Številka 20, letnik VI
2. junij 2015

Facebook Twitter
TFL Glasnik

Težko bi našli koga v Sloveniji, ki ga ne bi iskreno zanimalo, kje je in kaj danes dela dr. Janez Potočnik, nekdanji slovenski komisar v EU in politik z verjetno najdaljšim stažem na lestvici priljubljenosti slovenskih politikov. Dr. Janez Potočnik je naš današnji gost, s katerim smo uživali v dolgem pogovoru.

Mag. Bećir Kečanović nam v strokovnem članku z naslovom S politiko napredka in kakovosti k etičnemu vodenju države in lokalne samouprave opisuje Strategijo razvoja javne uprave 2015-2020 (SJU 2020) ter njeno spremljevalko Politiko napredka in kakovosti sodobne javne uprave, kateri je sprejela Vlada Republike Slovenije.

Samoprijava je institut, predviden z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2), ki omogoča davčnim zavezancem, da kasneje ugotovljene nepravilnosti pri davčnih napovedih popravijo in poravnajo premalo plačan davek, skupaj s predpisanimi obrestmi in se s tem razbremenijo odgovornosti za prekršek. V današnji temi tedna bomo na kratko povzeli najpomembnejša določila ZDavP-2, ki se nanašajo na samoprijavo.

 

Vabljeni k branju!

Dr. Janez Potočnik: Ključno vprašanje je, ali smo si dokazali, da smo vredni svoje države

Janez Potočnik

TFL Glasnik:
Težko bi našli koga v Sloveniji, ki ga ne bi iskreno zanimalo, kje je in kaj danes dela dr. Janez Potočnik, slovenski komisar v EU in politik z verjetno najdaljšim stažem na lestvici priljubljenosti slovenskih politikov. Kaj delate zdaj, ko ste končali mandat komisarja?

Janez Potočnik:
Najpomembnejša naloga, ki sem jo sprejel, je sopredsedovanje mednarodnemu panelu Združenih narodov za vire (International Resource Panel), ki vključuje okoli štirideset vodilnih znanstvenikov na svetu na področju upravljanja različnih virov, kot so surovine, redke kovine, zemlja, voda, oceani, ekosistemi. Pripravljamo poročila, ki predstavljajo kolikor je mogoče poenoten pogled znanosti na vprašanje upravljanja virov, in predlagamo priporočila pripravljalcem politik in politikom. Smo globalni vezni člen med znanostjo in politiko, ki ga slednja pri oblikovanju svojih politik ne bi smela prezreti.

Še vedno sem bolj ali manj povezan z Brusljem, kjer imam tudi svoje delovne prostore. Ostajam v mednarodnem okolju, trudim se prispevati k vsemu, za kar sem si prizadeval v zadnjih letih – k trajnostnemu razvoju, odgovornemu ravnanju z viri, uveljavitvi krožnega gospodarstva, spoštovanju in uveljavljanju znanja in znanosti ter podobno.

Naj omenim še to, da predsedujem tudi fundaciji, ki se ukvarja z raziskavami razvojnih izzivov na področju kmetijstva, in Forumu za prihodnost kmetijstva. Želim prispevati k spremembi miselnosti in pristopa sektorja, ki prek proizvodnje hrane pomembno prispeva k naši kakovosti življenja, a je hkrati tudi eden tistih, ki močno obremenjuje okolje in kjer so spremembe v smeri večjega upoštevanja trajnosti nujne.

Janez Potočnik

 

TFL Glasnik:
Vse bolj se uveljavljate tudi na področju usmerjanja razvoja krožnega gospodarstva in ohranjanja biotske raznovrstnosti.

Janez Potočnik:
Sodelujem na številnih konferencah in veliko potujem.

 

TFL Glasnik:
Pravite, da bodo za prihodnost ključne nove usmeritve v gospodarstvu. Lahko navedete nekaj primerov? Kaj pomeni krožno gospodarstvo, zakaj je pomembno?

Janez Potočnik:
Krožno gospodarstvo je pomembno tako z vidika ohranjanja kvalitete okolja kot tudi z vidika konkurenčnosti gospodarstva. Če se osredotočim samo na slednje, potem je bistveno razumeti, v kakšnem okolju živimo in kakšni so globalni trendi, ki predvsem za Evropo prinašajo velike spremembe in nove konkurenčne izzive. Evropa je močno poseljena, prevladujoči gospodarski model je potraten z viri, ki postajajo vse dražji in predstavljajo vse večji delež v stroškovni strukturi podjetij. Že danes je denimo v nemški industriji delež strokov virov večji od 45 odstotkov (v zadnjih dvajsetih letih se je povečal za 10 odstotnih točk) in delež dela le 17 odstotkov (v enakem obdobju se je zmanjšal za 10 odstotnih točk). Veliko virov, energetskih surovin, redkih kovin itd. je Evropa prisiljena uvažati. Če želimo izboljšati konkurenčnost naše industrije in tako ustvariti razmere, da bo še vedno lahko našla svoj dom tudi v Evropi, moramo gospodarski model prilagoditi v smeri, da bodo isti viri čim dlje ostali znotraj cikla proizvodnje in potrošnje. To je temeljna ideja krožnega gospodarstva. Temelji na podaljševanju življenjske dobe proizvodov, njihovi ponovni uporabi, predelavi, recikliranju in novih gospodarskih modelih.

Vzemimo za primer avto. Namenjen je povečanju naše mobilnosti. 85 odstotkov energije pri motorju z notranjim izgorevanjem gre v prazno, tako da so tehnološke izboljšave klasične tehnologije mogoče in potrebne, a še boljši je prehod na nove tehnološke rešitve, denimo električni avtomobil ali avtomobil, ki ga poganjajo gorivne celice. A tudi to še ne bo rešilo vseh težav. Avto je v poprečju 96 odstotkov parkiran, torej ne opravlja svoje funkcije, običajno je v njem en ali največ dva potnika, tudi ko ga vozimo, smo okoli tri odstotke časa vožnje ujeti v gneči. Potrebujemo več kot le tehnološke rešitve, potrebujemo nove poslovne modele in sistemski pristop k reševanju dejanskih problemov. Obstajajo denimo že pristopi, da proizvajalci ne prodajajo več svojih proizvodov, denimo gum, ampak jih posojajo. Tako se popolnoma spremeni njihov poslovni motiv, ki ni več v prodaji čim večjega števila gum, ampak v izboljšanju njihove kvalitete in podaljšanju življenjske dobe. Da s tem ohranjamo vire in varujemo naravo, je seveda samoumevno. Številna podjetja že razmišljajo o tem in prav bi bilo, da so tudi slovenska podjetja med njimi.

Janez Potočnik

 

TFL Glasnik:
Vi ste, kot razumem, tudi v usmerjevalnem odboru enega od projektov, ki se ukvarja s tvorstnimi idejami?

Janez Potočnik:
Drži. Sem član usmerjevalnega odbora skupine McKinsey & SUN & MacArthur - slednja je fundacija za pospeševanje krožnega gospodarstva z velikim ugledom v Evropi in po svetu. Ustanovilo jo je dekle, ki si je prislužilo pozornost s podvigom, ko je pred dobrimi desetimi leti najhitreje obkrožilo svet z jadrnico.

 

TFL Glasnik:
Pri teh vizionarskih razmišljanjih se je treba navezati na vaš intervju v Večeru, ko ste dejali, da v svoji domovini vidite državo velikih potencialov in državo zapravljenih priložnosti.

Janez Potočnik:
Ključno vprašanje je, ali nam je že uspelo dokazati, da smo vredni svoje države in jo sposobni samostojno upravljati. To je država, ki je v desetih letih v EU dosegla marsikaj, a bi lahko več. Država, kjer smo strpni do nestrpnosti, namesto da bi nestrpno težili k strpnosti. Država, ki potrebuje iskreno in ne navidezno spravo. Država, ki je izgubila občutek za prav in narobe. Država, v katero bo s trdim delom, poštenostjo in strokovnostjo treba vrniti nasmeh in izgubljeni optimizem.

Dejstvo je, da Slovenija kot država nima jasne strategije v okviru članstva, ki bi morala seveda upoštevati tudi vse resnejše globalne izzive – kaj so za nas resnično pomembna področja in na katerih bomo stvari le spremljali. Slovenija je v pogajanja (tako imenovano luksemburško šesterico) vstopila kot zadnja in šele skozi pogajanja se je uveljavilo prepričanje, da smo dobro delujoča, učinkovita država. Verjetno smo bili dolgo časa v mednarodni javnosti celo videni bolje, kot si dejansko zaslužimo.

Janez Potočnik

 

TFL Glasnik:
Ali se moramo še vedno ali vedno znova spraševati tudi, kam nas vodi politika EU?

Janez Potočnik:
Kriza je spremenila razmerje moči in s tem tudi odgovornosti v Evropski uniji. Vse do krize je motor EU dejansko predstavljal dvojec Nemčija-Francija. V EU danes bolj ali manj prevladuje ena država in s tem tudi prevzema veliko odgovornost za pot naprej. Če Nemčija ne bo upoštevala legitimnih interesov vseh članic EU in se bo odzivala preveč rigidno, bo to vodilo v resne težave. S tem ne mislim predvsem na reševanje Grčije, temveč na spoznanje, da dosedanji način reševanja krize na dolgi rok ne more biti uspešen.

Učinkoviti odgovori na krizo so potreben, ne pa tudi zadosten pogoj za okrepitev konkurenčnosti Evrope. Na tem področju nas čaka še veliko dela. V Evropi se preveč energije porabi za branjenje neubranljivega in premalo za iskanje poti, ki temeljijo na strateškem premisleku in viziji. Prednosti ne izkoriščamo dobro. Prepočasi se prilagajamo izzivom globalizacije in vse bolj ranljivega sveta. Iskanje odgovorov na globalizacijo je bilo pred krizo v središču naše pozornosti, med krizo pa je bilo odrinjeno v ozadje.

 

TFL Glasnik:
Pri tej temi se pogosto srečujemo s površnim ali naivnim razumevanjem relacij v EU.

Janez Potočnik:
Vloga komisije in vloga članic je praviloma, pogosto celo namerno in z razlogom, razumljena površno in napačno. Evropski komisiji se pripisuje odgovornost za večino tega, kar se dogaja v Bruslju. Najbolj je to videti pri razlaganju zahtev evropske komisije do uravnoteženja javnih financ, privatizacije, odprave strukturnih nesorazmerij članic - komisija je tu bolj ali manj posrednik stališč držav članic, predvsem članic monetarne unije. Pozabljamo, da so vlade držav, predvsem tistih, združenih v monetarno unijo, odgovorne vsem davkoplačevalcem, ki ji Unija povezuje, in ne samo davkoplačevalcem v svoji državi.

V odzivu na krizo je EU sistematično dograjevala institucije in instrumente. Storila je veliko, v pravi smeri, a prepočasi. Ključni problem EU je pripravljenost juga na reforme in pripravljenost severa na iskreno pomoč. Oboje je potrebno. Solidarnost in zaupanje sta ključna izziva EU.

 

TFL Glasnik:
Ali lahko to razumemo kot pritrditev oceni, da smo vedno znova prisiljeni v preverjanje poti, po kateri nas vodi EU?

Janez Potočnik:
V kontekstu EU se pojavlja kar nekaj konceptualnih vprašanj, ki si zaslužijo temeljito razpravo. Smo se v poglabljanju evropske ekonomske integracije na monetarno unijo pripraviti dovolj temeljito? Kakšno je mesto EU v multipolarnem svetu oziroma kako lahko uspešno delujemo v globalnih tokovih, če ne bomo govorili z 'enim glasom'? Kako nadgraditi osnovno politično vezivo procesa evropskih ekonomskih integracij iz časa po drugi svetovni vojni? Zlasti mladi se sprašujejo o smislu EU.

Janez Potočnik

 

TFL Glasnik:
Torej je nadaljnja krepitev EU še večja nuja?

Janez Potočnik:
Vsemu navkljub, in prav zaradi vsega naštetega, je prizadevanje za krepitev Evropske unije še naprej nujno in tudi potrebno. Razlogi za njen obstoj in krepitev (mir, stabilnost, blaginja; skupne vrednote; vloga v globaliziranem svetu prerazporejene relativne pomembnosti in moči) niso nič manj pomembni danes, kot so bili ob njeni ustanovitvi.

 

TFL Glasnik:
Katera lastnost manjka Slovencem (znanja imamo nedvomno dovolj), da bi se v EU znali postaviti na pravo mesto, pogajati, lobirati?

Janez Potočnik:
Ko smo imeli jasne cilje, kot so bila pogajanja za vstop v EU, članstvo v Natu, vstop v območje evra, predsedovanje Uniji, so bili koraki lažji. Da smo ukinili službo vlade za evropske zadeve, seveda pomeni, da smo dejansko ohromili koordinacijo EU-zadev, ker nimamo več institucionalnega okvira za določitev in oblikovanje prioritet.

Na EU-ravni, pa tudi nasploh, delujemo premalo sistematično in to je tudi ključni problem, da včasih ne znamo dobro oblikovati in zagovarjati svojih prednostnih usmeritev. EU je še vedno, ali pa ponovno, vse bolj izkoriščena kot izgovor za nekatere politično nepriljubljene ukrepe, denimo privatizacijo ali proračun. Če problema ne identificiramo, potem seveda niti ne obstaja.

Prof. dr. Mojmir Mrak je nedavno zapisal, da smo po izbruhu krize nanjo slabo odgovorili in se izkazali kot politično nesposobni za sprejemanje težkih odločitev. S tem se zelo strinjam. Množica referendumov je parlament spremenila v postajo na poti do odločanja ustavnega sodišča. To je zrušilo verodostojnost države. Zniževati so se začele bonitete in Slovenija je začela počasi drseti iz centra v periferijo.

 

TFL Glasnik:
Se Slovenija dobro vključuje v zunanjo politiko – kako vidite ta aspekt, kaj bi še morali narediti?

Janez Potočnik:
Slovenija je del Evropske unije in bi morala voditi zunanjo politiko, ki je hkrati skladna s politiko Unije in dovolj samosvoja, da je prepoznavna in sledi našim specifičnim interesom. Zunanja politika je odsev notranje politike, v dobrem in slabem. Slabosti, ki sem jih omenil prej v zvezi z nezmožnostjo oblikovanja jasnih razvojnih prioritet - kar za čas po osamosvojitvi ni bilo značilno, ker so bili cilji dovolj jasni - se odražajo tudi v zunanji politiki.

Objektivno gledano je seveda specifična teža Slovenije v zunanjepolitičnih dogajanjih omejena z relativno majhnostjo, kar pa še ne pomeni, da na posameznih področjih ni mogoče pustiti pečata, ki je opazen. Spomnim se, da so bile denimo v svetu za okolje tudi manjše države pomembne pri odločitvah, ki so se sprejemale, če so bila njihova stališča dobro pripravljena in ministri dobro seznanjeni s problematiko. Specifično težo se torej lahko nadgradi z dobrim delom in jasnimi usmeritvami, ki imajo korenine v pretehtanih domačih politikah in usmeritvah. Seveda bi morala biti še naprej posebna pozornost namenjena regiji, ki ji pripadamo, in gospodarski diplomaciji.

Janez Potočnik

 

TFL Glasnik:
Slovenija - je majhnost problem ali izziv? Kaj je komparativna prednost Slovenije?

Janez Potočnik:
Ni treba biti pretirano učen, da ugotoviš, kaj bi lahko bile naše dolgoročne razvojne prednosti. Najpreprosteje je, če prisluhnemo tujcem, ki obiščejo Slovenijo. Ne morejo se načuditi našim lepotam narave, kot so vodnatost, pogozdenost ali biotska raznovrstnost, bogastvu kulturne krajine, temu, da velika večina govori vsaj enega ali več tujih jezikov, in nasploh izobraženosti in razgledanosti ljudi.

Zavedati se moramo tudi svoje relativne teže. V Sloveniji je dobrih 800.000 delovno aktivnih prebivalcev. Za primerjavo, Walmart, ameriška trgovska mreža, zaposluje v vseh svojih izpostavah okoli 2,2 milijona ljudi. Naša razvojna prednost bi morala biti v dejstvu, da kljub majhnosti v svoje delovanje vključujemo ves spekter družbenoekonomskih dejavnosti. Seveda, če smo zadosti prožni in pripravljeni na povezovanje, ki bi moralo nadomestiti sedanjo razklanost družbe in izgubljanje ustvarjalne energije v prazno.

Uravnoteženje proračuna je pomembna naloga, a nič manj ni pomembna njegova struktura in njen vpliv na ekonomsko in druge politike. Če so v podjetju pogledi vsak dan usmerjeni predvsem v finančnega direktorja, ali bo zadosti denarja za plače in nakup surovin, potem ni prave pozornosti, namenjene razvojnim vprašanjem, in prihodnost podjetja ni ravno obetavna. Podobno je tudi z državo. Če je pozornost namenjena predvsem polnjenju proračuna in njegovemu uravnoteženju, ni prave razprave o njegovi strukturi in vplivu na strateške usmeritve gospodarstva in države.

Recept za zdravljenje bolezni Slovenije je bolj ali manj jasen, a težko ga je uveljavljati v praksi. Preseči je treba klientelizem, korupcijo, ki se je zakoreninila v slovenskem prostoru, škodljive naveze med gospodarstvom, finančnim sektorjem in politiko, okrepiti vladavino prava, krepiti institucije, ki to omogočajo, razmišljati strateško, poskusiti uveljaviti konkurenčne prednosti, ki jih ima Slovenija v EU in globaliziranem svetu. Dosledno delati in se zavzemati za javno dobro.

 

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete svojo visoko priljubljenost na lestvicah v Sloveniji? Mora iti Slovenec res ven, da je priljubljen?

Janez Potočnik:
Ne vem, morda res tudi to pomaga. Upam in želim si, da je bilo moje visoko uvrščanje posledica dejstva, da so ljudje cenili način mojega dela, moje poglede na vsebinska vprašanja ipd. Sicer pa drži, da praviloma težko najdete na samem vrhu lestvic priljubljenosti denimo predsednike vlad, ki morajo sprejemati za ljudi neljube odločitve, čeprav prav te odločitve prispevajo k odgovornemu ravnanju, stabilnosti države in na koncu tudi blaginji ljudi.

Nasploh ljudje (pre)hitro pozabijo, kaj in kako je kdo delal, kaj je govoril … To je tudi eden od razlogov slabega stanja v naši politiki. Visoko uvrščanje je vodilo tudi do strahu, da utegne biti kdo od politikov prikrajšan za svoj del političnega kolača, moči, oblasti, zato sem večkrat dobil neprijeten občutek, da priljubljenost med ljudmi nekatere očitno moti. Zakaj govorim v preteklem času? Zato ker se na teh lestvicah po umiku s komisarskega položaja ne pojavljam več, kar je, verjemite mi, svojevrstno olajšanje.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya

Janez Potočnik

S politiko napredka in kakovosti k etičnemu vodenju države in lokalne samouprave

Bećir Kečanović

piše: Bećir Kečanović, mag. pravnih znanosti

Vlada Republike Slovenije je pred kratkim sprejela Strategijo razvoja javne uprave 2015-2020 (SJU 2020) in jo pospremila s Politiko napredka in kakovosti sodobne javne uprave.1 S celostnim pristopom in zavezo pripadnosti vrednotam, etičnim načelom in usmeritvam oz. vrednotnim merilom uresničevanja ciljev v obeh dokumentih Vlada izraža namero, da ne gre le za strateške spremembe v političnem, pravnem in administrativnem pomenu, ampak tudi za dejavno vključevanje, prenovo etične infrastrukture in vrnitev k zgledu etičnega voditeljstva v izvršilni veji oblasti.

1. Globalni vpliv na razvoj etične infrastrukture in institucionalizacijo etike

Koncem prejšnjega stoletja je zanimanje za načela in vrednote javne etike ter politike etičnega poslovanja na svetovni ravni izrazito naraslo. Številne razprave iz tega obdobja so potekale v široki mednarodni izmenjavi pobud za svetovni etos in institucionalizacijo etike. S spoznanjem, da je za praktično etiko ob normativnem okviru odločilna osebnost, ki združuje spoznavne (znanje) in moralne (etika) vrline oz. kreposti, da lahko odgovorno ravna z ljudmi, upoštevaje kontekst in skupne vrednote, je etika z globalnim vplivom pridobila na uporabni vrednosti.

Globalni vpliv je vzpostavil skupni okvir institucionalizaciji etike in v celoto povzel ključne pomene, sestavine in funkcije usmerjanja, etičnega voditeljstva, upravljanja, nadzora in proaktivnega delovanja pri reševanju etičnih dilem in problemov. S sprejemanjem obvezujočih mednarodnih aktov in standardov etičnega poslovanja so jih države pogodbenice skladno s temeljnimi načeli in vrednotami njihovega pravega reda prevzele v svoje okolje, jih z vzpostavitvijo etične infrastrukture prilagodile domačim razmeram in zahtevam etičnega poslovanja.

Celostni pristop, ki v skupen okvir povezuje temeljna načela in vrednote globalnega, nacionalnega in lokalnega okolja, na izvedbeni ravni torej predpostavlja primerno etično infrastrukturo, preko katere normativna etika v vsakdanji praksi usmerja institucije in njihove pripadnike k etičnemu premisleku in delovanju. Z drugimi besedami, njihov etos dejansko, ne le formalno odraža sprejeto zavezo pripadnosti etičnim načelom in skupnim vrednotam.

2. Politika etičnega poslovanja, vključevanja in odgovornega ravnanja z ljudmi

Odgovorno ravnanje z ljudmi (deležniki) v notranjem in zunanjem okolju je med najvišjimi zahtevami politike etičnega poslovanja, ki je v zvezi s tem pozorna na enake možnosti, raznolikost ter vključevanje oseb in skupin, da lahko dejavno vplivajo na svoj položaj in smisel življenja v delovnem in socialnem okolju. Tako vedno več ljudi razume in upravičeno pričakuje, da so za politiko etičnega poslovanja in odgovorno ravnanje z ljudmi najprej odgovorni tisti, ki vodijo in sprejemajo odločitve. S tem se razumevanje etičnega vodenja in poslovanja v institucijah javnega in zasebnega sektorja zadnja leta zelo spreminja, od enostranskega in rigidnega vse bolj k celostnemu pristopu in humanem vključevanju. Kot bistven element odgovornega poslovanja pa se vse bolj uveljavlja poslovni model z vključujočim, delovnim in socialnim okoljem, ki je okolje vzajemnega priznavanja, spoštovanja različnosti in osebnega dostojanstva med delodajalci in zaposlenimi.

O tem, da so medsebojni odnosi in ravnanje z ljudmi v delovnem okolju ponekod na dokaj nizki ravni pričajo, med drugim, številni delovno-pravni spori z različnimi vzroki, od lažjih kršitev delovno-pravnih pravic do najhujših oblik izključevanja. Poslovni model z vključujočim delovnim okoljem, ki ni zgolj teoretična predpostavka, temveč rezultat svetovnih prizadevanj za preprečevanje in odpravljanje vzrokov izključevanja, revščine in neenakosti, ob zajamčenih pogojih varstva človekovega dostojanstva zajema upravljanje raznolikosti in varstvo človekovih pravic, ustrezno podporo znanju in informiranosti zaposlenih, prav tako odgovoren odnos do zunanjega, lokalnega, nacionalnega in globalnega okolja.

Vključevanje je sestavni del širšega koncepta vključujoče družbe – družbe enakih možnosti za vse. Ne pomeni le skrb za socialno šibkejše, revne osebe in družbene skupine, ampak spremembe v kontekstu celotne družbe, gospodarske ali socialne, lokalne, nacionalne, regionalne in globalne. Po drugi strani je izključevanje na političnem, ekonomskem, socialnem področju prepoznano kot eden glavnih vzrokov demokratičnega primanjkljaja, politične apatije, nezadovoljstva z institucijami, korupcije in drugih oblik kriminala, radikalizacije, nasilnega ekstremizma, terorizma.

--------

* Prispevek je razširjena različica avtorjevega vabljenega nastopa na Mednarodni konferenci o etičnem voditeljstvu - FEEL 2015, Kongresni center Brdo, Brdo pri Kranju, 10.06.2015; http://feel-leadership.si/

1 Oba dokumenta sta dostopna na: http://www.mju.gov.si/si/delovna_podrocja/kakovost_v_javni_upravi/ strategija_razvoja_javne_uprave/.

 

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Samoprijava

Vida Oder

piše: Vida Oder, univ. dipl. ekon., Preizkušena davčnica, Preizkušena računovodkinja

Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2),(Uradni list RS, št. 117/2006 do 23/2015), samoprijavo obravnava v 55., 57., 63., 396., in 399. členu. Namen instituta samoprijave je spodbuditi davčne zavezance, da kasneje ugotovljene napake v davčnih obračunih ustrezno sporočijo davčnemu organu, premalo plačan davek pa plačajo skupaj s predpisanimi obrestmi. Gre za spodbujanje davčne morale, saj davčni zavezanec v primeru pravočasne vložitve samoprijave ni odgovoren za prekršek.

V prvem delu ZDavP-2 so v poglavju izpolnitve davčne obveznosti določbe, ki urejajo način vlaganja samoprijave in sicer v:

 

  • 55. členu predložitev davčnega obračuna na podlagi samoprijave,
  • 57. členu predložitev obračuna davčnega odtegljaja na podlagi samoprijave in
  • 63. členu predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave.

Davčni zavezanec lahko vloži samoprijavo najkasneje do začetka enega izmed sledečih postopkov:

  • davčnega inšpekcijskega nadzora,
  • vročitve odmerne odločbe,
  • začetka postopka o prekršku, oziroma
  • začetku kazenskega postopka.

Samoprijavo je, skladno s 4. odstavkom 55. člena ZDavP-2 možno vložiti le enkrat. Takrat mora davčni zavezanec izjaviti, da predlaga resnične, pravilne in popolne podatke.

Predložitev davčnega obračuna na podlagi samoprijave opravi davčni zavezanec na davčnem obračunu, kjer prikaže premalo obračunane davke, skupaj z obrestmi, ki jih obračuna v višini evropske medbančne obrestne mere za ročnost enega leta, ki je veljala na dan poteka roka za vložitev davčnega obračuna, povečane za:

  • 1 odstotno točko, če predloži podatke v enem mesecu po preteku roka za vložitev davčnega obračuna;
  • 2 odstotni točki, če predloži podatke v šestih mesecih po preteku roka za vložitev davčnega obračuna;
  • 3 odstotne točke, če predloži podatke v enem letu po preteku roka za vložitev davčnega obračuna;
  • 4 odstotne točke, če predloži podatke po enem letu po preteku roka za vložitev davčnega obračuna.

Obresti se obračunajo za čas od poteka roka za plačilo do predložitve davčnega obračuna na podlagi samoprijave.

Obravnavana pravila se uporabljajo tudi za predložitev obračuna davčnega odtegljaja na podlagi samoprijave (6. odstavek 57. člena ZDavP-2).

63. člen ZDavP-2 ureja pravico do samoprijave v primeru, da je davčni zavezanec zamudil rok za vložitev davčne napovedi, je bila vložena napoved nepravilna, pomanjkljiva ali neresnična davčna napoved. Davčni zavezanec lahko vloži pravilno davčno napoved vsak trenutek, označiti pa mora, da je napoved predložena na podlagi samoprijave. Tudi v tem primeru je potrebno obračunati predpisane obresti in davek skupaj z obrestmi tudi plačati.

Naj še enkrat poudarimo, da se institut samoprijave uporablja samo v primeru, da gre za prepozno ali premalo plačane davke. Kadar davčni zavezanec ugotovi, da je obračunal previsoke davke, se popravek davčnega obračuna opravi skladno z določili 54. člena ZDavP-2. V primeru, da davčni zavezanec ni pravočasno oddal davčne napovedi iz opravičljivih razlogov, lahko naknadno predloži davčno napoved, skladno z 62. členom ZDavP-2. Naknadno predloženi davčni napovedi mora davčni zavezanec obrazložiti razloge za zamudo in predložiti dokaze za svoje navedbe.

V šestem delu ZDavP-2, kjer so obravnavane kazenske določbe, so v 396. in 399. členu navedene izjeme zaradi samoprijave, kot sledi:

Načeloma pri določanju višine prodajne cene nepremičnin ni težav oziroma ne bi smelo prihajati do večjih težav. Cena se namreč določa na trgu na podlagi ponudbe in povpraševanja. Vsak prodajalec želi doseči čim višjo ceno, kupec pa nasprotno teži k čim nižji ceni. Kot izhodišče pri tem lahko služi tudi vrednost, ki jo je določil Gurs, vendar kot vemo iz prakse, so te vrednosti lahko daleč od dejanske vrednosti nepremičnin iz takšnih ali drugačnih razlogov, v katere tukaj ne bomo zahajali.

V primeru bistvenega odstopanja realne cene od Gursove vrednosti lahko prodajalec naroči cenitev in pri prodaji izhaja iz cenitvene vrednosti nepremičnin. Vendar pozor, lahko se zgodi, da davčni organ pri odmeri davka na promet nepremičnin ne bo upošteval vrednosti iz cenitvenega poročila. To se je zgodilo v primeru, ki bo opisan v tem članku.

Določanje davčne osnove za odmero davka na promet nepremičnin

8. členu ZDPN-2 je določeno, da je davčna osnova prodajna cena. Če je prodajna cena nižja od posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin za več kot 20 odstotkov, je davčna osnova 80 odstotkov posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Ne glede na to ima davčni zavezanec do poteka roka za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto posplošene tržne vrednosti nepremičnine kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine.

V sodbi upravnega sodišča številka I U 134/2014 z dne 9. septembra 2014 gre za postopek odmere davka na promet nepremičnin, v katerem davčni organ kot osnovo za davek ni upošteval pogodbene prodajne cene v višini 96.500,00 evrov, ki sta jo dogovorila prodajalec in kupec. Čeprav je prodajalec k napovedi za odmero davka na promet nepremičnin priložil cenitev, davčni organ le-te ni upošteval, ker je ta bistveno odstopala od Gursove vrednosti, ki je bila določena v višini 300.612,00 evrov. Zaradi prevelikega odstopanja med pogodbeno in Gursovo vrednostjo je davčni organ imenoval izvedenca oziroma cenilca. Ta je v cenitvenem poročilu ugotovil vrednost nepremičnin v višini 209.223,00 evrov, od katere je davčni organ odmeril davek.

Cenitev, ki jo je naročil in predložil davčni zavezanec, je davčni organ štel za zasebno izvedensko mnenje (kaj je mišljeno z zasebno, v sodbi ni pojasnjeno), ki nima tolikšne dokazne moči, kot jo ima izvedensko mnenje izvedenke, ki jo je določil davčni organ. V zvezi z nepriznavanjem pogodbene cene se davčni organ ni izrekel o dejstvu, ki ga je med drugim navajal davčni zavezanec, da so druge agencije iste nepremičnine prodajale po ceni 105.000,00 evrov, a jih niso uspele prodati.

Sodišče je kot sporno v tej zadevi izpostavilo predvsem vprašanje, ali je davčni organ s tem, ko pri odmeri davka ni upošteval prodajne vrednosti v višini 96.500,00 evrov, temveč cenitveno vrednost 209.223,00 evrov, ki jo je določila cenilka, imenovana na njegov predlog, ravnal pravilno.
Ker je bila pogodbena cena bistveno nižja od Gursove vrednosti, je davčni organ ocenil, da je za rešitev zadeve potrebno strokovno znanje, zato je imenoval izvedenko. Podlago za tako odločitev ponuja 189. člen ZUP, ki določa, da če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga, se opravi dokaz z izvedenci. Pri tem davčni organ, čeprav je prišlo do znatnega razhajanja v ceni, ni dopolnil ugotovitvenega postopka, kot to določa 196. člen ZUP in kar mu sodišče tudi očita. 196. člen določa, če izvid in mnenje izvedenca nista jasna ali nista popolna ali se izvidi in mnenja izvedencev bistveno razlikujejo, če mnenje ni zadosti obrazloženo ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti niti s ponovnim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci, lahko pa se zahteva tudi mnenje kakšnega znanstvenega ali strokovnega zavoda. Po mnenju sodišča gre za situacijo iz omenjenega člena, saj se cenitveni poročili obeh izvedencev tako razlikujeta, da gre za upravičen dvom o pravilnosti cenitve. Zato je sodišče tožbi ugodilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovno odločanje.

Celoten članek si lahko preberete na našem portalu.

Vir: revija Denar – Nevenka Simić Mićunović

Razlog za poglobljeni ciljni nadzor nad področjem mrežnega marketinga so opravljene analize, v katerih je bilo ugotovljeno, da fizične osebe ne prijavljajo obdavčljivih dohodkov, ki jih dosegajo z delovanjem v teh sistemih. Zavezanci si z namenom prikrivanja dohodkov pogosto odpirajo račune v tujini, kamor so jim dohodki, ki jih dosegajo z aktivnostjo v tej dejavnosti, nakazani. Do sedaj je bilo odkritih več kot 700 tisoč evrov (takšnih) nakazil. V nekatere tuje države smo že poslali zaprosila za podatke o računih in dohodkih zavezancev, v letošnjem letu pa iz tujine pričakujemo še obsežnejše podatke, ki se jih po novem države izmenjujejo avtomatično, se pravi brez predhodnih zaprosil.

Finančna uprava RS poziva vse zavezance za davek, ki imajo odprte račune v tujini, da podatke o transakcijskih računih (če jih še niso) prijavijo na najbližjem finančnem uradu ali preko sistema eDavki. Na internetni strani bodo našli obrazec in navodila za izpolnjevanje, s katerim davčnemu organu sporočijo spremembe podatkov o plačilnih računih (TRR). Na obrazcu je poleg splošnih podatkov potrebno izpolniti še rubriko 10.

Obenem zavezance za davek pozivamo, da dohodke, ki so jih dosegli s svojo aktivnostjo na področju mrežnega marketinga, napovedo na obrazcu za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz drugega pogodbenega razmerja. Napoved mora biti vložena do desetega dne v mesecu za pretekli mesec.

Zavezanci za davek lahko nepravilnosti odpravijo z vložitvijo davčne napovedi na podlagi samoprijave. Samoprijava je mogoča najpozneje do:

  • začetka inšpekcijskega nadzora;
  • vročitve odmerne odločbe;
  • začetka postopka o prekršku;
  • začetka kazenskega postopka.

Samoprijava je veljavna, če zavezanec poravna tudi obveznosti in pripadajoče obresti. Z vložitvijo samoprijave se zavezanci izognejo odgovornosti za prekršek.

S samoprijavo si bodo zavezanci prihranili čas in delo, saj bo v nasprotnem primeru pri teh zavezancih uveden finančni nadzor, poleg tega pa neprijava računov v tujini in neprijava doseženih dohodkov predstavljata prekršek in bosta ustrezno sankcionirana.

Osnovne informacije v zvezi z obdavčitvijo mrežnega marketinga so objavljene v posebni spletni zloženki, obširnejše in podrobnejše informacije pa so dostopne na spletni strani FURS.

Ob tem naj opozorimo še na možnost obstoja delovanja denarnih verig, ki se pogosto pojavljajo znotraj sistemov mrežnega marketinga. Bistvo denarnih verig je, da se denar ustvarja z vplačili novih vlagateljev znotraj denarne verige in ne z vlaganjem vplačanega denarja. Tisti, ki na novo pristopijo k verigi, plačujejo za tiste, ki so v takšni verigi višje. Denarna veriga lahko uspešno deluje le toliko časa, dokler nova vplačila omogočajo obljubljena izplačila drugim udeležencem takšne verige. Zavezance seznanjamo, da so denarne verige prepovedane in da gre v tem primeru za kaznivo dejanje.

Vir: pojasnilo FURS

Ker smo v neugodnih gospodarskih in finančnih razmerah, je zaupanje na vseh ravneh v družbi, tako na področju osebnih kot tudi na področju poslovnih odnosov, toliko pomembnejše. Sploh pa to velja za področje finančnih storitev, kjer je vse odvisno od kakovosti in verodostojni pogodb. To nas navede tudi na zaupanje v odnosu do banke in na vprašanje, ali sploh in kako varne so naše vloge na bankah in kakšno je zaupanje komitentov do bank. Seveda se odpira tudi vprašanje, kolikšno je zaupanje v delovanje jamstvene sheme. S tem se ukvarja prispevek v nadaljevanju, ki teoretično obdela koncept zaupanja v povezavi s finančno krizo, opredeli jamstveno shemo in na podlagi ankete za Slovenijo preuči to področje.

Zaupanje in finančna kriza

Banke so v preteklosti, tu mislimo predvsem pred eskalacijo zadnje globalne finančne krize, veljale za stabilne in zaupanja vredne ustanove. Z vse večjo finančno pismenostjo in vedenjem o pomembnih elementih bančnih pogodb ljudje banke presojajo tudi z vidika stroškov. Do nedavnega so bančni komitenti veljali za zelo lojalne in cenovno neobčutljive, danes pa temu ni tako (Blatterg and Deighton 1996, Cicic et al. 2004).

Zadnja finančna in gospodarska kriza je prodrla v prav vse pore družbenega življenja. S precenjenostjo nepremičnin in finančnih naložb je prišlo do padca nepremičninskega trga, borznih trgov, zlom gospodarstev in dolžniških kriz držav. Seveda je zgornji vrstni red dogajanj močno poenostavljen, pa vendar dokaj dobro ponazori vzroke za: obdobje bankrotov, stečajev, kreditnega krča, brezposelnosti, zmanjšanje poslovnih aktivnosti, naložb v razvoj in slabih kreditov. Tako je bilo zlorabljeno tudi zaupanje varčevalcev storitev, ki so verjeli v poštenost in varnost delovanja bančnega sistema in v širšem smislu delovanja državnih ustanov. Bili so pred dilemo, ali prihranke pustiti na bankah ali jih dvigniti. Kakor koli, krizo so občutili dvakrat, kot davkoplačevalci in kot posamezni imetniki depozitov ali hibridnih instrumentov. Čeprav je od bankrota ameriške investicijske banke Lehman Brothers, ki šteje za uradni začetek finančne krize, že dobrih šest let, si evropsko in slovensko bančništvo še vedno nista povsem opomogla od šoka, ki je sledil po izbruhu globalne finančne krize, pri čemer bi za naše bančništvo celo lahko trdili, da težave niso toliko posledica finančne krize, uvožene iz ZDA, saj bilance naših bank niso bile inficirane s strukturiranimi vrednostnimi papirji ameriških bank, ampak so bolj posledice slabih poslovnih odločitev posameznikov oziroma odločitev, ki so se vpričo slabe ekonomske situacije izkazale za neprimerne.

Majhni slovenski vlagatelji so doživeli že marsikatero slabo izkušnjo na kapitalskem trgu. Nepreglednost poslovanja pooblaščenih investicijskih družb v začetku devetdesetih let med privatizacijo je pripeljala do tega, da so številne ljudi, ki so bili o delovanju kapitalskega trga in vrednostnih papirjev povsem nepoučeni, nekatere družbe in posamezniki izkoristili. Stanje globalnih trgov močno vpliva na naše gospodarsko delovanje. Svetovna gospodarska kriza nas je tako še posebej močno prizadela. Problem slovenskega kapitalskega trga je tudi pomanjkanje tujih vlagateljev. Vzrok temu sta relativno mlada slovenska borza in pomanjkanje domačih vlagateljev. Domači vlagatelji so izgubili zaupanje v slovenske investicijske sklade in delnice zaradi padca vrednosti borznih indeksov v gospodarski krizi. Ponovna vzpostavitev zaupanja v finančni in posebej kapitalski trg in nadzorne ustanove bo v prihodnje ključna za uspešnejše delovanje trga v Sloveniji (Štiblar, 2014).

Seveda so zmotne tudi ocene, da sta za finančno in gospodarsko krizo odgovorna le finančni sektor in slabe poslovne odločitve bank. Odgovornost lahko brez nadaljnjega pripišemo tudi premalo odgovorni politiki številnih vlad, menedžerjev velikih korporacij in špekulativnega borznega trgovanja zasebnih vlagateljev, ki je bilo močno podprto s kreditno ponudbo bank (povzeto po Lah, 2014).

Opredelitev jamstvene sheme

Mnoge komitente bančnih storitev v teh težkih časih skrbi za prihranke in tako potrebujejo neko jamstvo, da so ti prihranki varni. Tu nastopi jamstvena shema, ki jo bomo v nadaljevanju opredelili.

Evropski bančni sistemi so imeli že pred krizo sisteme zajamčenih vlog, med krizo so jamstvene zneske dvigovali, nekaj časa je bilo jamstvo celo neomejeno, Banka Slovenije (BS 2006, ZBan 2010) zajamčeno vlogo posameznega vlagatelja (fizične osebe; fizične osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost; samostojnega podjetnika ali pravne osebe, ki ne ustreza merilom za srednje ali veliko podjetje) v banki opredeljuje kot stanje vloge na dan začetka stečajnega postopka nad banko do skupne višine 100.000 evrov. Do višine 100.000 evrov so zajamčene skupno vse vloge, ki jih ima posamezni vlagatelj pri posamezni banki ali hranilnici v RS. To pomeni, da ima posamezni vlagatelj, ki ima po 100.000 evrov v več različnih bankah ali hranilnicah, zajamčenih posamično pri vsaki od njih po 100.000 evrov. Banke, ki so vključene v sistem jamstva v Republiki Sloveniji, imajo nalepko Banka Slovenije: dovoljenje za opravljanje bančnih storitev. Podružnice bank držav članic zadevne nalepke nimajo, ker so dovoljenje za opravljanje bančnih storitev pridobile v matični državi.

Za jamstvo vlog velja sistem solidarnega jamstva vseh bank in hranilnic v RS, kar pomeni, da bi v primeru izplačila vlog iz jamstvene sheme, tj. v primeru začetka stečaja nad eno od bank ali hranilnic v slovenski jamstveni shemi, vse banke in hranilnice (razen banke v stečaju) poravnale znesek sorazmerno z deležem zajamčenih vlog, ki ga imajo. Če ne bi zmogle vplačati zadostnih sredstev za izplačilo zajamčenih vlog, bi le-ta začasno zagotovila država in jih naknadno izterjala od bank v pripadajočem deležu (Ministrstvo za finance, 2013).

Banka Slovenije (BS, 2006) določa tudi vloge, ki niso zajamčene, to so: vloge iz naslova obveznic in drugih dolžniških imenskih vrednostnih papirjev, razen potrdila o depozitu in blagajniškega zapisa, če sta izdana na ime; vloge, ki se glede na svoje lastnosti upoštevajo pri izračunu kapitala banke; vloge v zvezi s posli, zaradi katerih je bil imetnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pranja denarja; vloge na prinosnika in vloge, ki so kakor koli anonimne oz. pri katerih identifikacija vlagatelja ni mogoča, ker banka nima na voljo podatkov o imetniku vloge; vloge drugih bank in finančnih družb, ki so jih vložile v svojem imenu in za svoj račun: vloge držav, centralnih bank in lokalnih skupnosti ter vloge pravnih oseb, ki so neposredni ali posredni uporabniki državnega ali občinskega proračuna; vloge pravnih oseb, ki so velike oziroma srednje družbe po ZGD-1, ali ustrezajo merilom zanje (enako velja za vloge samostojnih podjetnikov); vloge delničarjev banke, ki imajo najmanj 5-odstotni delež v kapitalu banke ali glasovalnih pravicah; vloge pravnih oseb, ki so podrejene družbe banki ter vloge vseh vrst skladov.

Celoten članek si lahko preberete na našem portalu.

Vir: revija Denar - Marjetka Bokan, dipl. ekon. (VS), Mag., Sabina Taškar Beloglavec, Urban Šebjan, mag., spec.

Upravljanje s tveganji, vključno s tveganji prevar, je področje z velikimi razvojnimi zmožnostmi. Pri tem nimamo v mislih zgolj trenutne gospodarske krize v Sloveniji, saj se škandali, povezani z gospodarskim kriminalom, dogajajo že od nekdaj, in to povsod po svetu. Vendar pa se v slovenskem gospodarskem okolju strokovni termini, kot so upravljanje s tveganji prevar, programi za preprečevanje prevar, cikel prevar, forenzična revizija ali forenzično računovodstvo, uporabljajo zelo redko in praviloma nedosledno.

FINANČNI VIDIKI PREVAR

Številne koristne informacije s področja finančnih prevar lahko pridobimo iz zelo dobrih spletnih statističnih virov. Eden takih je Poročilo narodom o poklicnih prevarah in zlorabah[1] (Report to the Nations on Occupational Fraud and Abuse), ki ga vsaki dve leti izda Združenje pooblaščenih preiskovalcev prevar(Association of Certified Fraud Examiners – ACFE). ACFE je vodilna svetovna organizacija, ki ima znanje in izvaja izobraževanja za boj proti gospodarskim (poklicnim[2]) prevaram. Združuje že več kot 65 000 članov in podeljuje strokovno licenco za pooblaščene preiskovalce prevar (Certified Fraud Examiner – CFE). Skupaj so člani ACFE do zdaj opravili že več kot milijon preiskav domnevnih prevar, o katerih prostovoljno poročajo tudi krovni organizaciji s ciljem izdelave statističnih analiz in pridobivanja zelo kakovostnih in raznovrstnih podatkov o izvedenih preiskavah in preiskovanih primerih prevar.

Zadnje Poročilo narodom o poklicnih prevarah in zlorabah je bilo objavljeno leta 2012 in vsebuje 1 388 preiskav domnevnih prevar, ki so bile izvedene v obdobju od januarja 2010 do decembra 2011 v skoraj sto različnih državah po vsem svetu. Podatki so primerjani s tistimi iz predhodnih proučevanih obdobij (iz Poročila narodom o poklicnih prevarah in zlorabah za leti 2010 in 2008) in kot takšni so relevantna slika trenutnega stanja in predvsem razvoja na področju poklicnih prevar. Ključni poudarki iz Poročila narodom o poklicnih prevarah in zlorabah za leto 2012 so:

  • povprečna organizacija letno izgubi 5 % prihodkov zaradi prevar. Upoštevaje vrednost svetovnega bruto družbenega proizvoda v letu 2011 navedeni odstotek pomeni 3,5 bilijonov ameriških dolarjev potencialne izgube iz naslova poklicnih prevar;
  • vrednost izgube iz naslova poklicne prevare znaša v povprečju 140.000 ameriških dolarjev na en preiskovani primer. V več kot petini vseh primerov je izguba znašala več kot milijon ameriških dolarjev;
  • najpogosteje so žrtve prevar organizacije iz naslednjih sektorjev: bančne in finančne storitve, državna in javna uprava ter proizvodni sektorji. Podatki o številu preiskovanih primerov in povprečni izgubi po posameznih dogodkih iz Poročila narodom o poklicnih prevarah in zlorabah za leto 2012 so navedeni v spodnji tabeli;

NEFINANČNI VIDIKI PREVAR

Prevare nimajo zgolj finančnih, temveč imajo tudi obsežne nefinančne posledice, katerih učinki so pogosto dolgoročni, včasih tudi nepopravljivi. Pri tem trenutno ne izpostavljamo posledic za storilce prevar skladno z odškodninsko in s kazensko zakonodajo, temveč govorimo zlasti o posledicah za organizacijo – žrtev prevare. Naštejmo samo nekatere izmed njih:

  • odpuščanje zaposlenih,
  • veliki pritiski na zaposlene,
  • nizka storilnost in morala zaposlenih,
  • negativna podoba v javnosti, uničen ugled,
  • vodstva se več ukvarjajo s preiskovanjem in odpravo posledic prevar in manj z osnovno dejavnostjo podjetja.

V Global Economic Crime Survey iz leta 2007 so izvršni direktorji odgovarjali tudi na vprašanja glede porabe časa za odpravo posledic prevar. Tako jih je kar 77 % navedlo, da prevare vplivajo na njihovo porabo časa. Še več, izmerili so, da so v dveh predhodnih letih izvršni direktorji v povprečju porabili več kot 639.000 ameriških dolarjev vrednosti svojega časa za obravnavo posledic prevar.

Celoten članek si lahko preberete na našem portalu.

Vir: portal Tax-Fin-Lex – mag. Mojca Međedović

Vlada je potrdila predlog zakona o agrarnih skupnostih. To je nov sistemski zakon, ki med drugim ureja skupno upravljanje s solastnino oz. skupno lastnino članov agrarne skupnosti, načela delovanja teh skupnosti in njihovo organiziranost. Kot so sporočili iz urada vlade za komuniciranje, zakon rešuje problematiko upravljanja z lastnino, ki je v solastnini oziroma skupni lastnini članov agrarne skupnosti.

"S tem zakonom bo omogočeno normalno gospodarjenje s tovrstno lastnino, slednja ne bo 'mrtva' in bo zagotovljena gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine," pravi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Agrarna skupnost je po navedbah ministrstva prepoznana kot pomembna skupnost na podeželju, ki zagotavlja upravljanje in razpolaganje s premoženjem članov agrarne skupnosti, trajno gospodarjenje s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, skupno uresničevanje interesov prebivalcev na podeželju, ohranjanje poseljenosti in običajev na podeželju ter razvoj podeželja.

Zakon želi ponuditi pravno osnovo za oživitev agrarnih skupnosti, obuditi "bit" agrarnih skupnosti, primerno 21. stoletju in slovenskemu pravnemu sistemu, dodaja.

Z zakonom naj bi tudi opredelili temeljna načela delovanja agrarnih skupnosti, organiziranost agrarnih skupnosti kot premoženjske skupnosti, zastopanje in procesno sposobnost agrarne skupnosti, članstvo v agrarni skupnosti, odločanje, poseben postopek dedovanja in prenehanje agrarne skupnosti.

Agrarne skupnosti v Sloveniji obsegajo 77.486,47 hektarja zemljišč, kar predstavlja 3,67 odstotka celotne površine države. V registrih agrarnih skupnosti se vodi 638 agrarnih skupnosti, število članov v posamezni se giblje od tri do 513, večina agrarnih skupnosti ima površine od 15 do 300 hektarjev. Največje agrarne skupnosti so Stara Fužina - Studor, Trenta in Čezsoča.

Vir: STA

Vlada je določila besedilo predloga novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) in ga poslala v DZ, da jo sprejme po nujnem postopku. Novela podaljšuje čas, ko se lahko učiteljem učna obveznost dopolnjuje tudi s predmeti, ki jih sicer ne bi mogli poučevati. Trenutno veljavni zakon predvideva, da se obdobje, ko se je lahko učiteljem učna obveznost dopolnjevala s poučevanjem predmetov, ki jih sicer ne bi mogli učiti, konča 1. septembra letos, novela pa omenjeno obdobje podaljšuje do konca šolskega leta 2017/2018.

Pri tem vladni predlog novele predvideva postopno ukinjanje omenjene možnosti. Trenutno lahko obseg dopolnjevanja učne obveznosti z drugimi predmeti znaša do 40 odstotkov. Po predlogu bo tako še v naslednjem šolskem letu, nato pa se bo obseg zmanjševal. V šolskem letu 2016/2017 ne bo smel presegati 30 odstotkov, v šolskem letu 2017/2018 pa 20 odstotkov. V šolskem letu 2018/2019 dopolnjevanje učne obveznosti na ta način več ne bo mogoče.

Na ministrstvu za izobraževanje sprva podaljšanja možnosti dopolnjevanja učne obveznosti niso predvideli. Za slednje so se očitno odločili šele po pogajanjih s Sindikatom vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz). Pri slednjem so namreč vztrajali, da je treba uvesti vsaj prehodno obdobje, da sprememba ne bi bila prehitra in ne bi povzročala težav pri organizaciji pouka in učnih obveznosti posameznih učiteljev.

Kot je zapisano v gradivu ministrstva, bodo šole z novelo pridobile čas za potrebne prilagoditve, ne da bi bilo za to treba povečevati finančna sredstva, in za izvedbo ustreznega kadrovskega načrta za čas, ko se izteče prehodno obdobje. Možnost dopolnjevanja obveznosti na omenjeni način je bila sicer uvedena v času, ko ni bilo ustreznih učiteljev za vse predmete.

Vir: STA

Novi predpisi:

Spremenjeni predpisi:

Novi predlogi zakonov:

Zakon meseca je ZAKON!

mesecu JUNIJU je na portalu Tax-Fin-Lex za vse bralce TFL Glasnika brezplačno dostopen aktualen čistopis:

in vse njegove pretekle verzije. V portal se je potrebno prijaviti z uporabniškim imenom in geslom registriranega uporabnika.

Nekaj dejstev o zakonu:

  • ZASP pa se uvršča med najpomembnejše državne zakone. Zakon ureja razmerja med ustvarjalci in uporabniki intelektualne lastnine z izrazito skrbjo za zaščito ustvarjalcev in njihovih pogojev dela ter spoštuje intelektualno lastnino kot zasebno lastnino.
  • Veljati je začel 29.4.2005. Od svojega nastanka do danes je zakon doživel 7 sprememb in dopolnitev oz. drugih vplivovZASP-A, ZCUKPIL, ZASP-B, ZASP-C, ZASP-D, ZASP-E, ZASP-F.
  • Z novelo ZASP-F je Zakon o avtorski in sorodnih pravicah usklajen z Direktivo 2011/77/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 9. 2011 o spremembi Direktive 2006/116/ES o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic.
  • Državni zbor je do danes pripravil 3 uradna prečiščena besedila zakona.
  • Zakon je bil prvič objavljen v Uradni list RS 21-958/1995, stran 1585.

Število novosti s področja ekologije:

EKO-LEX, od 27.5.2015 - 2.6.2015 PRAVNI VIRI
TEMATSKI SKLOP URADNI LIST RS URADNI LIST EU DRŽAVNI ZBOR MINISTRSTVA VLADA STA Novice
EKO-LEX 2 novosti 2 novosti 1 novost 2 novosti 9 novosti

V tem tednu izpostavljamo:

V tem tednu so uporabniki storitve Lex-Kliping prejemali obvestila o objavljenih novostih, ki so bile v obravnavi oz. postopku sprejemanja ali pa so bile ravnokar objavljene kot veljavne, glede na svoje izbrano pravno področje. Sumarno smo zabeležili naslednje število novosti:

Lex-kliping, od 27.5.2015 - 2.6.2015 PRAVNI VIRI
PODROČJA URADNI LIST RS URADNI LIST EU DRŽAVNI ZBOR MINISTRSTVA VLADA STA Novice
P
R
A
V
N
A


P
O
D
R
O
Č
J
A
1. DRŽAVNA UREDITEV RS in EU 6 novosti 6 novosti 7 novosti 1 novost 17 novosti 4 novosti
2. UPRAVNO PRAVO 1 novost 3 novosti 1 novost 1 novost
3. CIVILNO PRAVO IN KAZENSKO PRAVO 1 novost 5 novosti 4 novosti 5 novosti 2 novosti
4. GOSPODARSKOPRAVNA UREDITEV 2 novosti 7 novosti 4 novosti 3 novosti 14 novosti 1 novost
5. JAVNE FINANCE 1 novost 9 novosti 3 novosti 1 novost 5 novosti
6. GOSPODARSKE DEJAVNOSTI 1 novost 23 novosti 3 novosti 8 novosti 11 novosti 1 novost
7. NEGOSPODARSKE DEJAVNOSTI 5 novosti 2 novosti 4 novosti 7 novosti 28 novosti 2 novosti
8. DELOVNOPRAVNA UREDITEV, SOCIALA 1 novost 7 novosti 2 novosti
9. ZDRAVSTVENI SISTEM 1 novost 2 novosti 2 novosti 1 novost
10. MEDNARODNI ODNOSI 2 novosti 5 novosti
11. OBČINE 71 novosti

Če želite biti tudi vi vsak dan sproti seznanjeni, kaj je novega bodisi objavljenega v UL RS, UL EU, je v obravnavi na DZ ali v vladi ali je bil podan predlog s strani ministrstev, glede na vaše izbrano področje, ki ga želite spremljati, se naročite na storitev Lex-Kliping!

Ne pozabite na Koledar obveznosti za tekoči mesec, s povezavami na obrazce. V Seznamu seminarjev vas opozarjamo na vse razpisane aktualne seminarje. Novice pa ponujajo poglobljen komentar aktualnih dogodkov s številnimi povezavami na vsebinsko relevantne dokumente.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk .