izračuni. Dejstvo pa je, da sta alternativna in komplementarna medicina kot del javnega zdravstvenega sistema vpisani v švicarsko ustavo. Torej gre za ustavno zagotovljeno pravico državljank in državljanov Švice.

Dejstvo je tudi, da nekatere zavarovalnice, tam jih je pač več, pokrivajo do 75 odstotkov stroškov tudi tako specifičnega ali bogatega zdravljenja, kot je recimo pančakarma, ki lahko traja deset dni, strošek zanjo v Švici je približno 3000 švicarskih frankov. Če to zavarovalnica krije vsaki dve leti, očitno mora biti nekaj na tem.

Ilustrativno naj povem iz primerov težav ljudi, ki so bili napoteni na operacijo, ki bi v Sloveniji stala 5000 evrov, vendar so se na priporočilo odločili za obliko naravnega zdravljenja, kar jih je stalo 200 evrov. Razlika je več kot očitna. To je tisto, verjamem, kar bo prepričalo tudi zavarovalnice v Sloveniji. Ali se bo zares nenormalne številke namenjalo zgolj alopatski medicini ali pa bodo prepoznali to, kar je Švica zapisala v ustavo.

Nam na Zahodu je nekako normalno reči, da je alopatska medicina tradicionalna. Narobe. Tradicionalni sta indijska in kitajska medicina, zahodna pa je alopatska. Glede primerjave s tradicionalno kitajsko medicino bi dodal še to, da sta si z Indijo pomagali, da sta tradicionalna kitajska in ajurvedska medicina popolnoma vključeni v sistem Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Z vsemi smernicami, tako strokovnimi kot znanstvenimi.

Da se razumeva - tega pogovora ne jemljem kot kritike stroke, posameznikov ali politike na tem področju v Sloveniji. Preveč je ljudi, ki brez realnih podatkov samo kritizirajo, ki si želijo le menjavanja oblasti. Gre izključno za to, da tisto, kar je kot dobro prepoznano v svetu, naleti na odprta ušesa tudi v Sloveniji.

TFL Glasnik:
Izvajanje alternativne medicine v Sloveniji želite urediti tako, da bi uredili področje certificiranja vseh teh izvajalcev. Kako ste si to zamislili?

Gregor Kos:
Morda bi zastavil širše. Tudi pri dejavnosti, kot je joga, se nam zdi ključnega pomena vzdrževanje kakovosti, ki mora biti sistemska. Bistveno se mi zdi sodelovanje z indijskim ministrstvom, da se zelo jasno postavijo standardi in normativi. Vse prevečkrat se namreč dogaja, da gre posameznik na drage počitnice na Bali, kjer si za nekaj tisoč evrov privošči tečaj ajurvede ali joge in čez tri tedne misli, da je doktor ajurvede ali učitelj joge. To seveda ne gre, tega se zavedamo vsi, ki smo se s temi stvarmi resneje srečali v življenju, in tega se zaveda tudi indijska vlada.

Prepričan sem, da je ključnega pomena, da smo partnerji indijske vlade in da jim pomagamo v našem prostoru vzdrževati takšen sistem, da bo popolnoma jasno, kdo, pod kašnimi pogoji, s kakšnimi kriteriji in šolami lahko izvaja neko dejavnost in na kakšen način se ga redno nadzira. Tako kot v kulinariki obstajajo Michelinove zvezdice, bi lahko imeli ayusheve ali jogine zvezdice – ali navsezadnje sončke.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Gregor Kos:
Sporočilo je kratko: ne iščimo sreče ali zadovoljstva drugod, saj imamo vse to doma. Dovolimo si oboje doma tudi zahtevati, saj imamo do tovrstnih zahtev pravico kot državljani. Kdor koli meni, da se kaj takega ne da, se moti!

