TFL Glasnik:
Ga. Katarina Hölzl, predsedujete Slovenskemu forumu socialnega podjetništva, vaše ime pa je postalo bolj znano ob opozarjanju na uredbo EU o prosti menjavi semen in z akcijo ob prodaji Semenarne Ljubljana. Zakaj je ohranjanje proste menjave semen za nas tako pomembno?

Katarina Hölzl:
Nenavadno je, da se moramo o tem sploh spraševati, kar pa hkrati pomeni, da smo se zelo oddaljili od narave in tega, kar nam je dala. Kajti semena niso umetna tvorba. Ko podjetje ob zelo nizkem zavedanju, ne samo Slovencev ampak ljudi nasploh, začne zbirati naravni genski material, ga delno spreminjati in patentirati, zaradi neskrbnosti ravnanja držav in državljanov s semenskim materialom prevzame korporacija popolni nadzor nad semeni. Semena pa so osnova, brez njih ne moremo posejati ničesar. Če se na globalnih trgih pojavijo velike težave s pšenico ali drugimi prehranskimi artikli, posledično to vpliva na ceno mesa, kruha in zadane potrošnika, ki se v tem trenutku morda sprašuje, zakaj je to sploh pomembno.

Predstavljajte si, da z nekom ne bi mogli izmenjati semen. To bi bil popoln poseg v osnovne človekove pravice, to pomeni, da bi na vrtu lahko sejali samo semena, ki smo jih kupili. Zakaj se je to umaknilo iz uredbe? Vrtičkarji so samo majhen segment v veliki prehranski verigi, kjer se kujejo veliki dobički. Menjava med državljani morda niti ni tako zelo pomembna za korporacije. Hkrati pa nas nepozornost in zamahi z roko, sedaj smo rešeni, lahko pelje samo tako daleč, da postanemo ljudje, ki imamo svoj majhen vrtiček. Torej, zame je poskrbljeno. Hkrati pa se ne zavedamo, da več kot 90 odstotkov ljudi hrano kupuje v trgovinah. Ta hrana mora biti nekje pridelana. Da imaš resnično ekološki izdelek, morajo tudi semena biti ekološka. Semena, ki so gensko spremenjena, imajo določene lastnosti, ki lahko škodljivo vplivajo na organizem.

TFL Glasnik:
Na srečo je Montsanto nad Evropo obupal… (Montsanto je podjetje, največji svetovni proizvajalec semen in eden večjih zagovornikov gensko spremenjenih organizmov (GSO), op. ur.)

Tega ne verjamem. Montsanto je samo ime, ki se lahko spremeni. Zelo težko verjamem, da bi se tako velika korporacija, ki ima tako velike interese, umaknila. Zagotovo pa je politika umirila javnost, kar je tudi cilj. Največje stvari se dogajajo v tišini. Mislim, da je to nevarnost, ljudje smo v današnjem času postali otopeli in šele ko se nam spodmakne preproga pod nogami in pademo, se zavemo, kaj se je zgodilo.

TFL Glasnik:
Se sploh lahko borimo proti korporaciji, kot je Montsanto?

Katarina Hölzl:
Zakaj smo razmišljali o registraciji semen in drugih zgodbah? Ker je to edini način. V pravnem redu se lahko borimo le v okviru pravil. Seveda so poti tudi podtalne, lahko se gremo gverilo, vendar to ni dolgoročna rešitev. Šele z izgradnjo strukture, ki bo v lasti državljank in državljanov, smo lahko enakovredni partner. Pravzaprav sploh ni nujno, da smo partner ali sogovornik, dovolj je, da bomo sposobni kot državljani imeti v lasti vsaj nekaj semen in jih tudi proizvesti. V Sloveniji imamo banko semen, ki pa te samo hrani, Semenarna Ljubljana pa na primer skrbi za proizvodnjo, pa to zopet ne v Sloveniji.

TFL Glasnik:
Ste z izidom zgodbe o Semenarni Ljubljana zadovoljni?

