Ugled kot poslanstvo in odgovornost

»Ko smo se pred trinajstimi leti odločili z našimi nagradami zasledovati ugled kot vrednoto, ta ni imela širšega pomena v takratni družbi. Danes pa je drugače: ugled razumemo kot poslanstvo in ugled je odgovornost za vsa pretekla dejanja in predvsem za prihodnost,« je uvodoma poudarila direktorica družbe Tax-Fin-Lex Zlata Tavčar, ko smo včeraj že trinajstič zapovrstjo podelili priznanja najuglednejšim strokovnjakom.

2.300 uporabnikov portala Tax-Fin-Lex je odločilo, da je v letu 2018 najuglednejši davčni strokovnjak mag. Ivan Simič, ki je prejel skoraj 75 odstotkov glasov, najuglednejši finančni strokovnjak je dr. Marjan Odar, ki je prejel 47 odstotkov glasov, najuglednejši pravni strokovnjak po oceni glasovalcev pa je ddr. Klemen Jaklič, ki je prejel 63 odstotkov glasov.

Izhodišče tradicionalnemu klepetu ob okrogli mizi, ki sledi podelitvi priznanj in ga je vodila Zlata Tavčar, je bilo vprašanje: Kam gremo - Slovenija kot razvita finančna država. Za osnovne iztočnice je s podatki poskrbel predsednik uprave KD Skladov Luka Podlogar, nato pa so nagrajenci delili svoj pogled na to vprašanje.

Ustavni sodnik Jaklič je dejal, da je gospodarski razvoj mogoč le v okolju svobodne družbe in izbire, saj je za svobodno gospodarsko pobudo in finančne trge nujno delovanje demokratičnega procesa. Ustava svobodo in demokratičnost zagotavlja na formalni ravni, uresničevanje zapisanega v praksi pa je tudi na področju gospodarstva druga zgodba. Posebej je poudaril pomen pluralnosti na medijskem področju: »Na tem področju in enako na področju visokega šolstva ne bi smelo biti nikakršnega monopola.« Hkrati je po mnenju Jakliča pomemben personalni sestav institucij, ki imajo nadzor nad finančnim in gospodarskim sistemom – brez resnično svobodnega nadzora, v kalnem okolju, tudi gospodarstvo ne more biti učinkovito. Med nujnimi pogoji za razvoj in uspešno gospodarstvo pa je, kot je dodal, prav tako pomembna pravna predvidljivost.

Z njim se je strinjal nekdanji direktor davčne uprave in davčni svetovalec Simič. Spomnil je na davčno reformo iz let 2005 in 2006, ko je vodil slovensko davčno upravo, ki je po njegovem bila očitno zelo dobra, saj se od takrat ni kaj bistvenega spreminjalo. Ocenil pa je, da se je nova vlada spreminjanja davčne politike lotila na napačnem koncu. »Enostavno ne vemo, kaj se bo zgodilo, mnogi pa čakajo, tudi tujci,« je dejal. Moti ga, da v državi nimamo predvidljive davčne zakonodaje, ki bi bila stimulativna za davčne zavezance. Opozoril je tudi na preveč dolgotrajne sodne postopke, kar slabi pravno varnost v državi. »Škoda mi je energije in časa, da ljudi prepričujem v nekaj, če se ne spoznajo na davke,« je dejal in ponovil, da z vlado nima namena sodelovati na področju priprave davčne politike, saj meni, da bi to bila izguba časa.

Direktor Inštituta za revizijo Odar je ocenil, da je precej državljanov finančno nerazvitih, saj bi sicer tistih 17 milijard, kolikor imamo Slovenci privarčevanega denarja, bilo bolj koristno naloženih in bi zaradi donosov bilo vsem skupaj še mnogo bolje. Komentiral je tudi dejstvo, da na področju računovodstva prihaja do vse preveč kompliciranja, sam namreč pri svojem delovanju teži k enostavnosti. »Predpisuje se cel kup neživljenjskih zahtev,« je dejal. Posebna zgodba je po njegovem zakon o revidiranju. Zaradi usklajevanja z EU direktivo bi ga morali prenoviti že leta 2016, a »ker tega nismo storili, ga bomo zdaj spreminjali praktično po hitrem postopku. Spremembe imajo 110 členov, na direktivo pa se jih nanaša krepko manj kot polovica. Nemci so to medtem spisali na dveh straneh.«