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: Dr. Branko Mayr, Urednik konference o preprečevanju finačnih prevar in prodekan Visoke šole za računovodstvo

Forenzične preiskave v financah in računovodstvu so vse bolj aktualne. Počasi sledimo svetovne trende, kjer je preiskovalec s tega področja najbolj iskan računovodski profil.

Forenzično računovodstvo se osredotoča na analizo finančnih informacij za ugotavljanje beloovratniškega kriminala. Forenzično preiskavo računovodstva opredelimo kot preiskovalne postopke, s katerimi se odkrivajo računovodske prevare. Zaznali smo, da so s prevarami pogosto povezane naslednje aktivnosti:

• stečaj

Pri prevarah v stečaju je veliko primerov napačne opredelitve datuma nastanka insolventnosti in protipravnega odtujevanja sredstev. Zasledili smo primere, ko so bili izstavljeni navidezni računi poslovnim subjektom doma in tujini za vsebine, ki jih preiskovanec sploh ni opravljal. Posledica je navidezen rezultat poslovanja in napačen prikaz dejanskega stanja. Pri presojanju vsebine zaračunanega običajno ugotavljamo sposobnost preiskovanca, da uresniči prodane vsebine (npr. z lastnimi kapacitetami ali pa z izkazanimi stroški storitev). Prav tako preverimo poslovanje prejemnika računa (povezava vsebine prodanega, s poslovnim predmetom prejemnika, višina zaračunanega zneska glede na obseg delovanja prejemnika računa itd.).

• prevare v pogodbah in naročilih

Pogosti so primeri, da vsebina pogodbenega predmeta ne ustreza resničnemu stanju. Prisotne so navidezne pogodbe oziroma naročila, napake pri opredelitvi poslovnega predmeta, vrednosti posla in poslovnega partnerja.

• pranje denarja

Gre za klasične oblike pranja denarja. Prisotne so predvsem pri poslovnih subjektih, ki poslujejo z gotovino. Zasledili smo oblike, povezane z davčnimi zatajitvami (prikazovanje navideznih prihodkov, odhodkov zaradi poslovanja z davčno ugodnimi področji).

• davčne prevare

Vrste in število davčnih prevar je veliko. Pogosta so napačna prikazovanja davčnih prihodkov ali odhodkov z namenom znižanja davčne osnove in pridobitve premoženjske koristi. Pojavljajo se navidezne listine, s katerimi se utemeljujejo prikazane postavke (potni nalogi, evidence o rabi posameznih sredstev, privatna raba sredstev itd.)

Pogoste so davčne prevare pri DDV (mising traderji) in dohodninskih obdavčitvah (napačna klasifikacija posameznih izdatkov s ciljem ugodnejše davčne obravnave).

• prevare pri investicijah

Pestrost teh prevar je velika. Najpogostejše so povezane z gradbenimi deli, kjer se količine po listinah ne ujemajo z dejansko vgrajenimi količinami (sumi odtujitve gradbenih materialov).

• financiranje terorizma

• prevare pri potrošnikih
  • Področje identitete
  • Prevare s čeki in kreditnimi karticami
  • Računalniške in internetne prevare

• prevare pri delitvah, ločitvah, vključno s skritim premoženjem

V primerih oddelitev je pogosti motiv oškodovanje upnikov. Ti primeri so pogosti v obdobjih, ko so že pristni zanki težav v poslovanju. Z oddelitvijo pomembnih premoženjskih postavk se zmanjšuje premoženje podjetja in s tem oškoduje upnike.

• prevare pri intelektualni lastnini

Najpogosteje se srečujemo s tatvinami intelektualne lastnine (neupravičena uporaba znanj drugih in neupravičena raba programske računalniške opreme).

• prevare pri vrednotenju podjetij

Zasledili smo primere neustreznega vrednotenja odvisnih družb s ciljem prikazovanja boljšega premoženjskega stanja od realnega. Pojavne oblike so v projekcijah prihodnjega poslovanja, včasih pa tudi pri določitvi diskontne stopnje.