Katarina Hölzl:
Semenarno Ljubljana vidim kot partnerja, podjetje, s katerim bi želeli pod določenimi pogoji sodelovati. Izid je dober, ker je podjetje obstalo. S tem smo ohranili tudi 65 avtohtonih semen, za katere Semenarna Ljubljana skrbi. Je pa seveda vprašanje dolgoročno, to je vendarle delniška družba, njena osnova je večanje kapitala za lastnike. Ne vem, kakšni so nameni, verjamem, da je namen, da se podjetje ohrani. Lahko je namen, kot je bil pri italijanskih lastnikih, da generirajo čim več dobička, se umaknejo, zaprejo. Možne so različne strategije. Kakšno bo imela Semenarna Ljubljana, ne vem.

TFL Glasnik:
Nenazadnje jo lahko prodajo Montsantu…

Katarina Hölzl:
Lastnici sta Abanka in Deželna banka, v njunem imenu ne morem govoriti, so pa vedno nevarnosti.

TFL Glasnik:
Ko govorite o socialnem podjetništvu, raje uporabljate izraz družbeno podjetništvo. Zakaj?

Katarina Hölzl:
Ko človek sliši socialno, socialni primer, nas to asociira na nemoč. To rodi velik odpor predvsem pri mladih oziroma ne rodi nobenih inovacij. Ko govorim o družbenem podjetništvu, pa se stvari spremenijo. Ljudje smo nagnjeni k temu, da gledamo nase, na svojo družino, hkrati pa smo nagnjeni tudi k temu, da želimo nekaj pustiti za seboj. To je prispevek k družbi.

TFL Glasnik:
Velikokrat v tem kontekstu govorite o konceptu opolnomočenja. Kako bi ga opisali?

Katarina Hölzl:
V slovarju slovenskega knjižnega jezika to ni poseben izraz. Ampak v življenju ni treba iskati izrazov v slovarju. Ljubezen ima v slovarju določen opis, jo pa čutimo zelo barvito in različno. Resnično in iz vsega srca verjamem, da lahko vsak posameznik prispeva k družbenim spremembam, a samo na ta način, da se zave, da lahko nekaj naredi, da skuša narediti vse, kar je v njegovi moči in tudi navdušiti druge, da se mu pridružijo. Kot posameznik niti za trenutek ne bi smel pomisliti ali se ukvarjati s tem, ali ima denar, da lahko to naredi. Ko imam sama tak trenutek, si vedno predstavljam sebe staro, v gugalniku in si postavim vprašanje – bi bila zadovoljna, če tega ne bi naredila? Vse, kar počnem, počnem izključno zato, ker si nikoli v življenju ne želim očitati, da nisem naredila nič.

Zelo mi je všeč prispodoba Ashoke (združenje socialnih podjetnikov, op.ur.), da je socialni podjetnik ribica, ki potuje v drugo smer kot vse ostale. Pravijo, da so družbeni podjetniki ljudje, ki tako verjamejo v svojo idejo, da so zanjo pripravljeni narediti vse. In tudi naredijo vse in s tem spremenijo svet. To je v bistvu opolnomočenje. Danes nas kultura uči, da nič ne moremo. Samo če se rodiš v določeni družini, če imaš določeno službo, če imaš…, lahko. Če tega nimaš, ne moreš nič. Vendar to ni res. Samo verjeti moraš.

TFL Glasnik:
Je možnost sodelovanja med običajnimi in družbenimi podjetniki? Vidite stične točke?

Katarina Hölzl:
Vidim, da bodo v prihodnosti samo socialni podjetniki in verjamem, da so najbolj uspešni podjetniki že sedaj socialni podjetniki. Samo podjetje, ki bo dejansko razmišljalo o svojem ravnanju do okolja, do zaposlenih, kje bo proizvajalo in na kakšen način, bo uspešno. Trenutno smo v situaciji, ko se več ne ve, kakšni naj bodo poslovni modeli in kaj ljudi sploh premika. Zato izhajam iz tega, da sicer lahko nagovorim vaš um, lahko vam povem, koliko boste zaslužili, koliko novih strank boste dobili, kako je nekaj super. Ampak to ni bistvo. V prihodnosti bodo morala podjetja nagovarjati srca ljudi.

