Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 20. november 2018 / številka 32

»Družboslovje je v precej podrejenem položaju v primerjavi z naravoslovjem. Ne znamo namreč oceniti prispevka družboslovja in komplementarnega prispevka k temu, da je naravoslovje v kombinaciji z mehkimi znanostmi še uspešnejše,« meni naš današnji sogovornik, doktor ekonomije in redni profesor na primorski univerzi, Mitja Ruzzier in dodaja: »Pestrost izkušenj in znanja ti daje konkurenčno prednost. Menim, da ekipe, ki so preveč homogene, težko izkoristijo ves potencial ideje za uspeh na trgu.«

Za današnjo Temo tedna smo izbrali prispevek Silve Koritnik Rakela Kako nastajajo pojasnila k računovodskim standardom. Določbe računovodskih standardov so namreč v praksi različno razumljene. Dogaja pa se tudi, da uporabniki ne znajo izbrati rešitev pri računovodenju novih pojavov, ki pa so že vključene v standarde.

S pravnega področja izpostavljamo članek Trajnostni razvoj - protislovna mantra ali uresničljiv cilj, z davčnega področja pa prispevek Cena oskrbe s pitno vodo.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Dr. Mitja Ruzzier: Togost akademskega sveta zapira sodelovanje s startupi

dr. Mitja Ruzzier

TFL Glasnik:
G. Mitja Ruzzier, ste doktor ekonomije in redni profesor na primorski univerzi. Ste zanimiv sogovornik, ker predavate podjetništvo in marsikaj v zvezi s tem, ste prejemnik priznanj in avtor več domačih in tujih knjig ter člankov, večinoma v mednarodnih publikacijah, med njimi tudi zelo odmevnih. Na pogovor sem vas povabila predvsem zato, ker sodelujete z mladimi podjetji v tistem segmentu, ki po mojem mnenju trpi največje pomanjkanje, to je povezava inženirjev in ekonomistov oziroma družboslovnih in naravoslovnih znanosti. A vedno najprej vprašam: na kaj ste najbolj ponosni?

Mitja Ruzzier:
Da mi uspe najti vedno nove izzive in nanje iskati rešitve. Vztrajati in graditi na izkušnjah ter imeti vizijo. To ti daje sposobnost prilagajanja in sprejemanja različnosti. Prepletati znanost s prakso in to znanje posredovati naprej mladim generacijam.

Na osebnem področju pa sem vesel, da kljub vsem svojim in ženinim kariernim izzivom, saj je tudi žena zelo uspešna v akademski sferi, ohranjava zvezo in družino kot celico, ki ti pomaga balansirati vzpone in padce, da lažje prebrodiva različne izzive življenja.

 

dr. Mitja Ruzzier

 

TFL Glasnik:
Vaša kariera v predavateljskih krogih je vendarle precej netipična za slovenske razmere. Pravite, da izhajate iz podjetništva, a vendarle redni profesor in doktor ne postaneš čez noč, in se vračate v podjetništvo kot svetovalec oziroma kreator pri startupih. Srečala sem vas pred kratkim na okoljskem srečanju, na katerem ste bili vključeni v izjemno uspešno podjetje Amibit in ste znali inženirsko logiko premagati: promocija, prodaja – njihov jezik ste prevedli v svet trga. Bili so razumljeni, dobili so nagrado in gredo naprej.

Mitja Ruzzier:
Kot sem že povedal, sem zelo zgodaj začel podjetništvo in mednarodno poslovanje. V tem konkurenčnem svetu je na vseh področjih ključna prodaja, saj tudi če imaš vrhunski izdelek ali znanje, a ga ne ne znaš prodati, ti nič ne koristi. Ta strast do podjetništva in tujih kultur še vedno ostaja. Čeprav me je ves čas vleklo v svetovalne vode in prakso, sem se odločil, da bom na neki točki naredil tudi doktorat. Pridobil sem štipendijo švicarske vlade in del doktorskega študija opravil v Švici, študij pa končal na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani na temo mednarodnega podjetništva. Nato sem se vrnil v prakso kot svetovalec in pozneje izvršni direktor srednje velikega podjetja, po treh letih pa sprejel vabilo in se ponovno odločil za akademsko sfero. V njej sem prebil že dvanajst let, sem pa precej mlad, pri 28 letih, postal doktor, pri 39 letih pa že redni profesor.