Pogosti so primeri previsokega vrednotenja nepremičnin za računovodske potrebe. Cenitve so podlaga prevrednotenja (krepitev) nepremičnin in povečanja kapitala.

• napačno prikazovanje vrste najema s ciljem pridobitve koristi

Iz vsebine najema izhaja, da gre za finančni najem, podjetje pa ga zaradi davčno ugodnejše obravnave prikazuje kot poslovni najem ali obratno.

• tatvine

Tatvine so najpogosteje povezane s slabostmi notranje organiziranosti (izvajanje nezdružljivih nalog). Tako imamo primere, ko računovodja razpolaga z materialnimi dobrinami. V praksi je bilo več primerov, kjer je prišlo do goljufivega ravnanja računovodij, ko so ti nakazovali denarna sredstva in hkrati poslovne dogodke evidentirali.

• nenamenska raba javnih sredstev

Pogosti so primeri nenamenske rabe javnih sredstev za financiranje tržnih dejavnosti (v zdravstvu, šolstvu, izvajalci javne službe itd.).

• druge aktivnosti (številni primeri v finančnih institucijah, zavarovalnicah, zdravstvu, varnostnih sistemih, javnem sektorju ….)

Pri računovodskih poročilih se pojavljajo kot:

• goljufivo prikazovanje kapitalske ustreznosti

Pravna oseba ali podjetnik je dolgoročno plačilno sposoben (kapitalsko ustrezen), če je obseg dolgoročnih virov financiranja zadosten (glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljen pri opravljanju teh poslov). Če temu ni tako, je to treba razkriti v letnem poročilu.

• goljufivo prikazovanje premoženja, virov sredstev in poslovnega izida

Zaradi zagotavljanja interesov posameznih interesnih skupin ali posameznika se prilagodijo ali prihodki ali odhodki. Posledica te prilagoditve je razvidna ali v sredstvih ali virih sredstev. To vpliva na napačni prikaz poslovnega izida oziroma posameznih njegovih vrst in sredstev in/ali virov sredstev.

• napačna ali zavajajoča razkritja v letnih poročilih

Zaradi interesa posameznih interesnih skupin ali posameznika so razkritja v letnih poročilih zavajajoča ali napačna.

Z vso navedeno problematiko se bodo seznanili udeleženci Konference o preprečevanju finančnih prevar, ki je organizirana tudi letos in verjamemo, da bodo obravnavane  vsebine marsikomu koristile pri vsakdanjem delu.

piše: dr. Peter Merc, Lemur Legal d.o.o.

Hitra digitalizacija storitev je izpostavila ranljivost rigidnih poslovnih modelov, kot so hotelirstvo, javno prezvozništvo in bančništvo. »Uber« za javno prevozništvo, »Airbnb« za hotelirstvo in množično financiranje (ang. crowdfunding) za bančništvo – primeri globalno uspešnih, zelo konkurenčnih in razmeram na trgu hitro prilagodljivih poslovnih modelov, ki jim tradicionalno ponujanje blaga in storitev na trgu na dolgi rok ne more konkurirati. Stroka te nove poslovne modele skupaj označuje kot disruptivne. Glede na tektonske premike, ki jih z eksponentno hitrostjo ustvarjajo na trgu, povsem upravičeno.

Povpraševanje in ponudba na trgu se danes vse pogosteje srečujeta na spletnih (digitalnih) platformah. Vse več teh platform ustvarja različne odprte trge za začasno uporabo blaga in storitev, ki jih večinoma uporabljajo posamezniki (potrošniki). Govorimo o novi obliki gospodarstva – delitveni ekonomiji (ang. sharing economy). Ta posameznikom in skupinam omogoča, da ustvarjajo prihodke iz premoženja, ki ga ne uporabljajo oziroma bi ga lahko glede na naravo premoženja uporabljali več kot ga. Nekdaj nedotakljivi institut lastništva nad produkti in storitvami se postavlja na glavo, prednost pred lastništvom dobiva možnost dostopa do teh produktov in storitev.