TFL Glasnik:
V današnjem času je ogromno iniciativ, ki se vidijo znotraj koncepta družbenega podjetništva. Je to pozitiven znak?

Katarina Hölzl:
Ko smo leta 2011 začeli z osveščanjem, smo veliko govorili o tem, kako pomembno je, da se vsak aktivira. Od tega finančno nismo imeli nič, začele pa so rasti iniciative, podjetja in to je nekaj čudovitega, ko vidiš, da ljudje prehajajo iz pasivnosti v aktivnost.

Najslabša je misel, ko rečejo - imamo konkurenco. Občutek konkurence te pelje v zelo nehumano ravnanje, ki ni ravnanje prihodnosti. Začela sem z drugačnim razmišljanjem. Pravim si, Katarina, to mesto, ki je tebi namenjeno, in to, kar moraš narediti tukaj, lahko narediš samo ti, nihče drug. To velja za vsakogar. Prepogosto prepuščamo skrb nekomu drugemu. S tem puščamo drugim moč. Opolnomočenje je nasprotje tega, pomeni vzeti moč v svoje roke, ne biti indiferenten.

TFL Glasnik:
Kaj vidite kot največji izziv za družbeno podjetništvo pri nas?

Katarina Hölzl:
Zakonske omejitve, že sam zakon o socialnem podjetništvu. Zelo se mi zdi osredotočen na ranljive skupine, na primer ženske po 55 letu ali mlade brez prve zaposlitve. Socialno podjetništvo tipa A je bilo premalo spodbujeno. Ta pa je tisti tip, ki bo dejansko zagnal gospodarstvo. To so podjetja, ki so normalna podjetja, lahko zaposlujejo ranljive skupine ljudi ali pa tudi ne. Zelo me čudi, da ni možno, da bi imel del dejavnosti za tip A in del za tip B. Če želiš spremeniti družbo, če ji želiš dati zagon, moraš dovoliti, da ljudje nekaj spremenijo. Ne pa, da so razpisni pogoji tako nastavljeni, da niti poleg ne prideš. To je tisto, kar ljudi, ki niso dovolj vztrajni in pogumni, odvrne. Kaj je možna rešitev? Govorim predvsem o izjemni moči povezovanja teh iniciativ. Vendar povezujmo se tisti, ki smo ne le vsebinsko kompatibilni, ampak se tudi razumemo, sicer porabimo preveč energije in časa, da se prepiramo, svet pa gre zelo hitro naprej. Večinoma projekti nevladnih organizacij ne nastanejo zaradi ideje, strasti, gonila, ampak zaradi razpisa in se povezujejo med seboj iniciative, ki delujejo dve leti, dokler razpis traja, potem pa vse razpade. Denar se izgublja in nič ne ostane, ker ni pravega načina povezovanja. V Sloveniji se je prelilo ogromno denarja, če bi gospodarstvenik ali menedžer vodil našo državo, bi rekel, da je to nesprejemljivo. Milijarde so šle, učinkov pa ni. Če bi obstajala statistika, koliko projektov še živi, bi bili zgroženi.

TFL Glasnik:

V nekem delu mora družbeno podjetništvo torej posvojiti načela običajnega podjetništva?

Katarina Hölzl:
Da. Imam izkušnje dela s prostovoljci, sem pa delala tudi v gospodarstvu in imam izkušnjo vodenja, menedžmenta, hitrosti, tempa, 14-urnega delavnika, rokov. Ko sem se prvič začela bolj intenzivno ukvarjati s civilno iniciativo, sem ugotovila, da je to izjemno naporno. Ko se nekaj dogovoriš, ni nujno, da bo to držalo. Ugotovila pa sem tudi to - če je ideja dovolj močna in če ljudje resnično to čutijo, se držijo rokov in so pripravljeni narediti stvari, tudi če so prostovoljci.

