Številka 6, letnik VI
16. februar 2016
Facebook Twitter
TFL Glasnik

Kaj mora imeti dober vodja, kako postati dober vodja? Zlata Tavčar, direktorica družbe Tax-Fin-Lex, nam daje v razmislek, da je »v sebi treba imeti željo in se odločiti, da bo vodenje poslanstvo. Vodenje kot povezovanje, z nekaj osebne note in glede na karakter bolj demokratsko ali avtokratsko. Obvladovanje celotnega poslovnega procesa ni nič težje kot obvladovanje celotnega gospodinjstva, če pogledamo takole čez prst. Načrtovanje prihodkov, obvladovanje stroškov. Še ekipo si lahko izberemo in koga odpustimo, če se ne obnese, celo lažje kot doma.«

V pravnem članku nam Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav., predstavlja prispevek z naslovom Sodba v zadevi C-234/14 (Ostas celtnieks SIA proti Talsu novada pašvaldiba, Iepirkumu uzraudzibas birojs). Sodba, ki jo je sodišče EU izdalo 14. januarja 2016, potrjuje sicer že dolgo uveljavljeno prakso sodišča, v skladu s katero se lahko ponudniki v postopkih oddaje javnih naročil pri dokazovanju svoje finančne in ekonomske ter tehnične in/ali poklicne sposobnosti za izvedbo javnega naročila sklicujejo (tudi) na kapacitete (drugih) gospodarskih subjektov, s katerimi so neposredno ali posredno povezani, in sicer ne glede na pravno naravo takšnih povezav.

V današnji Temi tedna predstavljamo članek mag. Ivana Simiča iz zadnje številke revije Denar z naslovom Športniki morajo plačati davek. Prijava in plačevanje davkov sta osnovni obveznosti vsakega davčnega zavezanca, to pomeni tudi športnika. »V modernem športnem svetu imajo vrhunski športniki svoje menedžerje in svoje davčne svetovalce, kar pomeni, da se športniki ukvarjajo samo s tekmovanjem. V teh primerih sploh ni potrebe, da športniki vedo, da je prišla kakršna koli odločba,« je zapisal avtor.

Vabljeni k branju!

Zlata Tavčar: Prava ženska. Zna izbrati.

Zlata Tavčar

S sposojenim sloganom akcije, ki je v malo drugačni obliki sicer namenjen moškim (Pravi moški skrbi zase!), začenjam pisanje svojega največjega izziva do zdaj. Vsi tisti, ki me poznajo, vedo, da trdim, da ni moškega ali ženskega podjetništva, ampak je uspešno ali neuspešno podjetništvo. Vsi, ki delujemo v podjetništvu in vodenju, vemo, da je tako, a kljub temu morda velja razmisliti o nečem drugem.

Statistika je jasna, zgodovinsko pogojena, čeprav je za Slovenijo zelo ugodna. Na vodilnih položajih je več moških, le 22 odstotkov žensk je na vodstvenih položajih, na vodilnih pa jih je nekaj odstotkov. In tako dalje. Zgodovina je seveda jasna, vloge so bile jasne, da je prišlo v zadnjem času do sprememb, se je moralo zgoditi, da smo tudi pretiravali. Kot v fiziki ali pa pri sinusoidi, ki se na koncu izniha ob visokih zgornjih in spodnjih lokih, se zdaj dogaja nekaj takega. Če so posameznice morale z različnimi gibanji in bojem za pravice enakopravnosti opozarjati tako, da so marsikdaj že pretiravale, je zdaj marsikje, posebno še v družini in zasebnosti, krivulja naravnana tako, da bodo moški morali poseči po kakšnem ukrepu in doseči enakopravnost.

 

Treba si je želeti. To ni izbira.

Ampak za kaj gre? Gre za izbiro. Pravzaprav za več izbir. Najprej pa za željo. Če začnem pri slednjem, vsaka ženska se mora najprej vprašati, ali si zares želi biti vodja, menedžerka, podjetnica. Tu menim, da je prvi in odločilni mejnik. Če je odgovor da in je podložen s strastjo, notranjo energijo in zavzetostjo ter zelo jasnim ciljem uspeti, potem bo tudi pot do tega cilja zagotovo prišla. Na poti k temu cilju so izbire. Kaj bomo izbrali – na to lahko vedno vplivamo.

 

Izbira za vodenje in povezovanje.

V sebi je treba imeti željo in se odločiti, da bo vodenje poslanstvo. Vodenje kot povezovanje, z nekaj osebne note in glede na karakter bolj demokratsko ali avtokratsko. Obvladovanje celotnega poslovnega procesa ni nič težje kot obvladovanje celotnega gospodinjstva, če pogledamo takole čez prst. Načrtovanje prihodkov, obvladovanje stroškov. Še ekipo si lahko izberemo in koga odpustimo, če se ne obnese, celo lažje kot doma.

 

Izbira za organizacijo.

Govoriti, da je težko in da je vsega preveč, pomeni, da se nismo odločili za organiziranje aktivnosti. To zagotovo ni prava izbira. V podjetništvu je začetek težak, saj si v začetku v eni osebi skoraj vse. S pravo poslovno idejo pridejo tudi prihodki in ekipa se lahko razširi, stvari postanejo lažje. V družini, ko so otroci še majhni, pomeni organizacija to, da pride na pomoč nekdo, ki denimo počisti, mama, ki občasno pomaga, in je skupno delovanje družine mnogo lažje. Ni le teorija. Deluje.

 

Izbira za prijaznost, vendar odločnost.

Vem, da se da vsak cilj doseči s prijaznim in spoštljivim odnosom. Ter seveda z odločnostjo. Prijazna beseda odpira vrata in ogreje srca ter odpre usta. Deluje. Nič ne stane. Tudi če ne prihaja čisto spontano, iz srca, se jo da priučiti. 

 

Izbira za samozavest.

Za dobro samopodobo in samozavest se v končni fazi odločiš. Pred tem delaš veliko za sebe in to je edina prava izbira. Brez nepotrebnega govorjenja in razlaganja. Na spoštljiv način do sebe in drugih. Potrpežljivo in vztrajno. Če padeš, greš naprej. Vsak začetek se vedno zgodi pravi trenutek. Prideš in zmagaš. Kot Tina Maze, ki je vedno povedala, da si zmage želi. Potem jo je tudi dosegla.

 

Izbira za dobre odnose.

Ta izbira je ključna. Vezana je na tisto, kar je najpomembnejše. Na ljudi. Ne poznamo ženskih in moških sodelavcev, ampak sposobne in nesposobne, zanesljive in nezanesljive, prijetne in neprijetne itd. Zadovoljna in motivirana ekipa v podjetju lahko edina poskrbi za napredek. Seveda pod umnim vodenjem. Ženske voditeljice s svojo povezovalnostjo in empatijo delajo izjemno. Enako velja za družino. Dobri odnosi so rezultat naše izbire. Če bomo delovali spoštljivo in se držali dogovorov, bo delovalo. Če stvari tudi po tistem, ko smo naredili že vse, ne delujejo, je boljša izbira umik.

 

Izbira za ženstvenost.

Ženska mora vedno ostati ženska. Če deluje na dostojanstven in spoštljiv način, profesionalno in strokovno, je urejena in da nekaj nase, bodo moški to vedno znali spoštovati. Za domačimi vrati pa je najprej žena in mama, in če je ta izbira spoštljiva do moškega, bo znal tudi on opraviti svoje družinsko in očetovsko poslanstvo.

 

Izbira za spravo.