Prva dva odstavka nakazujeta globalne smernice grajenja nove, digitalne ekonomije. Ekonomije, ki temelji na inovacijah in njihovem čimprejšnjem vstopu na trg. Ekonomije, ki prehiteva svojo regulacijo.

In kje v tem nezaustavljivem procesu nastajanja digitalne ekonomije se nahaja Slovenija? Padec na globalni lestvici inovativnosti iz 28. na 32. mesto na prvi pogled ni spodbuden podatek. Dejstvo pa je, da se hitro vzpostavlja infrastruktura, javna in zasebna, ki pomembno prispeva k ustvarjanju poslovnega okolja, ki spodbuja inovacije in inovativno podjetništvo, z visoko dodano vrednostjo. Mreža poslovnih inkubatorjev in pospeševalnikov, sheme financiranja Slovenskega podjetniškega sklada za zagonska podjetja (start-upe), številni mentorski programi, namenjeni mladim podjetnikom, itd. Vse to so pomembni elementi, ki bodo povezani v celoto lahko pomembno prispevali k dvigu Slovenije na globalni lestvici inovativnosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Tamara Prezelj, vir: revija Denar (DIZI), št. 463/2016

Komisija EU pripravlja spremembe določb o obdavčitvi dobav blaga znotraj EU.

Sistem davka na dodano vrednost temelji na Evropski Direktivi 2006/112/ES, ki izhaja iz pred tem veljavne Šeste direktive, sprejete leta 1977. Davek na dodano vrednost je splošni davek na potrošnjo blaga in storitev, ki se uporablja znotraj EU in je do določene mere harmoniziran. Države članice EU so odgovorne za prenos določb direktive v svoje nacionalne zakonodaje in njihovo pravilno uporabo na domačem ozemlju. Nadzor nad tem opravlja Evropska komisija.

DDV je pomemben vir

DDV je posredni davek, glavni in rastoči vir davčnih prihodkov v EU, ki je v letu 2012 prinesel 927 milijard oziroma 18,1 odstotka davčnih prihodkov, kar predstavlja 7,1 odstotka bruto domačega proizvoda celotne EU.

DDV je davek, ki dejansko bremeni končne potrošnike, ki ga plačujejo vključenega v končno ceno, plačuje pa se po delih, na vseh stopnjah, kjer davčni zavezanci od pobranega DDV, obračunanega na prodajno ceno, odbijejo DDV, ki je bil plačan pri nabavah, ki so namenjene poslovni uporabi. Ta način zagotavlja, da je višina davka vidna v vsaki fazi proizvodne in distribucijske verige.

V času oblikovanja splošnega DDV-sistema v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil cilj EU ustvariti sistem, ki bo deloval na način, kot bi bila Evropska unija ena sama država.

Ob koncu leta 1992 je bilo – zaradi odprave fizičnih kontrol na notranjih mejah med državami članicami – DDV-sistem potrebno ponovno preučiti z vidika njegove ustreznosti za doseganje novega cilja, ki je bil takrat obdavčitev blaga v državi izvora (torej v državi, od koder se blago odpošlje), s čimer se enaki pogoji uporabijo za domačo trgovino in trgovino med državami EU. S tem bi se uresničila ideja pravega enotnega trga.

Ker politični in tehnični pogoji takrat niso bili zreli za uvedbo takega sistema, je bila sprejeta začasna oziroma prehodna ureditev, v skladu s katero se čezmejni premik blaga razdeli v dve transakciji: oproščeno dobavo v državi, od koder se blago odpošlje, in obdavčeno pridobitev blaga znotraj EU v državi, kjer se pot blaga zaključi. Sistem je bil zamišljen kot začasen (za obdobje 4 let), vendar je v veljavi še danes, torej po več kot triindvajsetih letih. Obstoječi sistem ni brez šibkosti: dopušča nabave blaga čez mejo brez plačila DDV in povečuje možnosti zlorab, njegova zapletenost pa preprečuje, da bi tak sistem lahko bil trajne narave.

Izpad DDV – 170 milijard

Trenutna ocena izpada DDV (razlika med ocenjenim in dejansko pobranim zneskom) zaradi različnih goljufij znaša okoli 170 milijard, 50 milijard izpada se pripisuje goljufijam pri čezmejnih dobavah (od 5 do 40 odstotkov, različno po državah članicah).

Goljufije se izvajajo tako, da dobavitelj navidezno odpelje blago v drugo državo članico, blago pa je dejansko prodano v državi nakupa brez DDV, ali pa na način, da kupec iz druge države zaračuna DDV od nadaljnje dobave tega blaga, ki ga je kupil brez DDV, vendar davka državi ne plača (kupec pa ga odbije).

Obdavčitev v namembni državi

Glede na to, da se je v več kot dvajsetih letih izkazalo, da osnovnih zahtev za uvedbo sistema obdavčitve dobav blaga v državi izvora kljub številnim poskusom ne bo moč izpolniti, je bila sprejeta odločitev, da bo komisija zdaj svoje delo usmerila v uveljavitev sistema obdavčevanja dobav blaga znotraj EU v namembni državi. Prav tako so razprave v državah članicah glede tega potrdile, da je cilj uvedbe končnega DDV-sistema, ki bi temeljil na načelu obdavčitve intrakomunitarnih dobav blaga v državi izvora (torej v državi, od koder se blago odpošlje) politično nedosegljiv, zato je komisija opustila delo za dosego tega cilja in je nadaljevala s poglobljenim tehničnim delom in širokim dialogom z državami članicami in gospodarstvom, da bi v detajle preučili različne možne načine za uveljavitev obdavčevanja po načelu namembne države.

Komisija pričakuje, da bi z izkoriščanjem popolnega potenciala skupnega trga Evropa lahko izboljšala svoj položaj v svetovni ekonomiji, zato namerava predstaviti glavna načela in značilnosti učinkovitega in proti goljufijam odpornega končnega DDV-sistema, to je zakonskega predloga, ki bo upošteval vse omenjeno. Poleg tega se bo lotila tudi poskusa poenotenja davčnih stopenj znotraj EU in v kontekstu strategije enotnega evropskega elektronskega trga ureditve e-trgovine.

Na podlagi razprav v zvezi z Zeleno knjigo o prihodnosti DDV (Green paper, COM(2010) 695), je komisija v decembru 2011 sprejela komunikacijo o prihodnosti DDV (COM(2011) 851), v kateri je utemeljila osnovne značilnosti novega DDV-sistema in prioritetne ukrepe za obdobje naslednjih let z namenom oblikovanja enostavnejšega, robustnejšega in učinkovitejšega DDV-sistema, ki bo ustrezal skupnemu trgu.

Akcijski načrt, ki ga je nedavno pripravila, se sklada z njenimi pobudami na področju DDV, ki jih je predstavila v preteklosti. Akcijski načrt upošteva dosežke iz obdobja po letu 2011 in določa smer prihodnjega dela, predvsem glavne značilnosti končnega DDV-sistema za trgovino med državami članicami in metodologijo, ki jo pripravlja za namene strukture davčnih stopenj v končnem sistemu obdavčevanja v namembni državi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Meta Duhovnik, revija SIR*IUS, št. 4/2016

V prispevku predstavljam različne vidike revizorjevega poročanja o računovodskih izkazih, opredeljene z Zakonom o gospodarskih družbah, Uredbo (EU) št. 537/2014 in Mednarodnimi standardi revidiranja. Ker je vsebina revizorjevega poročila v vsakem od navedenih predpisov predstavljena na drugačen način, bom poskušala ugotoviti, ali je mogoče pripraviti poročilo, ki istočasno ustreza zahtevam zakonodaje in revizijskih standardov. Poleg tega na podlagi opravljene analize odgovarjam na vprašanje, kakšne so razlike v načinu revizorjevega poročanja, kadar poroča o računovodskih izkazih subjektov javnega interesa in kadar poroča o računovodskih izkazih drugih družb, zavezanih k reviziji.

1. UVOD

Razprava o potrebni zaostritvi evropske zakonodaje, ki postavlja okvire za opravljanje revizijskih storitev, se je začela z objavo Zelene knjige oktobra 2010. Na njeni osnovi sta bila 27. maja 2014 v Uradnem listu Evropske unije objavljena dva pomembna dokumenta, in sicer: Direktiva 2014/56/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2006/43/ES o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze (odslej Direktiva) in Uredba (EU) št. 537/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa in razveljavitvi Sklepa Komisije 2005/909/ES (odslej Uredba). Z določili Direktive so se bile države članice dolžne uskladiti do 17. junija 2016, ta dan pa naj bi se začela uporabljati tudi Uredba. Oba predpisa sta zelo pomembna ne samo za ureditev revizijske stroke v vseh državah članicah, temveč tudi za revizorjevo poročanje in obseg njegovega komuniciranja s predstavniki naročnika revizijskih storitev.

Pomembna novost, ki jo prinaša evropski pravni okvir na področju revizorjevega poročanja, je, da bo odslej revizorjevo poročanje, če bo poročal o računovodskih izkazih pomembnejših pravnih subjektov, ki bodo v zakonodaji države članice opredeljeni kot subjekti javnega interesa (odslej SJI), obsežnejše kot pri poročanju o računovodskih izkazih drugih subjektov. Podobno rešitev je po objavi Direktive in Uredbe predpisal tudi izdajatelj Mednarodnih standardov revidiranja (odslej MSR) – Odbor za Mednarodne standarde revidiranja in dajanja zagotovil (International Auditing and Assurance Standards Board, odslej IAASB) pri Mednarodni zvezi računovodskih strokovnjakov (International Federation of Accountants, odslej IFAC). Ker rešitev, ki jo je predpisal IAASB, do določene mere odstopa od rešitve, predvidene z Direktivo in Uredbo, je osnovno vprašanje, ali bo tako za SJI kot tudi za vse druge subjekte mogoče o računovodskih izkazih poročati tako, da bo istočasno zadoščeno zahtevam zakonodaje in MSR-jev. Na to vprašanje bom poskušala odgovoriti v tem prispevku.

2. METODOLOGIJA

Izhodišča hipoteza mojega prispevka je:

Hipoteza

O računovodskih izkazih lahko revizor poroča tako, da je istočasno zadoščeno zahtevam zakonodaje in MSR-jev.

Da bi postavljeno hipotezo lahko potrdila ali ovrgla, bom najprej predstavila novosti, ki jih v povezavi z revizorjevim poročanjem na osnovi Direktive prinaša domača zakonodaja, in primerjalno obravnavala zahteve, ki jih za SJI predpisuje Uredba. V nadaljevanju bom povzela zahteve prenovljenih MSR-jev na področju poročanja. V zadnjem delu bom na podlagi primerjalne analize sklepala o tem, ali je mogoče istočasno izpolniti zahteve zakonodaje in MSR-jev.

3. NOVOSTI, KI JIH PRINAŠAJO ZAKONODAJA IN MSR

Poglejmo najprej najpomembnejše novosti, ki jih v povezavi z revizorjevim poročanjem prinaša Direktiva in jih je v skladu z Direktivo pri nas že uzakonil Zakon o gospodarskih družbah (2015, odslej ZGD-1). Te novosti se nanašajo na vsa revizijska poročila o računovodskih izkazih, tako tista, namenjena SJI, kot tudi tista, namenjena vsem drugim zavezancem za revizijo. Uredba namreč v 10. členu določa, da so v njej navedene zahteve glede revizorjevega poročila za SJI samo dodatek k zahtevam iz 28. člena Direktive.

3.1. Splošne zahteve za revizorjevo poročanje

V skladu z drugim odstavkom 57. člena ZGD-1, usklajenim tako z 28. členom revizijske Direktive kot tudi s 34. členom računovodske Direktive 2013/34/EU, mora revizorjevo poročilo vsebovati:

1. opredelitev družbe, katere letni ali konsolidirani letni računovodski izkazi so predmet zakonite revizije, navedbo letnih ali konsolidiranih računovodskih izkazov ter datuma in obdobja, ki ga zajemajo, in opredelitev okvira računovodskega poročanja, uporabljenega pri njihovi pripravi;

2. opis obsega revizije, v katerem se opredelijo vsaj revizijski standardi, v skladu s katerimi je bila izvedena revizija;

3. revizijsko mnenje, ki je brez pridržkov, s pridržki ali odklonilno in v katerem je jasno navedeno mnenje revizorja o tem:

• ali so letni računovodski izkazi resničen in pošten prikaz v skladu z ustreznim okvirom računovodskega poročanja ter

• ali letni računovodski izkazi izpolnjujejo zakonske zahteve, kjer je to ustrezno; ali

če revizor ne more izraziti revizijskega mnenja, zavrnitev mnenja;

4. sklic na vse morebitne druge zadeve, na katere revizor posebej opozarja, ne da bi se revizijsko mnenje zato spremenilo;

5. mnenje o tem:

• ali je poslovno poročilo skladno z računovodskimi izkazi istega poslovnega leta,

• ali je bilo poslovno poročilo pripravljeno v skladu z veljavnimi pravnimi zahtevami;

6. navedbo, ali je glede na poznavanje in razumevanje družbe in njenega okolja, ki ju je revizor pridobil med revizijo, ugotovil bistveno napačne navedbe v poslovnem poročilu, pri čemer navede naravo morebitnih takšnih navedb;

7. izjavo o kakršni koli pomembni negotovosti, povezani z dogodki ali okoliščinami, ki bi lahko povzročile pomemben dvom o zmožnosti družbe, da bi nadaljevala poslovanje;

8. navedbo sedeža revizorja ali revizijske družbe;

9. datum in revizorjev podpis.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: dr. Nina Plavšak, revija Odvetnik, št. 3/2016

Državni zbor je 31. marca 2016 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G). Novela ZFPPIPP-G velja od 26. aprila 2016.

Z novelo ZFPPIPP-G je bila spremenjena oziroma dopolnjena ureditev na več področjih.

1. Glede prestrukturiranja majhnih družb je bila s spremembo prvega odstavka 221.a člena ZFPPIPP ukinjena možnost poenostavljene prisilne poravnave za majhne družbe. Hkrati je bila majhnim družbam dana možnost opraviti prestrukturiranje v postopku preventivnega prestrukturiranja (sprememba prvega odstavka 44.b člena ZFPPIPP). Po spremenjenem prvem odstavku 221.h člena ZFPPIPP pa se tudi za majhne družbe uporabljajo posebna pravila prisilne poravnave, urejena v oddelku 4.8 ZFPPIPP, ki so se do zdaj uporabljala samo za velike in srednje družbe.

2. Osrednji namen novele ZFPPIPP-G je bil dopolniti ureditev odpusta obveznosti in nekatera druga pravila postopka osebnega stečaja. Dopolnitev te ureditve je obširneje razložena v nadaljevanju.

3. Ureditev stečajnega postopka nad pravno osebo je bila dopolnjena tako:

• S spremembo prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP je bil rok za vložitev tožbe za izpodbijanje dolžnikovih dejanj podaljšan tako, da je tožbo treba vložiti v 12 mesecih po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka.
• Novi 299.a člen ZFPPIPP določa posebno pravilo za prijavo in preizkus izločitvene pravice, katere predmet je nepremičnina (lastninska pravica na nepremičnini), če je ta nepremičnina predmet spora, ki je zaznamovan v zemljiški knjigi. Že po splošnem pravilu, določenem v četrtem odstavku 89. člena v zvezi s 96. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), je zaznamba spora o lastninski pravici na nepremičnini ovira za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca na podlagi sklepa o izročitvi, izdanega v prisilni prodaji nepremičnine v stečajnem postopku. Že iz tega pravila izhaja, da prodaja take nepremičnine v stečajnem postopku do pravnomočne odločitve o tem sporu ni dovoljena. Zaradi jasnosti in doslednega ustreznega upoštevanja posebnih pravil o začetku učinkovanja vpisov v zemljiški knjigi (primerjaj 5. člen ZZK-1) in o publicitetnih učinkih vpisov (primerjaj 6. člen ZZK-1) se z novim 299.a členom ZFPPIPP urejajo pravila o fikciji prijave izločitvene pravice v stečajnem postopku, kadar je v zemljiški knjigi zaznamovan spor o lastninski pravici na nepremičnini. Primerjaj tudi 299. in 330. člen ZFPPIPP.
• Po 6. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) (prednostno načelo) zaradi izključujočih učinkov hipoteke oziroma zemljiškega dolga z njuno uveljavitvijo prenehajo tudi pozneje pridobljene osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica. Prodaja nepremičnine, lastninska pravica na kateri je omejena s hipoteko oziroma zemljiškim dolgom, ima v stečajnem postopku učinke sodne uveljavitve te hipoteke oziroma zemljiškega dolga. Zato besedilo 3. točke prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP zavaja k napačnemu zaključku, da pozneje pridobljene osebne služnosti, stvarno breme ali stavbna pravica ne prenehajo, čeprav iz tretjega odstavka 342. člena ZFPPIPP izhaja, da se tudi te pravice v skladu z 89. členom v zvezi s 96. členom ZZK-1 izbrišejo. Zaradi jasnosti je bilo besedilo 3. točke prvega odstavka 342. člena ZFPPIPP ustrezno redakcijsko popravljeno.

4. Pravila o prednostni terjatvah, urejena v 21. členu ZFPPIPP, so bila spremenjena tako:

• Po spremenjeni 1. točki prvega odstavka 21. člena ZFPPIPP so prednostne terjatve vse terjatve iz naslova plač in nadomestila plač za zadnjih šest mesecev pred začetkom postopka.
• Po spremenjenem drugem odstavku 21. člena ZFPPIPP so v vseh postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi terjatve za plačilo prispevkov, ne glede na to, koliko časa pred začetkom postopka zaradi insolventnosti so nastale.

5. S spremembo 4. točke tretjega odstavka 53. člena ZFPPIPP je bila najvišja vrednost premoženja, o prodaji katerega lahko v stečajnem postopku samostojno odloča samostojni sodniški pomočnik ali strokovni sodelavec, s 50.000 evrov zvišana na 100.000 evrov.

Namen odpusta obveznosti in ovire za odpust

Vrste ovir za odpust obveznosti

V 399. členu ZFPPIPP so urejene ovire za odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja. Namen spremembe 399. člena ZFPPIPP je bil določiti nekatere dodatne ovire za odpust obveznosti in s tem omejiti možnosti zlorabe tega pravnega instituta.

Ovire za odpust obveznosti so razvrščene v dve skupini.

V prvo skupino spadajo ovire, ki so urejene v drugem odstavku spremenjenega 399. člena ZFPPIPP:

1. Odpust ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki do poteka preizkusnega obdobja še ni izbrisano in tudi niso izpolnjeni pogoji za njegov izbris.
2. Odpust tudi ni dovoljen, če je bilo o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika že odločeno in od pravnomočnosti odločbe še ni poteklo deset let.

V drugo skupino pa spadajo ovire, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!