TFL Glasnik:
Pri nas se kot oviro za razmah družbenega podjetništva velikokrat izpostavi problem majhnosti trga.

Katarina Hölzl:
Tudi če govorimo o proizvodnji semen, je slovenski trg premajhen, to drži. Vendar ne vem kam bomo prišli s takim načinom gledanja. Potem sploh ne razumem, zakaj smo šli v EU, ker smo očitno samo na našem trgu. Naš trg bi morala biti vsaj EU, ne vem, zakaj ne vidimo dlje. Zakaj smo v neki širši skupnosti, če je samo Slovenija naš trg?

TFL Glasnik:
Je družbeno podjetništvo generator delovnih mest?

Katarina Hölzl:
Ja in ne. Rad se uporablja izraz, da je družbeno podjetništvo generator novih delovnih mest. Za razvoj družbenega podjetništva bodo zagotovljena sredstva EU, ker je to poligon za testiranje novih poslovnih idej, drugačnega načina delovanja podjetij. To je zelo dobro, ker smo trenutno v kapitalizmu, ki ne deluje, in je treba del sredstev nameniti nečemu, kar bi lahko delovalo. Vendar družbeno podjetništvo ne more postati samo socialni korektiv. To je tako, kot razpisi za samozaposlovanje. Zelo rada bi vprašala podjetnika, ali lahko s 4.000 evri, ki morajo zdržati dve leti, res ustvari podjetje. Absurdnost tega ukrepa je, da ne zadostuje niti za plačilo prispevkov. Vsak realno ve, da potrebuje podjetje tri do pet let, da dejansko uspe, razen če se ukvarja s storitvami. Kot gospodarstvenik bi rekla, da je to čudno deljenje denarja. Če bi ves ta denar za samozaposlitve dali skupaj in naredili konkretne projekte, sem prepričana, da bi zaposlili več ljudi, kot če ga damo posameznikom, ki s tem nič ne morejo narediti. In ne razumem, kako nihče od teh, ki upravlja s takimi količinami denarja, ne razmišlja podjetniško. Denarja je dovolj, lahko je generator delovnih mest, toda ne na tak način. Če bo ministrstvo z dvema milijonoma evrov podprlo projekt, ki traja dve leti in v katerega so se povezale iniciative, ker so se morale, da so se sploh lahko prijavile in se ne ve, ali bo imel dolgoročen učinek, to zame ni generiranje novih delovnih mest ampak metanje denarja skozi okno. Sem zelo kritična. Verjamem, da obstajajo mehanizmi, da se stvari z lahkoto drugače uredijo, vprašanje je, če je interes. Predlagala sem nekaj stvari, ni pa nujno, da te kdo sliši.

Možna so nova delovna mesta na področju zelenega podjetništva, energetike, kmetijstva. Prepričana sem, da bi potrebovali samo enega dobrega podjetnika, ki bi imel ves ta denar na razpolago, in bi zaposlenost zelo hitro zrasla. Za samooskrbo je potrebna izključno infrastruktura, namakalni sistemi, in zaposleni. Če pogledamo Lušt, samo 10 odstotkov potreb trga zadovoljujejo, imamo torej kar nekaj delovnih mest na voljo samo pri proizvodnji paradižnika (podjetje Paradajz, ki paradižnike prideluje, ima približno 30 zaposlenih, op. ur.). Na področju samooskrbe je možnih ogromno delovnih mest. Zakaj torej rečem ne? Če ne bo sistemskega pretoka denarja in konkretnega interesa, ne vem, kako bo takšno generiranje delovnih mest uspešno. Tudi do sedaj je bilo dovolj denarja, pa poglejte, kakšno brezposelnost imamo.

Pogovarjala se je: Martina Budal
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si