Morda je to še najpomembnejša izbira. Najprej za spravo med ženskami samimi. Nismo same sebi prijazne, ne podpiramo drugih žensk. Ženske kandidatke ocenjujemo slabše kot moške. Isti test, ki sta ga napisala ženski in moški kandidat, so ženske za žensko ocenile za dvajset odstotnih točk slabše kot tistega, ki ga je napisal moški. Tako so ocenile ženske. In tudi v moški v komisiji. Zakaj?

Ne nazadnje: sprava med ženskami in moškimi. Le kako bi zmogli drug brez drugega?

 

Foto: Barbara Reya

Sodba v zadevi C 234/14 (Ostas celtnieks SIA proti Talsu novada pašvaldība, Iepirkumu uzraudzības birojs)

Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.

piše: Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.

Sodba v zadevi C-234/14 (Ostas celtnieks SIA), ki jo je Sodišče EU izdalo 14. januarja 2016, potrjuje sicer že dolgo uveljavljeno prakso sodišča, v skladu s katero se lahko ponudniki v postopkih oddaje javnih naročil pri dokazovanju svoje finančne in ekonomske ter tehnične in/ali poklicne sposobnosti za izvedbo javnega naročila sklicujejo (tudi) na kapacitete (drugih) gospodarskih subjektov, s katerimi so neposredno ali posredno povezani, in sicer ne glede na pravno naravo takšnih povezav – če le lahko naročniku dokažejo, da bodo (v primeru, če bo njihova ponudba izbrana kot najugodnejša) dejansko imeli na voljo sredstva (teh drugih) subjektov, na katere se sklicujejo in so potrebna za izvedbo naročila.

Spor

V obravnavani zadevi je šlo za spor med vlagateljem Ostas celtnieks SIA in naročnikom Talsu novada pašvaldiba (lokalni organ okrožja Talsi v Latviji) v postopku za oddajo javnega naročila gradenj za izboljšanje cestne infrastrukture. Vlagatelj je še v fazi pred potekom roka za oddajo ponudb vložil revizijski zahtevek, s katerim je izpodbijal določbo razpisne dokumentacije, ki je zahtevala, da mora ponudnik, če se sklicuje na sposobnosti drugih gospodarskih subjektov, s temi subjekti pred oddajo naročila skleniti pogodbo o sodelovanju (ki mora vsebovati navedbo glavnega izvajalca, navedbo obsega del, ki jih bo opravil vsak udeleženec in klavzulo o solidarni odgovornosti udeležencev za izvedbo zadevnega naročila) ali ustanoviti družbo z neomejeno odgovornostjo.

V Latviji je pravno varstvo v postopkih oddaje javnih naročila urejeno tako, da najprej poteka pred Uradom za nadzor nad oddajo javnih naročil (Lepirkumu uzraudzibas birojs), ki je upravni organ v okviru Ministrstva za finance. Ker postopek pred naročnikom ni predviden, se zahtevek za revizijo vloži neposredno pred Uradom. Zoper odločitev Urada se lahko pritoži le vlagatelj (ne pa tudi naročnik), in sicer najprej na redno upravno sodišče prve stopnje, potem pa še na vrhovno upravno sodišče.

V obravnavanem primeru je vlagatelj pred Uradom izpodbijal sporno določilo razpisne dokumentacije, vendar je Urad njegov zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Vlagatelj je zoper odločitev Urada vložil tožbo pri okrožnem upravnem sodišču (administrativa rajona tiesa), ki prav tako ni sledilo njegovim argumentom in je pustilo odločitev Urada v veljavi. Vlagatelj je zato postopek pravnega varstva nadaljeval pred latvijskim Vrhovnim sodiščem (Augstaka tiesa), ki je pred sprejemom odločitve prekinilo odločanje v zadevi in Sodišču EU v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:

»Ali je treba določbe Direktive 2004/18 razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da se zaradi zmanjšanja tveganja neizvedbe naročila v razpisni dokumentaciji določi zahteva, da mora v primeru, če se naročilo odda ponudniku, ki se sklicuje na sposobnosti drugih izvajalcev, ta ponudnik z zadevnimi izvajalci še pred oddajo naročila skleniti pogodbo o sodelovanju (v kateri morajo biti zajete konkretne točke, navedene v razpisni dokumentaciji) ali ustanoviti družbo z neomejeno odgovornostjo?«

Odločanje Sodišča EU

Sodišče je najprej spomnilo, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU določbe Direktive 2004/181 vsakemu gospodarskemu subjektu dajejo pravico, da se zaradi zadostitve minimalnim zahtevam glede sposobnosti za izvedbo določenega javnega naročila lahko sklicuje na sposobnost drugih gospodarskih subjektov, in sicer »ne glede na pravno naravo povezave z njimi«. Pogoj za takšno sklicevanje je, da kandidat ali ponudnik, ki se pri dokazovanju svoje finančne in ekonomske ter tehnične in/ali poklicne sposobnosti za izvedbo javnega naročila sklicuje na kapacitete (drugih) gospodarskih subjektov, s katerimi je neposredno ali posredno povezan, ne glede na pravno naravo teh povezav, naročniku lahko dokaže, da bo (v primeru, če bo izbran kot izvajalec) dejansko imel na voljo sredstva teh gospodarskih subjektov, ki niso v njegovi lasti in so potrebna za izvedbo naročila.2 Taka razlaga je v skladu s ciljem vzpostavitve čim večje konkurence na trgu javnih naročil, ki mu sledijo javno-naročniške direktive in ni le v interesu Unije na področju prostega pretoka proizvodov in opravljanja storitev ter s tem gospodarskih subjektov iz različnih držav članic EU, ampak tudi nacionalnih naročnikov, ki imajo na ta način večje možnosti glede izbire najugodnejše ponudbe in s tem tudi ponudbe, ki najbolj ustreza potrebam zadevne javne skupnosti. Poleg tega taka razlaga olajšuje vključitev malih in srednje velikih podjetij na trg javnih naročil, k čemur prav tako stremijo javno-naročniške direktive.3

V zvezi z navedenim je Sodišče EU poudarilo, da mora naročnik v skladu z javno-naročniškimi direktivami preveriti sposobnost ponudnika za izvedbo zadevnega javnega naročila ter da je namen tega preverjanja med drugim tudi, da se naročnik prepriča, da bo imel ponudnik v obdobju izvajanja naročila dejansko na voljo vse vrste sredstev, na katera se sklicuje. V okviru tega preverjanja direktive naročniku ne dovoljuje niti tega, da (zgolj) domneva, da ponudnik ima (ali nima) na voljo potrebna sredstva za izvedbo javnega naročila, niti tega, da a priori izključi nekatere načine dokazovanja.4 Iz navedenega je po presoji Sodišča EU razvidno, da lahko ponudnik na eni strani prosto izbere pravno naravo vezi, ki jih namerava vzpostaviti z drugimi gospodarskimi subjekti, na katerih sposobnost za izvedbo zadevnega naročila se sklicuje, in po drugi strani tudi način dokazovanja obstoja teh povezav. Poleg tega direktive izrecno določajo, da je predložitev zagotovil o zavezah drugih gospodarskih subjektov, da bodo ponudniku dali na voljo potrebna sredstva za izvedbo naročila, le eden od možnih primerov sprejemljivega načina dokazovanja tega, da bo imel ponudnik ta sredstva dejansko na voljo. Direktive torej nikakor ne izključujejo, da lahko ponudnik tudi drugače dokaže obstoj vezi, ki ga povezujejo z drugimi subjekti, na katerih sposobnost za dobro izvedbo naročila, za katerega kandidira, se sklicuje. 5

V obravnavanem primeru je naročnik ponudniku (torej vlagatelju), ki se sklicuje na sposobnost drugih subjektov za izvedbo zadevnega naročila, s sporno določbo razpisne dokumentacije naložil dolžnost vzpostaviti podrobne pravne povezave s temi subjekti. Pri tem je naročnik očitno menil, da je izključno z izpolnitvijo zahteve, da ponudnik s temi subjekti že pred oddajo naročila sklene pogodbo o sodelovanju ali ustanovi družbo z neomejeno odgovornostjo, mogoče dokazati, da ima ponudnik (vlagatelj) dejansko na voljo sredstva, potrebna za dobro izvedbo naročila. Na ta način je naročnik določil le dva načina, na katera lahko ponudnik dokaže, da ima na voljo sredstva, potrebna za izvedbo zadevnega naročila ter je obenem izključil vse druge možne načine dokazovanja obstoječih pravnih vezi med njim in subjekti, na katerih sposobnost se sklicuje.6 V teh okoliščinah pa po presoji Sodišča EU sporno pravilo razpisne dokumentacije, očitno izničuje polni učinek določb Direktive 2004/18.

Razsodba

Ob vsem navedenem je Sodišče EU razsodilo, da je treba na vprašanje, ki ga je postavilo latvijsko Vrhovno sodišče, odgovoriti naslednje:

» … Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da lahko naročnik v okviru razpisne dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje javnega naročila, ponudniku, ki se sklicuje na sposobnosti drugih izvajalcev, naloži, da s temi izvajalci pred oddajo navedenega naročila sklene pogodbo o sodelovanju ali ustanovi družbo z neomejeno odgovornostjo.«.

 

Celoten članek je dostopen za naročnike!

[1] Člena 47(2) in 48(3) Direktive 2004/18 (v tem smislu enako tudi nove javno-naročniške direktive iz leta 2014: člen 63 Direktive 2014/24/EU oziroma člen 79 Direktive 2014/25/EU)

[2] Prim. tč. 23 in 25 obrazložitve

[3] Prim. tč. 24 obrazložitve

[4] Prim. tč. 26 in 27 obrazložitve

[5] Prim. tč. 28 in 29 obrazložitve

[6] Prim. tč. 30 do 33 obrazložitve

Športniki morajo plačati davek

Ivan Simič

piše: mag. Ivan Simič, vir: revija Denar (DIZI), št. 456/2016

Davčne obveznosti športnikov se v ničemer ne razlikujejo od davčnih obveznosti ostalih davčnih zavezancev

Davčni zavezanci moramo pravočasno izpolnjevati svoje davčne obveznosti. K temu nas zavezuje vrsta davčnih predpisov. Ob tem se je potrebno zavedati še dejstva, da je Slovenija članica Evropske unije in da države v Evropski uniji avtomatično izmenjujejo informacije, povezane z davčnimi obveznostmi posameznikov. Do tega je prišlo, ker davčne utaje postajajo resen problem za vse države. Zaradi tega me je te dni neprijetno presenetila novica, naj bi Peter Prevc in Jurij Tepeš imela težave z davčno upravo.

Peter Prevc in Jurij Tepeš

V športnem dnevniku Ekipa SN in na spletnem portalu Žurnal24.si sem zasledil izjavi Jelka Grosa, direktorja Zavoda za šport Planica, ki je dejal, da sta imela Peter Prevc in Jurij Tepeš po koncu novoletne skakalne turneje kar nekaj nepotrebnih težav s slovenskimi davčnimi organi. Njegova izjava v športnem dnevniku Ekipa SN in na Žurnal24.si je glasila:

»Tekmovalci so dobili ob nepravem trenutku odločbe za plačilo davka med novoletno turnejo. Po njej so imeli čas za urejanje zadev le v torek, ker so v ponedeljek v domovino šele prišli, v sredo pa že odpotovali na Kulm. Če imam pravilne informacije, so športniki za prejete denarne nagrade enkrat obdavčeni na prizorišču tekme, nato od bruto zneska še enkrat odbijejo davek doma, potem pa gre nagrada še v dohodninsko napoved. To pomeni, da bi bil športnik trikrat obdavčen, in to z več kot polovico dobljenega zneska, to je po najvišji davčni stopnji. Tako imajo le gospodarske družbe, vendar pri tem le za davek na dobiček. Tu gre za nejasnosti, ki pa bi jih lahko uradniki urejali aprila, po koncu sezone.«

Priznam, da sem neprijetno presenečen nad navedenim. Ne morem verjeti, da smučarska zveza oziroma kdor koli skrbi za Petra Prevca, Jurija Tepeša in ostale smučarske skakalce, ni poskrbela tudi za davčne zadeve. Prav tako bi od Jelka Grosa pričakoval, da ve, da ne gre za trikratno plačilo istega davka, temveč za plačilo enega zneska dohodnine v največ treh delih. Res je:

  • da ob prejemu nagrade v tujini najprej organizator odvede akontacijo dohodnine,
  • nato mora športnik prejem te nagrade prijaviti slovenski davčni upravi in po prejemu odločbe plača morebitno razliko akontacije dohodnine, saj se mu že plačana akontacija v tujini odšteje od izračunane akontacije v Sloveniji (lahko se zgodi, da doplačila ni, ker je akontacija plačana v tujini višja ali enaka akontaciji v Sloveniji),
  • po izteku leta se ta dohodek in že plačani akontaciji upoštevata pri informativnem izračunu dohodnine.

Torej ne gre za trikratno plačilo davka.

Druga možnost je, da športnik odpre status poklicnega športnika ali status samostojnega podjetnika. Če ocenjuje, da bodo njegovi dohodki znašali manj kot 100.000,00 evrov v koledarskem letu, lahko izbere možnost normiranega ugotavljanja stroškov. V tem primeru je obdavčitev zgolj 4 odstotke, kar je ta trenutek najverjetneje najnižja možna obdavčitev dohodka do 100.000,00 evrov v Evropi.

Prijava in plačevanje davkov sta osnovni obveznosti vsakega davčnega zavezanca, to pomeni tudi športnika. Sploh pa vrhunskega športnika. Največjo težavo vidim v slovenski športni mentaliteti. V modernem športnem svetu imajo vrhunski športniki svoje menedžerje in svoje davčne svetovalce, kar pomeni, da se športniki ukvarjajo samo s tekmovanjem. V teh primerih sploh ni potrebe, da športniki vedo, da je prišla kakršna koli odločba. Žal pri nas ni zaželeno, da bi športnik imel svojega menedžerja, ker se dojemajo kot nekaj negativnega, in to čeprav bi športnik lahko s športnim menedžerjem zaslužil v določenih primerih tudi 50 odstotkov več. Prav tako ni zaželeno, da bi imel davčnega svetovalca in bi mu plačal nekaj sto evrov mesečno. V obeh primerih bi imel mir in mediji ne bi nikoli izvedeli za davčne težave. Žal pri nas še nismo dozoreli na tem področju.

S takšnim razmišljanjem se na koncu zgodi, da nekatere vrhunske športnike doleti davčni postopek in plačevanje davkov ob zaključku njihove kariere. Takrat gre za dosti višje zneske in seveda šok. Tovrstnih primerov je bilo do zdaj kar nekaj.

Kljub temu ne morem verjeti, da je to lahko problem leta 2016, saj so to zadeve znane že več desetletij. Do leta 2006, ko sem postal direktor Dursa, sem bil davčni svetovalec mnogim slovenskim športnikom (atletika, nogomet, kolesarstvo, alpsko smučanje, smučarski skoki, trenerji, selektorji …) in nikoli nismo imeli težav. Športniki sploh niso občutili niti vedeli, da obstaja davčna uprava. Žal športniki tega ne znajo ceniti, saj se ne zavedajo pomembnosti tega. Za njih je to nepotrebna in nepomembna zadeva. Sploh pa še, če jih na to ne opozorijo odgovorni v njihovih športnih zvezah, oziroma če jih ne vzgajajo v tem duhu.

Ravno zaradi te svoje neosveščenosti, neznanja ali malomarnosti je že kar nekaj slovenskih športnikov imelo težave, bodisi s slovensko ali tujo davčno upravo. Bilo je kar nekaj primerov, ko so slovenski športniki, predvsem v ekipnih športih, prestopili v tuji klub. Tam so živeli s svojo družino, toda pozabili so urediti svoj davčni status v Sloveniji. Tako se jim je zgodilo, da sta jih obe državi šteli za davčnega rezidenta in sta obe želeli oziroma obdavčili njihove dohodke. Poudaril bi, da v teh primerih ni težav, če je športnik odšel v državo, ki ima višje davke kot Slovenija, saj se mu v Sloveniji upoštevajo že plačani davki v tujini. Težave nastopijo, če so v državi, v katero je odšel, davki nižji. V tem primeru mora razliko davka plačati v Sloveniji. Še posebej hudo je v primeru, če gre za obdavčitev za več let.

Zaradi tega vsem športnikom, njihovim staršem in športnim funkcionarjem zvez, pod katere ti športniki spadajo, predlagam, da svoje davčne obveznosti obravnavajo na podoben način kot obravnavajo svoje športne obveznosti, saj na koncu zmeraj pride obračun.

Izmenjava informacij med davčnimi upravami

Ob vsem tem se je potrebno zavedati dejstva, da davčne uprave različnih držav med seboj izmenjujejo podatke o dohodkih fizičnih oseb, to pomeni tudi športnikov. Nemalokrat imajo športniki odprte bančne račune v tujini in jih ne prijavijo slovenski davčni upravi. Velikokrat so posamezni športniki presenečeni, kako je lahko davčna uprava pridobila podatke o njihovih računih oziroma dohodkih iz tujine. Zavedati se morajo, da je izmenjava informacij danes popolnoma normalna operacija med davčnimi upravami, še posebej med državami EU.

V zvezi s tem je Finančna uprava Republike Slovenije februarja 2015 izdala informacijo o avtomatični izmenjavi informacij na področju neposrednega obdavčenja, ki je dostopna na spletni strani
http://www.fu.gov.si/fileadmin/Internet/Nadzor/Podrocja/Mednarodna_izmenjava/Opis/Avtomaticna_izmenjava_
informacij_na_podrocju_neposrednega_obdavcevanja.pdf

V današnjem elektronskem času je izmenjava informacij postala sestavni del poslovanja vseh subjektov in tako tudi davčnih uprav različnih držav. V EU imamo različne direktive, ki uvajajo obveznost avtomatične izmenjave podatkov.

Tako je z Direktivo Sveta Evropske unije (Sveta) 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS, ki je prenesena v II. poglavje četrtega dela ZDavP-2, v letu 2015 uvedena obvezna avtomatična izmenjava informacij za naslednje dohodke in premoženje rezidentov članic EU:

  • dohodkih iz zaposlitve,
  • produktih življenjskih zavarovanj, ki niso zajeti v drugih pravnih instrumentih EU o izmenjavi podatkov ali v drugih podobnih ukrepih,
  • lastništvu nepremičnin in iz njih izhajajočem dohodku.

Direktiva Sveta 2011/16/EU določa obveznost avtomatične izmenjave informacij o navedenih kategorijah dohodka in kapitala med pristojnimi organi za davčna obdobja od 1. januarja 2014. Ta direktiva pa ne ureja obveznosti poročanja zavezancev za davek davčnemu organu, saj morajo le-ti dohodke, dosežene v tujini v skladu z nacionalno zakonodajo že zdaj sami prijaviti davčnemu organu.

Informacije, ki jih bo Furs pridobil v okviru avtomatične izmenjave informacij, se bodo uporabile v postopkih nadzora davčnih obračunov in davčnih napovedi zavezancev za davek.

Izmenjava informacij o bančnih računih

Dne 9. decembra 2014 je bila v Uradnem listu Evropske unije L 359/6 objavljena Direktiva Sveta 2014/107/EU o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčevanja. Omenjena direktiva se nanaša na avtomatično izmenjavo informacij o finančnih računih oziroma na celotni dohodek na teh računih, kot so:

  • obresti,
  • dividende,
  • podobne vrste dohodka,
  • stanje na računu in
  • iztržek od prodaje finančnih sredstev.

V 2. členu navedene direktive je določeno, da članice EU do 31. decembra 2015 uskladijo domačo zakonodajo z navedeno direktivo, kar je Slovenija že storila. Direktiva se uporablja od 1. januarja 2016.

Prva izmenjava podatkov je predvidena 30. septembra 2017 za stanja v zvezi s podatki, ki se nanašajo na davčno leto 2016. Izjema je le Avstrija, za katero je predvidena prva izmenjava podatkov eno leto pozneje, to je 30. septembra 2018, za stanja v zvezi s podatki, ki se nanašajo na davčno leto 2017.

Sporazumi o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka in premoženja

Ob vsem tem ne gre pozabiti tudi, da ima Slovenija na dan 1. januarja 2016 sklenjenih in veljavnih 57 sporazumov (konvencij) o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja. Seznam držav je objavljen na naslednji strani.

Vsi sporazumi so objavljeni tudi na spletni strani Furs: http://www.fu.gov.si/davki_in_druge_dajatve/podrocja/mednarodno_ obdavcenje/

V teh sporazumih so po modelu OECD in na podlagi meddržavnih dogovorov določena pravila obdavčevanja dohodkov, ki jih davčni rezidenti ene države dosegajo v drugi državi. Zato so tudi ti sporazumi pomembni pri ugotavljanju davčnih obveznosti športnikov.

tabela


ZAKLJUČEK

Tako kot se športniki od zgodnje mladosti pripravljajo na uresničitev svojih sanj, bi se morali pripravljati tudi na davčni vidik nagrad, katere bodo prejeli, ko bodo uresničili svoje sanje. Brez teh priprav in brez tega znanja ni celovitega vrhunskega športnika.


Vir: revija Denar - mag. Ivan Simič

Davčni zavezanec mora spremljati vrednost dobav, ki jih opravi v določeno državo članico

Dobave blaga sodijo med transakcije, ki so obdavčene z DDV. Kadar dobavo opravi davčni zavezanec na ozemlju domače države, obračuna in plača domači DDV, kadar pa blago prečka državno mejo in zapusti slovensko ozemlje, je potrebno določiti, kateri državi pripada davek. Pravila, po katerih se določa kraj obdavčitve, zasledujejo cilj obdavčiti končno potrošnjo tam, kjer do nje pride. Posamezna odstopanja od tega cilja so določena z namenom administrativnih poenostavitev.

Uvod

Pravila za določanje kraja obdavčitve dobav blaga znotraj EU se razlikujejo glede na status kupca, poleg njih veljajo posebna pravila za dobave novih prevoznih sredstev in dobave blaga z inštalacijo, ne smemo pa tudi pozabiti na posebne ureditve.

V nadaljevanju bomo predstavili ureditev, ki velja znotraj EU za prodajo blaga kupcem, ki niso davčni zavezanci, identificirani za DDV (za namene tega prispevka »končni kupci«), pogledali, kako se določa kraj obdavčitve, kakšne so obveznosti dobavitelja in katere posebnosti je pri tem potrebno upoštevati.

