TFL Glasnik:
Težko bi našli koga v Sloveniji, ki ga ne bi iskreno zanimalo, kje je in kaj danes dela dr. Janez Potočnik, slovenski komisar v EU in politik z verjetno najdaljšim stažem na lestvici priljubljenosti slovenskih politikov. Kaj delate zdaj, ko ste končali mandat komisarja?

Janez Potočnik:
Najpomembnejša naloga, ki sem jo sprejel, je sopredsedovanje mednarodnemu panelu Združenih narodov za vire (International Resource Panel), ki vključuje okoli štirideset vodilnih znanstvenikov na svetu na področju upravljanja različnih virov, kot so surovine, redke kovine, zemlja, voda, oceani, ekosistemi. Pripravljamo poročila, ki predstavljajo kolikor je mogoče poenoten pogled znanosti na vprašanje upravljanja virov, in predlagamo priporočila pripravljalcem politik in politikom. Smo globalni vezni člen med znanostjo in politiko, ki ga slednja pri oblikovanju svojih politik ne bi smela prezreti.

Še vedno sem bolj ali manj povezan z Brusljem, kjer imam tudi svoje delovne prostore. Ostajam v mednarodnem okolju, trudim se prispevati k vsemu, za kar sem si prizadeval v zadnjih letih – k trajnostnemu razvoju, odgovornemu ravnanju z viri, uveljavitvi krožnega gospodarstva, spoštovanju in uveljavljanju znanja in znanosti ter podobno.

Naj omenim še to, da predsedujem tudi fundaciji, ki se ukvarja z raziskavami razvojnih izzivov na področju kmetijstva, in Forumu za prihodnost kmetijstva. Želim prispevati k spremembi miselnosti in pristopa sektorja, ki prek proizvodnje hrane pomembno prispeva k naši kakovosti življenja, a je hkrati tudi eden tistih, ki močno obremenjuje okolje in kjer so spremembe v smeri večjega upoštevanja trajnosti nujne.

TFL Glasnik:
Vse bolj se uveljavljate tudi na področju usmerjanja razvoja krožnega gospodarstva in ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Janez Potočnik:
Sodelujem na številnih konferencah in veliko potujem.

TFL Glasnik:
Pravite, da bodo za prihodnost ključne nove usmeritve v gospodarstvu. Lahko navedete nekaj primerov? Kaj pomeni krožno gospodarstvo, zakaj je pomembno?

Janez Potočnik:
Krožno gospodarstvo je pomembno tako z vidika ohranjanja kvalitete okolja kot tudi z vidika konkurenčnosti gospodarstva. Če se osredotočim samo na slednje, potem je bistveno razumeti, v kakšnem okolju živimo in kakšni so globalni trendi, ki predvsem za Evropo prinašajo velike spremembe in nove konkurenčne izzive. Evropa je močno poseljena, prevladujoči gospodarski model je potraten z viri, ki postajajo vse dražji in predstavljajo vse večji delež v stroškovni strukturi podjetij. Že danes je denimo v nemški industriji delež strokov virov večji od 45 odstotkov (v zadnjih dvajsetih letih se je povečal za 10 odstotnih točk) in delež dela le 17 odstotkov (v enakem obdobju se je zmanjšal za 10 odstotnih točk). Veliko virov, energetskih surovin, redkih kovin itd. je Evropa prisiljena uvažati. Če želimo izboljšati konkurenčnost naše industrije in tako ustvariti razmere, da bo še vedno lahko našla svoj dom tudi v Evropi, moramo gospodarski model prilagoditi v smeri, da bodo isti viri čim dlje ostali znotraj cikla proizvodnje in potrošnje. To je temeljna ideja krožnega gospodarstva. Temelji na podaljševanju življenjske dobe proizvodov, njihovi ponovni uporabi, predelavi, recikliranju in novih gospodarskih modelih.