Vsi trije so se ob naštevanju težav, s katerimi se srečujejo podjetniki, strinjali, da bi na splošno v državi potrebovali več zdrave kmečke pameti. Jaklič je pozval tudi k pogumnemu in odprtemu pogovoru o problemih in idejah za njihovo reševanje, pri čemer je probleme najprej treba pripoznati. »Tudi v skrbi za službo včasih pri komu manjka poguma. Če pri govorjenju o pomembnih stvareh trčiš v interese monopola, boš mogoče kdaj imel kakšna vrata zaprta,« je dejal, a kljub temu predvsem mlade strokovnjake pozval k razpravi.

»Želim si več strokovnosti na vseh področjih,« je ob zaključku prireditve svoje misli strnil Odar. Opozoril pa je tudi, da imamo v Sloveniji, kljub temu da so bili vsi nagrajenci v svojih komentarjih malo kritični, zelo visoko kakovost življenja.

Pripravilo: uredništvo TFL Glasnika
Foto: Barbara Reya

Več fotografij z dogodka si oglejte na našem Facebook profilu oziroma poglejte posnetek dogodka.

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon., Izobraževalna hiša Cilj

Na področju izobraževanja – poučevanja in učenja, se pojavljajo novi trendi, ki jim sledimo tudi v Sloveniji. To pa ne pomeni, da so metode, ki so se uporabljale včasih, že preživete. Le dopolniti jih je treba z vsem, kar nudi sodobna tehnologija.

Dopisne šole še živijo

Marsikdo se z nostalgijo spominja dopisnih šol, ki so v času socializma poskrbele, da so državljani prišli do znanj, ki jih je gospodarstvo takrat potrebovalo. Ena izmed institucij, ki je izobrazila cele generacije, je Center za dopisno izobraževanje CDI Univerzum. Zanimivo je, da so pojem 'dopisno izobraževanje' ohranili v svojem imenu. Danes si težko predstavljamo, da bi izobraževanje potekalo z dopisi, ki bi si jih učitelji z učenci pošiljali s klasično pošto.

Med brskanjem po spletu naletimo na zanimiv podatek. Vsaj nam se je zdel zanimiv, saj se nanaša na področje izobraževanja, na katerem tudi sami delujemo. Namreč na pobudo Zveze borcev Slovenije sta bila ustanovljena prva dva samo njenim članom namenjena dopisna programa – knjigovodski tečaj in poslovna korespondenca. Potreba je bila tolikšna, da se je že v drugi program dopisnega izobraževanja vključilo 980 dopisnikov.

Verjetno se sprašujete: Le kdo bi danes v času interneta in številnih naprav, ki lahko vsako vsebino spravijo v elektronski zapis, še želel dobivati učna gradiva in naloge v papirni obliki v svoj fizični nabiralnik na domačem naslovu? In kdo bi svoje rešitve vračal po pošti? Čeprav bomo v nadaljevanju govorili o trenutnih trendih v izobraževanju, naj vam zaupamo, da ta stara metoda še vedno deluje.

Sodobna tehnologija v izobraževanju

Učenje in razvoj zaposlenih sta ključni področji za uspeh podjetij. Znanje lahko zaposleni dobijo na različne načine. Pri tem so tradicionalne dopisne šole še vedno lahko del izobraževalnega procesa. Stari dobri delovni zvezki, ki jih učenci rešujejo s svinčnikom in radirko, so še vedno nujen del izobraževalnega procesa.

Številne študije dokazujejo, da imajo tisti učenci, ki si zapisujejo s svinčnikom – torej ne tipkajo v računalnik, veliko večji uspeh pri učenju. Težko si je predstavljati, da bi se knjigovodstva naučili drugače, kot so se ga naučili borci v nekdanji Jugoslaviji.

Tehnologija je bila od nekdaj v takšni ali drugačni obliki del učnega procesa. Med tehnologije lahko uvrstimo tudi učilnico s kredo, tablo, klopmi in stoli, torej sredstva, ki izboljšujejo tradicionalno poučevanje - vse, kar omogoča prenos informacij od učitelja do učečega se z govorjeno besedo v živo. S pojavom sodobnih tehnologij pa fizična prisotnost v klasični učilnici dobiva nov pomen.

