Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 18. september 2018 / številka 24

Mag. Igor Velov je od leta 2015 direktor Javne agencije za varnost prometa. Meni, da so evropske ceste najvarnejše na svetu in mi smo v Evropi v prvi polovici. »Seveda je še veliko rezerv, ker me ne zanima primerjava z drugimi, zanima me vizija nič, nič smrtnih žrtev na naših cestah. Pustimo ob strani datume, ta cilj je edini, ki je racionalen, in edini, ki je human. Drugega cilja na more biti,« nam je dejal v pogovoru za TFL Glasnik.

Za današnjo Temo tedna smo izbrali prispevek iz revije Poslovodno računovodstvo Zakon presežne dodane vrednosti in družbena odgovornost, katerega avtor je dr. Živko Bergant. Zakon presežne dodane vrednosti je treba obravnavati tudi z vidika družbene odgovornosti. Pri tem je pomembno najširše razumevanje presežne dodane vrednosti (PDV), ki vključuje tudi nevrednostno izraženi prispevek človekovega dela.

S pravnega področja izpostavljamo članek z naslovom Nekatere dileme premoženjskih deliktov naše kazenske zakonodaje, z davčnega področja pa članek z naslovom Popravek odbitka DDV pri občini.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Mag. Igor Velov: Sem zelo operativen človek

VIgor Velov

TFL Glasnik:
G. Igor Velov, ste magister znanosti z upravnega področja, podjetnik, v letih od 2006 do 2010 podžupan Mestne občine Kranj. Potem ste vstopili v javni sektor – leta 2013 kot vršilec dolžnosti direktorja, leta 2015 pa kot direktor Javne agencije za varnost prometa s petletnim mandatom. Nikakor ni nepomembno, da ste oče petih otrok, športnik in motorist. Na kaj ste v vaši dosedanji karieri najbolj ponosni?

Igor Velov:
Seveda sem najbolj ponosen na družino, ki je vedno na prvem mestu. Sem družinski človek. Lahko rečem, da imam tudi kar nekaj delovnih izkušenj s številnih področji, z njimi pa tudi kar nekaj modrosti, kar je pogoj za kakovostno in predvsem zadovoljno življenje. Ničesar ne želim posebej izpostavljati, ker je pred menoj še veliko neprehojenega in veliko tega, kar še moram in si želim doseči.

 

VIgor Velov

 

TFL Glasnik:
Najzanimivejši kriterij za vaš izbor za ta pogovor je to, kar v Sloveniji ni običajno. Da greš iz podjetništva v javni sektor. Kaj je drugače? Ste razočarani? Se da kaj narediti?

Igor Velov:
Še veliko se da narediti in ne morem reči, da sem razočaran. Je pa res, da so bile nekatere stvari drugačne, kot sem jih pričakoval. Že kot podjetnik sem razmišljal o tem, da sem v tisti panogi dosegel vse in da želim v življenju poskusit tudi kaj drugega. Ravno ko sem končeval podjetniško pot, se mi je ponudila priložnost vodenja agencije. Res je, da najprej za pol leta kot vršilec dolžnosti, kar mi ob številni družini ni ponudilo neke stabilnosti, a sem bil prepričan, da sem sposoben, delaven in poln energije, da bom lahko našel službo, če se kje zalomi. To prepričanje in moja velika želja po nečem novem – čeprav mi področje ni bilo tuje, saj sem že prej delal na področju prometne varnosti – me je prepričevalo, da lahko veliko naredim.

Drugi del moje odločitve je v tem, da sem bil takrat trikrat vršilec dolžnosti. V tem času sem naredil nekaj konkretnih korakov in z njimi nadrejene prepričal, da si zaslužim petletni mandat. Po naravi sem zagnan, delaven in odločen. Ne bi posploševal, da je javni sektor boljši ali slabši, vsekakor pa je, ko si podjetnik v majhnem podjetju, veliko odvisno od direktorja, tukaj pa smo del velikega sistema. Ko govorimo o prometni varnosti, smo odvisni od dela drugih organov, odvisni smo od zakonodajalca, od raznih ministrstev zaradi pravilnikov, kar je izvedbeni del zakonov. Seveda tudi naša agencija ni tako majhna, saj je v njej več kot sto zaposlenih in pokrivamo različna področja: od vozniških izpitov, preventive do razvoja in koordinacije. Sistem je večji in včasih gre počasneje, kot bi si človek želel z dobrim vodenjem in uigranim timom, a sem prepričan, da nam na agenciji to uspeva, da lahko stvari tudi v javnem sektorju dobro delujejo.