Opredelitev pošiljčnih poslov

Za čezmejne dobave blaga končnim kupcem znotraj EU se uporablja naziv »pošiljčni posli« ali »prodaja blaga na daljavo«. Značilnost tovrstnih transakcij je, da zavezanec blago odpelje ali odpošlje iz prve v drugo državo članico, pri čemer je pomembno, da odpošiljanje ali prevoz opravi dobavitelj (sam ali druga oseba na njegov račun). Če blago pri dobavitelju prevzame kupec sam, pravila za prodajo na daljavo ne veljajo. V takem primeru se obračuna DDV v državi, kjer pride do prodaje, tudi če kupec to blago kasneje odpelje iz države.

Status dobavitelja

Ni pomembno, ali je dobavitelj, ki je zavezanec, identificiran za DDV (v Sloveniji) ali ne. Po našem mnenju vse zapisano (razen če je izrecno navedeno drugače) v zvezi s pošiljčnimi posli velja tudi za dobavitelje, ki imajo status malega davčnega zavezanca. Posebnost je le v tem, da mali zavezanec ne obračunava slovenskega DDV, dokler ne preseže praga za identifikacijo v Sloveniji. Malo verjetno je, vendar se lahko zgodi, da je zavezanec v Sloveniji brez identifikacijske številke, obračunava pa tuj DDV, ker je presegel letni promet v državi kupca.

Premik blaga

Pri uporabi pravil za pošiljčne posle se upošteva, od kod in kam se odpelje ali odpošlje blago, ne pa tudi, kje imata sedež, stalno ali občasno prebivališče prodajalec in/ali kupec.

Pravila, ki jih določa ZDDV-1, torej veljajo za blago, ki se odpremi iz Slovenije, ne glede na to, kje ima sedež dobavitelj, in seveda, za blago, ki ga zavezanci dobavljajo končnim kupcem v Slovenijo iz EU.

Primer:

Davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji ima na Hrvaškem skladišče, od koder pošilja blago končnim kupcem po Evropi, tudi v Slovenijo.

Za določanje kraja obdavčitve veljajo pravila hrvaškega zakona. Slovenski zakon se uporabi (še)le, če vrednost dobav v Slovenijo v koledarskem letu preseže 35.000 evrov.

Pravila za pošiljčne posle veljajo tudi, kadar je blago odposlano ali odpeljano s tretjega ozemlja ali iz tretje države in ga dobavitelj uvozi v drugo državo članico, kot je država članica kupca blaga. V takem primeru se šteje, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz države članice uvoza.

Primer:

Slovenski zavezanec uvozi blago iz Švice v Italijo in ga dobavi avstrijskemu kupcu.

Za določanje kraja dobave veljajo italijanska in avstrijska pravila za pošiljčne posle.

Končni kupec

Kdo šteje za končnega kupca? Končni kupci za namene uporabe pravil za pošiljčne posle so poleg fizičnih oseb, ki niso davčni zavezanci, tudi pravne osebe in davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj EU niso predmet obdavčitve.

Pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, ki pridobiva blago znotraj EU od davčnih zavezancev, je dolžna pridobiti številko DDV in obračunati DDV, če njene nabave v določenem koledarskem letu presežejo 10.000 evrov. Enako velja za male davčne zavezance in kmete pavšaliste. Vsi našteti štejejo za končne kupce, dokler ne dosežejo praga za identifikacijo. Ko je prag presežen, se dobave obdavčujejo po pravilih za dobave med identificiranimi davčnimi zavezanci.

Če so mali davčni zavezanci pridobili identifikacijsko številko za DDV na podlagi dejstva, da za zavezance iz EU opravljajo storitve, za katere velja splošno pravilo, ali so prejemniki tovrstnih storitev od zavezancev iz EU ali tretjih držav, potem se lahko odločajo, ali bodo pri nabavah blaga identifikacijsko številko uporabili ali ne, vse dotlej, dokler njihove pridobitve ne presežejo zneska, ki je določen za obvezno identifikacijo (v Sloveniji je to 10.000 evrov). Ko je ta pogoj izpolnjen, zanje ne veljajo več pravila za pošiljčne posle, ampak pravila za dobave in pridobitve blaga, opravljene med davčnimi zavezanci znotraj EU.

Glede na določbo, da je pridobitev blaga obdavčena le, če dobavo opravi zavezanec, ki ni oproščen obračunavanja DDV v svoji domači državi (mali davčni zavezanec)1, menim, da se dobave blaga, ki jih opravi mali davčni zavezanec za drugega malega zavezanca (ne glede na to, ali ima kupec DDV-številko ali ne), obravnavajo po pravilih za pošiljčne posle.

Kraj obdavčitve

Kraj dobave blaga pri pošiljčnih poslih je po splošnem pravilu v državi, kamor se blago odpošlje ali odpelje (t. i. »namembna država«). Dobavitelj mora v ta namen v državi obdavčitve pridobiti identifikacijsko številko in obračunati DDV.

Zaradi že omenjene administrativne poenostavitve pa se splošno pravilo in s tem premik obdavčitve v namembno državo zgodi šele, ko dobave, ki jih zavezanec opravi v posameznem koledarskem letu, presežejo znesek, ki ga določa namembna država.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vir: revija Denar - mag. Tamara Prezelj

1.0 POSTOPEK DAVČNE IZVRŠBE

Davčna izvršba je posebni upravni postopek, ki ga ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2).

Davčno izvršbo opravlja Finančna uprava Republike Slovenije (FURS).

Izvršbo terjatev, ki so sicer v pristojnosti FURS, iz dolžnikovih nepremičnin, deleža v družbi in premoženjskih pravic opravlja sodišče po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Izvršba se opravi v primeru, če dolžnik svoje davčne obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen v izvršilnem naslovu. Izvršilni naslov je listina, iz katere izhaja terjatev, ki naj se prisilno izvrši (izvršljiva odločba o odmeri davka, izvršljiv obračun davka, izvršljiv sklep davčnega organa, izvršljiv plačilni nalog, izvršljiv notarski zapis, s katerim je bila v zavarovanje plačila davčne obveznosti ustanovljena zastavna pravica na premičnini idr.).

Za davčne obveznosti se poleg davkov štejejo tudi:
• uvozne in izvozne dajatve,
• prispevki za obvezno pokojninsko, invalidsko in obvezno zdravstveno zavarovanje,
• prispevki za zaposlovanje in starševsko varstvo,
• kmetijska nadomestila in z njimi povezani drugi ukrepi,
• obresti, stroški postopka pobiranja davka, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmerja in izreka FURS (t. i. pripadajoče dajatve).


2.0 IZVRŠBA NEDAVČNIH OBVEZNOSTI
Poleg davčnih obveznosti FURS izterjuje tudi denarne nedavčne obveznosti na predlog drugih predlagateljev (156. člen ZDavP-2).

Gre za obveznosti, ki so jih z aktom naložili drugi organi, ki so pristojni za odmero teh obveznosti (policija, sodišča, upravne enote, ZZZS itd.). FURS v teh primerih akt drugega organa le prisilno izvrši, kar opravi na predlog organa, ki je obveznost z aktom odmeril.

Izvršilni naslov je v teh primerih odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda predlagatelj izvršbe.

Predlagatelji svoje predloge za izvršbo FURS pošiljajo v elektronski obliki s pomočjo aplikacije eIzvršbe. Pri tem nosijo odgovornost, da pošiljajo le podatke, ki se nanašajo na izvršljive izvršilne naslove.

Spletni dostop do aplikacije eIzvršbe za predlagatelje


3.0 OPOMIN PRED IZVRŠBO
Pred začetkom izvršbe FURS dolžnika praviloma opomni (po pošti ali po telefonu), naj prostovoljno poravna svoje neplačane zapadle obveznosti. Če dolžnik po opominu poravna svoj dolg, se izogne izvršbi in z njo povezanimi stroški.

Opominjanje po zakonu ni obvezno, gre za prostovoljno dejanje FURS.

Izvršba se začne z izdajo sklepa o izvršbi.


4.0 IZVZETJA IN OMEJITVE IZVRŠBE

Predmet izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom iz izvršbe izvzeta oziroma je izvršba na njej omejena. Namen izvzetij in omejitev je, da se dolžniku zagotovi socialna varnost oziroma, da se dolžniku omogoči nadaljnje opravljanje dejavnosti in pridobivanje dohodkov, s čimer se povečuje možnost poplačila davčnega dolga.

Izvzetja (premoženje dolžnika, na katerega z izvršbo ni mogoče poseči):

Denarni prejemki in predmeti, ki so iz davčne izvršbe izvzeti:
Iz izvršbe so izvzeti denarni prejemki iz naslova zakonite preživnine, odškodnine zaradi telesne poškodbe, denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, otroškega dodatka, starševskega dodatka, štipendije, denarna sredstva prejeta iz naslova aktivne politike zaposlovanja, itd.

Iz izvršbe so izvzeti predmeti, ki so dolžniku in članom njegovega gospodinjstva nujno potrebni za gospodinjstvo in osebno rabo (obleka, obutev, perilo, posteljnina, posoda, pohištvo itd., hrana in kurjava za šest mesecev, živina in stroji nujni za opravljanje kmetijske dejavnosti, predmeti, ki imajo za dolžnika posebno osebno vrednost (poročni prstan, redi, medalje, fotografije itd.), nujni medicinsko-tehnični pripomočki itd.

Omejitve davčne izvršbe:
Na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja (plača, pokojnina itd.) je z davčno izvršbo mogoče seči največ do višine dveh tretjin, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76% minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo.

V letu 2016 minimalna plača znaša 790,73 EUR (bruto), kar pomeni, da mora dolžniku po rubežu za tekoči mesec ostati najmanj znesek v višini 600,95 EUR. Minimalna plača se v skladu z zakonom, ki ureja minimalno plačo, enkrat letno uskladi z rastjo cen življenjskih potrebščin in velja od 1. januarja tekočega leta dalje.

Na dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri bankah in hranilnicah iz naslova denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe (159. člen ZDavP-2), oziroma je davčna izvršba nanje omejena (160. člen ZDavP-2), ni mogoče seči z davčno izvršbo, v kolikor gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec, oziroma je mogoče nanje seči le z upoštevanjem omejitev za tekoči mesec.

Na dolžnikove denarne prejemke se lahko poseže upoštevaje omejitve za tekoči mesec. Če dolžnik v tekočem mesecu prejme prejemke za več preteklih mesecev, izvrševalec sklepa o izvršbi upošteva omejitve za vsak posamezen mesec.

Omejitve davčne izvršbe za pravne osebe, samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost:
Davčne izvršbe proti pravnim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom in posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, ni mogoče izvršiti na stroje, orodje in druge delovne priprave, v kolikor so te stvari nujno potrebne dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti, ter na surovine, polizdelke, namenjene za predelavo, in pogonsko gorivo, v kolikor ne presegajo količine, potrebne za trimesečno povprečno proizvodnjo.
Če dolžnik davka ne plača v šestih mesecih od dneva zapadlosti, se davek ne glede na prvi odstavek tega člena, lahko izterja tudi iz sredstev, s katerimi opravlja dejavnost, če se je v tem času brez uspeha poskušala opraviti davčna izvršba iz dohodkov in drugega premoženja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vir: pojasnila FURS

1 UVOD

V reviji Poslovodno računovodstvo (Bergant, 2014, 83) smo razpravljali o finančni stabilnosti in obljubili še razpravo o finančni prožnosti in z njo povezani naložbeni (investicijski) sposobnosti podjetja. V nadaljevanju to obljubo izpolnjujemo. S tem želimo prispevati k doslednejšemu razumevanju in obravnavanju tega pojma v teoriji in praksi.

Pri tem ugotavljamo, da tudi tuji avtorji niso enotni pri razlikovanju med prožnostjo, prilagodljivostjo, spremenljivostjo in stabilnostjo. Tako stanje otežuje oblikovanje informacij kot podlag za poslovno odločanje. Ocenjujemo, da je razlikovanje pomembno zlasti zaradi povezanosti finančne prožnosti s plačilno sposobnostjo podjetja. Zato bomo prav to povezavo podrobneje obravnavali. K tej odločitvi nas motivira tudi dejstvo, da številni avtorji teh pojmov v okviru poslovnih financ sploh ne obravnavajo (npr. Fitzgerald, 2002; Brealy, Myers, 1991) ali pa teh pojmov ne opredelijo dovolj natančno.

2 OPREDELITEV PROŽNOSTI

Na težavo naletimo že pri opredelitvi prožnosti. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ IV, 1985, 267) opredeljuje prožnost na štiri načine:

  • prožnost telesa ali snovi, ki se s starostjo zmanjšuje;
  • prožnost gibljivega dela telesa (sklepov, prstov);
  • lahkotnost, gibčnost (npr. hoje);
  • sposobnost prilagajati se času ali razmeram (prožnost stališča).

SSKJ posebej opozarja na pojem v fiziki, kjer prožnost pomeni največjo obremenitev, ki še ne spremeni trajne oblike telesa.

Očitno je za uporabo v opisovanju poslovnega sistema primerna najširša opredelitev prožnosti, in sicer kot sposobnost prilagajanja (flexibility). Nasprotje te lastnosti se kaže kot ranljivost (vulnerability) poslovnega sistema. Podobno opredeljuje sposobnost prilagajanja Veliki slovar tujk, in sicer kot fleksibilnost (VST, 2002, 350). Prevaja jo namreč kot prilagodljivost in prožnost pa tudi kot spremenljivost in nestalnost.

S tem dodatkom (spremenljivost in nestalnost) pa slovar zagreši pomembno nedoslednost, saj enako pojasnjuje tudi tujko variabilnost (VST, 2002, 1217). Podobno je nedosleden tudi SSKJ, ko fleksibilnost opredeljuje kot spremenljivost oziroma nestalnost in ne vidi pomembne razlike v pogledu prožnosti. Prav tako Slovenski pravopis pojasnjuje fleksibilnost kot spremenljivost in nestalnost (SP, 2001, 569).

Izenačevanje pomena spremenljivosti in prilagodljivosti je v vsakdanjem življenju morda razumljivo, pri strokovni uporabi, zlasti v analizi poslovanja pa je nedopustno, saj pomeni izenačevanje tveganja s priložnostjo, kar pa ni točno. S spremenljivostjo (volatility) namreč opisujemo nepredvidljivost gibanja neke kategorije (npr. spremenljivost borznih tečajev ali obrestnih mer), prilagodljivost pa je drugačna lastnost, saj opisuje sposobnost prilagajanja osebka nekim spremembam. S tega vidika je opredelitev fleksibilnosti v Slovenskem pravopisu nedosledna.

Opisano nedoslednost lahko zasledimo tudi v angleškem jeziku. V slovarju (Chambers, 1988, 543), se fleksibilnost pojasnjuje predvsem z gibljivostjo (npr. delovnega časa).2 Nekoliko širše pojasnjuje fleksibilnost Veliki moderni poslovni angleško-slovenski slovar (Šega, 1997), in sicer tudi kot spremenljivost, prilagodljivost in gibljivost. Strokovna literatura v angleškem jeziku obravnava fleksibilnost poslovnega sistema še širše, na primer: strateška (strategic flexibility), organizacijska (organizational flexibility), poslovna (operating flexibility) (Harrigan, 1985; Pasmore, 1994; Trigeorgis, 1993), proizvodna (production flexibility) (Reinartz, Schmid, 2014).

Nekateri proučujejo tudi poslovodno fleksibilnost (managerial fleksibility) (Farlex, 2012).
Ramandi et al. (2014, 49) z vidika spreminjanja potreb na trgu in razvoja informacijske tehnologije, ločijo naslednje vrste fleksibilnosti podjetja:

  • funkcionalno fleksibilnost (functional flexibility), ki pomeni sposobnost prilagajanja delovne sile različnim potrebam;
  • številčno fleksibilnost (numerical flexibility), ki pomeni prilagajanje števila delavcev glede na povpraševanje;
  • časovno fleksibilnost (temporary flexibility), ki pomeni sposobnost prilagajanja delovnega časa skladno s potrebami in spremembami v okolju;
  • lokacijsko fleksibilnost (location flexibility), ki pomeni sposobnost premeščanja delavcev zunaj njihovih delovnih mest (npr. mobilnost kadra);
  • finančno fleksibilnost (financial flexibility), ki pomeni sposobnost prilagajanja plačil delavcem glede na poslovne dosežke podjetja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vir: revija Poslovodno računovodstvo - dr. Živko Bergant

Opredmetena osnovna sredstva, dana v poslovni najem so evidentirana med opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Izjema so le nepremičnine, če izpolnjujejo pogoje za uvrstitev med naložbene nepremičnine.

Kriterije, na osnovi katerih ločimo poslovni najem od finančnega najema, podrobno določa mednarodni računovodski standard (v nadaljevanju MRS) 17- Najemi. Tudi mi smo več o tem napisali v prispevku, ki govori o pridobitvi opreme v finančni najem.

V primeru, da gre za poslovni najem, se opredmetena osnovna sredstva še naprej izkazujejo med opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Le nepremičnine, ki izpolnjujejo pogoje za uvrstitev med naložbene nepremičnine, se izkazujejo v okviru skupine kontov 01 – Naložbene nepremičnine.

Opredmetena osnovna sredstva, ki so dana v poslovni najem se amortizirajo skladno s sprejetimi računovodskimi usmeritvami podjetja. Amortiziranje pa mora biti usklajeno z amortiziranjem podobnih oziroma istovrstnih opredmetenih osnovnih sredstev.

Davek na dodano vrednost od nepremičnin, danih v najem se praviloma ne obračuna. V kolikor pa gre za dva poslovna subjekta, ki sta zavezanca za DDV, se lahko odločita za obračunavanje in plačevanje DDV od najemnin, vendar davčnemu organu o tem predložiti vsak svojo izjavo v elektronski obliki.

Primer št. 1 – Oddaja pisarne v poslovni najem
Podjetje je dalo v najem pisarno v svoji poslovni stavbi. Letna najemnina znaša 4.800 EUR. Ker gre tako na strani najemodajalca, kot tudi najemojemalca za zavezance identificirane za DDV, ki sta podala izjavo DURS v elektronski obliki, se DDV obračuna. DDV znaša 960 EUR.

Razmejeno najemnino lahko podjetje prenaša med prihodke mesečno. Lahko pa jo prenese le konec leta v višini, ki se nanaša na preteklo leto.

Stroške, povezane z najemnino, predstavlja amortizacija od nepremičnine v delu, ki se nanaša na oddano pisarno. Način obračunavanja in evidentiranja amortizacije smo podrobno popisali v drugih prispevkih.

Primer št. 2 – Oddaja stroja v poslovni najem

Podjetje ABC je kupilo stroj za čiščenje tal z namenom, da ga odda v poslovni najem. Vrednost stroja je 6.000 EUR, DDV znaša 1.200 EUR. Podjetje ima ID številko za DDV. S podjetjem ČISTO je sklenilo pogodbo o najemu za štiri leta. Mesečna najemnina znaša 144 EUR z vključenim DDV v višini 24 EUR. Pri obračunu amortizacije je podjetje upoštevalo dobo koristnosti 5 let.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Vir: portal Tax-Fin-Lex - univ. dipl. ekon. Vida Oder

Skupina 32 poslancev je podala zahtevo za oceno ustavnosti novele zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ureditev krši pravico do svobodne podjetniške pobude, saj samozaposlenim onemogoča prejemanje polne pokojnine in hkratno opravljanje dejavnosti, so opozorili predstavniki SDS, NSi in poslanske skupine nepovezanih poslancev.

Poslanec SDS Marko Pogačnik je na novinarski konferenci pojasnil, da so zahtevo za oceno ustavnosti podali zaradi 40., 108. in 116. člena omenjene novele. Ker ureditev samozaposlenim onemogoča prejemanje polne pokojnine in hkratno opravljanje dejavnosti, po mnenju poslanca SDS Marka Pogačnika krši več ustavnih načel in temeljnih človekovih pravic.

Izpostavil je kršitev načela zaupanja v pravo in kršitev pričakovanih pravic, kršitev enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije, kršitev pravic do zasebne lastnine in dedovanja, kršitev pravice do socialne varnosti in pravice do pokojnine ter poseg v pravico do svobodne podjetniške pobude.

Novela po njegovi oceni tudi močno odstopa od pravnih praks drugih držav EU. Med drugim je Pogačnik opozoril na "negativen odnos vlade Mira Cerarja do podjetništva". Večina podjetnikov je bila zaradi te nove zakonodaje primorana zapreti svojo dejavnost, je pojasnil Pogačnik, ki meni, da nova ureditev negativno vpliva tako na zasebni kot na javni sektor.

Vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin je izpostavil neenakopraven položaj med državljani. Profesorji lahko denimo prejemajo polno pokojnino in preko avtorske pogodbe svojo intelektualno delo še naprej opravljajo na trgu. Okoliščine pri podjetnikih pa so popolnoma drugačne, saj ne morejo svoje dejavnosti opravljati na ta način. Da bi zagotovili enakopraven položaj, bi bilo po njegovih besedah treba tudi podjetniku, ki izpolni pogoje za upokojitev, dovoliti, da prejema polno pokojnino in hkrati še naprej opravlja dejavnost, če to želi.

V korist države je, da je zaposlenih oz. tistih, ki vplačujejo v pokojninski sistem, čim več, je poudaril Tonin. Država bi na ta način po njegovih besedah samo pridobila - tako pa ob trenutni ureditvi številni izračunajo, da se jim ne splača več delati, zato svojo dejavnost zaprejo, da dobivajo polno pokojnino.

Po besedah vodje poslanske skupine nepovezanih poslancev Bojana Dobovška veljavna rešitev ni v skladu z evropsko zakonodajo in s svobodno poslovno pobudo. Meni celo, da s to rešitvijo omejujemo fiskalno politiko. "Ocenjujemo, da se bodo rešitve iskale v neformalni ekonomiji, kar pa tudi ni v skladu z zakonodajo," je dodal. Poleg 30 poslancev iz omenjenih poslanskih skupin sta se pod pobudo podpisala še poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti Roberto Battelli in Laszlo Gönc.

Vir: STA

Zakon o izvensodnem reševanju potrošniških sporov (ZIsRPS) tako potrošnikom kot ponudnikom prinaša možnost hitrejšega in cenovno ugodnejšega reševanja sporov, so poudarili udeleženci strokovnega posveta o izvensodnem reševanju potrošniških sporov v EU in Sloveniji. Nekateri pa so opozorili, da na ponudnike deluje preveč prisilno in uvaja dodatne stroške.

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin je na posvetu, ki ga je pripravil Evropski pravni inštitut v sodelovanju z DS in Evropskim centrom za reševanje sporov, poudarila, da je učinkovito reševanje potrošniških sporov zelo pomemben element vzpostavitve poštene konkurence. Zato je po mnenju ZPS tudi nujno za uveljavljanje potrošnikovih pravic.

Na zvezi potrošnikov zakonu očitajo, da izvensodno reševanje sporov opredeljuje kot tržno dejavnost. Prav tako ne vzpostavlja celovitega sistema, ki bi zagotavljal učinkovit in zaupanja vreden mehanizem reševanja sporov, ampak spodbuja parcialnost, menijo.

Nejc Lahne z Gospodarske zbornice Slovenije je izpostavil, da je stopnja razvitosti takšnega reševanja sporov tudi pokazatelj razvitosti družbe kot celote. Gospodarsko okolje potrebuje dobro delujoča oba sistema, na alternativne oblike reševanja sporov pa je treba gledati kot na priložnost za podjetja, je poudaril. Na gospodarski zbornici sicer menijo, da se mora trg ponudnikov takšnega reševanja še razviti, zakon pa predstavlja dobro platformo za njegov razvoj.

Na obojestranske koristi zakona je opozoril tudi predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Branko Meh, a ob tem poudaril, da se jim posveča premalo pozornosti. Kot je dejal, zakon namreč prinaša dodatne stroške, v resnici pa bi moral obema stranema nuditi preprosto, hitro in cenovno ugodno obliko reševanja sporov. Poudaril je tudi, da takšen zakon v nobenem primeru ne sme nikomur vzeti možnosti reševanja sporov na sodišču, še manj primerno pa je spodbujanje podjetij k izbiri izvajalca še pred morebitnim nastankom spora.

Po besedah predsednika Evropskega centra za reševanje sporov Aleša Zalarja zakon prinaša določene izboljšave, saj omogoča več poti do rešitve. Kot je poudaril, je osnovno pravno pravilo glede izbire postopka reševanja spora, da je treba spor najprej analizirati, nato pa njegovim glavnim karakteristikam prilagoditi način reševanja. Nikoli pa ne sme biti ta postopek obraten, kar po njegovih besedah predstavlja težavo povsod po svetu.

Na nekatere Mehove očitke glede slabosti zakona se je odzvala Barbara Miklavčič iz sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence na gospodarskem ministrstvu. Poudarila je, da zakon v svojem bistvu naslavlja značilne slabosti sodnih postopkov, kot so visoki stroški, dolgotrajnost in zapletenost. Uvaja zgolj minimalne standarde in posledično pušča dovolj svobode, a kljub temu predstavlja dokaj zanesljiv okvir. Postopek je praviloma prostovoljne narave, za potrošnika pa z izjemo plačila pristojbine v višini 20 evrov tudi brezplačen, je še poudarila.

Zakon o izvensodnem reševanju potrošniških sporov je začel veljati novembra lani. Gre za sistemski zakon, s katerim naj bi se povečala pravna varnost potrošnikov in ponudnikov na trgu ter spodbudilo tovrstno reševanje sporov.

Vir: STA

Novi predpisi:

Spremenjeni predpisi:

Novi predlogi zakonov:

Zakon meseca je ZAKON!

V mesecu FEBRUARJU je na portalu Tax-Fin-Lex za vse bralce TFL Glasnika brezplačno dostopen aktualen čistopis:

in vse njegove pretekle verzije.

Nekaj dejstev o zakonu:

Število novosti s področja ekologije:

EKO-LEX, od 10.2.2016 - 16.2.2016 PRAVNI VIRI
TEMATSKI SKLOP URADNI LIST RS URADNI LIST EU DRŽAVNI ZBOR MINISTRSTVA VLADA STA Novice
EKO-LEX 1 novost 1 novost 2 novosti 18 novosti 2 novosti

V tem tednu izpostavljamo:

V tem tednu so uporabniki storitve Lex-Kliping prejemali obvestila o objavljenih novostih, ki so bile v obravnavi oz. postopku sprejemanja ali pa so bile ravnokar objavljene kot veljavne, glede na svoje izbrano pravno področje. Sumarno smo zabeležili naslednje število novosti:

Lex-kliping, od 10.2.2016 - 16.2.2016 PRAVNI VIRI
PODROČJA URADNI LIST RS URADNI LIST EU DRŽAVNI ZBOR MINISTRSTVA VLADA STA Novice
P
R
A
V
N
A


P
O
D
R
O
Č
J
A		 1. DRŽAVNA UREDITEV RS in EU 8 novosti 1 novost 8 novosti 1 novost 27 novosti 9 novosti
2. UPRAVNO PRAVO 2 novosti 1 novost 4 novosti
3. CIVILNO PRAVO IN KAZENSKO PRAVO 1 novost 2 novosti 3 novosti 4 novosti 3 novosti
4. GOSPODARSKOPRAVNA UREDITEV 33 novosti 12 novosti 2 novosti 4 novosti
5. JAVNE FINANCE 2 novosti 8 novosti 2 novosti 1 novost 5 novosti
6. GOSPODARSKE DEJAVNOSTI 9 novosti 26 novosti 1 novost 13 novosti 21 novosti 4 novosti
7. NEGOSPODARSKE DEJAVNOSTI 4 novosti 1 novost 11 novosti 33 novosti 1 novost
8. DELOVNOPRAVNA UREDITEV, SOCIALA 1 novost 5 novosti 7 novosti 2 novosti
9. ZDRAVSTVENI SISTEM 1 novost 3 novosti 6 novosti 10 novosti 2 novosti
10. MEDNARODNI ODNOSI 4 novosti 1 novost
11. OBČINE 66 novosti

Če želite biti tudi vi vsak dan sproti seznanjeni, kaj je novega bodisi objavljenega v UL RS, UL EU, je v obravnavi na DZ ali v vladi ali je bil podan predlog s strani ministrstev, glede na vaše izbrano področje, ki ga želite spremljati, se naročite na storitev Lex-Kliping!

Ne pozabite na Koledar obveznosti za tekoči mesec, s povezavami na obrazce. V Seznamu seminarjev vas opozarjamo na vse razpisane aktualne seminarje. Novice pa ponujajo poglobljen komentar aktualnih dogodkov s številnimi povezavami na vsebinsko relevantne dokumente.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk .

Namig: Naročnikom na portal Tax-Fin-Lex priporočamo, da pri prijavi v sistem označijo možnost "Zapomni si", saj bodo tako lahko direktno dostopali do dokumentov v zaprtem delu portala.

© Tax-Fin-Lex d.o.o.

Sporočilo ste prejeli v skladu s 45.a členom Zakona o varstvu potrošnikov in 109. členom Zakona o elektronskih komunikacijah bodisi na osnovi strinjanja s Splošnimi pogoji družbe Tax-Fin-Lex v postopku registracije oziroma sklepanja naročništva na portalu Tax-Fin-Lex bodisi s privolitvijo v telemarketinških intervjujih, na osnovi izpolnjenih anket na raznih prireditvah ali pa smo vaše podatke pridobili iz javno dostopnih virov.