Vzemimo za primer avto. Namenjen je povečanju naše mobilnosti. 85 odstotkov energije pri motorju z notranjim izgorevanjem gre v prazno, tako da so tehnološke izboljšave klasične tehnologije mogoče in potrebne, a še boljši je prehod na nove tehnološke rešitve, denimo električni avtomobil ali avtomobil, ki ga poganjajo gorivne celice. A tudi to še ne bo rešilo vseh težav. Avto je v poprečju 96 odstotkov parkiran, torej ne opravlja svoje funkcije, običajno je v njem en ali največ dva potnika, tudi ko ga vozimo, smo okoli tri odstotke časa vožnje ujeti v gneči. Potrebujemo več kot le tehnološke rešitve, potrebujemo nove poslovne modele in sistemski pristop k reševanju dejanskih problemov. Obstajajo denimo že pristopi, da proizvajalci ne prodajajo več svojih proizvodov, denimo gum, ampak jih posojajo. Tako se popolnoma spremeni njihov poslovni motiv, ki ni več v prodaji čim večjega števila gum, ampak v izboljšanju njihove kvalitete in podaljšanju življenjske dobe. Da s tem ohranjamo vire in varujemo naravo, je seveda samoumevno. Številna podjetja že razmišljajo o tem in prav bi bilo, da so tudi slovenska podjetja med njimi.

TFL Glasnik:
Vi ste, kot razumem, tudi v usmerjevalnem odboru enega od projektov, ki se ukvarja s tvorstnimi idejami?

Janez Potočnik:
Drži. Sem član usmerjevalnega odbora skupine McKinsey & SUN & MacArthur - slednja je fundacija za pospeševanje krožnega gospodarstva z velikim ugledom v Evropi in po svetu. Ustanovilo jo je dekle, ki si je prislužilo pozornost s podvigom, ko je pred dobrimi desetimi leti najhitreje obkrožilo svet z jadrnico.

TFL Glasnik:
Pri teh vizionarskih razmišljanjih se je treba navezati na vaš intervju v Večeru, ko ste dejali, da v svoji domovini vidite državo velikih potencialov in državo zapravljenih priložnosti.

Janez Potočnik:
Ključno vprašanje je, ali nam je že uspelo dokazati, da smo vredni svoje države in jo sposobni samostojno upravljati. To je država, ki je v desetih letih v EU dosegla marsikaj, a bi lahko več. Država, kjer smo strpni do nestrpnosti, namesto da bi nestrpno težili k strpnosti. Država, ki potrebuje iskreno in ne navidezno spravo. Država, ki je izgubila občutek za prav in narobe. Država, v katero bo s trdim delom, poštenostjo in strokovnostjo treba vrniti nasmeh in izgubljeni optimizem.

Dejstvo je, da Slovenija kot država nima jasne strategije v okviru članstva, ki bi morala seveda upoštevati tudi vse resnejše globalne izzive – kaj so za nas resnično pomembna področja in na katerih bomo stvari le spremljali. Slovenija je v pogajanja (tako imenovano luksemburško šesterico) vstopila kot zadnja in šele skozi pogajanja se je uveljavilo prepričanje, da smo dobro delujoča, učinkovita država. Verjetno smo bili dolgo časa v mednarodni javnosti celo videni bolje, kot si dejansko zaslužimo.

TFL Glasnik:
Ali se moramo še vedno ali vedno znova spraševati tudi, kam nas vodi politika EU?

Janez Potočnik:
Kriza je spremenila razmerje moči in s tem tudi odgovornosti v Evropski uniji. Vse do krize je motor EU dejansko predstavljal dvojec Nemčija-Francija. V EU danes bolj ali manj prevladuje ena država in s tem tudi prevzema veliko odgovornost za pot naprej. Če Nemčija ne bo upoštevala legitimnih interesov vseh članic EU in se bo odzivala preveč rigidno, bo to vodilo v resne težave. S tem ne mislim predvsem na reševanje Grčije, temveč na spoznanje, da dosedanji način reševanja krize na dolgi rok ne more biti uspešen.

Učinkoviti odgovori na krizo so potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za okrepitev konkurenčnosti Evrope. Na tem področju nas čaka še veliko dela. V Evropi se preveč energije porabi za branjenje neubranljivega in premalo za iskanje poti, ki temeljijo na strateškem premisleku in viziji. Prednosti ne izkoriščamo dobro. Prepočasi se prilagajamo izzivom globalizacije in vse bolj ranljivega sveta. Iskanje odgovorov na globalizacijo je bilo pred krizo v središču naše pozornosti, med krizo pa je bilo odrinjeno v ozadje.

TFL Glasnik:
Pri tej temi se pogosto srečujemo s površnim ali naivnim razumevanjem relacij v EU.

