TFL Glasnik:
Ivana Simiča že kar tradicionalno gostimo ob začetku nove sezone izhajanja TFL Glasnika, vsako leto z drugim razlogom - tokrat tik pred začetkom delovanja nove vlade kot izjemnega davčnega strokovnjaka in nekoga, ki je poseben.

Priznajte, da ste res precej posebni, težko vas je ukalupiti, vedno mislite s svojo glavo. Res je, da imate vedno jasno vizijo in da znate z enostavnimi in poštenimi idejami pritegniti ljudi. Pa vendar, takšen način vas skorajda vedno stane glave. Kako to komentirate?

Ivan Simič:
Kot ste povedali. Nikoli nisem pustil, da bi me kdor koli držal v šahu ali izsiljeval. Preprosto: zelo redko sem za kompromise, kajti če menim, da imam prav, pač menim, da imam prav, in me je težko prepričati o nasprotnem. Zaradi tega nisem za politiko, kajti potem ne bi bil več jaz.

Tako je bilo, ko sem bil na čelu Dursa, na čelu Nogometne zveze Slovenije in na davčni v Srbiji. Zmeraj sem odšel, ko smo dosegli uspeh, in tisti, ki so prihajali za menoj, ga niso mogli ponoviti. Vse je bilo kratko, a lepo.

TFL Glasnik:
To je zelo načelna drža.

Ivan Simič:
Lahko rečemo tudi tako. Mnogi me sprašujejo, zakaj vedno sam odstopim, zakaj ne počakam, da me zamenjajo. Odgovor je, da mora vsak vedeti, kdaj je čas za odhod, čeprav ti daje položaj velike ugodnosti in ugled v okolju, v katerem živiš. To mi ne pomeni veliko, kajti če bi mi, bi vztrajal na vseh teh položajih, za katere bi mnogi dali veliko.

Nekateri me sprejemajo takšnega, kot sem, večina pa ne, saj so ljudje navajeni na nenehne kompromise.

Zaradi tega si tudi upam povedati, če je davčni inšpektor odločil narobe, in to tudi zagovarjati. Ravno zdaj imam pred seboj zadevo, pri kateri gre za več kot 200.000 evrov davka. Ko sem pred leti pisal o tem, so me napadli vsi, tudi moji kolegi svetovalci. Pred meseci pa je zadeva padla na vrhovnem sodišču. Odločba o vračilu davka je že izdana in davčni zavezanec bo prejel vrnjenih več kot 200.000 evrov davka in povrh še 72.000 evrov zamudnih obresti. Ne bom ponavljal, kaj vse sem doživljal zaradi tega.

Če davčni zavezanec stori napako, je kaznovan in za to napako mora plačati, če pa napako stori davčni inšpektor, in to kljub opozorilom, da ravna nezakonito, to plačamo davkoplačevalci.

V tem primeru sem od vsega začetka vedel, da je odločitev napačna. Ko sem na seminarjih predstavljal ta primer, so me čudno gledali, ker so primer ocenjevali po osebi, ki je bila vpletena, in ne po vsebini ali predpisih. To je ena večjih napak, ki se dogajajo v sedanjih časih. Pravilnost ali nepravilnost, moralnost ali nemoralnost se ne ocenjujejo več po normah, temveč po tem, za koga gre. To je grozno.

TFL Glasnik:
Res je in verjetno ste zato tudi neprimerni za timsko delo, kot se temu priljubljeno reče. Ste pa tudi priljubljena tarča medijev, očitno vedo, kako vas razjeziti in utišati, saj vedno predvidljivo reagirate. Seveda tudi v primeru neresnic, kjer ste zgolj v vlogi, da se branite. Kolikor vem, vam doslej nikoli niso ničesar dokazali.

Ivan Simič:
Problem je, da tistih, ki o meni pišejo neresnice, ne zanima, kaj je res, saj je njihov cilj diskreditiranje. Potem pa 95 odstotkov ljudi verjame temu, kar novinarji napišejo. Kot veste, sem bil maja na prvi in drugi strani časopisa Dnevnik. O meni še nihče ni napisal toliko neresnic na enem mestu kot novinarja Dnevnika. V tistem članku sem težko našel kaj, kar bi sploh bilo res. Nobenega dokaza, le navedbe. Danes nikogar več ne zanima, kaj je bilo v tistem članku res. Vedo le, da sem naredil nekaj narobe, ker je tako pisalo v časopisu.

TFL Glasnik:
Zakaj se to dogaja, je za to kakšen razlog?

