Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 8. januar 2020 / številka 1

V prvi letošnji številki TFL Glasnika je naš gost v intervjuju Klaudijo Stroligo, svetovalec v OZN, Svetu Evrope in Svetovni banki za področje preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, v Sloveniji pa smo ga spoznali kot enega najuspešnejših direktorjev urada za preprečevanje pranja denarja. »Če banko prodate tujcu, ima tujec dostop do vseh podatkov te banke – vključno s podatki od podjetij, zasebnimi podatki in drugim. Tujci glede tega zato ravnajo pametno. Tu smo varnostno popolnoma zatajili. Ti zgubiš informacije, drugi pa ima informacije o tebi.«

Za tokratno Temo tedna smo izbrali prispevek mag. Ivana Simiča iz revije Denar z naslovom Nova uredba o povračilu stroškov. V Uradnem listu RS številka 76 z dne 13. 12. 2019 je bila objavljena nova Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, ki je začela veljati 1. januarja 2020. S to uredbo se tako kot do zdaj ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino za javne uslužbence in funkcionarje v državnih organih, samoupravnih lokalnih skupnostih ipd., prav tako pa to uredbo v delu, ki se nanaša na višino dnevnic za službena potovanja v tujino, uporabljamo tudi ostali davčni zavezanci.

S pravnega področja tokrat predstavljamo članek, ki se navezuje na EKO pravno področje, in sicer prispevek z naslovom Sanacija okoljske škode: Pomanjkljivosti zakonske ureditve, s finančnega področja pa izpostavljamo članek Načrtovanje notranje revizije.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Klaudijo Stroligo: Če tujcu prodaš banko, bo imel dostop do vseh podatkov

Klaudijo Stroligo

TFL Glasnik:
G. Stroligo, s
te svetovalec v OZN, Svetu Evrope in Svetovni banki za področje preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, v Sloveniji pa smo vas spoznali kot enega najuspešnejših direktorjev urada za preprečevanje pranja denarja. Na kaj ste najbolj ponosni v vaši dosedanji karieri?

Klaudijo Stroligo:
Imel sem srečo, da sem bil ob pravem času na pravem mestu. Imel sem priložnost ustanoviti urad za preprečevanje pranja denarja in veliko priložnost v Svetu Evrope, ko se je ustanavljal prvi monitoring – organ za nadzor držav članic Sveta Evrope za preprečevanje pranja denarja MONEYVAL, katerega predsednik sem bil 5 let. Potem sem imel srečo biti ustanovni član, ko se je ustanavljalo svetovno združenje uradov - Skupina EGMONT. To je bila tudi krasna življenjska šola, ki ti pomaga naučiti se kaj in prenašati to znanje doma in drugje.

 

Klaudijo Stroligo

 

TFL Glasnik:
Ali sploh znamo pravilno umestiti to, kar zdaj počnete – ali se Slovenci sploh zavedamo, kaj imamo, v kako visokih organih nas vendarle zastopate kot predstavnik Slovenije.

Klaudijo Stroligo:
Težko rečem, da sem predstavnik Slovenije, saj kot svetovalec, potem ko sem nehal biti direktor urada, ne zastopam več Slovenije. Imenovan si kot posameznik in pogodbo dobiš kot posameznik. Kriterij za stalno zaposlitev na teh delovnih mestih je zelo zahteven. Pogodbe so dvoletne, potem triletne in zdržati tam deset let je kar zalogaj.

Imel sem srečo, da sem vedno lahko združeval delo za mednarodno organizacijo iz Slovenije. Nikoli se mi ni bilo treba preseliti v tujino, da bi tam delal. To je naslednja prednost, ki mi je omogočala uravnotežiti delo z zasebnim življenjem.

Težko bi rekel, da so to visoke funkcije; predvsem so to funkcije na ravni vodenja projektov, ki praviloma potekajo sočasno v več državah. Ko pa si svetovalec, ni več tvoja naloga, da vodiš projekte, ampak daješ strokovna mnenja o zakonodaji, o strategijah, in pomagaš pri izdelavi določenih organizacijskih shem. Ali navsezadnje odgovarjaš za izobraževanje vrhovnih sodnikov, vrhovnih tožilcev, kriminalistov in tako naprej. Lahko rečem, da je spekter dela, ki ga opravljam zadnja tri leta, zelo zanimiv, ni mi dolgčas.

Klaudijo Stroligo

 

TFL Glasnik:
V katerih državah svetujete? Ves svet imate na dlani.