Janez Potočnik:
Vloga komisije in vloga članic je praviloma, pogosto celo namerno in z razlogom, razumljena površno in napačno. Evropski komisiji se pripisuje odgovornost za večino tega, kar se dogaja v Bruslju. Najbolj je to videti pri razlaganju zahtev evropske komisije do uravnoteženja javnih financ, privatizacije, odprave strukturnih nesorazmerij članic - komisija je tu bolj ali manj posrednik stališč držav članic, predvsem članic monetarne unije. Pozabljamo, da so vlade držav, predvsem tistih, združenih v monetarno unijo, odgovorne vsem davkoplačevalcem, ki ji Unija povezuje, in ne samo davkoplačevalcem v svoji državi.

V odzivu na krizo je EU sistematično dograjevala institucije in instrumente. Storila je veliko, v pravi smeri, a prepočasi. Ključni problem EU je pripravljenost juga na reforme in pripravljenost severa na iskreno pomoč. Oboje je potrebno. Solidarnost in zaupanje sta ključna izziva EU.

TFL Glasnik:
Ali lahko to razumemo kot pritrditev oceni, da smo vedno znova prisiljeni v preverjanje poti, po kateri nas vodi EU?

Janez Potočnik:
V kontekstu EU se pojavlja kar nekaj konceptualnih vprašanj, ki si zaslužijo temeljito razpravo. Smo se v poglabljanju evropske ekonomske integracije na monetarno unijo pripraviti dovolj temeljito? Kakšno je mesto EU v multipolarnem svetu oziroma kako lahko uspešno delujemo v globalnih tokovih, če ne bomo govorili z 'enim glasom'? Kako nadgraditi osnovno politično vezivo procesa evropskih ekonomskih integracij iz časa po drugi svetovni vojni? Zlasti mladi se sprašujejo o smislu EU.

TFL Glasnik:
Torej je nadaljnja krepitev EU še večja nuja?

Janez Potočnik:
Vsemu navkljub, in prav zaradi vsega naštetega, je prizadevanje za krepitev Evropske unije še naprej nujno in tudi potrebno. Razlogi za njen obstoj in krepitev (mir, stabilnost, blaginja; skupne vrednote; vloga v globaliziranem svetu prerazporejene relativne pomembnosti in moči) niso nič manj pomembni danes, kot so bili ob njeni ustanovitvi.

TFL Glasnik:
Katera lastnost manjka Slovencem (znanja imamo nedvomno dovolj), da bi se v EU znali postaviti na pravo mesto, pogajati, lobirati?

Janez Potočnik:
Ko smo imeli jasne cilje, kot so bila pogajanja za vstop v EU, članstvo v Natu, vstop v območje evra, predsedovanje Uniji, so bili koraki lažji. Da smo ukinili službo vlade za evropske zadeve, seveda pomeni, da smo dejansko ohromili koordinacijo EU-zadev, ker nimamo več institucionalnega okvira za določitev in oblikovanje prioritet.

Na EU-ravni, pa tudi nasploh, delujemo premalo sistematično in to je tudi ključni problem, da včasih ne znamo dobro oblikovati in zagovarjati svojih prednostnih usmeritev. EU je še vedno, ali pa ponovno, vse bolj izkoriščena kot izgovor za nekatere politično nepriljubljene ukrepe, denimo privatizacijo ali proračun. Če problema ne identificiramo, potem seveda niti ne obstaja.

Prof. dr. Mojmir Mrak je nedavno zapisal, da smo po izbruhu krize nanjo slabo odgovorili in se izkazali kot politično nesposobni za sprejemanje težkih odločitev. S tem se zelo strinjam. Množica referendumov je parlament spremenila v postajo na poti do odločanja ustavnega sodišča. To je zrušilo verodostojnost države. Zniževati so se začele bonitete in Slovenija je začela počasi drseti iz centra v periferijo.

TFL Glasnik:
Se Slovenija dobro vključuje v zunanjo politiko – kako vidite ta aspekt, kaj bi še morali narediti?

Janez Potočnik:
Slovenija je del Evropske unije in bi morala voditi zunanjo politiko, ki je hkrati skladna s politiko Unije in dovolj samosvoja, da je prepoznavna in sledi našim specifičnim interesom. Zunanja politika je odsev notranje politike, v dobrem in slabem. Slabosti, ki sem jih omenil prej v zvezi z nezmožnostjo oblikovanja jasnih razvojnih prioritet - kar za čas po osamosvojitvi ni bilo značilno, ker so bili cilji dovolj jasni - se odražajo tudi v zunanji politiki.