Ivan Simič:
Kolikor sem izvedel iz hiše tega istega časopisa, je bil glavni namen, da se me po padcu prejšnje vlade diskreditira in s tem onemogoči, da bi bil aktiven na takrat prihajajočih volitvah, saj so nekateri pred tem že navezali stik z mano, da jim pomagam na davčnem področju. Zato me je bilo treba odstraniti. Izbrali so pač enega bolj pokvarjenih načinov, čeprav sem pogosto povedal, da se ne nameravam nikjer vključevati, ker ima človek potem veliko mirnejše življenje. Ne mislim si kvariti zdravja in dobre volje s tem, da nekoga prepričujem o tem, zakaj je dobro nekaj narediti. Vem, da se da narediti skoraj vse, zato tisti, ki pravijo, da se določena zadeva ne da urediti v zakonu, zavajajo.

Ko smo v času ministra Bajuka v letih 2005 in 2006 delali davčno reformo, smo vnesli veliko sprememb, ki so bile do takrat nesprejemljive in nemogoče. Na področju davčnega postopka je bilo sprejeto veliko mojih predlogov. Danes se denimo nihče več ne vpraša, kako da lahko zaprosimo za plačilo dohodnine na tri obroke in nam ni treba predložiti nobenega dokazila, prej pa so nas ubijali s predlaganjem dokazov. Odgovor je enostaven. Takrat sem dokazoval, da je Durs vsako vlogo za odlog plačila dohodnine reševal več kot tri mesece. Vprašal sem jih, ali ni bolje, da takoj odobrijo plačilo na tri obroke, ko dobijo vlogo za obročno plačilo dohodnine. Prej so več kot tri mesece reševali vlogo in maltretirali davčne zavezance, zdaj imajo po treh mesecih denar v proračunu.

Drugi primer so upravne takse v davčnih postopkih. Nikoli nisem mogel sprejeti dejstva, da plačujem davek v proračun, ko pa sem želel potrdilo o plačanih davkih, sem moral plačati pristojbino, 240 takratnih tolarjev. Če je nisem plačal, me je Durs s povratnico, ki je stala 600 tolarjev, pozval, naj plačam takso v višini 240 tolarjev. Noro. Zato sem predlagal ukinitev upravne takse v davčnih postopkih, in ker smo takrat imeli razumnega ministra za finance, dr. Andreja Bajuka, je bila ta ukinjena.

Sovražnike imam na obeh straneh. Ker sem bil direktor davčne uprave v času Janševe vlade, mi pravijo, da sem Janšev, ker pa sem v preteklosti veliko sodeloval s takratno Združeno listo, danes SD, mi pravijo, da sem rdeč. Z enimi in drugimi se pogovarjam, če me kaj vprašajo, jim tudi odgovorim. Dejstvo pa je, da nisem od nikogar, saj sem samo svoj.

TFL Glasnik:
Koliko je obravnava davkov politično vprašanje?

Ivan Simič:
Davki postanejo politično vprašanje, ko se jih lotijo politiki, ki ne vedo kaj dosti o davkih in želijo politične točke zbirati na davkih. Lep primer je bila socialna kapica.

TFL Glasnik:
Na moje vprašanje ste nekako že odgovorili, ko ste opisali, zakaj ste odstopili v Srbiji, čeprav ste bili izredno uspešni, saj ste dobili celo nagrado reformator leta v srbski državni upravi. A vseeno me zanima, ali bi še kaj dodali?

Ivan Simič:
Ni kaj dodati. Prejel sem nagrado reformator leta in odšel. Kaj lepšega? Ob odhodu mi je bilo najhuje zaradi sodelavcev, saj sem se med 6500 zaposlenimi v davčni upravi odlično počutil.

TFL Glasnik:
Kam greste zdaj, v tretjo državo?

Ivan Simič:
Moje osnovno delo je in bo ostalo davčno svetovanje. Res je, da so me v začetku tega leta poklicali iz Črne gore, ali bi jim svetoval pri modernizaciji njihove davčne uprave, to je predvsem pri uvajanju elektronskega poslovanja. Gre za podobne zadeve, kot smo jih v mojem času uvedli v Sloveniji in Srbiji. Nekajkrat sem bil pri njih in menim, da se da veliko narediti.

TFL Glasnik:
Ste tam kot svetovalec ali boste prevzeli kakšen položaj?

Ivan Simič:
Ne. Nobenega položaja ne bom prevzel. Če bom, bom svetovalec.