VIgor Velov

 

TFL Glasnik:
Lahko naštejete tri največje dosežke, na katere ste ponosni.

Igor Velov:
Najprej sem kot direktor vnesel neko zaupanje in vzpostavil dobre odnose med zaposlenimi. Ljudje so bili skregani med seboj, počutili so se, kot bi ne bili v isti organizaciji, ker je agencija nastala iz različnih delov različnih ministrstev. Veliko delam s kadri, ker samo zaposleni, ki čuti pripadnost, ki čuti, da ga spoštujejo in cenijo njegovo delo pa tudi mnenje, lahko da svoj maksimum. Na to sem res ponosen.

Druga stvar, ki bi jo rad izpostavil, je, da smo organizacijsko z enakim številom zaposlenih dosegli veliko večji učinek. Če je bilo ob mojem prihodu 85 zaposlenih v izpitnih centih in le 25 v centrali, je danes razmerje 40 v centrali in 60 v izpitnih centrih. Izpitni centri delujejo še bolje, kar je posledica racionalizacije ob okrepitvi centralnega dela – zato lahko naredimo več za preventivo, več za koordinacijo in več za različne programe.

Z vsem tem je povezan tudi finančni del, ki je zelo pomemben. Nam je praktično uspelo podvojiti proračun ob siceršnjem rahlem zmanjšanju sredstev iz državnega proračuna. Uredili smo tudi financiranje s tarifami in kotizacijami, kar pomeni, da stvari, ki jih delamo, prinašajo prihodek. S tem smo dosegli dvoje: finančno neodvisnost, nismo odvisni od dnevne politike, kar je zelo pomembno za delovanje neke institucije. In seveda povečanje – ob istem številu zaposlenih. To so tri stvari, na katere sem izjemno ponosen in jih štejem kot dobro delo znotraj organizacije.

Navzven pa je pomembno, da je agencija krovni organ za prometno varnost. Tako jo dojema varnost, tako jo dojema strokovna javnost, tako jo dojemajo mediji – kar ne nazadnje govori tudi o naši veliko večji aktivnosti. Izboljšanje prometne varnosti vsa ta leta je rezultat vsega naštetega.

Vsekakor je v vsem tem veliko vaše osebnosti. Letos smo vas poslušali, ko ste osebno nagovarjali javnost in ljudem govorili, naj bodo strpni med prometno gnečo v turistični sezoni – osebno moram povedati, da potem ni bilo več nekega posebnega nerganja. Kot vem, ste se sami odločili za to, sami ste se izpostavili. Kakšni so bili odzivi?

Igor Velov:
Odzivi so bili zelo dobri. Sem namreč zelo operativen človek in na kolegiju za vsak sektor točno vem, kaj se dogaja. Včasih celo bolje kot vodja sektorja. Zelo rad se vključujem tudi v operativno delo, veliko sem na terenu, kar pogrešam v Sloveniji, je pozitivizem – da poiščemo dobre stvari, saj so rešitve zelo preproste. Ampak ne iščimo krivca, ne iščimo napak, ampak gradimo na dobrih stvareh, slabe stvari si povemo in jih potem izboljšamo.

Zato sem se izpostavil, če je treba tudi na radiu in televiziji, da povemo in ne pametujemo. V tem primeru sem se srečal z ljudmi, ki so govorili o besu v koloni: '… in vi ravno takrat po radiu poveste, naj bomo strpni. A veste, da smo se začeli smejati …' Drobne stvari lahko veliko spremenijo.

VIgor Velov

 

TFL Glasnik:
Kako je s prometno varnostjo v Slovenji ta trenutek?

Igor Velov:
Evropske ceste so najvarnejše na svetu in mi smo v Evropi v prvi polovici. Seveda je še veliko rezerv, ker me ne zanima primerjava z drugimi, zanima me vizija nič, nič smrtnih žrtev na naših cestah. Pustimo ob strani datume, ta cilj je edini, ki je racionalen, in edini, ki je human. Drugega cilja na more biti. Kot vmesni korak smo si zastavili cilj, da do leta 2022 za polovico zmanjšamo število smrtnih žrtev glede na leto 2013. Zelo ambiciozen cilj, trenutno nam nekako uspeva.

Pri statistiki je treba povedati, da številke včasih kakšno leto zanihajo, saj imamo relativno majhne številke. Ko pri nas govorimo o sto smrtnih žrtvah, se že ena prometna nesrečna s smrtnimi žrtvami že šteje v odstotkih. V sosednji Italiji se šteje v delčku promila. Zato je vedno treba gledati na pet- ali desetletni rok – na tak način nam statistika pritrjuje, da delamo prave stvari.

Letos se približujemo cilju, da bo manj kot sto smrtnih žrtev. Če vemo, da smo v Sloveniji ob osamosvojitvi govorili o 500 smrtnih žrtvah, pred desetimi leti o 300 smrtnih žrtvah, danes pa govorimo, da gremo pod sto in proti nič smrtnim žrtvam, to so spodbudni podatki.

Rad pa bi poudaril nekaj. Institucije, ki smo za to ustanovljene in ne nazadnje dobivamo plače za to, da se ukvarjamo s prometno varnostjo, smo le delček v mozaiku in ustvarjamo pogoje, da so ceste varne in da pomagamo k spremembi miselnosti v obnašanju ljudi. Na koncu je odločitev na sleherniku med nami. Na TV lahko kažemo, kako je pomembno pripeti pas, posameznik se bo odločil, ali bo to storil ali ne. Bistvena za izboljšanje prometne varnosti je sprememba kulture.

Ko sem bil otrok, smo, se spomnite, metali papirčke po tleh, danes zelo zgledno ločujem. Moji otroci jogurtov lonček celo operejo, preden ga vržejo v rumen zabojnik. Včasih smo se na pošti prerivali, ker se nam je mudilo, danes, če se prerivate v trgovini, vam bo zagotovo kdo rekel: ja kam pa greste, tam je vrsta. Tako mora biti tudi v prometu; ko bomo videli, da kdo ne ravna v skladu s pravili, ga bomo obsodili. Tega ne smemo tolerirati.

Ob koncu vedno omenim nekakšno dvoličnost. Vsi vemo, kateri sosedje vozijo vinjeni iz gostilne, a smo tiho. Vsi vemo, kdo divja, a smo tiho. Ko pa se to zgodi v naši ulici, začnemo spraševati, kje je policija, kje je agencija, kje je občina, kje je župan. Pod črto smo vsi skupaj odgovorni, več pozitivizma, več sodelovanja in smo na pravi poti.

VIgor Velov

 

TFL Glasnik:
Kje se vidite po koncu vašega mandata?

Igor Velov:
Tega mandata bo konec čez leto dni. Ker sem človek, ki rad končuje stvari, si ta trenutek iskreno želim, da bi imel možnost dobiti še en mandat – tako bi lahko dokončal delo na agenciji in jo prepustil nasledniku v dobri kondiciji, z dobro prometno varnostjo. Nikoli namreč ni dobro pustiti nedokončanih stvari. Vendar so vse moje odločitve podrejene predvsem moji družini. Imam majhne otroke in ne želim si zamuditi njihovega odraščanja.

 

TFL Glasnik:
Kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Igor Velov:
Malo prej sem omenil. Zelo preprosto: življenje je prekratko, vsak dan se zgodi samo enkrat in ne otežujte si ga z nepotrebnimi skrbmi, z negativnimi stvarmi.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Nik Erik Neubauer, www.nikerikneubauer.com

VIgor Velov

Tema tedna
Zakon presežne dodane vrednosti in družbena odgovornost

Živko Bergant

piše: dr. Živko Bergant, revija Poslovodno računovodstvo 2/2018

Zakon presežne dodane vrednosti je treba obravnavati tudi z vidika družbene odgovornosti. Pri tem je pomembno najširše razumevanje presežne dodane vrednosti (PDV), ki vključuje tudi nevrednostno izraženi prispevek človekovega dela. PDV se pojavlja v številnih oblikah in v vseh vrstah organizacijskih sistemov, zato se razlikujejo tudi sodila kot podlaga za njeno delitev. Ustvarjanje in delitev PDV vpliva na vse organizacijske sisteme in na družbeno blaginjo kot celoto. Odgovornost pri ustvarjanju in delitvi PDV pomeni družbeno odgovornost posameznikov in organizacijskih sistemov v najširšem smislu.

1 UVOD

 

Splošni zakon ustvarjanja in usmerjanja dodane vrednosti smo utemeljili (Bergant, 2017, 98-103) in opredelili takole:

  1. dodana vrednost je čisti izid delovanja organizacijskega sistema pri obvladovanju tveganja, ki je lasten sistemu in pripada nosilcem tveganja sorazmerno njihovemu prispevku k delovanju organizacijskega sistema (vidik ustvarjanja dodane vrednosti);
  2. nesorazmerno visoka ali nesorazmerno nizka udeležba posameznih nosilcev tveganja v dodani vrednosti (glede na njihov delovni prispevek) povečuje entropijo organizacijskega sistema in ogroža uresničevanje njegovega trajnostnega razvoja (vidik usmerjanja dodane vrednosti).

V njegovi nadaljnji obravnavi smo ugotovili, da gre za presežno dodano vrednost (Bergant, 2017, 165).

Proces delitve presežne dodane vrednosti je sicer načelno opredeljen (Bergant, istotam, 170), vendar zahteva podrobnejšo obravnavo. Le-ta bo uspešna samo, če presežno dodano vrednost obravnavamo tudi z vidika družbene odgovornosti, kar bomo storili v nadaljevanju.

2 OBLIKE PRESEŽNE DODANE VREDNOSTI

Presežno dodano vrednost (PDV) lahko vsebinsko ločimo po različnih vidikih, na primer:

  1. računovodski vidik, po katerem PDV obsega poslovni izid iz rednega delovanja (EBIT) in stroške dela (SD), brez ocenjenih potroškov delovne sile (PDS) in oportunitetnih stroškov lastniškega kapitala (SLK):

PDV = EBIT + SD - PDS – SLK.

  1. razširjeni vidik, ki vsebuje EBIT, razširjen z oceno učinkov, ki jih računovodstvo ne zajema (expanded value added).[1]
  2. splošni (najširši) vidik, ki poleg zgornjih obsega še oblike dodane vrednosti, ki se jih ne da v celoti ovrednotiti (npr. prispevki h kulturi, umetnosti, dobremu počutju in zdravju v najširšem smislu).

Presežno dodano vrednost človek ustvarja načeloma z vsem svojim delovanjem, s katerim obvladuje tveganja, ki jim je izpostavljen. Delo se odvija v različnih organizacijskih oblikah (organizacijskih sistemih), to je od družine, društev, zadrug, zavodov, gospodarskih družb, občin do države), ki pa so lahko tudi neformalne in/ali občasne (npr. sosedska pomoč).

V različnih organizacijskih sistemih se presežna dodana vrednost pojavlja v različnih pojavnih oblikah, saj se ustvarja na različne načine, obenem pa je različna tudi njena delitev. Vse oblike presežne dodane vrednosti pa imajo skupno lastnost: povečujejo blaginjo družbe.

Zaradi njenih različnih pojavnih oblik se nujno razlikujejo tudi sodila delitve presežne dodane vrednosti. Na ta sodila pa pomembno vplivajo različne vrednote in cilji v različnih organizacijskih sistemih. Kljub temu je skupna značilnost teh sodil na svoj način ocenjen prispevek k obvladovanju tveganj v najširšem smislu.[2]

3 VPLIV USTVARJANJA IN DELITVE PRESEŽNE DODANE VREDNOSTI

Vsi organizacijski sistemi so medsebojno povezani. Zato ustvarjanje in delitev presežne dodane vrednosti v nekem organizacijskem sistemu neposredno in posredno vplivata na ustvarjanje in delitev PDV v drugih organizacijskih sistemih.

Vpliv na ustvarjanje presežne dodane vrednosti se kaže v učinkovitosti, inovacijah in organizaciji dela.

Vpliv na delitev se kaže v vplivu na opredeljevanje sodil delitve in na način izvajanje delitve PDV.

Obenem obe navedeni vrsti vpliva (na ustvarjanje in delitev) pomenita tudi vpliv na celotno družbeno blaginjo.

Zavedanje tega vpliva pomeni zavedanje družbene odgovornosti vseh subjektov oziroma organizacijskih sistemov. Organizacijske sisteme torej pomembno povezuje njihova družbena odgovornost.

Vsak posameznik deluje v številnih organizacijskih sistemih z različnimi pojavnimi oblikami ustvarjanja in delitve presežne dodane vrednosti. Zato je tudi vsak posameznik nosilec družbene odgovornosti in temu primernega svojega delovanja.

4 SPLOŠNA OPREDELITEV DRUŽBENE ODGOVORNOSTI

Na podlagi zgornjih izvajanj lahko opredelimo družbeno odgovornost kot odgovornost posameznikov in organizacijskih sistemov vseh oblik in ravni pri ustvarjanju in delitvi presežne dodane vrednosti, to je pri povečevanju blaginje celotne družbe.

Pri tem verjetno ni odveč poudariti, da je načelo etičnega delovanja utelešeno v samem zakonu PDV, kar pomeni, da je to načelo vsebovano tudi v opredelitvi družbene odgovornosti.

Upoštevati moramo, da se posamezniki in organizacijski sistemi s časom spreminjajo, s tem pa se spreminjajo tudi njihovi cilji in sodila delitve PDV. Obenem rast splošne blaginje vpliva tudi na ta razvoj v smislu kibernetične povratne zanke.

Pomembno pa je ugotoviti, da ta povratna zanka deluje tudi v nasprotno smer: zmanjšanje PDV in/ali neustrezna delitev PDV spreminja cilje in vrednote ter s tem povečuje entropijo (razkrojne težnje) v vsakem organizacijskem sistemu in tudi na vseh ravneh teh sistemov.

Ponovno lahko ugotovimo, da ta zanka ne pomeni nič drugega kot neizprosno delovanje zakona presežne dodane vrednosti.

5 SKLEP

Razumevanje pojma dodane vrednosti je očitno pomembno tudi za razumevanje družbene odgovornosti nasploh. Zato si spreminjanja pogledov na družbeno odgovornost in njenega uveljavljanja ne moremo zamisliti brez ustreznega razumevanja dodane vrednosti in upoštevanja delovanja njenega zakona.

Opombe:

[1] Mook (2007).
[2] Brez tveganja ni dodane vrednosti (Bergant (2017, 103).

Strokovni članki
Nekatere dileme premoženjskih deliktov naše kazenske zakonodaje

Miha Šepec

piše: dr. Miha Šepec, revija Odvetnik 3(86)/2018

Premoženje je pravna dobrina, ki je ključna za delovanje sodobne kapitalistične družbe. Premoženjske pravice so pravni konstrukti, ki pravno niso absolutno varovani (na primer odvzem predmetov lastniku za potrebe kazenskega postopka), morajo pa biti zaščiteni pred neupravičenimi posegi drugih, katerih namen je škodovati imetniku premoženjskih pravic. Ni sporno, da v sodobni družbi premoženje kot pravna dobrina uživa dovolj pomemben status, da si zasluži najvišje pravno varstvo – in sicer kazenskopravno varstvo. Zakonodajalec ima torej pomembno nalogo, da celovito uredi pravni status premoženjskih pravic in njihovo ustrezno kazenskopravno varstvo.

Kazniva dejanja zoper premoženje, opredeljena v 23. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1), kot svojo temeljno dobrino varujejo premoženje države, pravne osebe ali posameznika, kot skupek lastninskih pravic na premičnih in nepremičnih stvareh, varstvo pa zajema tudi stvarne pravice na tuji stvari, obligacijske pravice, pravice intelektualne lastnine in korporacijske pravice. Premoženjski delikti so v primerjalni zakonodaji izredno pestro urejeni, medtem ko je varstvo v našem KZ-1 zastavljeno zelo tradicionalno, posledica tega pa je, da številnih nepravnih posegov v premoženje, ki nepravnostno kličejo po kaznivosti, ni mogoče subsumirati pod nobeno kaznivo dejanje v naši kazenski zakonodaji.

Dileme kaznivega dejanja tatvine in neupravičene rabe stvari

Uvodoma lahko ugotovimo, da osrednje kaznivo dejanje 23. poglavja KZ-1 – tatvina po 204. členu KZ-1 - zahteva odvzetje tuje premične stvari z namenom prilastitve. Prilastitev kot nadvse očiten subjektivni zakonski znak nesporno določa, da je v okviru tatvine kaznivo le tisto odvzetje tuje stvari, pri katerem ima storilec namen, da si stvar prisvoji. Pri tem velja opozoriti, da prisvojitev ne pomeni stvarnopravnega lastništva, saj tat po stvarnopravni dogmatiki nikoli ne more postati lastnik, ker nima veljavnega pravnega naslova. Prisvojitev pa lahko vključuje detencijo, posest ali imetništvo. Ključno je torej, da storilec stvar dejansko odsvoji (corpus) – po teoriji aprehenzije – pri čemer je namen odsvojitve (animus) prilastitev. Skladno z jezikovno razlago besedila moramo slediti stališču, da se zahteva namen storilca, da stvar napravi za svojo – da si jo torej vzame in jo uporablja kot lastnik, četudi to stvarnopravno ne more postati. Naša sodna praksa razlaga, da namen oziroma motiv storilca ni pomemben – naj bo to namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, maščevanja, stave, objestnosti, zlorabe, nagnjenja do tatvin, čustvenih nagibov ali kaj drugega. To stališče ni najbolj pravilno, saj če je namen storilca le izposoja stvari ali kratkotrajna raba pred vrnitvijo stvari lastniku, potem tatvina ni podana, temveč gre le za neupravičeno rabo tuje stvari (pojmovano tudi kot tatvina rabe). Drži pa, da za kazenskopravno inkriminacijo tatvine ni pomembno, ali ima storilec namen pridobiti premoženjsko korist. Storilec mora torej imeti v naklepu odvzetje tuje stvari in uporabo te stvari, kot da bi bil zakoniti lastnik, četudi to dejansko ni in po stvarnopravni dogmatiki tudi nikoli ne more postati.

Tradicionalno se prilastitveni namen storilca deli na dve kategoriji:

  • a. storilec odvzame stvar iz nadzora in oblasti prejšnjega lastnika (nem. Enteignung), kar zajema izključitev upravičenca na stvari iz njenega ekonomskega in dejanskega položaja. Pri t. i. negativni komponenti prilastitvenega namena zadostuje že eventualni naklep, medtem ko mora biti volja storilca pri prilastitvenem namenu usmerjena v trajno ali vsaj dalj časa trajajoče onemogočanje oblasti;
  • b. storilec vzpostavi trajno ali vsaj dalj časa trajajočo oblast nad stvarjo (nem. Aneignung). T. i. pozitivni element prilastitvenega namena zahteva vključitev stvari v oblast (nem. der Gewahrsam) storilca ali koga drugega (tipičen primer je, ko storilec ukradeno stvar proda drugemu), česar ne smemo enačiti s stvarnopravno koncepcijo posesti, pri čemer mora biti podan direktni naklep storilca. Ta komponenta ni izpolnjena, če je stvar vzeta z namenom uničenja ali zavrženja, z izjemo, če storilec stvar uniči, pri čemer pridobi njeno ekonomsko vrednost – na primer zaužitje tuje hrane.

Drugi element je ključen za razlikovanje med tatvino in neupravičeno rabo tuje stvari.