Klaudijo Stroligo:
Ko sem bil v Svetovni banki, sem pokrival Evropo in centralno Azijo – nekaj časa sem bil sočasno mentor za OZN in Svetovno banko ter sem delal v petih 'stanih', kot jim pravimo: Kirgistanu, Uzbekistanu, Kazahstanu, Turkmenistanu in Tadžikistanu. To je bila dobra šola, čeprav je percepcija teh držav: ah, to so države nekdanje Sovjetske zveze, vse so enake. Ni res, čisto vse so drugačne, vsaka ima svoje značilnosti in, kot veste, nobena med njimi protikorupcijsko ni visoko, je kvečjemu na drugi strani. Tam je zelo težko prodreti in kaj doseči.

Ne govorim o tem, da sam nekaj dosežeš, ampak pričakuješ, da bo država ali vlada, ki ji ponudiš pomoč, tudi sama kaj naredila v zvezi s tem, kar jim svetuješ. Moram reči, da je to izjemno dobro uspelo v centralni Aziji. Osem let sem bil zadolžen za to področje in urade so ustanovile vse države razen ene, ki ga je imela že prej, in sprejele zakonodajo o preprečevanju pranja denarja. Vse te države, razen Turkmenistana, so z našo pomočjo vstopile v Skupino EGMONT, kar je za urade enako kot Interpol za policijo. V tej mreži je ta trenutek 164 držav za hitro finančno obveščevalno izmenjavo podatkov.

Medtem ko sem pokrival odbor za izvajnaje monitoringa znotraj centralne Azije, sem bil zadolžen tudi za Evropo. V zadnjih petih letih sem pomagal 16 državam pri izdelavi njihovih nacionalnih ocen tveganj za področje preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Trenutno svetujem ukrajinski vladi pri izdelavi strategije iskanja in zasega protipravno pridobljene premoženjski koristi, sodelujem z uzbekistansko vlado pri izdelavi prve nacionalne ocene tveganj za pranje denarja in financiranje terorizma in še veliko je tega.

Klaudijo Stroligo

 

TFL Glasnik:
Čestitam in ne morem si kaj, da ne bi ob vseh teh navedbah vprašala: kaj pa Slovenija? Vas je kdaj najela kot svetovalca?

Klaudijo Stroligo:
Samo dvakrat, enkrat že davno sem bil povabljen v parlament na okroglo mizo o zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, pozneje sem ob tisti 'iranski zadevi' kot strokovna priča pričal pred parlamentarno komisijo. Ko sem bil še v Svetovni banki, sem v Slovenijo pripeljal metodologijo te banke za oceno nacionalnega tveganja za pranje denarja, ampak nisem smel delati v lastni državi.

Ob mojem (prisilnem) odhodu je Slovenija imela dober trend. Sreča je, da me je v uradu nadomestil kolega iz urada. Delo Urada je tudi po mojem odhodu v Sloveniji bilo ocenjeno kot dobro, menim pa, da je Urad v zadnjem obdobju nekoliko zanemaril mednarodno sodelovanje.

 

TFL Glasnik:
Zelo sem ponosna, da ste prišli na našo konferenco Poslovna forenzika. Zelo smo bili počaščeni zaradi vašega prispevka in udeležbe na okrogli mizi. Naredila sem intervju tudi z Dragom Kosom, ki je delil podobno usodo. A kaj ko se morajo takšni strokovnjaki najprej dokazati v tujini.

Klaudijo Stroligo:
Morda je res škoda, da nama s kolegom Kosom ni uspelo ali nama ni bilo dovoljeno nadaljevati dela v Sloveniji, vsakemu na svojem področju, po drugi strani pa če 22 let delaš za državo in se ukvarjaš s kriminalom belega ovratnika, je to dovolj. Saj se ti ni treba vse življenje ukvarjati s tem. Spremembe so me (ali naju s Kosom) peljale na neko drugo pot. Edino tveganje je to, da nikoli ne veš, kaj te čaka, ko greš ven na trg. To se mi je zgodilo dvakrat in obakrat sem bil prijetno presenečen … Ko so me zamenjali, sem v enem tednu dobil tri ponudbe iz treh mednarodnih organizacij, za eno sploh nisem vedel, da me poznajo.

Klaudijo Stroligo

 

TFL Glasnik:
Kakšno se vam zdi stanje v Sloveniji ta trenutek? Ker ste svetovalec, kaj bi priporočili?

Klaudijo Stroligo:
Slovenija je znana po tem, da smo se zelo hitro usklajevali z mednarodnimi standardi, na področju pranja denarja pa smo na tehnični ravni to zelo dobro delali. V Svetu Evrope je bila Slovenija v treh ocenjevalnih krogih najbolje ocenjena država. V četrtem krogu, ko so ocenjevali implementacijo standardov v praksi, so se začele stvari lomiti. Lahko rečem, da na podlagi istega predpisa v Sloveniji o kaznivem dejanju pranja denarja v desetih letih ni bilo ene pravnomočne obsodilne sodbe. Danes imate skoraj vsakih štirinajst dni eno sodbo za isto kaznivo dejanje.

Kako si to razložiti? V Slovenijo smo pripeljali najboljše trenerje in strokovnjake, organizirali seminarje za 15 sodnikov in 15 tožilcev – na seminar jih je prišlo pet. Drugim se ni zdelo vredno. Policija, uradi in drugi delujemo kot gliserji: kot se hitro obračajo kriminalci, se moramo tudi mi, pravosodje pa se obrača počasi kot tanker. Vse se začne pri volji, znanju in specializaciji. Koliko let je potrebovala Slovenija, da je ustanovila posebno skupino tožilcev, policija pa je vedno sledila specializaciji. Danes je na srečo docela drugače. Edina razlaga je ta, da je bilo to nekaj novega.

Odgovor na vaše vprašanje je, da je bila Slovenija na tehnični ravni dobra, zamudila je sicer nekaj vlakov, slabo je bila ocenjena na področju učinkovitosti in rezultatov dela, lahko pa rečem, da se ti rezultati izboljšujejo. Slovenija je zamujala tudi z nacionalno oceno tveganj na področju pranja denarja in financiranja terorizma, kar je vplivalo na to, da če država nima tega na nacionalni ravni, potem težko pričakuješ, da bo kvalitetno oceno tveganja izdelala neka banka ali drug zavezanec za izvajanje predpisov na tem področju.

Če govorimo o številkah, je Slovenija varna država, in to je še vedno dejstvo. Seveda ljudi najbolj zanima varnost pred klasičnim kriminalom, treba pa je govoriti tudi o varnosti pred gospodarskim kriminalom. Glede ozaveščanja je bistveno premalo narejenega. Za primerjavo naj povem, da če vam nekdo ob 3. uri pozvoni pri vratih, ne boste kar odprli, če pa pogledate, kako se odzivamo pri preprečevanju gospodarskega kriminala, je slika druga. Elektronsko pismo s krasno ponudbo takoj odprete in potem še vedno naivno nasedate raznim 'nigerijskim pismom' in podobnim goljufijam.

Ne na zadnje se tudi pri državnem denarju, pri proračunu, razkriva, da je veliko denarja šlo v napačne roke. Zlasti pri privatizaciji in prodaji določenih državnih subjektov smo ravnali zelo naivno, saj so nam bili osnovni cena in pa delovna mesta. Vi veste, da če banko prodate tujcu, ima tujec dostop do vseh podatkov te banke – vključno s podatki od podjetij, zasebnimi podatki in drugim. Tujci glede tega zato ravnajo pametno. Tu smo varnostno popolnoma zatajili. Ti zgubiš informacije, drugi pa ima informacije o tebi. Veliko je segmentov, zaradi katerih bi težko rekel, da smo tudi na tem področju varna država.

Klaudijo Stroligo

 

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Klaudijo Stroligo:
Nikoli nisem dajal visoko zvenečih sporočil. Znotraj svojega področja lahko rečem, da je nekaj škode naredila politika. Spomnite se, da je veljalo, da lahko minister izbira samo svojo ekipo. Predstojniki organov, kot so Sova, policija, uradi, Furs, smo bili funkcionarji. Potem so nam ukinili funkcionarski status in so rekli, da bodo to strokovne službe, ki jih bodo vodili strokovnjaki, ter so uvedli razpise in tekmovanja za vsa ta delovna mesta. Nato pa so ponovno spremenili zakon, ki še danes dovoljuje, da se predstojnike navedenih organov lahko zamenja brez razloga. Žal je prevladalo stališče, da je bolj pomembno, da si lahko minister izbira sodelavce na vseh, tudi strokovnih področjih, kot pa da ta področja vodijo najbolj usposobljeni kadri. S tem pa je bila narejena dolgoročna škoda Sloveniji, saj je od kvalitetnega dela državne uprave odvisno veliko stvari. Politični interes je postal pomembnejši od strokovnih meril in zato je veliko strokovnjakov, ki so si bili sposobni najti službo drugje, odšlo iz državnega sektorja.

Danes pa se sprašujemo, zakaj je zakonodaja slaba, zakaj pišejo predpise zunanji izvajalci, namesto da bi to delovalo znotraj sistema. Morda bi bilo dobro razmisliti o tem, da bi bilo treba, če želimo vzpostaviti službe, ki naj bodo strokovno vodene, spremeniti zakonodajo in ga vrniti v nekdanje okvire.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

Klaudijo Stroligo

Tema tedna
Nova uredba o povračilu stroškov

Ivan Simič

piše: mag. Ivan Simič, revija Denar št. 503/2019

V Uradnem listu RS, številka 76, z dne 13. 12. 2019 je objavljena nova Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, ki začne veljati 1. januarja 2020. S to uredbo se tako kot do zdaj ureja povračilo stroškov za službena potovanja v tujino za javne uslužbence in funkcionarje v državnih organih, samoupravnih lokalnih skupnostih, javnih agencijah, javnih skladih, javnih zavodih, javnih gospodarskih zavodih ter drugih osebah javnega prava, ki so posredni uporabniki državnega proračuna ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti.

Po novem javni uslužbenec prejme novo akontacijo za službeno potovanje, čeprav ni poračunal/vrnil predhodne

To uredbo v delu, ki se nanaša na višino dnevnic za službena potovanja v tujino, uporabljamo tudi ostali davčni zavezanci, saj je v drugem odstavku 4. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja določeno, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva dnevnica za službena potovanja v tujino do višine zneska, ki je za posamezno državo oziroma območje določen v predpisu vlade Republike Slovenije, ki ureja povračila stroškov za službena potovanja v tujino za javne uslužbence.

Tekst nove uredbe je v veliki meri identičen zdaj veljavnemu tekstu. Razlike oziroma spremembe so naslednje:

  1. 2. členu nove uredbe je dodan tekst: »Pri načrtovanju službenega potovanja v tujino in pri povračilu stroškov je potrebno upoštevati načelo dobrega gospodarjenja z javnimi sredstvi.«
  2. 3. členu je med navajanji, kaj zajema povračilo stroškov za službena potovanja v tujino, v četrti alineji poleg povračila parkirnine dodan tekst: »cestnine, predornine in stroški za vinjeto«.
  3. 6. in 7. členu je prišlo do spremembe pri določitvi ur, kdaj pripada katera dnevnica oziroma povračilo stroškov za prehrano. Tako se je do zdaj zaposlenemu obračunalo 75 odstotkov dnevnice za službeno potovanje, ki je trajalo od 10 do 14 ur, po novem pa je določeno, da se mu 75 odstotkov dnevnice obračuna za službeno potovanje, ki traja od 8 do 14 ur, in 25 odstotkov dnevnice za službeno potovanje, ki traja od 6 do 8 ur.
  4. V novem, 18. členu uredbe, v primerjavi z identičnim 18. členom zdaj veljavne uredbe je črtan tretji odstavek, ki se glasi: »Ne glede na prvi odstavek tega člena se akontacija izplača le v primeru, da potovanje vključuje prenočevanje. Akontacija se ne izplača, če upravičenec iz neupravičenih razlogov ni predložil obračuna predhodnih službenih potovanj v predpisanem roku ali ni poravnal obveznosti iz predhodnih službenih potovanj.«
  5. 5. V 20. členu je dodan novi, 3. odstavek, ki se glasi: »V rokih iz prvega odstavka tega člena je treba pripraviti in oddati tudi poročilo o opravljenem službenem potovanju.«

Med navedenimi spremembami me predvsem preseneča črtanje teksta tretjega odstavka 18. člena uredbe (predhodna 4. točka), saj je to bila določba, ki je preprečevala izplačilo akontacije potnih stroškov javnemu uslužbencu, ki v predpisanem roku ni predložil obračuna predhodnih službenih potovanj ali pa ni poravnal obveznosti iz predhodnih službenim potovanj.

Najbolj znan tovrstni primer je bil, ko nekdanja podpredsednica Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), Alma Sedlar, ni želela vrniti preplačane akontacije in je zaradi tega predsednik KPK zoper njo sprožil postopek vračila te akontacije.

Zneski dnevnic

V nadaljevanju so navedeni zneski dnevnic za službena potovanja v tujino, ki bodo veljali v letu 2020 in od 1. januarja 2021 dalje:

Tabela dnevnic

Strokovni članki
Sanacija okoljske škode: Pomanjkljivosti zakonske ureditve (1. del)

Lea Tomažič

piše: Lea Tomažič, vsebinski vodja projekta EcoLex Life

Ekipa projekta EcoLex Life, katerega glavni cilj je ozaveščanje o okoljski odgovornosti in izboljšanje implementacije Direktive 2004/35/ES o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (Direktiva o okoljski odgovornosti) v Sloveniji, je Ministrstvo za okolje in prostor opozorila na nujnost sprememb zakonske ureditve sistema okoljske odgovornosti.

Zahteve Direktive o okoljski odgovornosti so bile v slovensko zakonodajo prenesene s sprejetjem novele Zakona o varstvu okolja (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, ZVO-1B; Ur. l. RS, št. 70/08), Uredbe o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode (Uradni list RS, št. 55/09) in Pravilnikom o podrobnejših merilih za ugotavljanje okoljske škode (Uradni list RS, št. 46/09).

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) skladno z direktivo ne predvideva plačila kazni ali odškodnine za povzročeno škodo, določa pa, da mora vsako podjetje, ki povzroči okoljsko škodo ali neposredno nevarnost take škode, izvesti z odločbo Agencije RS za okolje naložene preprečevalne in sanacijske ukrepe ter kriti stroške teh ukrepov.

S pomočjo anket in sestankov z deležniki smo v okviru projekta EcoLex Life ugotovili, da sistem okoljske odgovornosti v Sloveniji še ni dosegel svojega namena, saj zakonska ureditev vsebuje kar nekaj pomanjkljivosti. Učinkovito preprečevanje in saniranje okoljskih škod pa ni le eden izmed glavnih dejavnikov varstva okolja, temveč predstavlja tudi pogoj za uresničevanje ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja.

Ministrstvo za okolje in prostor je v juniju 2019 pripravilo nov osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, ki pa se nanaša predvsem na proizvajalčevo razširjeno odgovornost in sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov. Ker predlagana novela ne posega v ureditev odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode (t. i. okoljska odgovornost), smo v okviru projekta EcoLex Life pripravili 22 predlogov dodatnih sprememb, s katerimi bi se lahko odpravile tudi pomanjkljivosti zakonske ureditve sistema okoljske odgovornosti.

V  tem in naslednjih dveh člankih, ki bosta objavljena v prihajajočih številkah TFL Glasnika, izpostavljamo nekaj najbolj perečih problemov.

1. Definicija okoljske škode – 110.b člen ZVO-1

Skladno z Zakonom o varstvu okolja (ZVO-1) pojem okoljske škode zajema le škodo na nekaterih (posebnih) delih okolja, in sicer na:

  • zavarovanih živalskih in rastlinskih vrstah, njihovih habitatih in habitatnih tipih,
  • vodah ter
  • tleh.

Le zgoraj navedeni naravni viri lahko utrpijo okoljsko škodo ali so neposredno ogroženi, in sicer ne glede na to, ali so v zasebni lasti fizičnih oziroma pravnih oseb ali pa imajo status javnega dobra.

Okoljska škoda se lahko kaže tudi kot prizadetost funkcije naravnega vira, torej kot zmanjšanje koristne vloge, ki jo ima posebni del okolja za drug del okolja ali za javnost. Naravni habitat kot naravni vir je na primer lahko koristen za očiščevanje vode, preprečevanje poplav, predstavlja vir hrane za živali, človeku omogoča rekreacijo, gojenje hrane itd.

Zakon pa iz odgovornosti izključuje manjše negativne posledice za okolje, saj kot okoljsko škodo opredeljuje le večji škodljiv vpliv na naravni vir ali njegovo funkcijo.

Pojem »večji škodljiv vpliv«, ki ga vsebuje definicija okoljske škode (110.b člen ZVO-1), v slovenski zakonodaji ni definiran, prav tako ga še ni pojasnila sodna praksa. Zaradi te nejasnosti oziroma negotovosti izvajalci poklicnih dejavnosti ne vedo, v katerih primerih se od njih zahteva izvajanje preprečevalnih oziroma sanacijskih ukrepov oziroma v katerih primerih so lahko odgovorni za povzročitev okoljske škode ali neposredne nevarnosti take škode.

Gre tudi za napako v prevodu – Direktiva o okoljski odgovornosti namreč govori o »significant adverse effects« (pomembnejši škodljivi vplivi).

Zaradi zgoraj omenjenih nejasnosti in mnenja, da je potrebno preprečiti oziroma sanirati vsak škodljiv vpliv na zavarovane živalske in rastlinske vrste in njihove habitate, vode in tla, za katerega ni bilo izdano izrecno dovoljenje pristojnega državnega organa, smo ministrstvu predlagali, da se odgovornost za preprečevanje in sanacijo škode ne omejuje zgolj na primere »večjih« škodljivih vplivov.

2. Okoljska škoda, povzročena tlom – 4. odstavek 110.b člena ZVO-1

Direktiva o okoljski odgovornosti pravi, da je potrebno za okoljsko škodo, povzročeno tlom, šteti vsako onesnaženje tal, ki predstavlja znatno nevarnost škodljivih vplivov na zdravje ljudi zaradi neposrednega ali posrednega vnosa snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov v tla ali pod tla.

Opredelitev okoljske škode, povzročene tlom, v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1) je z vidika Direktive o okoljski odgovornosti problematična. Skladno z zakonom namreč samo ogrožanje človekovega zdravja ne zadostuje, če niso obenem preseženi tudi standardi kakovosti tal, ki jih določajo podzakonski predpisi. Menimo, da bi morala biti omenjena pogoja določena alternativno in ne kumulativno, saj Direktiva o okoljski odgovornosti kot pogoj določa le obstoj znatne nevarnosti škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

Skladno z direktivo lahko države članice sprejmejo strožje predpise v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, kar pomeni, da lahko onesnaževalcem postavijo le več, ne pa tudi manj, odgovornosti. Države članice ne smejo oteževati utemeljevanja odgovornosti oziroma zmanjševati obveznosti onesnaževalcev s postavljanjem dodatnih pogojev, ki otežujejo samo utemeljevanje odgovornosti in naložitev obveznosti izvedbe preprečevalnih oziroma sanacijskih ukrepov odgovornim onesnaževalcem.

Dodaten problem predstavlja dejstvo, da podzakonski akti ne določajo standardov kakovosti za vsa onesnaževala. Prav tako pa predpisi ne urejajo obveznega monitoringa kakovosti tal za območje celotne Slovenije, saj se monitoring zagotavlja le za redke neposredne emisije v tla. Ker ni ustreznega monitoringa, država praviloma ne razpolaga s podatki o stanju kakovosti tal, zaradi česar je tudi samo dokazovanje odgovornosti onesnaževalca zaradi dodatno postavljenega pogoja (preseganje standardov kakovosti tal) izrazito težavno.

Ministrstvu za okolje in prostor smo predlagali, da definicijo okoljske škode, povzročene tlom, spremeni tako, da se pogoja:

  • nevarnost za ogrožanje zdravja ljudi in
  • preseganje standardov kakovosti tal

določita alternativno, tako da že izpolnjevanje enega izmed omenjenih pogojev zadošča za utemeljitev obstoja okoljske škode, povzročene tlom.

3. Odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode3. odstavek 110.a člena ZVO-1

Skladno z načelom »onesnaževalec plača« so vsi izvajalci poklicnih dejavnosti (podjetja, obrtniki, samostojni podjetniki posamezniki, izvajalci gospodarskih javnih služb itd.) odgovorni za preprečevanje neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode in za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode. Vendar pa obseg in režim odgovornosti ni enak za vse izvajalce poklicnih dejavnosti.

Izvajalci tistih aktivnosti, ki jih zakon šteje za potencialno ali dejansko tvegane za zdravje ljudi ali okolje, so objektivno odgovorni za povzročitev okoljske škode zavarovanim rastlinskim in živalskim vrstam, njihovim habitatom, vodam in tlom oziroma za povzročitev neposredne nevarnosti take škode. To pomeni, da bodo morali v primeru povzročitve okoljske škode ali neposredne nevarnosti nastanka take škode izvesti preprečevalne in sanacijske ukrepe ter kriti njihove stroške, in sicer tudi v primeru, da so ravnali z vso potrebno skrbnostjo in zadostili vsem zakonodajnim zahtevam (ne glede na krivdo). V postopku se ne bo ugotavljalo, ali je morda okoljska škoda nastala zato, ker so ravnali namenoma ali malomarno, saj zadostuje že samo dejstvo, da se ukvarjajo z aktivnostjo, ki jo zakon šteje kot dejansko ali potencialno tvegano za zdravje ljudi ali okolje.

Izvajalci aktivnosti, ki niso na seznamu tveganih, prav tako odgovarjajo za povzročitev okoljske škode zavarovanim rastlinskim in živalskim vrstam in njihovim habitatom oziroma za povzročitev neposredne nevarnosti take škode, vendar le pod pogojem, da se jim dokaže, da so ravnali namenoma ali iz malomarnosti (krivdna odgovornost). V nobenem primeru pa ne bodo odgovarjali za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode, ki bi jo povzročili vodam ali tlom. Zavedamo se, da takšno ureditev predlaga tudi Direktiva o okoljski odgovornosti, vendar pa za omenjeno izključitev odgovornosti ne vidimo nobenega smiselnega razloga.

Onesnaženost tal in vode je lahko posledica izvajanja poklicnih dejavnosti, za katere se predvideva objektivna odgovornost, prav tako pa lahko škodo vodam in tlom povzročijo tudi fizične osebe kot posamezniki in izvajalci drugih poklicnih dejavnosti, ki jih direktiva in zakon sicer ne štejeta za potencialno ali dejansko tvegane za zdravje ljudi ali okolje. Na primer, določena onesnaževala, ki vplivajo na zdravje ljudi, lahko v tla pronicajo ne le iz industrijskih dejavnosti, ampak tudi iz kmetijske dejavnosti.

Zato smo ministrstvu predlagali, da se odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode razširi tudi na fizične osebe kot posameznike. Prav tako menimo, da se mora tudi za izvajalce poklicnih dejavnosti, ki niso na seznamu tveganih, odgovornost za preprečevanje oziroma sanacijo (za malomarno ali naklepno ravnanje) razširiti na neposredno nevarnost okoljske škode ali že nastalo okoljsko škodo, ki jo povzročijo vodam in tlom.

Ne zamudite naslednjih dveh številk TFL Glasnika, v katerih bomo predstavili še nekatere druge pomanjkljivosti, ki zavirajo učinkovito varovanje okolja in sanacijo okoljskih škod.

Načrtovanje notranje revizije

revija Sirius

piše: mag. Blanka Vezjak, revija SIR*IUS, št. 6/2019

Načrtovanje spada med ključne naloge vodje notranje revizije. Z njim med drugim določi, katera področja ocenjuje kot najbolj tvegana in zakaj ter s katerega zornega kota bo notranja revizija preverila njihovo obvladovanje in na podlagi katerih sodil. Pri tem presoja, ali bodo predvidene koristi izsledkov pomembno višje od stroškov izvedbe. V prispevku predstavljam ključne korake v načrtovanju in kako se izogniti možnim pastem.

1. UVOD

Načrtovanje[1] dela notranje revizije je eno najpomembnejših in tudi najzahtevnejših opravil. Zanj se porabi veliko časa, še posebej z vzpostavljanjem in spreminjanjem metodologije načrtovanja; lahko tudi preveč časa pri zapleteni metodologiji. Še tako dobra metodologija ne more enoznačno odgovoriti, kaj bi bilo treba revidirati. Strokovna, zdravorazumska presoja na podlagi metodologije pridobljenih izidov izkušenega vodje notranje revizije[2] ne sme izostati. Če izidi ne odražajo njegovega videnja tveganj[3] organizacije, mogoče metodologija načrtovanja dela notranje revizije ni ustrezna; pod predpostavko, da zelo dobro pozna organizacijo in ves čas spremlja njeno poslovanje, tako predvideno kot izvedeno.

Standardi[4] zahtevajo, da načrt dela notranje revizije (odslej načrt) temelji na dokumentirani oceni tveganj. Zahteva se lahko izpolni na različne načine, enostavno do zelo zapleteno, odvisno od možnosti ter potreb in pričakovanj deležnikov[5].

Bistveno je poznavanje in upoštevanje poslovnega modela organizacije, njenih strateških ciljev in tveganj, ki lahko vplivajo na doseganje ciljev. Kako notranja revizija iz njih izpelje osredotočenje svojih pregledov (kje, s katerih zornih kotov) ter kako upraviči svojo koristnost, pa je predstavljeno v nadaljevanju.

V prispevku opozarjam na glavne izzive pri načrtovanju in kako se nanje odzvati – izbrane na podlagi lastnih izkušenj in spremljanja prakse v Sloveniji ter podkrepljene z mednarodnimi izsledki. Vse navedeno velja za gospodarsko družbo (odslej družba), smiselno enako tudi za skupino povezanih družb (odslej Skupina) pri notranji reviziji obvladujoče družbe ter za organizacijo v javnem sektorju.

2. POSLOVNI MODEL, STRATEŠKI CILJI IN TVEGANJA

2.1. Poslovni model

Temeljito poznavanje in razumevanje poslovnega modela družbe je nujno.

Med sestavine poslovnega modela spadajo:

  • ustvarjanje vrednosti: ključni viri, ključne aktivnosti, ključni partnerji,
  • izročanje vrednosti: segmenti kupcev, prodajne poti in odnosi s kupci,
  • zajemanje vrednosti: prihodkovni tokovi in struktura stroškov.[6]

Priporočam, da se načrtovanje začne s shematskim enostranskim prikazom poslovnega modela družbe, za katero se pripravlja letni načrt notranje revizije (odslej načrt). Zakaj? Tako je zbrano vse bistveno, s čimer se morata ukvarjati uprava družbe in nadzorni svet s pomočjo komisij. Tako je pripravljeno pomembno izhodišče za nadaljnje korake pri načrtovanju.

2.2. Strateški cilji

Strateške cilje družbe (in Skupine[7], enako velja za letne cilje) bi morala notranja revizija upoštevati pri vsem svojem delovanju, ne le pri načrtovanju[8]. Posli notranje revizije se morajo navezovati na strateške cilje oziroma tveganja, ki vplivajo na njihovo izpolnjevanje.

Pri tem pa se v praksi pojavlja kar nekaj težav:

  • strateški cilji niso določeni (ne obstaja strateški ali srednjeročni načrt družbe),
  • strateški načrt s cilji je sicer pripravljen, a ga nadzorni svet ni potrdil,
  • presplošno opisani strateški cilji, prej spisek želja kot dejanski cilji, katerih izpolnjevanje je tudi mogoče spremljati,
  • letni cilji ne sledijo nedvoumno strateškim ciljem,
  • letni cilji niso določeni na ravni družbe, temveč po organizacijskih enotah.

Predlagam, da v takšnih in podobnih primerih notranja revizija:

  • opozori na navedeno pomanjkljivost pripravljavce strateškega in letnega načrta;
  • preveri pri upravi, kako namerava uresničevanje ciljev spremljati in poročati nadzornemu svetu ter kateri so konkretni cilji za temi splošno predstavljenimi;
  • vsebinsko upošteva konkretne cilje za družbo, ki si jih je uprava zastavila, čeprav jih iz tega ali drugega vzroka ni izrecno zapisala v uradni dokument.

2.3. Tveganja

V večini družb že obstajajo ocene tveganj, ki jih pripravijo ključni zaposleni, obravnava pa jih nadzorni svet (in njegove komisije), ki jih lahko tudi potrdi.

To pa ne zadošča, da bi te ocene tveganj notranja revizija pri načrtovanju upoštevala[9], ne da bi se tudi sama prepričala o njihovi kakovosti.

Notranja revizija naj bi občasno revidirala sistem upravljanja tveganj in se tako prepričala o zanesljivosti ocen tveganj. Lahko pride do časovnega razkoraka med tovrstnim pregledom[10] in načrtovanjem ter do vmesnih, tudi pomembnih sprememb pri prepoznavanju in ocenjevanju tveganj. Zato menim, da naj bi notranja revizija, preden bi upoštevala ocene tveganj družbe pri svojem načrtovanju, vsaj preverila pristop, metodologijo in zanesljivost ocen, med drugim:

  • katera tveganja so bila prepoznana in ocenjevana, pretekla[11], sedanja ali predvidena; za načrtovanje so relevantna le predvidena v načrtovalnem obdobju;
  • kdo jih je ocenjeval; menim, da bi morali ključni zaposleni ocenjevati vsa pomembna tveganja, in ne le tistih, katerih skrbniki so, saj so vpeti v poslovanje in poznajo tudi ostala tveganja, ne le "svojih" (pri katerih so lahko tudi pristranski);
  • kakšna so merila za ocenjevanje in ali so se spremenila v primerjavi s prejšnjim obdobjem (če so se, zakaj in kako);
  • razumevanje vgrajenih tveganj[12], preostalih in sprejemljivih;
  • način seznanitve ocenjevalcev s pojmi in pristopom;
  • način ocenjevanja (samostojni ali skupinski moderiran) in usklajevanja pri večjih odstopanjih v ocenah.

Koncept vgrajenih tveganj je tuj ključnim zaposlenim, saj tveganja s sodelavci vsakodnevno obvladujejo. Zato je poznavanje pomena te miselne predstave, kako bi bilo, če še ne bi ničesar počeli, ter ustrezno moderiranje še toliko pomembnejše. Z ocenjevanjem preostalih tveganj[13], tj. po že vzpostavljenem ukrepanju, običajno ni težav. Paziti pa je treba, da imajo v mislih že uvedene ukrepe, ne tudi predvidenih (ki se bodo ali pa tudi ne bodo izvajali). Ponekod se uporablja tudi izraz sprejemljivo tveganje[14], ki pa se ga lahko različno razume. V stroki se razume kot ciljna ocena, ki se ne sme preseči, zato se morajo uvesti dodatni ukrepi, če je preostalo tveganje višje od sprejemljivega. Razlike med preostalim in sprejemljivim tveganjem so lahko precejšnje in pomembne za načrtovanje notranje revizije. Notranja revizija je pozorna predvsem na najvišje ocenjena vgrajena tveganja, na (pre)visoka preostala tveganja (torej višja od sprejemljivih) ter na pomembni vpliv ukrepov (na primer zaradi notranjih kontrol sprememba z zelo visokega vgrajenega tveganja na nizko preostalo tveganje; če ukrepi tako ne delujejo, kot so bili zastavljeni, preostalo tveganje dejansko ni nizko).

Zato bi se morala notranja revizija prepričati, kako so ključni zaposleni razumeli, kaj ocenjujejo in na podlagi katerih meril; najpreprosteje s poizvedovanjem oz. v pogovorih s posamezniki.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.