Sodobne tehnologije lahko poskrbijo, da se učenci ob svojem času in v svojem tempu pripravijo na učne ure, kjer z učiteljem razpravljajo o uporabi teorije, s katero so že seznanjeni. Žal je na področju strokovnega izpopolnjevanja, ki je za nekatere poklice obvezno za ohranjanje dovoljenj za delo, tega zelo malo.

Prednosti sodobne tehnologije so številne. Naj naštejemo nekaj najpomembnejših:

• izobraževalni viri in učna orodja so dostopni kadarkoli in kjerkoli;
• potni stroški so bistveno nižji;
• do ažurnih informacij dostopamo po potrebi;
• učno vsebino je mogoče centralno posodobiti;
• posameznik lahko izvedbo programa prilagodi svojim potrebam oziroma (ne)znanju.

Trendi v izobraževanju

Ob prebiranju člankov s področja izobraževanja naletimo tudi na sezname trendov v tej dejavnosti. V zraku je veliko besed, ki opisujejo bodisi nove tehnologije bodisi nove načine učenja, s katerimi se bomo srečali enkrat v prihodnosti. V nadaljevanju le povzetek dveh 'trendov' za leto 2019, ki jima pri načrtovanju in izvedbi učnih programov sledimo tudi v Izobraževalni hiši Cilj.

1. Vsebina je kraljica: V obdobju preobilja informacij je treba poiskati pravo mero podajanja informacij. Zdaj ko so na voljo številni načini sprejemanja informacij, se lahko globina izobraževalnega programa prilagodi z dodatnimi učnimi viri, ki jih udeleženci uporabijo ali pa ne.
   
   
2. Pojav O2O (online to offline): Kar nekaj časa je v stroki potekala razprava o tem, ali lahko e-izobraževanje nadomesti učitelje iz klasičnih učilnic. Odgovor je sedaj jasen. Samo kombinirano učenje deluje v praksi. Učni portali in druga socialna učna orodja ne delujejo v izolaciji. Učni testi, študija primerov, simulacije ipd. se veliko lažje izvajajo v e-obliki. Video vsebine popestrijo učenje in nenazadnje jih po ogledu lahko še poslušamo v avtomobilu na poti v službo. Vendar je klasična učilnica za nekatere teme nenadomestljiva. Poleg tega, da v njej pride do socializacije naučenega.

Želite doživeti izobraževanje, ki upošteva oba zgornja opisana trenda in še številne druge? Pridružite se nam na seminarju.

piše: Anton Panjan, revija Odvetnik, št.2(85)/2018

Eno temeljnih procesnih jamstev, ki jih zagotavljajo 22. in 23. člen Ustave RS ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), je pravica do nepristranskega sodnika. Nepristranskost sodnika in s tem sodišča je tako temeljni pogoj za zakonito in pravilno odločanje sodišč.

Nepristranski je tisti sodnik, ki nima vnaprej oblikovanih predsodkov v zadevi ter hkrati ne daje videza pristranskosti. Zato je eden temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja prepoved, da bi sodno funkcijo opravljal sodnik, glede katerega so izkazane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti oziroma objektivnosti (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-799/13 z dne 22. januarja 2015). Pravica do sodnega varstva tako vsebuje tudi jamstvo, da odloča nepristransko sodišče.

Za nepristransko sojenje mora v prvi vrsti poskrbeti sodeči sodnik, in sicer s poznavanjem razlogov za izločitev, predvsem pa z načinom vodenja postopka in samo odločitvijo – soditi mora po pravilih procesne in materialne stroke, s presojo vseh okoliščin in pravočasno predlaganih dokazov, pošteno in na način, da ima stranka občutek, da je bila slišana oziroma upoštevana ne glede na izid postopka. Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka, da je odprt za dokaze in predloge strank ter nima vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Odločitev mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij zunaj postopka (odločba US RS, št. Up-879/14 z dne 20. aprila 2015).