Vse to se je odvijalo z veliko dinamiko, medtem pa še selitve, dva otroka, ogromno projektov, kjer prihajaš v stik z ljudmi različnih profilov in znanj. Ta širina, izkušnje in stik s tujino ter trgom so mi omogočili izostritev občutka za podjetniške potenciale in delo z različnimi ljudmi. Na tej poti sem že pred več kot desetletjem spoznal te mlade fante, takrat še študente, ki so me nekega dne povabili k razvoju podjetniške ideje ravno zaradi mojih izkušenj in komplementarne trženjske vloge. Na koncu sem k podjetju Amibit pristopil kot partner. Fantje so programerji, inženirji, imamo doktorja robotike – včasih sem pred težkim izzivom, da govorim njihov jezik. Verjamem v to podjetje, sam pa sem celo uspešno opravil izobraževanje za certifikat za energetskega menedžerja – EUREM, da bi bolje razumel dejavnost, v kateri delamo, in bil enakovreden sogovornik v strokovnih debatah kolektiva oziroma s kupci. Veste, da greš kot redni profesor ekonomije na izobraževanje med dvajset inženirjev strojništva ali elektrotehnike, to je bil zelo velik izziv. To je bil hud skok iz cone udobja, ne samo korak. Ta pestrost izkušenj in znanj v ekipi pa ti daje konkurenčno prednost. Menim, da ekipe, ki so preveč homogene, težko izkoristijo ves potencial ideje za uspeh na trgu.

dr. Mitja Ruzzier

 

TFL Glasnik:
Glede na vaše izzive me zanima, kako vi gledate na ponudbo vseh ekonomskih fakultet? Kako sodelujejo in pomagajo startupom? Ti so večinoma naravoslovni.

Mitja Ruzzier:
Menim, da Slovenija pri tem ne gre pravo pot, in sem generalno kritičen. Majhnost naše fakultete, Fakultete za management, nam sicer daje možnost, da se hitreje obračamo, sam akademski prostor pa je preveč tog, da bi se prilagajali – v malem podjetništvu pa je dosti dela in malo denarja, zato tudi pravega interesa za sodelovanje s tem segmentom podjetij pri akademski sferi ni. Akademsko delo na tem področju tudi ni 'numerirano' ali vrednoteno, saj se v zadnjem času vse bolj vrednotijo le objave. Ko se bo to spremenilo, bo vzvodov, interesa in motivacije morda več tudi na strani akademskega kadra. Akademski svet raziskovanja in objav je galaksijo daleč od tega, kar je življenje startupov – pri njih je glede odzivnosti vse prek noči, v akademskem svetu pa ta cikel mnogokrat pomeni eno leto in več.

Naša ekipa v sklopu katedre za podjetništvo na Obali si prizadeva povezati ta dva svetova z izjemno omejenimi resursi in ob zelo togi zakonodaji, kar pomeni, da trčimo ob tisoče omejitev. Seveda nismo edini, so tudi druge svetle izjeme, kot so recimo posamezniki na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. V okviru njihove fakultete imajo drugačno izhodišče zaradi velikosti, resursov in kritične mase, njihov problem pa je nepovezanost. Imamo še tri univerzitetne inkubatorje, ki bi lahko bili most med iniciativami podjetniško usmerjenih študentov na fakultetah različnih smeri in realnim svetom podjetništva.