Glede na navedeno postane jasno, da t. i. tatvina rabe – torej odvzetje tuje stvari z namenom rabe, ne pa prilastitve - v KZ-1 ni inkriminirana ali vsaj ne na tako splošen način kot tatvina (stvari), z izjemo 209. člena KZ-1 (Poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja), kjer je inkriminirana neupravičena raba le glede premične stvari ali dela premoženja, ki je storilcu zaupano v zvezi z zaposlitvijo, ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti, ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika, ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi – to je relativno omejen seznam možnih storilcev, ki obenem nesporno pomeni, da tisti, ki izvršijo tatvino rabe tuje premične stvari, ki jim pred tem ni bila zaupana v eni izmed zakonsko naštetih oblik, ne morejo izvršiti tega kaznivega dejanja. Kot primer si lahko predstavljamo zdravnika (ki ni zaposlen v bolnišnici, vendar ga tam vsi poznajo), ki čez konec tedna brez pravne odobritve ali soglasja bolnišnice odpelje diagnostično napravo velike vrednosti v svojo zasebno ordinacijo in tam opravlja drage diagnostične preglede, nakar napravo po dveh dneh vrne v bolnišnico. Pri takem storilcu očitno ni podan prilastitveni namen, prav tako storilec nima namena vzpostaviti trajne oblasti nad stvarjo. Tatvina v okviru 204. ali 205. člena KZ-1 tako ne pride v poštev, saj gre za klasično tatvino rabe oziroma pravno pravilneje za neupravičeno uporabo tuje premične stvari. Uporaba 209. člena KZ-1 prav tako ni možna, saj zdravnik v bolnišnici ni zaposlen in mu medicinska naprava ni bila zaupana.

Primerjalnosistemsko se pokažeta dva možna temeljna pristopa glede posebnega prilastitvenega namena pri t. i. tatvinskih premoženjskih deliktih. V okviru prvega pristopa za tatvinski delikt zadošča odvzem tuje stvari (pri čemer se protipravnost predpostavlja z izpolnjenostjo biti samega kaznivega dejanja) – zakoniki s tem pristopom tako polno zajamejo v nepravo tudi neupravičeno uporabo stvari. Drugi možen pristop (v okvir katerega spadata recimo nemški in hrvaški Kazenski zakonik) pa poleg odvzetja premične stvari zahteva tudi prilastitveni namen, ki ga je treba storilcu posebej dokazati. Ta pristop obenem zahteva, da zakonodajalec razvije posebne inkriminacije, ki zajamejo odvzeme stvari za krajši čas: za namen rabe, uničenja, okoriščanja in podobne neprilastitvene namene.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Popravek odbitka DDV pri občini

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, vir: revija Denar, številka 487/2018

Navkljub bogati EU sodni praksi na področju DDV smo priča vedno novim sodbam, še posebej tistim, ki obravnavajo pravico do odbitka vstopnega DDV, ki je sestavni del sistema DDV, in ne sme biti omejena, saj zagotavlja davčno nevtralnost. Prav tako je bistveni del sistema DDV tudi sistem popravkov odbitka DDV, ki davčnim zavezancem daje pravico in tudi obveznost, da prvotni (ne)odbitek vstopnega DDV popravijo, če se spremenijo okoliščine, ki so bistvene za popravek odbitka vstopnega DDV. V praksi se pojavlja veliko različnih situacij, ki so si včasih na videz podobne, po vsebini posla in po izvedbi se pa vseeno lahko razlikujejo. Tako je lahko med drugim bistvenega pomena, ali neko blago nabavlja davčni zavezanec ali državni organ, predvsem ko se to blago kasneje začne uporabljati za namene obdavčene dejavnosti, kar daje davčnemu zavezancu praviloma možnost za popravek odbitka DDV. Eden takih primerov je sodba C-140/17.

Sodba C-140/17 z dne 25. julija 2018, Gmina Ryjewo, Poljska

V obravnavani zadevi je Sodišče EU odločalo o tem, ali je mogoče naknadno odbiti vstopni DDV glede na to, da davčni zavezanec ob pridobitvi blaga ni odbijal vstopnega DDV, ker ga ni uporabil za namene obdavčene dejavnosti, prav tako ga ni izrecno vključil v poslovna sredstva, saj kasnejše uporabe v trenutku nabave še ni mogel predvideti.