TFL Glasnik:
Kaj pa Slovenija? Da bi tukaj delali kot svetovalec, saj so davki vendarle pomemben del prihodkov države in ključ do pametnega gospodarja? Kako bi lahko vaš predlog davčne reforme iz leta 2011, ki je preprosta in smo jo v TFL Glasniku bralcem takrat tudi predstavili, spet oživeli? Bi jo kaj spreminjali?

Ivan Simič:
Pri meni je problem predvsem to, da je tisto, kar predlagam, preprosto. Po drugi strani me večina ljudi ne razume. Že konec leta 2010 sem vedel, da bo treba nekaj storiti pri davčnih prihodkih, saj je bilo logično, da se bodo v prihodnosti pojavile težave z njimi, saj je kriza trajala že nekaj časa. Ker je bilo treba reagirati takoj, sem predlagal povišanje samo zgornje stopnje DDV z 20 na 22 odstotkov. Bil sem deležen velike, občasno tudi nesramne kritike. Potem so dve leti pozneje zvišali DDV na 22 odstotkov. Po mojem mnenju prepozno, saj je davčna spirala že odigrala svoje. Tudi poznejši dvig spodnje stopnje DDV še ni pomagal v celoti in bo še nekaj časa trajalo, da se vzpostavi normalno stanje. Mogoče bo k temu kaj prispevala sedanja gospodarska rast, saj daje neko upanje.

Navedeno sem tudi zapisal v predlog davčne reforme, ki je bila objavljena v letnem poročilu fiskalnega sveta aprila 2011. Zaradi predloga po višjem DDV sem sočasno predlagal tudi povišanje splošne dohodninske davčne olajšave s 3100 na 6000 evrov, kar je pomenilo, da bi fizične osebe, še zlasti tiste z nižjimi dohodki, s tem dobile povrnjeno tisto, kar bi izgubile zaradi višjega DDV. Predlagal sem tudi drugačno dohodninsko lestvico in socialno kapico na 6000 evrov.

TFL Glasnik:
Najprej dohodninska lestvica. Kaj menite o njej?

Ivan Simič:
Naša dohodninska lestvica je neverjetna! Ko pridemo mi v 41 odstotkov, so Američani šele v 15 odstotkih, ko pridemo mi v 50 odstotkov, so Američani šele v 28 odstotkih. Mi plačujemo maksimalno 50-odstotno dohodnino za neto dohodke nad 71.000 evrov, Američani pa plačujejo maksimalno 39,6-odstotno dohodnino za neto dohodke nad 400.000 dolarjev, kar je približno 307.000 evrov. Ko se malo pozabavaš z davčnimi sistemi in dohodninskimi lestvicami drugih držav, vidiš, kje smo. Zakaj? Po mojem mnenju zato, ker je nekdo zbiral politične točke oziroma glasove.

Moji predlogi gredo zmeraj v smeri ustvarjanja pozitivnega davčnega okolja in da bi davčni zavezanci brez težav plačevali davke. Ko sem pred leti predlagal davčno zakonodajo, po kateri bi se dohodki do enega milijona evrov obdavčevali normalno po dohodninski lestvici, dohodki nad enim milijonov evrov pa s fiksno desetodstotno davčno stopnjo, so me spet napadli. Nihče ni šel preverjat, ali sploh imamo koga, ki plača dohodnino po dohodninski lestvici z davčno osnovo nad enim milijonom evrov. Povedal sem jim, da bi na tak način privabili predvsem premožne tujce, ki bi s preselitvijo v Slovenijo verjetno prenesli tudi svojo dejavnost ali vsaj del dejavnosti, da ne omenjam še vseh drugih pozitivnih učinkov. Škoda besed.

Ena podobnih idej je moj predlog, da bi uvedli oprostitev plačila dohodnine za vse tiste, ki so starejši od 90 let. To predlagam zaradi tega, ker se podaljšuje življenjska doba in ker je na svetu veliko premožnih, ki bi radi zapravili svoj denar. Zato ne vem, zakaj jim ne bi omogočili, da ga zapravljajo pri nas. Zelo enostavno. Upam le, da se ne bo našel kakšen politik, ki bo ugotovil, da ta moj predlog pomeni prevelik izpad za proračun in da je to krivično za tiste z minimalnimi plačami in za srednji razred. Nikoli mi ni nihče povedal, kaj je to srednji razred? Ali so to tisti, ki imajo bruto plačo med 1500 in 2000 evri? V katerem razredu pa so potem poslanci, ki nenehno govorijo o izkoriščanju srednjega razreda, sami pa imajo plačo višjo od 4500 evrov.

TFL Glasnik:
Ali lahko natančno pojasniva, kaj je socialna kapica?

Ivan Simič:
Gre za povsem preprosto zadevo in pomeni, da se nad določenim zneskom bruto plače ne obračunavajo socialni prispevki. To pa zato, ker so pravice iz socialnih prispevkov omejene in je nelogično, da socialne prispevke plačuješ do neomejenega zneska, kot je zdaj, ker od tega nimaš popolnoma ničesar. Tistim, ki pravijo, da mora biti neka solidarnost, odgovarjam, da je solidarnost do 6000 evrov, kar je moj predlog za mejo socialne kapice, dovolj velika.

Ob zadnji politični razpravi o socialni kapici sem enostavno preklopil na drug TV-kanal. Tisti, ki izjavi, da je socialna kapica bogataška kapica, sočasno pa ima verjetno več kot 5000 evrov plače iz proračuna, pove vse o sebi. Nekateri so pač znani po tem, da znajo poskrbeti za samoreklamo.

TFL Glasnik:
V katerih drugih državah imajo socialno kapico?

Ivan Simič:
Socialno kapico ima skoraj 20 držav EU pa Srbija ter Črna gora in še bi se našla kakšna. Ko se s kolegi iz Avstrije pogovarjam o tem, se vsi čudijo, da nimamo socialne kapice. Avstrijci imajo socialno kapico od leta 1957. V Avstriji imajo celo 13. in 14. plačo in vam bodo povedali, da če si med letom presegel predvideno mejo socialne kapice, dobiš 13. in 14. plačo brez plačila socialnih prispevkov. Plača se le dohodnina po stopnji 6 odstotkov.

TFL Glasnik:
Politika je vendarle stvar kompromisov.

Ivan Simič:
Naj bo. Osebno menim, da tukaj ne sme biti kompromisov, kajti potem so izigrani volivci. Če bi šel na volitve s svojo stranko, na teh volitvah zmagal in dobil 36 poslancev kot dr. Miro Cerar, sploh ne bi sestavljal koalicije. Glede na to, da so pred volitvami vsi govorili, da želijo naši državi in državljanom le najboljše, ne vidim potrebe po sestavljanju koalicije. Če bi se denimo odločili za 14 ministrstev, bi takoj pogledal, kdo je bil na volitvah drugi, kdo tretji in kdo četrti. Drugouvrščeni stranki bi predlagal, da prevzame tri ministrstva, tretjeuvrščeni dve ministrstvi in četrtouvrščeni eno ministrstvo. To je skupno šest ministrstev in zmagovalni stranki bi ostalo osem ministrstev.

Glede na to, da želijo vsi delati za dobrobit Slovenije in njenih državljanov, pri glasovanju v državnem zboru, seveda ob predlaganju zakonov, ki so dobri za državo in državljane, ne bi bila nikoli velika težava zbrati še potrebnih deset glasov za sprejem zakona. Tako pa je sestavljanje koalicije, seveda z mojega zornega kota, kupčkanje in izsiljevanje.

TFL Glasnik:
Povejte mi, kako bi se odzvali na povabilo Mira Cerarja ali finančnega ministra Dušana Mramorja, da bi postali svetovalec?

Ivan Simič:
Ne bi se odzval.

TFL Glasnik:
Nista me prosila, da vas to vprašam.

Ivan Simič:
Vseeno. Moj odgovor je kratek in jasen. Kar sem naredil v preteklosti, sem naredil. Tisti dve leti in pol, kolikor sem bil v slovenski davčni upravi, sta me ne glede na to, da sem naredil veliko dobrega, v zasebnem življenju stali preveč. Pa tudi vse težave, ki jih imam zdaj, in vse, kar naj bi mi še pripravljali, izhaja iz tega. Zato tega ne mislim ponoviti.

TFL Glasnik:
Ta pogovor je malce poseben, ker menim, da je treba predstaviti ljudi, ki so za površne bralce samosvoji, v resnici pa so zvesti svojim načelom. Kaj bi povedali na koncu?

Ivan Simič:
Ugotovil sem, da če imaš znanje in če veš, kako kaj narediti, je to velika težava, saj s tem potem premikaš tiste, ki jim je dobro tako, kot je. Zato imaš potem sovražnike, ki imajo položaj in moč ter ti lahko naredijo, kar želijo. Zakaj bi torej to počel?

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si