Vsi trije inkubatorji se trudijo po svojih močeh, eni bolj, drugi manj uspešno, v primerjavi z iniciativami v tujini, predvsem v državah z razvito podjetniško in inovacijsko kulturo, pa močno zaostajamo. Potrebno je povezovanje na relaciji praksa-politika-znanost in ne nazadnje zainteresirana javnost. Slovenski prostor je majhen, prijemi s temi zagonskimi podjetij so precej specifični, akademski prostor pa vendarle mora biti sam po sebi dovolj odprt, pretočen – kar je lahko neke vrste spodbuda. Poleg univerzitetnih inkubatorjev imamo tudi skupnost Start:up Slovenije, tehnološke parke, Slovenski podjetniški sklad, zasebne inkubatorje, coworking prostore, razne prireditve, kot je Podim ali Festival inovativnosti - FestINNO, ki ga na Obali organiziramo v okviru naše fakultete, in sfera se počasi povezuje ter usklajuje. A sem prepričan, da je še ogromno prostora, da bi se vse to izboljšalo, vendar gre trend na bolje. Ključno je, da to potrebo po povezovanju začutijo vsi vpleteni.

dr. Mitja Ruzzier

 

TFL Glasnik:
Res je to področje še vedno prepuščeno samo sebi ali pa ljudem, kot ste vi. Točkovanje za objavo člankov, ki ste ga omenili prej, je verjetno ključni problem univerzitetne sfere, namesto da bi se točkovalo še kaj drugega. Recimo, koliko startupov si pomagal postaviti. Kako je s tem v tujini?

Mitja Ruzzier:
To ni edini problem, je pa eden bolj perečih za aktivacijo akademskega kadra. Drug tak primer so 'zidovi' za prehod tako med institucijami kot med institucijami in prakso, saj so zelo visoki, zakonodaja pa toga. To ne bo šlo čez noč. Sam veliko potujem, živel in delal sem tudi v tujini, a tudi tam ne blesti prav vse, kot tudi pri nas ni vse slabo. A poglejte, ko si pri nas v akademskem svetu, si ne predstavljam, da bi kdo rekel, zdaj bom za dve leti šel v neki startup in bom potem prišel z izkušnjami nazaj v akademsko sfero. Vrata za teboj se žal zaprejo. Na papirju gre vse, a takega primera ne poznam. To so ti visoki zidovi z bodeči žico na vrhu.

Bojim se, da spremembe na tem področju še dolgo ne bo. Stvari so kompleksne. Začeti se mora s spremembo politike na več ravneh, stvari pa morajo biti med seboj usklajene in veljati dovolj časa, da bo viden učinek in se jim prilagodimo. Zelo konkretno bi lahko začeli s spremembo politike agencije za raziskovanje (ARRS), kjer ocenjujem, da je družboslovje v precej podrejenem položaju v primerjavi z naravoslovjem. Ne znamo namreč oceniti prispevka družboslovja in komplementarnega prispevka k temu, da je naravoslovje v kombinaciji z mehkimi znanostmi še uspešnejše. Takrat bomo sposobni svoje znanje tudi komercializirati in ne samo razviti do ravni izumov, kjer mnogo od teh ostane neizkoriščenih v predalih in na ravni objav. Prej teh premikov ne bo.

Pred nami so resni izzivi glede premikov, ki se ne zgodijo v enem letu; dogajati se morajo daljše obdobje, usklajeno, skozi različne vlade, predvsem kar zadeva odnos do znanosti, uspehov in posredno tudi do nagrajevanja uspešnih ljudi, tudi percepcije splošne javnosti.

 

TFL Glasnik:
Za marsikoga je pač udobnost akademske sfere zelo velika, bi rekla. Vi ste nekakšen svetilnik glede odhajanja iz akademske sfere v prakso in vračanja v akademsko sfero. Za to je nedvomno potrebnega veliko poguma.

Mitja Ruzzier:
Naj vas dopolnim, da odkar sem nazadnje vstopil v akademsko sfero, sem v njej kontinuirano, s prakso pa zgolj sodelujem na različne načine. Dejstvo je, da je prehajanje težavno, zato se zanj ne odločim. Pravilno ste ocenili to udobnost, ki marsikoga zaslepi, po drugi strani pa tistim najbolj proaktivnim in ambicioznim po določeni točki zmanjka izzivov.

dr. Mitja Ruzzier

 

TFL Glasnik:
Upajva, da se bo zakonodajni del čim prej spremenil in je verjetno privatizacija tista, ki bo prinesla tudi drugačne načine. Kaj pa vi, kje se vidite čez tri leta?