Kdaj je sodnik izločen iz sojenja v zadevi, ki mu je bila pravilno dodeljena, določajo pravila procesnih zakonov – v civilnopravnih sporih to torej predpisuje Zakon o pravdnem postopku (ZPP).¹ Določba 70. člena ZPP taksativno določa, kdaj sodnik (pri porotnikih gre v bistvu le še za člane pritožbenih senatov) ne sme opravljati sodniške funkcije. Omenjena določba v 1. do 5. točki vsebuje t. i. izključitvene razloge (iudex inhabilis), 6. točka pa odklonitvene razloge (iudex suspectus). Razlika med njima je precejšnja tako z vidika načina normiranja kot tudi z vidika odločanja o izločitvi. Izključitveni razlogi so taksativno našteti in ne puščajo nobenega dvoma, saj vsebujejo domnevo, da sodnik zaradi povezanost s katero od strank ali z vsebino zadeve ne sme voditi postopka. Odklonitveni razlogi pa so opredeljeni le s splošno določbo, zato je potrebna ocena, ali so ti takšne narave, da utemeljeno vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika. Ravno ti razlogi - oziroma konkretno 6. točka 70. člena ZPP - tudi v praksi povzročajo največ težav.

Kot je bilo že omenjeno, se pri izključitvenih razlogih že po zakonu domneva, da bodo vplivali na sodnikovo nepristranskost, zato se dejanski (ne)vpliv na odločanje vsebinsko ne ugotavlja, še manj pa dokazuje.

Če na kratko preletimo izključitvene razloge iz 70. člena ZPP, gre v 1. točki za povezavo sodnika z zadevo, vendar ne v svojstvu njegovega sodniškega udejstvovanja, pač pa v odnosu do strank in zakonitih zastopnikov oziroma pooblaščencev oziroma zaradi sodelovanja v postopku v vlogi priče ali izvedenca. Menim, da bi lahko bil dodan tudi primer tolmača, kar je celo bolj pogosta situacija kot izvedenstvo, saj takšnega primera osebno ne poznam.

Glede prej omenjenega delovanja sodnika v zadevi 5. točka predpisuje izločitev instančnega sodnika, če je ta sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom (na primer kot mediator). Gre za primer sodelovanja v postopku v katerikoli fazi in drugače kot pri predhodni opredelitvi (76. člen ZPP) ne gre za izključitveni razlog zgolj takrat, ko je sodnik sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča. Najpomembnejše procesno dejanje sodišča je res izdaja sodne odločbe, vendar so za vsa procesna dejanja od vložitve tožbe ali predloga do izdaje sodne odločbe potrebne aktivnosti sodnika. Sodna praksa zato šteje, da je treba ureditev instituta izločitve sodnika po citirani točki razlagati tako, da se vsako posamično dejanje v isti zadevi šteje za sodelovanje sodnika v postopku pred nižjim sodiščem.

V 3. in 4. točki 70. člena ZPP so opredeljena sorodstvena oziroma skrbniška in posvojitvena razmerja sodnika do udeležencev postopka in v bistvu ne puščajo nobenega dvoma o izločitvi. Zanimiva je ureditev, ko je stranka gospodarska družba – 2. točka 70. člena ZPP. Medtem ko je določba o razlogu za izločitev zaradi zaposlitve pri stranki lahko veljala le za porotnike in je zdaj praktično brez pomena, pa je drugače z lastništvom poslovnih deležev. Ni namreč omenjeno lastništvo delnic v delniški družbi, čeprav osebno menim, da bi vidnejši delež paketa delnic lahko pomenil razlog za izločitev, vendar po veljavni ureditvi na podlagi 6. točke zaradi objektivnega testa o nepristranskosti sodnika.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Matej Kovačič, revija Denar, številka 489/2018

Dne 25. 6. 2018 je začela veljati Direktiva Sveta EU, ki dopolnjuje Direktivo 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčitve v zvezi s poročanimi čezmejnimi aranžmaji. Direktiva, ki se nanaša na neposredne davke, v grobem odraža cilje akcijske točke 12 projekta BEPS pri OECD. Vendar pa je obveznost poročanja širša kot zaključki OECD in vzpostavlja tudi avtomatsko izmenjavo informacij znotraj EU.

Direktiva vzpostavlja novo obveznost za davčne svetovalce, odvetnike in ostale izvajalce storitev, da bodo morali razkriti katerikoli čezmejni aranžma, ki ustreza določenim pogojem oziroma »prepoznavnim značilnostim« (angl. Hallmarks), če bodo v tem aranžmaju prepoznani kot posredniki z vidika direktive. Kadar so posredniki zunaj EU ali pa po zakonu ne smejo razkriti čezmejnega aranžmaja, se obveznost razkritja avtomatsko prenese na davčnega zavezanca.