Vprašanje se nanaša na občino, ki je v letih 2009 in 2010 zgradila nepremičnino (Hišo kulture), katero je dala v neodplačno upravljanje. Občina je bila od leta 2005 naprej registrirana za DDV, vendar si od gradnje nepremičnine ni odbijala vstopnega DDV, ker z nepremičnino (sprva) ni opravljala obdavčene dejavnosti. Štiri leta po dokončanju nepremičnine, to je v letu 2014, se je občina odločila, da bo nepremičnino sama upravljala in jo v enem delu dajala v obdavčen najem ter bo od najemnine obračunavala DDV. V tem delu je zato občina želela narediti popravek odbitka vstopnega davka in je zaprosila za zavezujočo informacijo.

Davčna uprava je podala negativen odgovor, ki ga je utemeljila z dejstvom, da občina nepremičnine ni pridobila za namene ekonomske dejavnosti in pri tem ni delovala kot zavezanka za DDV, saj je nepremičnino nabavila z namenom, da jo da brezplačno na voljo občinskemu kulturnemu središču. Prvostopno sodišče je menilo, da ima davčni zavezanec, ki blago sprva uporabi za namene dejavnosti, ki niso predmet DDV, kasneje pa to blago uporabi za namene obdavčene dejavnosti, pravico, da odbije vstopni DDV v sorazmernem delu, saj se je namen uporabe tega blaga spremenil in se uporablja za obdavčene transakcije.

Odločitev višjega sodišča

Poljsko predložitveno sodišče ni delilo enakega mnenja kot prvostopno sodišče in je menilo, da občina kot oseba javnega prava, ki ob pridobitvi investicijskega blaga deluje kot organ oblasti, in ne kot davčni zavezanec, nima nobene pravice do odbitka DDV, plačanega za to blago, ne glede na dejstvo, da občina kasneje deluje kot davčni zavezanec. Pri tem se je predložitveno sodišče sklicevalo na sodbo C-378/02 z dne 2. junija 20051, katera pa zaradi spremembe Direktive o DDV naj ne bi bila več »uporabna«.2 Enak primer je sodba C-97/90 z dne 11. julija 1991, v kateri Sodišče EU kljub kasnejši uporabi blaga za obdavčene namene ni priznalo odbitka DDV, vendar tudi ta zaradi spremembe Direktive o DDV naj ne bi bila več »uporabna«.

Iz novejše sodne prakse EU izhaja,3 da je v primeru, ko je občina spremenila namembnost nepremičnine, ki je bila pridobljena kot investicijsko blago, tako da je bilo blago najprej namenjeno uporabi, ki ne daje pravice do odbitka DDV, nato pa uporabi, ki daje to pravico, popravek odbitkov načeloma dovoljen. Izhajajoč iz navedenega se v zvezi s tem postavlja vprašanje, ali je pomembno dejstvo, ali je ob pridobitvi investicijskega blaga občina izrecno izjavila, da ga namerava v prihodnje uporabljati tudi za obdavčljive transakcije, ali tega ni storila. Če tak namen ni bil izražen, se postavlja še vprašanje, ali je treba funkcijo, v kateri je občina kot organ oblasti delovala, presojati samo glede na prvo uporabo investicijskega blaga ali je treba upoštevati tudi druga merila.

Z namenom pravilne odločitve v tej zadevi je predložitveno sodišče zastavilo Sodišču EU vprašanje, ali ima občina (ob upoštevanju členov 167, 168 ter 184 in naslednjih Direktive o DDV ter načela nevtralnosti) pravico odbiti vstopni DDV v smislu popravka odbitka DDV, ki ga je plačala za gradnjo Hiše kulture, če je to nepremičnino uporabljala najprej za namene dejavnosti, ki niso predmet DDV (občina ga je kot organ oblasti uporabljala za opravljanje javnih nalog), zdaj pa to nepremičnino uporablja tudi za obdavčeno dejavnost ter ali je pri tem pomembno, da občina pri gradnji nepremičnine ni izrecno izjavila, da nepremičnino namerava uporabljati za obdavčljive transakcije.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.