Mitja Ruzzier:
Predvidevam, da si bom v teh letih nabral še nekaj izkušenj v tujini; akademskih in drugačnih, kar se mi zdi ključno za osebni razvoj in širino, ki jo želim še prenašati naprej na študente in mlade – od časa do časa pa se moraš tudi malo osebno resetirati. Po drugi strani pričakujem vse močnejšo povezavo s prakso in inovativnimi projekti. Čas bo pokazal, ali bo ta praksa presegla akademsko delo.

 

TFL Glasnik:
In na koncu: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Mitja Ruzzier:
Da smo lahko po svoje zadovoljni s tem, kar imamo, hkrati pa moramo biti odprti za spremembe in napredek, ker se svet nenehno spreminja. Še zavedamo se ne, da če stojimo na mestu, izgubljamo.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

dr. Mitja Ruzzier

Tema tedna
Kako nastajajo pojasnila k računovodskim standardom

Silva Koritnik Rakela

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon., Izobraževalna hiša Cilj

Določbe računovodskih standardov so v praksi različno razumljene. Dogaja pa se tudi, da uporabniki ne znajo izbrati rešitev pri računovodenju novih pojavov, ki pa so že vključene v standarde. V zbirki MSRP najdemo kar nekaj deset pojasnil. V nadaljevanju bomo predstavili postopek sprejemanja pojasnil in dve vprašanji, na kateri pojasnilo ni bilo izdano.

Kako se sprejemajo pojasnila

Poleg računovodskih standardov zbirka MSRP vsebuje tudi veliko število pojasnil, ki jih izdaja Odbor za pojasnjevanje Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (angl. International Financial Reporting Interpretations Committee). Pojasnila so poimenovana s kratico OPMSRP (ang. IFRIC), zaporedno številko ter nazivom, ki opisuje vsebino pojasnila.

Odbor dobiva številna vprašanja, ki se pojavljajo v praksi pri uporabi računovodskih standardov. Le nekatera med njimi se zaključijo z izdajo pojasnila. Kar precej zadev, ki so namenjene Odboru, pa je zavrnjenih. Zavrnjene zadeve se kasneje vključijo v katerega izmed standardov ali pa Odbor pojasni, da ni potrebe za dodatno pojasnilo. Od leta 2002 so vse te zavrnitve zbrane in vključene v tako imenovano zeleno knjigo (Green Book), ki jo izdaja Odbor za MSRP.

Med njimi včasih najdemo tudi odgovor na katero izmed vprašanj, ki se nam porajajo pri uporabi standardov – tudi zbirke SRS. Da si bomo lažje predstavljali kakšna vprašanja dobiva Odbor, in kako na njih odgovarja, bomo v nadaljevanju predstavili dve vprašanji, ki jima ni sledila izdaja pojasnila.

Izbira metode amortiziranja sredstev

Na Odbor je bilo naslovljeno vprašanje oziroma je bilo zaprošeno za smernice, kako naj se določa pričakovani vzorec prihodnjih gospodarskih koristih pri neopredmetenih sredstvih, ki imajo določeno dobo koristnosti. Odbor je vprašanje obravnaval januarja 2010 in odgovoril, kot sledi v nadaljevanju.

O tem govori MRS 38.98, ki pravi:» Obstajajo različne metode amortiziranja, ki se lahko sistematično uporabljajo pri razporejanju amortiziljivega zneska sredstva v dobi njegove koristnosti. Sem spadajo metoda enakomernega časovnega amortiziranja, metoda padajočega amortiziranja in metoda funkcionalnega amortiziranja. Metoda se izbere na podlagi pričakovanega vzorca uporabljanja pričakovanih prihodnjih gospodarskih koristi, ki jih sredstvo vsebuje, in se dosledno uporablja iz obdobja v obdobje, razen če se spremeni pričakovani vzorec uporabljanja zadevnih prihodnjih gospodarskih koristi

Na to vprašanje je bilo kasneje odgovorjeno v okviru spremembe standarda MRS 38 – Neopredmetena sredstva. Dodani so bili 98. ab in c členi, ki podrobneje opredeljujeo izbiro metode mortiziranja.

Spremenljiva (kasnejša) plačila pri nakupih sredstev

Na Odbor za pojasnjevanje MSRP je bilo naslovljeno vprašanje povezano z MRS 38 – Neopredmetena sredstva in MRS 16 – Opredmetena osnovna sredstva, ki je bilo obravnavano marca 2016. Vprašanje je bilo zanimivo, ker se tudi v slovenskem prostoru pojavljajo prodaje/nakupi sredstev na način, kot je opisan v vprašanju.

Na Odbor je bila naslovljena prošnja za razjasnitev računovodenja spremenljivih plačil, do katerih pride ob nakupu opredmetenih osnovnih sredstev oziroma neopredmetenih sredstev. In sicer pri tistih sredstvih, ki niso del poslovnih združitev. Odbor za pojasnjevanje priznava, da je v praksi zaznati različno računovodsko obravnavo tovrstnih plačil in navaja dva različna pristopa.

Prvi pristop je nabiralni stroškovni model, pri katerem se vsa kasnejša plačila pripišejo vrednosti sredstva - povečujejo začetno nabavno vrednost sredstva. Drugi široko uporabljen model je model finančnih obveznosti, kot ga poimenuje Odbor, ki temelji na ponovnem merjenju povezanih obveznosti, kjer se vsako dodatno plačilo pripozna v izkazu poslovnega izida, torej ne povečuje nabavne vrednosti.

Odbor pri tem navaja, da sta oba pristopa (metodi) sprejemljivi. To je stvar izbire računovodskih usmeritev, vendar mora biti ta konsistentno uporabljena pri vseh primerljivih transakcijah in ustrezno razkrita v računovodskih izkazih.

Zaključek

Čas sestavitve letnih poročil se za podjetja, ki imajo poslovno leto enako koledarskemu letu, nezadržno približuje. V zadnjih mesecih se je beseda davek neštetokrat pojavila v medijih. Predvsem v povezavi z višino plačanih davkov naših uspešnih podjetij. Zadnje sprejeto pojasnilo v zbirki MSRP, ki bo stopilo v veljavo s 1. januarjem 2019, OPMSRP 23 odgovarja na vprašanje, kako uporabljati zahteve za pripoznavanje in merjenje iz MRS 12 - Davki, kadar obstaja negotovost glede obravnave davka iz dobička. Zanimivo branje.

V okviru zbirke SRS je bilo objavljeno Pojasnilo 1 k SRS 11 – Časovne razmejitve z naslovom Računovodsko izkazovanje žetonov začetne ponudbe, ki pa ureja tako vrednotenje kriptosredstev pri imetnikih kot tudi obveznosti pri izdajateljih žetonov. Več o uporabi tega pojasnila v praksi že kmalu na kripto webinarju.

Strokovni članki
Trajnostni razvoj - protislovna mantra ali uresničljiv cilj

Luka Martin Tomazic

piše: Luka Martin Tomažič, univerzitetni diplomirani pravnik, graduate diploma in international relations (London, Združeno kraljestvo), advanced diploma in local history (Oxford, Združeno kraljestvo), magister ekonomskih in poslovnih ved, doktor znanosti s področja prava, vodja pravne in splošne službe, Elektro Maribor Energija plus d.o.o., Maribor

Zlasti v zvezi z varstvom okolja, energetiko in naravnimi viri pogosto zasledimo pojem trajnostni (ali vzdržni) razvoj. Kljub razširjeni uporabi ostaja njegov pomen večjemu delu strokovne in laične javnosti nejasen in na videz morda celo v notranjem nasprotju s samim seboj.

Čeprav najdemo njene zametke že v odločitvah mednarodnih arbitražnih tribunalov s konca 19. stoletja, je bila ideja trajnostnega razvoja v sedanji obliki prvič izražena šele leta 1987 v poročilu t. i. Brundtlandove komisije, in sicer kot »razvoj, ki zadovoljuje potrebe sedanjosti, ne da bi ogrozil možnosti prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe.« Deklaracija iz Ria trajnostni razvoj v prvem načelu postavlja v antropocentrični kontekst potreb in omejitev. Po oblikovanju zlasti v mednarodnih dokumentih in odločitvah mednarodnih sodišč ter tribunalov je trajnostni razvoj dosegel točko preloma v življenjskem ciklu norm[3] in bil kot načelo prenešen v številne nacionalne pravne rede.

Načelo trajnostnega razvoja je sestavljeno iz štirih poglavitnih elementov, in sicer iz trajnostne rabe, medgeneracijske pravičnosti, intrageneracijske pravičnosti ter integracije. Trajnostna raba izraža zahtevo po omejitvi izkoriščanja naravnih virov. Medgeneracijska pravičnost poziva k solidarnosti med sedanjimi in prihodnjimi generacijami, intrageneracijska pravičnost pa k solidarnosti med pripadniki trenutno živeče generacije človeštva. Integracijski element načela poudarja medsebojno povezanost razvojnih procesov in zaščite okolja. Zaradi visoke ravni abstraktnosti gre za meta-načelo, ki je izraženo v številnih drugih načelih na področju prava energetike, naravnih virov in varstva okolja.

International Law Association (ILA) ugotavlja, da načelo trajnostnega razvoja – na mednarodni ravni in v nacionalnih pravnih redih – pomembno vpliva vsaj na naslednja »podnačela:

  • načelo trajnostne rabe naravnih virov,
  • načelo pravičnosti in odprave revščine,
  • načelo skupnih vendar različnih dolžnosti,
  • previdnostno načelo,
  • načelo sodelovanja javnosti in dostopa do informacij ter pravice,
  • načelo dobrega vladanja in
  • načelo integracije človekovih pravic ter družbenih, gospodarskih in okoljskih ciljev.

Meta-načelo trajnostnega razvoja je nadalje povezano z Dworkinovim konceptom integritete, saj služi na področjih, kjer je vpeljano, za zagotavljanje koherentnosti prava pri zakonodajni dejavnosti, s tem da izraža niz splošnih vrednot.Podobno pri razsojanju in interpretaciji služi kot vodilo, ki razlagalcem omogoča, da obravnavajo pravo kot normativni sistem, ki spoštuje nabor koherentnih načel.

Na ravni Evropske unije je med drugim vpeljano na področjih obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti, biogoriv, zajema in shranjevanja ogljika ter sheme trgovanja z emisijami. Pomembno vlogo ima tudi v slovenskem pravnem redu, in sicer je inter alia postavljeno v središče ureditve panoge energetike. Glede na 3. člen Energetskega zakona (EZ-1) je trajnostni razvoj bistven za razumevanje razmerja med policy trojico na področju energetike (konkurenčnost, zanesljivost oskrbe in varstvo okolja). Tako je poglavitni namen EZ-1 »zagotoviti konkurenčno, varno, zanesljivo in dostopno oskrbo z energijo in energetskimi storitvami ob upoštevanju načel trajnostnega razvoja.« Glede na dosedanji policy diskurz je nadalje mogoče pričakovati, da bo meta-načelo trajnostnega razvoja igralo osrednjo vlogo tudi v dolgo pričakovanem Energetskem konceptu Slovenije, ki je, glede na 23. člen EZ-1, temeljni razvojni dokument na področju energetike.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Cena oskrbe s pitno vodo

Irena Prodan

piše: mag. Irena Prodan, vir: revija Denar, številka 489/2018

Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja določa metodologijo za oblikovanje cen storitev oskrbe s pitno vodo in drugih gospodarskih javnih služb. Ceno storitve za območje občine predlaga izvajalec (komunalno podjetje) z elaboratom o oblikovanju cene izvajanja storitev javne službe in jo predloži pristojnemu občinskemu organu v potrditev.

Izhodišča za oblikovanje cene

Pri oblikovanju cene se upoštevajo načrtovane količine opravljanih storitev in načrtovani stroški in prihodki izvajalca gospodarske javne službe. Opaznejša sprememba, ki jo prinesla uredba na področju oskrbe s pitno vodo, je pristojnost občine, da potrdi cene storitev javne službe brez predhodno pridobljenega soglasja pristojnega ministrstva. Pri tem mora biti predračunska cena izvajalca enaka za vse uporabnike – torej za gospodinjstva kot za ostale uporabnike, občinski svet določa višino zaračunane cene, morebitna subvencija se pokriva iz občinskega proračuna, račun za opravljeno storitev pa vsebuje fiksni del cene (omrežnino) in variabilni del (vodarino).

Uredba loči med predračunsko lastno ceno, sestavljeno iz vodarine in omrežnine, ki je cena storitve gospodarske javne službe in je izračunana na podlagi načrtovane količine opravljenih storitev, ter v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi in uredbo, druga pa je obračunska lastna cena, ki se izračuna na enak način, pri čemer se za preračun stroškov na enoto storitev uporabijo dejanske količine opravljenih storitev in realizirani stroški izvajalca v preteklem obračunskem obdobju.

Omrežnina

Omrežnina je fiksni del cene storitve oskrbe s pitno vodo, ki vključuje stroške javne infrastrukture za oskrbo s pitno vodo in se uporabnikom obračunava v dvanajstinah. Zajema stroške amortizacije oziroma najema osnovnih sredstev in infrastrukture, stroške zavarovanja, odškodnin za služnost, povzročeno škodo, povezano z gradnjo, obnovo in vzdrževanjem infrastrukture, stroške obnove in vzdrževanja priključkov na javni vodovod, stroške nadomestil za zmanjšanje dohodka iz kmetijske dejavnosti zaradi prilagoditve ukrepom vodovarstvenega režima, plačilo za vodno pravico, ter odhodke financiranja, povezane z dolžniškim financiranjem gradnje ali obnove infrastrukture.

Vodarina

V vodarino, torej variabilni del cene storitve oskrbe s pitno vodo, se v skladu s 16. členom uredbe vključijo stroški opravljanja storitev gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, ki jih je mogoče povezati z opravljanjem storitev in so neposredni stroški materiala, storitev in dela ter drugi neposredni stroški, proizvajalni stroški (za material, amortizacijo poslovno potrebnih osnovnih sredstev, storitev in dela), splošni nabavno-prodajni stroški (material, amortizacija poslovno potrebnih osnovnih sredstev, storitev in dela), splošni upravni stroški, obresti zaradi financiranja opravljanja storitev gospodarske javne službe, neposredni stroški prodaje, stroški vodnega povračila za prodano pitno vodo in za vodne izgube do dopustne ravni vodnih izgub ter druge poslovne odhodke in donos na vložena poslovno potrebna osnovna sredstva. Vodarina se obračunava glede na dejansko količino dobavljene vode pitne vode v m3 v posameznem mesecu. Izvajalci običajno mesečno zaračunavajo akontacijo vodarine, najmanj enkrat letno s popisom stanja vodomera ugotavljajo dejansko porabo in opravijo poračun za preteklo obračunsko obdobje.

Dejavniki, ki vplivajo na višino cene vode

V skladu z veljavno uredbo je bilo treba določiti vrednost in obseg javne infrastrukture, ki se uporablja za izvajanje gospodarske javne službe z ustrezno cenitvijo. Stroški javne infrastrukture in stroški opravljanja storitev ter s tem obračunska lastna cena so namreč zelo odvisni od prostorske urejenosti oskrbovalnega območja, stroškovne zahtevnosti ter zanesljivosti in kakovosti izvajanja storitev. Žal imajo občine različno ovrednoteno infrastrukturo, amortizacijo, najemnino in cene omrežnine, zato se lahko primerja ceno slednje po občinah, ki imajo približno enako vrednost in strukturo infrastrukture ter približno enako število in strukturo vodomerov. Pri omrežnini ne gre za ugotavljanje, ali je njena višina ekonomsko upravičena ali ne, ker je določena s stroški amortizacije, številom in strukturo vodomerov in glede na to jasno izračunljiva.

Subvencioniranje cene storitve oskrbe s pitno vodo

Cena, ki jo plača uporabnik storitve gospodarske javne službe, je po uredbi zaračunana potrjena cena, zmanjšana za morebitno subvencijo, ki bremeni občino. Slednja lahko prizna subvencijo v izračunu cene storitev javne službe le za gospodinjstva ali izvajalce nepridobitne dejavnosti. Za gospodarstvo subvencija ni dovoljena, ker bi to pomenilo nedovoljeno gospodarsko pomoč.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.