Čeprav bodo prva poročila predložena v avgustu 2020, zahteve niso tako oddaljene, saj bodo prva poročila vključevala tudi aranžmaje, katerih prvi korak je bil izveden po 25. 6. 2018, ko je začela veljati direktiva. Posledično to pomeni, da karkoli so davčni zavezanci izvedli oziroma izvajajo po 25. 6. 2018, bo ob izpolnjevanju prepoznavnih značilnosti že predmet poročil FURS v letu 2020 in da bo to poročilo avtomatsko na voljo ostalim državam članicam v oktobru 2020. S tem se občutno povečuje transparentnost poslovanja davčnih zavezancev v zvezi z davčnimi zadevami znotraj EU.

Kot ostale države članice bo tudi Slovenija morala določbe direktive prenesti v domačo zakonodajo do 31. 12. 2019. Pri vzpostavitvi nove obveznosti direktiva natančno ne opredeljuje vseh izrazov in besednih zvez, kar pušča odprta vrata različnim interpretacijam in prenosom v domače zakonodaje držav članic. Nacionalne zakonodaje bodo tudi predvidele kazni za neporočanje, ki morajo biti po navodilu iz direktive »učinkovite, sorazmerne in odvračilne«.

Kaj je namen direktive?

Poglavitni namen poročanja in posledične izmenjave poročil je, da davčni organi držav članic EU dobijo podatke, ki jim bodo omogočili hitro reakcijo, če bi davčni zavezanci ali posredniki v transakcijah oblikovali ali izvajali agresivno davčno načrtovanje. Na primer: davčni organi bodo s pomočjo poročil, ki jim bodo na voljo od jeseni leta 2020, bolje usmerili inšpekcijski nadzor. Poleg tega bodo davčni organi s pomočjo informacij bolje reagirali na prakso in predlagali ustrezne zakonske rešitve za preprečevanje davčnih utaj. Ni odveč tudi omeniti, da bodo nove zahteve po poročanju čezmejnih aranžmajev marsikaterega posrednika (svetovalca) odvrnile, da bi oblikoval in tržil strukture, ki spadajo v kategorijo agresivnega davčnega strukturiranja, ter tudi davčne zavezance, da bi take strukture udejanjili.

Kdo mora poročati?

Direktiva nalaga obveznost poročanja fizičnim in pravnim osebam, ki se štejejo za posrednike. Posrednik je v smislu direktive vsaka oseba, »ki oblikuje, trži, organizira ali daje na voljo za uporabo čezmejni aranžma, o katerem se poroča ali upravlja njegovo izvajanje«. Poleg tega izraz posrednik vključuje tudi vsako osebo, ki se je zavezala, da bo neposredno ali po drugih osebah dajala pomoč oziroma svetovanje pri oblikovanju, trženju, organizaciji, dajanju na voljo za uporabo ali upravljanju izvajanja čezmejnega davčnega aranžmaja.

V zvezi z zgornjo definicijo izraza »posrednik« bo le-ta moral izpolnjevati še enega od pogojev, skladno s katerimi bo imel povezavo z EU:

a) je davčni rezident države članice EU;

b) ima stalno poslovno enoto v državi članici EU, po kateri opravlja storitve v zvezi s poročanimi aranžmaji;

c) je ustanovljen ali urejen po pravu države članice;

d) registriran je pri poklicnem združenju, povezanem s pravnimi, davčnimi ali svetovalnimi storitvami, v državi članici.

Kadar bo pri svetovanju v zvezi z istim aranžmajem vključenih več posrednikov, bo vsak od posrednikov dolžan poročati o aranžmaju, razen če bo lahko dokazal, da je o tem aranžmaju že poročal drugi posrednik. To bo v praksi pomenilo, da se bo več davčnih svetovalcev ali odvetnikov pri isti transakciji ali strukturi moralo dogovoriti, kdo od njih bo poročal. V odsotnosti takega dogovora bo poročal vsak od njih, kar bo sprožilo večkratna poročila v zvezi z istim aranžmajem in čezmerno administracijo.

Pomembno za davčne zavezance pa je, da se bo obveznost poročanja lahko prevalila neposredno na njih, in sicer kadar v aranžmaju ne bo sodeloval posrednik, ki bi ustrezal definiciji iz direktive, bo obveznost poročanja neposredno na davčnem zavezancu v EU.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije Denar!