Objektivno gledano je seveda specifična teža Slovenije v zunanjepolitičnih dogajanjih omejena z relativno majhnostjo, kar pa še ne pomeni, da na posameznih področjih ni mogoče pustiti pečata, ki je opazen. Spomnim se, da so bile denimo v svetu za okolje tudi manjše države pomembne pri odločitvah, ki so se sprejemale, če so bila njihova stališča dobro pripravljena in ministri dobro seznanjeni s problematiko. Specifično težo se torej lahko nadgradi z dobrim delom in jasnimi usmeritvami, ki imajo korenine v pretehtanih domačih politikah in usmeritvah. Seveda bi morala biti še naprej posebna pozornost namenjena regiji, ki ji pripadamo, in gospodarski diplomaciji.

TFL Glasnik:
Slovenija - je majhnost problem ali izziv? Kaj je komparativna prednost Slovenije?

Janez Potočnik:
Ni treba biti pretirano učen, da ugotoviš, kaj bi lahko bile naše dolgoročne razvojne prednosti. Najpreprosteje je, če prisluhnemo tujcem, ki obiščejo Slovenijo. Ne morejo se načuditi našim lepotam narave, kot so vodnatost, pogozdenost ali biotska raznovrstnost, bogastvu kulturne krajine, temu, da velika večina govori vsaj enega ali več tujih jezikov, in nasploh izobraženosti in razgledanosti ljudi.

Zavedati se moramo tudi svoje relativne teže. V Sloveniji je dobrih 800.000 delovno aktivnih prebivalcev. Za primerjavo, Walmart, ameriška trgovska mreža, zaposluje v vseh svojih izpostavah okoli 2,2 milijona ljudi. Naša razvojna prednost bi morala biti v dejstvu, da kljub majhnosti v svoje delovanje vključujemo ves spekter družbenoekonomskih dejavnosti. Seveda, če smo zadosti prožni in pripravljeni na povezovanje, ki bi moralo nadomestiti sedanjo razklanost družbe in izgubljanje ustvarjalne energije v prazno.

Uravnoteženje proračuna je pomembna naloga, a nič manj ni pomembna njegova struktura in njen vpliv na ekonomsko in druge politike. Če so v podjetju pogledi vsak dan usmerjeni predvsem v finančnega direktorja, ali bo zadosti denarja za plače in nakup surovin, potem ni prave pozornosti, namenjene razvojnim vprašanjem, in prihodnost podjetja ni ravno obetavna. Podobno je tudi z državo. Če je pozornost namenjena predvsem polnjenju proračuna in njegovemu uravnoteženju, ni prave razprave o njegovi strukturi in vplivu na strateške usmeritve gospodarstva in države.

Recept za zdravljenje bolezni Slovenije je bolj ali manj jasen, a težko ga je uveljavljati v praksi. Preseči je treba klientelizem, korupcijo, ki se je zakoreninila v slovenskem prostoru, škodljive naveze med gospodarstvom, finančnim sektorjem in politiko, okrepiti vladavino prava, krepiti institucije, ki to omogočajo, razmišljati strateško, poskusiti uveljaviti konkurenčne prednosti, ki jih ima Slovenija v EU in globaliziranem svetu. Dosledno delati in se zavzemati za javno dobro.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete svojo visoko priljubljenost na lestvicah v Sloveniji? Mora iti Slovenec res ven, da je priljubljen?

Janez Potočnik:
Ne vem, morda res tudi to pomaga. Upam in želim si, da je bilo moje visoko uvrščanje posledica dejstva, da so ljudje cenili način mojega dela, moje poglede na vsebinska vprašanja ipd. Sicer pa drži, da praviloma težko najdete na samem vrhu lestvic priljubljenosti denimo predsednike vlad, ki morajo sprejemati za ljudi neljube odločitve, čeprav prav te odločitve prispevajo k odgovornemu ravnanju, stabilnosti države in na koncu tudi blaginji ljudi.

Nasploh ljudje (pre)hitro pozabijo, kaj in kako je kdo delal, kaj je govoril … To je tudi eden od razlogov slabega stanja v naši politiki. Visoko uvrščanje je vodilo tudi do strahu, da utegne biti kdo od politikov prikrajšan za svoj del političnega kolača, moči, oblasti, zato sem večkrat dobil neprijeten občutek, da priljubljenost med ljudmi nekatere očitno moti. Zakaj govorim v preteklem času? Zato ker se na teh lestvicah po umiku s komisarskega položaja ne pojavljam več, kar je, verjemite mi, svojevrstno olajšanje.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya